Franja

Hadria (Adria, Hatria, Atria) -ae, f Hádrija (Adrija, Hatrija, Atrija) —

I. mesto na jugovzhodu Picena, domovina prednikov cesarja Hadrijana (zdaj Atri): L., Mel., Sil., T. (s pisavo Atria). —

II. bogato trgovsko mesto v Benečiji med Padom in Adižo blizu njunega izliva (še zdaj Adria), ki so ga ustanovili Veneti, pozneje poselili Korintčani: L., Pr., Plin. (s pisavo Atria) Iust.; po tem mestu je imenovano Jadransko („Adrijansko“) morje; meton. Hadria (Atria) -ae, m Jadransko morje: Varr., arbiter Hadriae H., illa … nave intravit Hadriam Plin., Liburnicis navibus Atriam pervectus T., qua Picenus ager Hadria alluitur T. — Od tod adj.

1. Hadriacus (Adriacus) 3 hadrijski (adrijski), jadranski: Hadr. undae V., Adr. aequor Pr., Hadr. pontus Sil.

2. Hadriānus 3 hadrijanski,
a) = ki se nanaša na picensko Hadrijo: ager L. hadrijansko ozemlje, gallinae Plin. Subst. Hadriānī -ōrum, m Hadrijani, preb. te Hadrije: L.
b) = ki se nanaša na beneško Hadrijo: mare Hadr. Ci., H., Fl. Jadransko morje, vina Plin. Soobl. Atriānus 3 atrijanski: culex Mart.

3. Hadriāticus 3 hadrijanski, jadranski: mare Hadr. C., L. idr. = pesn. Hadriāticum -ī, n Jadransko morje: Cat.

Hadriānopolis -is, f Hadrijanópolis (Hadrijanópola), mesto v Trakiji, imenovano po cesarju Hadrijanu (zdaj Edirne ali Odrin): Amm.

Hadriānus -ī, m s celotnim imenom P. Aelius Hadrianus Publij Elij Hadriján, roj. v Rimu l. 76 po Kr., rim. cesar 117 — 138 po Kr.: Eutr., Aur.

haedus -ī, m (vulg. aedus, oedus, v kmečkem jeziku edus)

1. kozel, kozlič(ek): Varr., Lucr., Pall., haedorum grex V., puella … tenero lascivior haedo O., tenellulus h. Cat.; kolekt.: abundat (villa) porco, haedo Ci.

2. metaf. haedī (Haedī) kozlička, dve zvezdi ob Bootovi levici; z njunim vzhodom (na začetku oktobra) in zahodom (ob zimskem kresu) se pričenja viharna letna doba: Varr., Sen. ph., Amm., Haedi exiguum iaciunt mortalibus ignem Ci. poet., pluvialibus Haedis V., Haedorum dies (= 21. 12.) V., cadentibus Haedis O., pridie Nonas Octobres haedi oriuntur vespere Col.; sg.: impetus orientis haedi H., purus et haedus erit Pr.

haemēsis -is, acc. -in, f (gr. αἵμησις) podplutba —, podpluta kri v očeh, podplute oči: Th. Prisc.

haemoptyicus -ī, m (gr. αἱμοπτυϊκός) kdor pljuva kri, v pl.: Cael., Marc.

Haemus (Haemos) -ī, m (Αἷμος) Hájmos,

1. gorovje v severni Trakiji (zdaj Stára Planiná ali Balkan): L., H., O., Val. Fl. idr.

2. neki gledališki igralec: Iuv.

Halēs -ētis, m Háles, reka v Lukaniji (zdaj Alento): Ci. ep.

Haliacmōn (Aliacmōn) -onis, acc. -onem in -ona, m (Ἁλιάκμων) Haliákmon (Aliákmon), reka v Makedoniji (zdaj Bistrica): C., L., Plin., Cl.

haliāetos (-us) in haliaeetos (-us) -ī, m (gr. ἁλιάετος ali ἁλιαίετος) jezerska postojna, morski orel, v katerega je bil spremenjen Scilin oče Nizus (Nīsus): O., Ps.-V. (Cir.), Plin.

Halicarnassus (-os) ali Halicarnāsus (-os) -ī, f (gr. Ἁλικαρν(σ)σός) Halikarnás, najlepše mesto v Kariji, dorska naselbina, rojstni kraj zgodovinopiscev Herodota in Dionizija pa pesnikov Hekataja in Kalimaha. Kraljica Artemizija je tam svojemu soprogu Mavzolu (Mausōlus) postavila znamenit nagrobni spomenik (Mausōlēum Mavzolej(on)): Ci., L., Cu., Mel., Iust. — Od tod

1. Halicarnasse͡us -ī, m (gr. Ἁλικαρνασσεύς) Halikarnašan: Ci., N., Q.

2. Halicarnassēnsēs -ium, m: L. ali Halicarnassiī -ōrum, m: T. Halikarnašani, Halikarnasijci.

hālitus -ūs, m (hālāre)

1. puh, dih, duh, sapa: leo … efflavit extremum halitum Ci. poet., halitus exit ore niger Stygio O., halitus graveolentia ali gravitas Plin. = halitus oris Plin. smrdeča sapa; pren.: oris rhetorici h. Prud.

2. puh = para, hlap, sopara: halitu Aetnam ardere dicunt Ci., h. Averni Val. Fl., solis Col. vročina, terrae Q.; v pl.: huiusmodi halitus (namreč jabolk) celeriter acina corrumpunt Col., halitibus vastis (fatum) subducet urbes Sen. ph.

3. metaf.
a) težko dihanje, sopihanje, hropenje: crebrior h. Cl.
b) duša: Prud.

haltēr -ēris, m (gr. ἁλτήρ) svinčena utež, ki so jo telovadci pri skakanju držali v rokah, da so se lahko z večjo silo odgnali: Mart.

Halys -yos, acc. -yn, redko -ym, abl. -ye, m (Ἅλυς) Hális,

1. glavna reka Male Azije, ki izvira na jugu Pontskega gorovja in se izliva v črno morje (zdaj Kizilirmak = Rdeča reka): Ci. poet., L., Cu., O., Mel., Plin., Lucan., Val. Fl.

2. moško ime: Stat.

Hamadryas (hamadryas, Amadryas) -adis, acc. pl. -adas, f (gr. ἁμαδρυάς) (h)amadriada, drevesna vila (nimfa), ki živi in hkrati (ἅμα) umre z drevesom, v katerem stanuje (podoba rastlinskega življenja); pesn. sploh = nimfa, vila: V., O., Cat., Pr. (z gr. dat. pl. Hamadryasin), Stat.

Hamaxobiī -ōrum, m (Ἁμαξόβιοι) Hamaksóbijci, skitsko pleme, ki je vse svoje imetje vedno vozilo s seboj na vozovih: Mel.; v sg.: Hamaxobio instabilior Tert.

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

hammodytēs (ammodytēs) -ae, m (gr. ἀμμοδύτης „peskovec“) (h)amodit, afriška kača, ki živi v pesku in mu je po barvi podobna: Lucan., Iul. Val., Isid.

Hammōn (Ammōn) -ōnis, m (Ἄμμων egipč. Amūn) Hámon (Âmon),

1. najvišji libijsko-egipčanski bog, ki so ga sprva častili kot krajevno božanstvo v zgornjeegiptovskih Tebah (Diospolis), pozneje pa po vsem Egiptu, poseb. v njemu posvečeni oazi, ki se je imenovala Ammōnium (Amonij, zdaj Siwa), kjer je bilo njegovo svetovno znano svetišče in preročišče. Kot boga prerokovanja so ga Grki istovetili z Zevsom (Ζεὺς Ἄμμων), Rimljani pa z Jupitrom (Iuppiter Hammon ali samo Hammon, Ammon). Upodabljali so ga kot ovna ali kot moža z zavitima rogovoma: Ci., V., Cu., Lucan., corniger Ammon O., Hammonis cornu Plin. Hamonov rog, zlatenkast dragulj v podobi ovnovega roga. — Od tod adj. Hammōniacus 3 (Ἁμμονιακός) Hamonov, hamonski: thymiama Cels., sal Plin. salmiak (sol v pesku Hamonove oaze), nomos Plin.; subst. Hammōniacum (hammōniacum) -ī, n (sc. gummi) (h)amonij, gumijasta smola, ki se cedi iz drevesa v Hamonovi oazi: Cels., Plin.

2. Ammōn, neki Kefenec: O.

hāmus -ī, m

1. kavelj, kljuka: Sil., Sid., ferrei hami C., lorica conserta hamis V. iz krožcev, verižni oklep, ferrum curvo tenus abdidit hamo O. do zazobka (zalusti), pars est pulmonis in hamis eruta O. na zazobkih (puščice), velut hamis inuncari alicui rei Col. na kaj tako rekoč pritrditi se s kavlji.

2. occ.
a) trnek, tako re pisces hamo capere Ci. ali ducere, decipere O., occultum decurrere ad hamum H., piscem hamo suspendere O., hamum iacĕre Plin. iun., hamo (na trnek) piscari Suet., hamus catenatus Plin., aureus Suet., angulosus Macr., hami unci O., adunci Suet.; pren.: hamum vorare Pl., Ambr. trnek popasti = dati se ujeti (omamiti, preslepiti), munera mittere in hamo Mart.; meton. vaba, nastava: Sen. ph., Plin. iun., vafer … insidiatorem praeroso fugerit hamo H. ko je prijel za vabo = ko je prejel darila, semper tibi pendeat hamus O.
b) kavelj kot zdravniško orodje: h. retusus Cels., hamis aliquid excipere Cels.
c) mikalnik: ipsa (stuppa) … pectitur ferreis hamis Plin.

3. metaf.
a) v pl. jastrebovi kremplji: curvos dedit unguibus hamos O.
b) rožiček, neko pecivo: Ap.