Franja

Medullia -ae, f Medúlija, mestece v Laciju blizu Tiburja (zdaj St. Angelo): L. — Od tod adj. Medullīnus 3 medúlijski, iz Medúlije, kot priimek (Medulin, Medulijec): L., Suet., Iuv.

Medullus¹ -ī, m Medúl, gora v Tarakonski Hispaniji (zdaj Sierra de Mameda): Fl.

Mēdus² -ī, m (Μῆδος) Médus

1. reka v Perziji, levi pritok Araksa (zdaj Polwar): Cu.

2. naslov Pakuvijeve tragedije (po Medejinem sinu Medu): Ci.

Megara² -ōrum, n (τὰ Μέγαρα) Mégare (Mégara) in Megara -ae, f Mégara

1. mesto zahodno od Aten, glavno mesto pokrajine Megaride (Megaris), Evklidov rojstni kraj (zdaj Magara): O., Sen. ph., Col., Iust., Gell., L. (z obl. Megara -ōrum), Ci. (z obl. Megara -ae); gr. acc. Megaran: Mart. — Star. soobl. Megarēs, abl. Megaribus: Pl. — Od tod adj.
a) Megarēius 3 mégarski: arva Stat.
b) Megarēnsis -e mégarski, iz Mégare: homines Gell., Nicias Plin.; subst. Megarēnsis -is, m Mégarec: Plin., večinoma pl. Megarēnsēs -ium, m Mégarci, megarski preb.: Plin., Mel., Iust.
c) Megaricus 3 (Μεγαρικός) mégarski: signa Ci. kipi iz megarskega marmorja; subst. Megaricī -ōrum, m megáriki, mégarski filozofi, (megarska filozofska šola = privrženci Evklida iz Megare: Ci.; subst. α) Megare͡us -eī in -eos, m (Μεγαρεύς) Mégarec, iz Mégare: Euclides Megareus Ci. β) Megariī -ōrum, m Megárijci, Mégarci: Q.

2. mesto na vzhodni obali Sicilije, severno od Sirakuz, bolj znano pod starejšim imenom Hybla: L., Sil. — Od tod adj.
a) Megarus 3 mégarski, pri Mégari: sinus V.
b) Megarēus 3 (Μεγάρειος) mégarski; subst. pl. n. Megarēa -ōrum, m mégarske poljane: O.

Melās² -anis, acc. -ana in -an, m (Μέλας)

I. Mélas = Črna, reka

1. na Siciliji pri Milah (zdaj Mela): O.

2. v Tesaliji (zdaj Mavra-neria), ki se izliva v Malijski zaliv: L.

3. v Trakiji (zdaj Saldatti ali Scheher Su), ki se izliva v Črni zaliv (sinus Melas): L., O., Plin., Mel.

4. v Bojotiji med Orhomenom in Aspledonom: Plin., Sen. ph., Stat.

5. v Kapadokiji (zdaj Jocmah Su): Plin.

6. v Kilikiji: Plin.

7. v Pamfiliji: Mel., Amm.

8. v Migdoniji: O. —

II. Mélas = Črni, moško ime

1. Friksov sin: Hyg.

2. eden od etrurskih mornarjev, ki jih je Bakh spremenil v delfine: Hyg.

3. kipar s Hiosa: Plin.

Melita -ae, f (Μελίτη) Mélita, otok med Sicilijo in Afriko (zdaj Malta): Naev., Ci., L., Ci. ep., Plin., Mel., Val. Max., M. idr. — Od tod adj. Melitēnsis -e mélitski: vestis Ci. melitska preproga, odeja = subst. Melitēnsia -ium, n (sc. vestimenta): Ci., Lucr. — Soobl. Melitē -ēs, f Mélita,

1. otok ob Dalmaciji (zdaj Meleda, Mljet): O., Plin. — Od tod adj. Melitaeus (Μελιταῖος) mélitski: catuli Plin. nekaki damski psički.

2. ena od Nereid: V., Hyg.

3. mesto v Joniji: Vitr.

4. mesto v Kapadokiji: Plin., M.

Mella² -ae, m Méla (zdaj Mela), reka v severni Italiji (Gallia Cisalpina) pri Briksiji (zdaj Brescia): V., Cat.

Melodūnum -ī, n Melodún (zdaj Melun), mesto v Lugdunski Galiji, v deželi Senonov: C. (pri katerem najdemo v novejših izdajah Metiosedum, gl. Metiosēdum).

Mēlos² -ī, f (Μῆλος) Mélos, (zdaj Milo), eden od sporadskih otokov v Egejskem morju: Plin., Mel. — Od tod adj.

1. Mēlius 3 (Μήλιος) méloški, z Mélosa: Diagoras Ci.

2. Mēlinus 3 méloški, z Mélosa: alumen Plin.; subst. Mēlinum (mēlinum) -ī, n méloško belilo, suha rudninska barva: Pl., Plin., Vitr., Paul. (Dig.).

Memphis -idis, acc. -phin in -phim, voc. -phĭ, abl. -phī, f (Μέμφις) Mémfis (Mémfida) (zdaj Menf) staro mesto v srednjem Egiptu, 20 km južno od Kaira, sloveče po piramidah in po Apisovem kultu: L., O., H., T., Mart., Plin., Mel., Cu., Lucan., Val. Fl., Sil., Stat., Cl., Macr., Amm., M.; adj. Memphītēs -ae, m (Μεμφίτης) mémfiški (mémfidski): bos (= Apis) Tib., nomos Plin. Memphītis -idis, f mémfiška (mémfidska), pesn. = egiptovska: Sil., vacca (= Io) O., cymba Lucan., tellus Mart., terra Iuv. Memphīticus 3 (Μεμφιτικός) mémfiški (mémfidski), pesn. = egíptovski, egipčánski: sacra, templa O., ensis Lucan., arcana Ap., templa, navita, fututor, tellus Mart., Pharos Aus., regina, mensis M., vates Hier.

Menae -ārum, f (Μέναι) Méne (zdaj Mineo), mesto na Siciliji med Sirakuzami in Heno. — Od tod adj. Menaeus 3 (Μεναῖος) ménski, menájski: Sil. Menaenus 3 ménski, menájski, iz Mén: Xeno Menaenus Ci. Menajec, iz Men; subst. pl. Menaenī -ōrum, m Menájci, preb. Mene: Ci. = Menanīnī -ōrum, m: Plin.

Menapiī -ōrum, m Menápijci, pleme v Belgijski Galiji na obali Severnega morja, sosedje Morinov: C., Plin., Mart. (skrč. abl. pl. Menapīs). Njihovo glavno mesto je bilo Menapia -ae, f Menápija (zdaj Genappe): Aur.

Mēninx -ingis in Mēnix -ingis, f (Μῆνιγξ) Méni(n)ks, otoček z istoimen(sk)im mestom pred obalo severne Afrike v Mali Sirti, pozneje Djerbah, zdaj Bordj el-Kantara: L., Plin., Mel., Sil., Aur.

mentiō¹ -ōnis, f (prim. mēns, memini, moneō) omemba, omenitev, opomin, predhoden ali mimogreden, bežen nasvet, predlog, sprožitev, pobuda k čemu; s subjektnim gen.: plebis L.; z objektnim gen.: tui, civitatis Ci., in mentionem alicuius incĭdere Caecil. fr., Ci. slučajno omeniti koga, mentionem facere alicuius rei Ci., Q. ali de aliquā re, de aliquo Ci., N. omeniti (v misel vzeti) koga, kaj, govor usmeriti h komu (k čemu), besedo napeljati na koga, kaj, sprožiti kaj; v enakem pomenu tudi mentionem alicuius rei habere L., Vell. ali movere ali inferre, iacere Vell. ali inicere H. ali introducere Val. Max. ali mentionem de aliqua re agitare L., mentionem facere cum aliquo de aliquā re Pl. ali samo m. facere cum aliquo (sc. de re) Pl. omeniti komu kaj, v pogovor se zaplesti s kom o čem, (po)meniti se, sporazume(va)ti se s kom o čem; incĭdit mentio de uxoribus L. beseda je nanesla na soproge, na misel so jim prišle soproge, v pogovoru so se spomnili soprog; mentionem alicuius rei incohare L. začasno (za zdaj) omeniti (v misel vzeti) kaj, mentionem facere ali inferre, ut … Pl., L., si mentionem fecero de filiā, ut mihi despondeat Pl. če bom snubil hčer, mentionem inferre, quid eo die faciendum esset L. napeljati govor na to, kaj je treba storiti tega dne, secessionis mentiones ad vulgus militum occultis sermonibus serere L. (vojakom) prostakom pogosto na skrivaj govoriti; occ. (o konzulatu ali senatorju) mentionem facere in senatu Ci., Corn. idr. spregovoriti o čem, sprožiti kaj.

Mercurius¹ -iī, m (mercārī, merx; Mercurius a mercibus est dictus Fest.) Merkúr, sin Jupitra in Maje, starolatinski bog trgovanja, prometa, dobička in zvijače, čigar praznik so trgovci obhajali 15. maja. Pozneje, ko so ga poistovetili z grškim Hermesom (Ἑρμῆς) je bil Merkur za Rimljane božji sel, iznajditelj lire, spremljevalec duš v podzemlje, varuh poti in telovadbe, bog govorništva, vzor duševne in telesne spretnosti: Varr. ap. Non., Ci., V., H., O., T. idr.; C. (De bel. Gall. 6, 17) imenuje Mercurius tudi nekega neznanega galskega boga, podobnega germanskemu Wutanu: maxime Mercurium colunt. Umetniki so upodabljali Merkurja kot mladeniča cvetočih lic z znaki božjega sla, tj. s krilatim popotnim klobukom (petasus, gr. πέτασος), krilatimi čevlji (talaria, gr. πέδιλα) in glasniško palico (caduceus, gr. κηρύκειον) ali s čarovno palico (virga), znakom spremstva (v podzemlje). Preg.: non ex quovis ligno fit Mercurius Ap. Apel. (kakor Ἑρμῆς) hêrma, četverorob steber s Hermesovim doprsnikom na vrhu: accidit ut una nocte omnes Hermae, qui in oppido erant Athenis, deicerentur praeter unum, qui ante ianuam erat Andocidi (itaque ille postea Mercurius Andocidi vocitatus est) N.; poseb.: aqua Mercurii O. Merkurjev studenec (ob Apijevi cesti); stella Mercurii Ci. planet Merkur; tumulus Mercurii L. Merkurjev grič (holmec), po nekem punskem božanstvu imenovana vzpetina pri Novi Kartagini v Hispaniji; promunturium Mercurii (Ἑρμαῖον) L. Merkurjev rt, vzhodni rt zaliva pred Kartagino, zdaj Cap Bon ali Ras Addar. — Od tod adj. Mercuriālis -e Merkúrjev, merkúr(ij)ski: caduceus Ap., Mercuriali mihi cognomen mihi imposuere H., viri Mercuriales H. Merkurjevi ljubljenci = učenjaki ali pesniki, poseb. lirski pesniki, cursus Mucr. krožnica, tek planeta Merkurja, herba Mercurialis Ca., Ap. h. ali samo mercurialis Plin. (bot.) golšec, (starejše) usačnica, usačna zel; subst. Mercuriālēs -ium, m merkurijáli, skupščina trgovcev v Rimu, ustanovljena l. 495: Ci. ep.

Meroē -ēs, f (Μερόη) Mêroa, etiopska pokrajina (zdaj provinca Atbar), ki jo oblikujejo Nilovi rokavi; starodavniki so jo imeli za otok: O., Plin., Lucan., Mel.; šalj. o neki pijanki (beseda se navezuje na merum): Aus. — Adj. Merois -idis, acc. -ida, f merójska: herba Plin.

Mesēmbria (Messembria, Mesambria) -ae, f (Μεσημβρία) Mezémbrija (Mesémbrija, Mezámbrija)

1. mesto v Trakiji ob vznožju Hema na meji z Mezijo (zdaj Missivria ali Messuri): Mel., Plin. — Od tod adj. Mesēmbriacus 3 mezémbrijski (mesémbrijski, mezámbrijski): portus O.

2. ime ene od Hor: Hyg. (z obl. Mesembria).

Messāna -ae, f (at. Μεσσήνη, dor. Μεσσάνα) Mesána (Meséna)

1. staro sicilsko mesto ob morski ožini med Italijo in Sicilijo (zdaj Messina), prvotno imenovano Zancle (Ζάγκλη), naseljeno že davno pred veliko grško kolonizacijo. Ime Messana je mesto dobilo zato, ker je bilo v njem veliko naseljencev mesen(ij)skega rodu, še zlasti pa pod vplivom regijskega tirana Anaksilaja, ki je bil sam Mesanec (= iz peloponeškega mesta Mesane oz. Mesene (Μεσσήνη): Ci., C., L., Mel., Plin., Sil. — Od tod adj. Messēnius 3 (po at. Μεσσήνη) mesén(ij)ski = mesánski: Messenia moenia O. (po nekaterih izdajah Messania moenia).

2. mesto na Peloponezu (nav. imenovano Messēnē, gl. Messēnē): Stat.

Messēnē -ēs, f: L., N., O., Mel., Plin. in Messēna -ae, f: L., N., Stat. (Μεσσήνη) Meséna, glavno mesto peloponeške pokrajine Mesenije ob reki Pamiz (zdaj Maura-Matia). — Od tod adj. Messēnius 3 (Μεσσήνιος) mesén(ij)ski: Plin., arva O.; preb. subst. Messēniī -ōrum, m Mesén(ij)ci: L., T., Mel. Messēnia -ae, f Mesenija, gr. pokrajina okoli Mesene: Plin., Mel., M.

Metaurus -ī, m (Μέταυρος) Metáver (zdaj Metaro ali Metro)

1. reka v Umbriji, sloveča po bitki l. 207, v kateri je konz. Gal Klavdij Neron po združitvi z drugim konzulom Markom Livijem Salinatorjem premagal Hanibalovega brata Hazdrubala: L., Mel., Plin., Lucan., Sil.; pesn. adj. Metaurum flumen H. Metávrovo valovje = Metáver; subst. Metaurenses -ium, m Metavréni, preb. ob Metavru: Plin.

2. reka na brutijskem ozemlju (zdaj Marro): Plin.