Franja

galbanum -ī, n (iz hebr. helb'nāh preko gr. χαλβάνη) galban, lepo dišeča smola neke v Siriji rastoče kobulnice (Bubon galbanum, LINN.): PLIN., LUCAN., SUET. S to smolo so kadili hleve, da vanje niso zahajale kače, in panje, da so jih obvarovali gnilobnih sopar: COL., PLIN.; uporabljali so jo tudi zdravniki: CELS., PLIN. – Soobl. galbanus -ī, f: VULG. in chalbanē -ēs, f: DIG.

galeō -āre -āvī -ātum (galea) pokriti s čelado; puellas CINNA AP. NON., milites ... iubet galeari AUCT. B. AFR. Pt. pf. galeātus 3 s čelado pokrit, s čelado na glavi: Minerva CI., mulier IUV., centuriones FRONT.; subst. galeātus -ī, m vojak s šlemom na glavi: IUV.; metaf.: prologus galeatus HIER. v obrambo (knjige) namenjen.

Galilaeus 3 (Γαλιλαῖος) galilejski: ECCL. Subst.

1. Galilaea -ae, f (Γαλιλαία) Galiléja, pokrajina v severni Palestini: PLIN.

2. Galilaeī -ōrum, m Galilejci: T.

Gallī¹ -ōrum, m (Γάλλοι, prim. Celtae in Galatae) Galci, Kelti, zelo razširjen narod, ki je bival v severni Italiji, v Franciji, v južni donavski kotlini in v Mali Aziji VARR., CI., V., L., T. Sg. Gallus -ī, m Galec: AFR. FR., CI., C., SEN. PH. Galla -ae, f Galka: L.; tudi kot adj. Gallus 3 galski: miles L. EPIT., Gallae mulieres S., Galla credulitas MART. – Od tod

I. subst. Gallia -ae, f (sc. terra, gr. Γαλατία) Galija, galska (keltska) dežela, ki so jo Rimljani glede na Alpe (kot naravno mejo) razdelili na dva dela, imenovana

1. Gallia cisalpīna (citerior, togāta) Galija tostran Alp, Tostranska Galija = kraji severnoitalijanske nižine ob Padu, Severna Italija, ki so jo galska plemena poselila po l. 400: CI., C., SUET. idr.

2. Gallia trānsalpīna (ulterior, bracāta, comāta) Galija onstran Alp, Onostranska Galija = današnja Francija: VARR., CI., C., T., SUET. idr. Ta Galija se je zopet delila na 4 dele, imenovane
a) Gallia Nārbōnēnsis: MEL., T. ali provincia Nārbōnēnsis: PLIN., T., tudi samo provincia: C., PLIN., Narbonska Galija, Narbonska pokrajina, današnja Provansa (Provance) do Rodana.
b) Aquītānia -ae, f Akvitanija med Pireneji in Loaro: C., MEL., PLIN., T.
c) Gallia Celtica: C. Keltska Galija, ali Gallia Lugdūnēnsis: PLIN., T. Lugdunska Galija med Loaro, Seno in Marno.
d) Gallia Belgica: PLIN. ali samo Belgica -ae, f: PLIN., T. Belgijska Galija, Belgija ob spodnjem Renu. Zato pl. Galliae Galije, poseb. = Onstranska Galija glede na svoje posamezne pokrajine: CI., C., L., CAT., SUET., FL. tres Galliae, quas Caesar vicerat: L. EPIT. –

II. adj.

1. Gallicus 3, adv. -ē galski: CA., COL., MART. idr. copiae CI., ager VARR., CI., L. ali provincia SUET. del Umbrije (kvestorska pokrajina), arma, naves, murus, consuetudo C., gens S., canis GELL., O. galski hrt (za zajčji lov), ventus VITR. severo-severovzhodnik, cohortes, incendia, mare T., foedus T. z Galci, sermo HIER. latinščina, kakršno so govorili v Galiji, Gallicē VARR. AP. GELL., Gallicē dicere GELL.; subst. gallica -ae, f (sc. solea) galski čevelj, opanek, galska plesníca, galska sandala (galoša): CI.

2. Gallicānus 3 (nadaljnja tvorba iz Gallicus) galski = iz galske pokrajine (ager Gallicus) ali v njej, umbrijski, iz Umbrije: CA. FR., VARR., COL., AP., SUET., ager CI., legiones CI. rim. legije v galski pokrajini (v Umbriji); subst. Gallicānī -ōrum, m Galci, preb. omenjene pokrajine: VARR., CI. FR.

3. Gallulus 3 (demin. Gallus) galski: Roma AUS. (o mestu Aratu).

gallīnārius 3 (gallina) kurji, kokošji, za kokoši: curator gall. VARR. kurji praznik, scala CELS. kurnik, vasa COL. Kot nom. propr.
a) insula Gallīnāria „Kurji otok“ v Tirenskem morju pri Kumah (zdaj Isola d'Albengo): VARR.
b) silva Gallīnāria „Kurji les“, smrečje v Kampaniji blizu Linterna: CI. EP., enako (pesn.) Gallīnāria pinus: IUV. – Subst.

1. gallīnārius -iī, m kokošar, kurji paznik: VARR., CI.

2. gallīnārium -iī, n kurnik, kurnjak: COL., PLIN.

Galliō -ōnis, m Galion, rim. priimek. Poseb.

1. L. Iunius Gallio Lucij Junij Galion, rim. retor, prijatelj Ovidija in Aneja Seneke starejšega: SEN. RH., Q., T.

2. njegov posinovljenec L. Annaeus Iun. Gallio LUC. Anej Jun. Gal., najstarejši sin Aneja Seneke starejšega, torej brat filozofa Seneke, izvrsten govornik, prokonzul v Ahaji, mož krotkega in blagega značaja; kljub temu ga je ces. Neron dal l. 65 po Kr. usmrtiti: SEN. PH., PLIN., T., VULG.

Gallōnius 3 Galónij(ev), ime rim. plebejskega rodu; poseb. znana sta

1. P. Gall. Publij Galonij, bogat razkošnež v času Grakhov, ki je prvi spravil jesetra (kečigo) na rim. mizo: CI., C., H.

2. C. Gall. Gaj Gal., pompejevec, l. 49 poveljnik v Gadah: C.

gallus -ī, m (iz *gal-nos ali *gal-sos; po drugih je gallus galska žival) (domači) petelin (gl. gallīnāceus): VARR. idr. ante lucem galli canunt CI. (gl. gallicinium), gallus gallinaceus CI. idr. (gl. gallīnāceus), sub galli cantum, H. preden petelin prvič zapoje; preg.: gallus in suo sterquilinio plurimum potest SEN. PH. vsak petelin je gospodar na svojem gnojišču (dvorišču) = vsakdo je gospodar v svoji hiši.

Gallus² -ī, m (Γάλλος) Gál (zdaj Kadshusu), reka v Bitiniji, ki se pri Nikomediji izliva v Sangarij: O., PLIN., AMM., CL. Zaradi Galove vode je človek baje pobesnel; zato so se Gallī -ōrum, m Gali imenovali svečeniki frigijske boginje Kibele; ti so v orgiastični besnosti skopili sami sebe: L., O., PH., LUCAN., MART., SUET., ARN.; v sg. Gallus -ī, m Gal: CORN., MART., SUET. ali (šalj.) Galla -ae, f (kot skopljenec brez moškosti) Gala: CAT. – Od tod adj. Gallicus 3 galski =

1. ki sodi k reki Galu, tj. frigijski, trojanski: miles PR.

2. nanašajoč se na Kibelinega svečenika (Gala): Gallica turma O. galski trop (metaf. o Izidinih svečenikih, ker je bilo Izidino bogoslužje podobno Kibelinemu).

Gallus³ -ī, m Gal, priimek mnogih rim. rodov. Poseb. znan je C. Cornelius Gallus, Gaj Kornelij Gal, roj. l. 69 v galskem mestu, imenovanem Forum Iulium (zdaj Fréjus), govornik in elegijski pesnik, Vergilijev in Avgustov prijatelj, prvi cesarski namestnik v Egiptu, kjer se je l. 26 sam usmrtil: ASIN. POLL. AP. CI. EP., V., O., PR., Q., SUET., AMM.

Gangaridae -ārum ali -um, m Gangaridi = Pogangovci, indijsko pleme ob Gangesovem ustju v današnji Bengaliji: V., CU., PLIN., VAL. FL., IUST.

ganniō -īre (–) (–)

1. lajati, bevskati, rev(s)kati: (o psičkih) VARR. AP. NON., FEST.; (o lisicah) SUET. FR., HIER.

2. metaf. (o ljudeh)
a) v slabem pomenu (o prepirljivcih) rev(s)kati, hrumeti, hrupeti: AFR. FR., TER., CAT., PERS., IUV.
b) v dobrem pomenu (o zaljubljencih) glasno ščebetati, čebljati, nagajivo šaliti se: AP.

Garamantēs -um, m (Γαράμαντες) Garamánti, prebivalci oaz v libijski puščavi (v današnjem Fesanu): V., L., MEL., LUCAN., T., FL.; sg. Garamāns: SEN. TR., PRUD. ali Garamās: SIL. -antis, m Garamánt. – Od tod adj.

1. Garamanticus 3 garamantski: gemma, carbunculi PLIN.; pesn. = afriški, libijski: AUG., SID., vates, signa SIL.

2. Garamantis -tidis, f garamantska, pesn. = afriška, libijska: PLIN., SIL., nymfa Gar. V. libijska vila, po Jupitru mati kralja Jarbanta.

Gargara -ōrum, n (τὰ Γάργαρα) Gárgara (Gárgare), najvišji vrh gore Ide v Trojadi z istoimenskim mestom ob njenem vznožju: O., MEL., PLIN., VAL. FL., STAT., MACR., ipsa suas mirantur Gargara messīs V. Soobl. Gargarus -ī, m: SERV. – Od tod adj. Gargaricus 3 gargarski: lucus AUS.

Gargilius -iī, m GargÍlij,

1. slab, a nečimrn lovec, ki se je v Horacijevem času bahal pred rimskim ljudstvom kot mojster lova: H.

2. Gargilius Mārtiālis Garg. Marcial, rim. pisatelj o vrtnarstvu v 3. stoletju po Kr.: PALL. – Od tod adj. Gargiliānus 3 Gargilijev: fundus DIG.

gārriō -īre -īvī (-iī) -ītum (onomatop. glagol, ki se je uporabljal le v pogovornem jeziku in večinoma z grajalnim pomenom; prim. gr. γῆρυς, dor. γᾶρυς glas, zvok, lat. garrulus) =

1. (o ljudeh) govoričiti, čenčati, čvekati, blebetati, žlabudrati, kvasiti
a) intr.: POMP. FR., AP., LACT., garris TER., in iis (gymnasiis) philosophi garrire coeperunt CI.
b) trans.: PETR., AUG., g. nugas PL., plura (namreč pisno) CI., garrit anilīs fabellas H. (gl. anīlis), g. aliquid in aurem MART.; pesn.: g. comes libellos H. pisati ... v pogovornem jeziku.

2. metaf. (o živalih, npr. o žabah) regljati: MART.; (o slavcu) ščebetati, gostoleti: AP.

gaudium -iī, n (gaudēre)

1. veselje (v srcu), notranja radost (ki jo človek čuti, medtem ko je laetitia veselost, ki se kaže na zunaj): prae gaudio ubi sim nescio TER. od veselja, v enakem pomenu tudi samo gaudio: gaudio lacrumare, triumphare CI., gaudio exsultare CI. ali exilire Q. CI., SUET. alicui manant gaudio lacrimae L., tacitum continere gaudium non potuerunt, quin ... L., legatio, quae gaudio fungeretur T. (= cui mandatum erat, ut gaudium testaretur et congratuletur, sc. Vitellio); s subjektnim gen.: vetera populi Rom. gaudia CI.; z objektnim gen. (nad čim, zaradi česa): g. periculosi saltus superati L. veselje nad tem, da je ... premagal (prekoračil) ... gorovje, gaudia spectatae formae O. da je videl ..., gaudia necis O., gaudium consurgendi T., libertatis novae FL.; gaudium konkr. = razodevanje veselja (radosti): plebes gaudium atque laetitiam agitabat S. je kazalo svoje veselje z glasnim vriskanjem; še pogosteje v tem pomenu pl. gaudia: quibus gaudiis exsultabis! CI., feminarum praecipue et gaudia insignia erant et luctus L.; metaf. veselje, radost stvari in neživih subj.: flos est gaudium arborum PLIN., adamas opum g. PLIN.

2. evfem. slast, nasladnost, mesena poželjivost, pohotnost, razkošje: TIB., PR., VAL. FL., dediti corporis gaudiis S., mutuaque insinuent inter se gaudia uterque LUCR., cui donet inpermissa ... gaudia H., pestiferum hinc abstulit gaudium L., gaudia Veneris capere (sumere, ferre občutiti) O.

3. meton. predmet veselja, predmet radosti
a) (o osebah, večinoma v pl. z edninskim pomenom) slast, ljubljenec, ljubimec: PH., PETR., dum sequeris Clytium infelix, nova gaudia, Cydon V., nec ferre videt sua gaudia ventos V., fugiunt tua gaudia O., falsis attingere gaudia palmis PR.
b) (o stvareh) vesela vest: cognito repente insperato gaudio GELL.

Opomba: Pesniki pogosto uporabljajo pl. v edninskem pomenu, daktilski, zlasti V., iz metričnih razlogov poseb. v 5. heksametrovi stopici.

Gaugamēla -ōrum, n (τὰ Γαυγάμηλα) velblodja postaja Gavgaméla (Gaugaméle) v Asiriji (zdaj Karmelis), kjer je Aleksander Vel. l. 331 premagal Dareja: CU., PLIN., AMM.

Gaulus -ī, f Gávlus, otok v Sredozemskem morju (zdaj Gozo): MEL.

gausapa -ae, f: VARR. AP. PRISC., PETR. ali gausape -is, n: LUC., H. ali gausapēs -is, m AUG. AP. CHAR., PRISC. ali gausapum -ī, n: MART., v pl. gausapa: O., PERS., SEN. PH. AP. PRISC., PLIN. (gr. ὁ γαυσάπης) debela, le na eni strani kosmata volnina, kot brisača, otirača puer gausape (abl.) mensam pertersit H.; (kot dežni plašč) gausapa si sumpsit (puella) O.; (kot namizni prt) PETR.; metaf.: gausape balanatum PERS. ščetinasta (kocasta) brada. – Od tod adj.

1. gausapātus 3 z debelo volnino ogrnjen: SEN. PH.; metaf. kosmat, kocast: apri PETR.

2. gausapinus 3 iz debele volnine (narejen): paenula MART.; enako subst. gausapina -ae, f: PETR., MART.