Franja

Varia² -ae, f Várija

1. mesto v Tarakonski Hispaniji (zdaj Varea): Plin.

2. mestece na ozemlju Ekvov ob desnem bregu Aniene nedaleč od Horacijevega podeželskega posestva (zdaj Vicovaro): H., Ph.

Varius² 3 Várij(ev), ime rimskega rodu, od katerega sta najimenitnejša:

1. Q. Varius Hybrida Kvint Varij Hibrida, ki je kot tribunus plebis l. 91 sprožil po njem imenovani zakon lex Varia de maiestate; zakon je določal, naj se tisti, ki bi ščuval zaveznike na vojno, kaznuje kot veleizdajalec: Ci.

2. L. Varius Rufus Lucij Varij Ruf, Vergilijev in Horacijev prijatelj, tragik; njegovo glavno delo je bila tragedija „Thyestes“ (Tiest): V., H., Mart.

varulus -ī, m (demin. vărus²) ječmenček na očesu: Marc.

vărus² -ī, m (iz *u̯_eros; prim. lit. vìras mehur na svinjskem mesu) = gr. ἴονϑος izpuščaj, (iz)prišč na obrazu: Cels., Plin.

vārus¹ 3 (iz *u̯ā-ros ali *u̯aq-sros, indoev. kor. *u̯ā- ali *u̯aq- kriviti, upogibati; prim. skr. vakráḥ skrivljen, ukrivljen, lat. va-c-illāre, va-t-ius, va-g-ari, vāricus)

1. zakrivljen, navzven ukrivljen (skrivljen), narazen z(a)vit, razprt, razrasel, razkrečen, razširjen: Mart. idr., cruribus [ac collo internodis] rectis et potius uaris quam vatiis Varr., cornua boum O., tenui a pectore varas manus O. držal sem roki od prsi navzven skrivljeni; occ. (o osebah) navzven ukrivljenih nog (bivajoč), krivonog, razkrečenih nog (bivajoč), razkrečen, raznožen, krevljast, krevsast, šátrav, šátrast, kot subst. krivonožec, razkoračnik, skoračnikar, šatravec, krevsa: Luc. ap. Non., Pl. idr., hunc varum distortis cruribus (sc. appellat) H.

2. metaf. nasproten: est alterum (sc. genus hominum) et huic varum H., geminos … varo producis genio Pers. — Kot nom. propr. Vārus -ī, m Vár, priimek raznih rimskih rodov, npr.

1. Q. Attius Vārus Kvint Atij Var, pompejevec, vojskovodja v državljanski vojni, padel v bitki s Cezarjem pri Mundi: C.

2. P. Alfēnus Varus Publij Alfen Var iz Kremone, Horacijev sodobnik, najprej čevljar v svojem rodnem mestu, pozneje rimski konzul, zelo znan pravnik in avtor del s področja prava: H., Gell.

3. L. Varus Lucij Var, Avgustov prijatelj: Q.

4. P. Quīnctīlius Varus Publij Kvinktilij Var, konzul l. 13 pr. Kr., namestnik v Siriji, potem v Germaniji; ko ga je germanski vojskovodja Arminij premagal v Tevtoburškem gozdu l. 9 po Kr., je naredil samomor (vrgel se je na svoj meč): Vell., Suet., T. Po njem adj. Vāriānus 3 Várov: exercitus T., clades Plin., Suet.

văs¹, vadis, gen. pl. vadum, m (prim. got. wadi zastavilo, ara, nadav, gawadjon zaročiti, stvnem. wetti, weti zastavna pogodba, zastavilo, nem. Wette, lit. ùž-vadas pravni zastopnik, vadúoti vnovčiti zastavilo, lat. praes, praedium) porok, porokovalec, garant, jamčevalec, jamčitelj
a) v kazenski pravdi je bil tisti posameznik, ki je s plačilom varščine (kavcije, jamčevine) dajal zagotovilo (poroštvo), da bo obtoženec na določeni dan prišel pred sodnika; s tem se je obtoženec rešil preiskovalnega zapora): Varr. idr., qui aut citati non adfuerunt aut vades deseruerunt L., vades dare L. dati poroke; pri Grkih = tisti, ki s svojim telesom daje poroštvo za drugega: vas factus est alter (sc. Damon) eius sistendi Ci., vadem te ad mortem tyranno dabis pro amico Ci., cum alterum vadem mortis accepisset Ci.
b) v civilni pravdi, sicer imenovan praes = tisti, ki porokuje, da bo obtoženec na določeni datum prišel na sodno obravnavo: ille datis vadibus qui rure extractus in urbem H.; metaf.: vestram virtutem … vadem praedemque habeo Cu. vaš pogum mi daje vsaktero poroštvo.

vāstus 3, adv. -ē (prim. stvnem. wuosti prazen, pust, nepozidan, neobdelan = nem. wüst)

1. pust, zapuščen, opuščen, prazen, izpraznjen: loci coaedificati an vasti Ci., ager vastus et desertus, vasta ac deserta urbs L., solitudines Ci., lex erat lata vasto foro Ci. na praznem Forumu, na Forumu brez ljudi, dies per silentium vastus T. mrtvaško tih (naspr. ploratibus inquies); z abl. instrumenti: urbs vasta incendio ruinisque L.; z log. subj. v abl. z a, ab(s): abs te viduae et vastae virgines Enn. fr. zapuščene, osamele, urbs a defensoribus vasta L. zapuščeno od braniteljev, brez braniteljev, mons vastus ab naturā et humano cultu S. pust po svoji naravi in neobdelan (od ljudi).

2. occ. opustošen, pokončan, razdejan, uničen, razdet: Troia Pl., solum L.; pesn.: haec ego vasta dabo V. bom pokončal.

3. meton.
a) (o krajih) neizmeren, prostran, širen, obširen, obsežen: mare, Oceanus C., fluctus, campi, aether V.; analogija: iter O. preko širnega morja; o abstr.: potentia O., scientia Col. obsežno, široko, animus S. nenasiten.
b) velik, velikanski, silen, neznanski, grozen, grozovit, strašen, strahoten, strahovit: Typhoeus, manus (sc. Herculis) O., belua Ci., O., cervus vasti corporis Ph., crater, hastile, columnae O., arma, molares V.; o abstr.: ira O., clamor, murmur V., O., vires V., ad terram vasto pondere decidit V. z veliko (ogromno) silo.
c) surov, neolikan, neomikan, robat, grob, okoren, neokreten, neroden, štorast: vastus homo atque foedus Ci., sunt quidam vultu motuque corporis vasti atque agrestes Ci., oratio Corn., littera vastior Ci., omnia vasta ac temeraria esse L.

Vāticānus 3 vatikánski: collis P. F. ali mons H., Iuv. Vatikanski grič, Vatikanski hrib, tudi (kot subst.) Vāticānus -ī, m (Plin., T., Porph.) Vatikán, eden od sedmih rimskih gričev, ki stoji na desnem bregu Tibere severno od Janikula, od katerega ga loči globel vallis Vaticana T., montes Vaticani Ci. ep. Vatikanski grič s svojo okolico, ager Vaticanus Ci., Gell. ali campus Vaticanus Ci. ep. Vatikanska poljana (Vatikanska ravnica), ki je rodila prav slabo vino; od tod Vaticani vappa cadi Mart. in Vaticana (vatikansko vino) bibere Mart.; Vaticanus circus Plin. Vatikanski cirkus, ki ga je cesar Nero(n) dal zgraditi v globeli med Vatikanom in Janikulom. Od tod subst. Vāticānus -ī, m Vatikán, bog zaščitnik Vatikanskega hriba: Varr. ap. Gell., Aug.

Opomba: Mart. in Iuv. merita Vātīcānus.

-ve (prim. skr. vā ali, -vā -vā ali … ali, gr. ἠέ [iz *ἠƑέ], ἤ ali), enklitična part., ki se obeša na besedo ali, ali tudi; veže posamične besede in ne izključuje, ampak daje na izbiro (razlika je nebistvena): telum tormentumve C., unus pluresve Ci., duabus tribusve horis Ci.; pesn. je včasih postavljena dvakrat (nam. vel … vel): H., plusve minusve O., quod fuimusve sumusve O.; tudi: ve … aut Pr.; nadaljuje tudi zanikane finalne stavke: nēve (gl. nēve).

vectīgal -ālis, n (subst. adj. vectīgālis -e) pravzaprav voznina, vozarina, mitnina; od tod

1. dača, davek, davščina, dajatev, prispevek: Plin. iun., Auct. b. Afr., Suet., Cl. idr., in vectigalibus metus adfert calamitatem; nam cum hostium copiae adsunt, pecua relinquuntur, agri cultura deseritur, mercatorium navigatio conquiescit Ci. (po tej razlagi obsegajo vectigalia a) pašnino, b) desetino od zemljišča in c) carino), portoria reliquaque vectigalia C., tributa aut vectigalia aut onera T. posebne vojne dajatve ali navadni davki ali druga bremena (drugi prispevki), vectigal imponere alicui Ci., L., pendere vectigal L. ali vectigalia Ci. plačati davek (davke) (enkrat), vectigalia pensitare Ci. plačevati davke, biti zavezan plačevati davke, biti davčno zavezan, biti davčni zavezanec, biti obdavčen, vectigalia exigere Ci. pobirati, vectigalia exercere Ci. upravljati, izterjati (izterjevati), dati (dajati), vectigalia locare, vendere Ci. dati (dajati) v zakup, vectigalia redimere Ci. vzeti (jemati) v zakup, agrum vectigali levare Ci.; occ.
a) posebna davščina, ki so jo dobivali nekateri državni uradniki in oblastniki, npr. vectigal praetorium Ci. ep. častno darilo namestniku, vectigal aedilicium Ci. ep. prispevek provinc k edilskim igram v Rimu, tj. davščina za javne igre, ki so jo rimski edili po namestnikih v provincah izterjali za prirejanje iger v Rimu, za katere so bili pristojni.
b) državni dohodek: ex novis vectigalibus pecunia supererat N., aguntur certissima populi Romani vectigalia Ci.

2. metaf. dohodek (dohodki), prihodek (prihodki), renta zasebnikov: Col., Plin., Plin. iun., Cl. idr., ex meo tenui vectigali Ci., ut vectigalia urbana rusticis anteponantur Ci., ego vectigalia magna divitiasque habeo H., ex quo (sc. Grynio castro) quinquagena talenta (50 talentov na leto) capiebat N., vectigalis sui causā Plin. da bi kaj zaslužil, da bi prišel do kakega dobička; preg.: parsimonia est magnum vectigal Ci. vir dohodkov.

Opomba: Heterocl. gen. pl. vectigaliorum: Suet.

vectō -āre -āvī -ātum (frequ. k vehere) voziti, peljati, nositi, nesti: Varr., Val. Fl., Aug. idr., fructūs ex agris L., plaustris ornos V., corpora carinā V., corpora vectet aqua Pr.; pass. (z abl.): vectabor umeris eques H. dal se bom nositi na ramah, vectabatur octophoro Ap. dal se je v nosilnici nositi osmerici sužnjev, carpentis vectari per urbem L. ali vehiculo vectari Fr. ali voluptatis causā huc atque illuc vectari Petr. voziti se, equis vectari O., Cu., Iust. ali ante signa vectari L. jezditi, jahati; occ.: praeter oram Ligurum vectari L. jadrati, ladjati, dorso Pegaseo vectari Pr. leteti.

vector -ōris, m (vehere)

1. act. nosilec, nosač, nositelj, nosec, voznik, vozač, prevoznik: Luc. ap. Non., Sen. ph., Sen. tr. idr., Sileni vector asellus O., aureus vector Val. Fl. (o zlatem ovnu); o Haronu: Ap.

2. pass. „voženi“, „prenašani“ = (po)potnik, (po)potovalec na ladji, jezdec, jahač: O., Lucan., Petr., Dig. idr., summi gubernatores a vectoribus admoneri solent Ci., neque vector equum … reget O., currens vector ab urbe Pr.; v obscenem pomenu: numquam nisi navi plenā tollo vectorem (priležnika) Macr.; pesn. pomorec, pomorščak, mornar, ladjeplovec: cadet et ipse mari vector V.

vehiculum (vehiclum) -ī, n (vehere) prevozno (transportno) sredstvo

1. nosilo: ceterae animantes, quae vel sedendi vehiculum praebent vel … Lact.; pren.: vehiculum (nosilec) verbi sonus est vocis Aug.

2. vprežno vozilo, voz: Pl., Sen. ph., Cu. (s krajšo obl. vehicla = vehicula), Plin. iun., T., Suet., Cael., Arn., Isid. idr., frumento onustum L., iuncto vehiculo in urbe vehi Lex vetus ap. L. z napreženim (vpreženim) vozom, vehiculo portari N. biti odpravljen (odstranjen) z vozom (na vozu), saucios vehiculis portari iussit L., triumphalia vehicula Ci.

3. occ. plovilo, čoln, ladja: illi tibi furtorum vehiculum comparaverunt Ci.

Vēlābrum² -ī, n Velábrum, in sicer

1. Velabrum maius Veliki Velabrum: Plin., Varr., L., H., Tib., Suet. in

2. Velabrum Minus Mali Velabrum: Varr., dve ulici v Rimu; od tod pl. Vēlābra -ōrum, n Velábra (du.): O., Pr.; prva (V. maius) je bila na Aventinu med Vicus Tuscus in živinskim trgom (forum boarium), znana kot trg za zelenjavo, olje, sir idr., druga (V. minus) pa pri Karinah. — Od tod adj. Vēlābrensis -e velábrski: caseus Mart., massa cocta foco Velbrensi Mart. sir.

Velia -ae, f Vélija

1. (= Elea, Ἐλέα (nam. ƑΕλέα), prvotno imenovana Ὑέλη < *u̯ĕli̯ā < *u̯ĕllā), primorsko mesto v Lukaniji (zdaj Castellamare di Veglia): Ci., L., H., Plin., Gell. Od tod adj.
a) Veliēnsis -e vélijski: sacerdotes Ci.; subst. Veliēnsēs -ium, m Vélijci, preb. Velije: Ci. ep., Plin.
b) Velīnus 3 vélijski: portus V., Gell.

2. predel v Rimu na vzpetini med Forumom in amfiteatrom (na delu Palatina), kjer sta stala basilica Constantini in svetišče boginj Venere in Rome (templum urbis): Ci., L.; tudi pl. Veliae: Varr., Varr. ap. Non. (z abl. Velis), menda zato, ker se razteza v dve smeri: proti Forumu in proti amfiteatru. Od tod adj. Veliensis -e vélijski: Veliense sexticeps in Veliā Formula ap. Varr.

vēlificātiō -ōnis, f (vēlificārī) jadranje: cum vero id possis mutata velificatione adsequi stultum est eum tenere cum periculo cursum quem coeperis Ci. ep.; pren.: velificatione tranquillā, ut aiunt, ferri ad gloriam Amm., velificatione plenā in rem publicam ferri Amm. z razpetimi jadri, na vsa jadra.

Velīnus 3

1. vélijski, gl. Velia.

2. lacus Velīnus Ci. ep., Plin. ali Velīnus lacus T.; tudi samo Velīnus -ī, m lacus Velini Varr. Velínsko jezero, Velín, močvirsko jezero na Sabinskem, ki je pogosto poplavljalo; da bi preprečil poplavljanje, je dal konzul Manij Kurij Dentat iz jezera speljati vodo: lacūs Velini Plin. velinski odvodni kanali (odvodniki) ali gati, fontes Velini V. Velinovi dotoki, tj. reka Avent in njeni rokavi, rura Velini V. Velinska dolina. Od tod
a) Velīna tribus: Ci. ep., L. epit. ali samo Velīna -ae, f (sc. tribus): H., Pers. velínska (= v Velinski dolini bivajoča) tribus.
b) Velīnia -ae, f Velínija, boginja Velinskega jezera: Varr.

Veliocassēs -ium, m (C., Hirt., Plin.) in Veliocassī -ōrum, m (C.) Veliokási, keltsko pleme, ki je živelo na desnem bregu Sene; njihovo glavno mesto je bil Rotomagus Rotomag (zdaj Rouen v Normandiji).

Velitrae -ārum, f Velítre, mesto v južnem Laciju na nekdanjem ozemlju Volskov; l. 260 so ga poselili Rimljani (zdaj Velletri): L., Sil., Suet. Od tod adj.

1. Veliternus 3 velítrski, velitêrnski: ager, hostis, populus, coloni L., rus Plin.; subst. Veliternī -ōrum, m Velítrci, Velitêrni, preb. Veliter: L., Plin., Suet.

2. Veliternīnus 3 velítrski: vina Plin.

Vellāviī -ōrum, m Velávijci, keltsko, Arvernom podložno pleme, ki je živelo na ozemlju okoli današnjega mesta Velay: C.