Franja

Margiānē -ēs, f (Μαργιανή) Margiána, azijska pokrajina med Baktrijo in Hirkanijo (v današnjem Turkestanu) ob reki Margu (danes Murghab) z glavnim mestom Aleksandrijo, pozneje Antiochia Margiana margianska Antiohija; Cu. jo imenuje urbs Margiana (po drugih urbs Margania, zdaj Meru al rud): Cu., Plin. — Od tod adj. Margiānus 3 margiánski, iz Margiáne: Cu.

Marius 3 Márij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so

1. C. Marius Gaj Marij, roj. l. 156 v Cereatah pri Arpinu, l. 119 tr. pl., sedemkrat (prvič l. 107) konz., zmagovalec nad Jugurto l. 106, l. 102. nad Tevtoni pri Sekstijevih Toplicah (Aquae Sextiae, zdaj Aix en Provence pri Marseillu), l. 101 nad Kimbri; nasprotnik Sule, s katerim se je spopadal v državljanski vojni (l. 90—80), zastopnik ljudske stranke v Rimu, umrl 13. januarja l. 86: Ci., S., Val. Max., Vell.; pl.: Caesari multos Marios inesse Suet. možje, kakršen je bil Marij. Kot adj. Marius 3 Márijev: lex Ci. — Od tod adj. Mariānus 3 Márijev: consulatus Ci., bella Fl.

2. istoimen(sk)i posinovljenec prejšnjega, nav. imenovan Marij mlajši, roj. l. 109, konz. l. 82, po posvojiteljevi smrti vodja ljudske stranke, umrl na begu pred Sulo l. 82: Fl., Vell.

3. M. Marius Gratidiānus Mark Marij Gratidijan, Arpinec, posinovljenec brata Marija starejšega, izvrsten govornik; na Sulovo povelje ga je Katilina kruto usmrtil l. 82: Ci., Pl., Fl.

Marmarica -ae, f (Μαρμαρική) Marmárika, pokrajina v Afriki med Egiptom in Sirtama (zdaj Barka): Plin. — Od tod adj. Marmaricus 3 marmáriški, pesn. = afriški: Plin., Lucan.; subst. Marmaridēs -ae, m (Μαρμαρίδης) Marmaríd, Marmaričán = po rodu (doma) iz Marmárike: fixa est cuspide Marmaridae Corynthi O.; pl. Marmaridae -ārum in (pesn.) -ûm, m Marmaričáni = preb. Marmárike: Plin., Sil.

Marōnēa (Marōnīa) -ae, f (Μαρώνεια) Maronéja (Maroníja),

1. mesto v Samniju (zdaj Marano): L.

2. mesto v Trakiji ob Shojneju, sloveče po vinogradništvu (zdaj Marogna): L., Mel. — Od tod subst. Marōnītēs -ae, m (Μαρωνείτης) Maronít, Maronéjec: Varr., L., Plin.; adj. Marōnēus 3 maronéjski: vinum Plin., Maroneo victus Baccho Tib. (pesn. = Maroneo victus vino).

Marrūcīnī (Marūcīnī) -ōrum, m Marukíni, ljudstvo ob jadranski obali ob reki Atern z glavnim mestom Teate (Teāte, zdaj Chieti): Ca., Ci., C., Plin. — Od tod adj. Marrūcīnus 3 marukínski: Plin., Sil., Stat., ager L.; adv. Marrūcīnē (po) marukínsko, pren. = zvesto (ker so bili Marukini znani kot zvesto ljudstvo): Tert.

Marruvium (Marrubium) -iī, n Marúvij (Marúbij), staro glavno mesto Marsov ob Fucinskem jezeru (zdaj S. Benedetto): Sil. — Od tod adj. Marruvius 3 marúvijski, mársovski: gens V. marsovski narod, Marsi; subst. Marruviī -ōrum, m Marúvijci, preb. mesta Maruvija: Plin.

Marus -ī, m Márus, reka v Dakiji, pritok Donave (zdaj Maroš, Moriš na Madžarskem): T., Plin.

Massicus -ī, m (s subst. mons in tudi brez njega) Másik, Másiška gora na meji Lacija in Kampanije, sloveča po izvrstnem vinu (zdaj Monte Masso ali Massico): Pl., Ci., L. Adj. Massicus 3 másiški: (h)umor ali munera V. = vinum Massicum H., tudi samo Massicum -ī, n (sc. vinum) másiško vino: veteris pocula Massici H.; subst. Massica -ōrum, n másiško pogorje: V.

Massilia -ae, f (Μασσαλία) Masílija (zdaj Marseille), naselbina jonskega mesta Fokaje (v Mali Aziji), staro, slavno trgovsko središče v Narbonski Galiji, glavno mesto galske province, ki ni bilo podložno rimskemu namestniku, ampak samoupravno, dokler mu ni Cezar po osvojitvi l. 49 vzel teh predpravic; s tem se je začel propad mesta: C., L., Ci., Lucan., T., Plin., Sil., Iust. — Od tod adj. Massiliēnsis -e masíl(ij)ski: mores Pl. razkošne, sil Plin. divja kumina; subst. pl. Massiliēnsēs -ium, m Masíl(ij)ci, preb. Masilije: C., Ci. Massiliōticus 3 masíl(ij)ski: os Rhodani Plin. Massilitānus 3 masíl(ij)ski: (v tmezi) Massili portant iuvenes ad litora tanas Enn.; subst. Massilitānum -ī, n (sc. vinum) masíl(ij)sko vino: Mart.; pl. Massilitānī -ōrum, m Masíl(ij)ci: Vitr.

Mātilica -ae, f Matílika, mesto v Umbriji (zdaj Matelica): L., Fr. — Od tod preb. Mātilicātēs -ium, m Matilikáti, Matiličáni, preb. Matilike: Plin.

Matīnus -ī, m Matín, gora ob vznožju Gargana v Apuliji, sloveča po odličnem medu (zdaj Matinata): Lucan. — Od tod adj. Matīnus 3 matínski: apis, cacumina H., litus H. vzhodno obrežje Apulije.

Matiscō -ōnis, f Matiskóna, hedučansko mesto ob Ararju v Lugdunski Galiji (zdaj Mâcon): C.

Mātrona² -ae, f Mátrona,

1. pritok reke Sekvane v Lugdunski Galiji (zdaj Marne): C., Aus., Amm.

2. gorski prelaz (zdaj Mont-Genèvre), ki je dobil ime po nesreči neke dame: Amm.

Mattium -iī, n Mátij, glavno mesto Hatov, ki so bivali na današnjem Hesenskem in v Turingiji (zdaj vas Maden pri Fritzlaru): T. — Od tod adj. Mattiacus 3 mátijski, v mátijski okolici se nahajajoč: ager T., pilae Mart. milne kroglice (za barvanje las), Mattiaci fontes calidi Plin. ali Mattiacae aquae Amm. Matijske toplice (današnji Wiesbaden); subst. pl. Mattiacī -ōrum, m Mátijci, mátijski okoličani, preb. Matija, hatsko pleme: T.

Mazaca -ae, f (Μάζακα) Mázaka, glavno mesto Kapadokije ob gori Argaj, za časa cesarjev imenovano Caesarea ad Argaeum (zdaj Kaisarjeh): Auct. b. Alx., Eutr. — Heterocl. obl.

1. Mazaca -ōrum, n (τὰ Μάζακα) Mázaka (Mázake): Plin., Vitr.

2. Mazacum -ī, n Mázak: Plin.

Mazagae -ārum, f (τὰ Μάσσαγα ali Μάσσακα) Mázage (Másage, Masake), največe mesto asakenske dežele v Indiji (zdaj Bischore): Cu.

Medeōn -ōnis, m (Μεδεών) Medeón, mesto v Bojotiji (zdaj Kastraki): Plin., Stat.

Mediōlānum -ī, n: T., Plin., Iust., Aur., Aus. in Mediolanium -iī, n: L., Suet.

1. Mediolán, Mediolánij, glavno mesto Insubrov v Tostranski (Cisalpinski) Galiji (zdaj Milano). — Od tod adj. Mediōlānēnsis -e mediolánski: Varr., Ci. idr.; subst. Mediōlānēnsēs -ium, m Mediolán(c)i, preb. Mediolana: Varr.

2. (v obl. Mediolānum) Mediolán (zdaj Saintes), glavno mesto Santonov v Galiji ob reki Karanton (zdaj Charente): Amm.

Medobrēga (Medubrīga) -ae, f Medobréga (Medubríga), mesto v Luzitaniji (zdaj Marvao): Auct. b. Alx.; njegovi preb. Medobrēgēnsēs (v novejših izdajah tudi Medubrīgēnsēs, Medubrīcēnsēs) -ium, m Medobrežáni (Medubrižáni, Medubričáni): Auct. b. Alx., Plin.

Medulī -ōrum, m Méduli, pleme v Akvitanski Galiji; na njihovem ozemlju (zdaj Medoc) so bila bogata gojišča ostrig: Aus. — Od tod adj.

1. Medulus ali Medullus 3 médulski: ostrea Plin.

2. Medulicus 3 médulski: supellex Sid. = ostrige.