Franja

Grānius 3 Gránij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb.

1. dovtipni glasnik Q. Granius Kvint Granij, sodobnik Gaja Grakha: LUC. AP. CI., CI.

2. Gr. Marcellus Gr. Marcel, za časa Tiberija cesarski namestnik v Bitiniji: T.

3. Gr. Silvānus Gr. Silvan, ki se je l. 65 po Kr. zarotil zoper cesarja Nerona: T.

Grātidius 3 Gratídij(ev), ime rimskega rodu iz Arpina; poseb. znana sta:

1. M. Gratidius Mark Gratidij, dober govornik; padel je v bitki zoper kilikijske gusarje l. 103: CI.

2. M. Gratidius, legat Kvinta Cicerona v Aziji 61–59: CI. – Od tod adj. Grātidiānus 3 iz Gratidijevega rodu, Gratidijan, npr. M. (C.) Marius Gratidianus Mark (Gaj) Marij Gratidiján, sin pod št. 1. omenjenega M. Gratidija, pretor l. 84 in 82: CI.

grātiōsus 3, adv. -ē (grātia)

1. ljubek, mil, miloben, všečen: cum ... vox ipsos versus gratiores faciat PORPH.

2. priljubljen, prijeten, vpliven, veljaven: homines aliis praetoribus (pri drugih pretorjih) gratiosi CI., quod apud publicanos gratiosus fuisti CI., viri boni, qui apud tribules suos gratiosi esse vellent CI., doceo gratiosum esse in sua tribu Plancium CI., discrimen inter gratiosos (med vplivnimi) cives et fortes CI., homini honesto, sed non gratiosiori quam Cn. Calidius est CI., gratiosissimus in provincia CI. EP., cum adversario gratissimo contendat CI., liberta aulica gratiosa SUET.; o stvareh: vidi ... causas apud te rogantium gratiosiores esse quam vultūs CI., rogatio gratiosissima CI., cupressus ... ne umbrā quidem gratiosa PLIN., colonia Augusti beneficiis gratiosa DIG. veljavna; subst. grātiōsus -ī, m ljubljenec, miljenec: aut ab amico aut a gratioso CI.

3. ugodljiv, ustrežljiv, uslužen, prijazen: si L. Natta ... in equitum centuriis voluit esse ... gratiosus CI., ut ... gratiosi scribae sint in dando et cedendo loco CI.

4. occ. iz milosti (naklonjenosti, prijaznosti) dan, podeljen: quorum ante emerita stipendia gratiosa missio sibi visa esset L., gr. patrocinium AP., gr. sententia DIG.; adv. grātiōsē iz milosti: ULP. (DIG.).

Grātius (Grattius) 3 Grácij(ev), (Grátij(ev)), ime rim. rodu. Poseb. znana sta:

1. Gr., tožnik pesnika Arhije: CI. (z voc. Gratti).

2. Gr. Faliscus Gr. Falisk (= Falerijan), Ovidijev sodobnik, napisal je poučno pesnitev o lovu (liber cynegeticōn): O. (z obl. Grātius). – Od tod adj. Grātiānus 3 Gracijev: vasa ex argento ... Gratiana PLIN. Kot subst. (nom. propr.) Grātiānus -ī, m Graciján: Tarius Gratianus, praetura functus, T. Tarij Gr. (l. 16 consul suffectus). Gratianus se je imenoval tudi sin in sovladar cesarja Valentinijana I.

Gulussa -ae, m Gulúsa, sin numidijskega kralja Masinise in po njegovi smrti numidijski kralj z bratoma Micipso in Mastanabalom; v tretji punski vojni se je z Rimljani bojeval zoper Kartažane: S., L. Nekega drugega Guluso (kraljeviča nomadskih afriških plemen okrog l. 146) omenja PLIN. kot vir Polibiju.

Gȳgēs -is in -ae, acc. -ēn, m (Γύγης) Gíges.

1. ljubljenec lidijskega kralja Kandavla, ki je kralja umoril in sam postal lidijski kralj (l. 716–678), ustanovitelj vladarske rodovine Mermnadov; slovel je po svojih zakladih in svoji sreči: CI., IUST. Od tod adj. Gȳgaeus 3 Gigesov, gigeški, meton. = lidijski: lacus Gyg. PR. ali stagnum Gyg. PLIN. Gigeško (Lidijsko) jezero pri Sardah.

2. lep mladenič iz karijskega Gnida (Knida): H.

3. Trojanec, ki ga je ubil Turn: V.

Gylippus -ī, m (Γύλιππος) Gílip,

1. Arkadec, ki je z Evandrom prišel v Italijo: V.

2. spartan-ski vojskovodja v peloponeški vojni, ki je l. 414 peljal špartanske pomožne čete Sirakužanom na pomoč zoper Atence: TIB., IUST.

H, h osma črka lat. abecede; po znaku in glasu pravzaprav gr. spiritus asper (prvotno Η, potem razpolovljen in leva polovica Η spiritus asper, desna Η spiritus lenis, cel znak pa označuje gr. η). Že stari slovničarji (prim. Q. 1, 5, 19 in GELL. 2, 3, 1) so imeli to črko le za znak pridiha (aspiratio). V začetku in sredi besede se „h“ veže z vsakim samoglasnikom, vendar je bila pisava v vseh časih živega jezika precej negotova; od tod honus za onus, harundo za arundo, naspr. pa aruspex za haruspex, erus za herus idr. Na koncu se „h“ nahaja le v medmetih ah, vah in proh. Pri soglasnikih c, p, z in t se rabi kot pridih šele po l. 124 pred Kr. V besedotvorju se staplja s črko s v x (traxi iz trahsi, vexi iz vehsi), pred „t“ pa prehaja v „c“ (tractum iz trahtum, vectum iz vehtum). Kot kratica: H = hora, npr. H. VI. = hora sexta poldan; dalje H = hic in njegovi skloni; dalje = habet, hastata (sc. cohors), heres, honor idr. HAR. = haruspex. H. C. = Hispania citerior. H. B. E. = hora bona est. H. I. = hercle iuravit. H. F. = heres fecit. HO = homo, honor. HOR. = Horatia tribu. H. G. = haec gens. H. S. = hic situs est. H. S. S. = hic siti sunt. HH = heredes. H. D. S. = heres de suo. H. E. T. = heres ex testamento. H. N. S. = heredem non sequitur. Navidezno spada semkaj tudi kratica HS (= sestertium), ker je tukaj H le prečrtano število II (gl. sēs-tertius).

Hadriānus -ī, m s celotnim imenom P. Aelius Hadrianus Publij Elij Hadriján, roj. v Rimu l. 76 po Kr., rim. cesar 117 — 138 po Kr.: Eutr., Aur.

Hamilcar (Amilcar) -aris, m Hamílkar (Amílkar), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hamilcar, Gizgonov (Gisgo) sin, ki se je l. 308 bojeval proti Agatoklu na Siciliji: Ci., Val. Max., Iust.

2. Hamilcar Barcās (ali Barca, punsko Barak = Blisk) Hamilkar Barka (Barak), oče slavnega Hanibala, eden največjih kartažanskih vojskovodij, ki se je v prvi punski vojni častno bojeval na Siciliji, osvojil Numidijo in v l. 237—228 skoraj vso Hispanijo; padel je l. 228 v boju z Vetoni, hispanskim plemenom na področju današnjega Madrida: Ci., N., L., Sil., Iust.

3. Hamilcar, vojskovodja, l. 218 ujet na Malti: L.

4. Hamilcar, vojskovodja v severni Italiji (okrog l. 200), padel na čelu galskih upornikov v boju proti Rimljanom (l. 197): L.

Hannibal (Annibal) -alis, m Hánibal (Ânibal), punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hannibal, okrog l. 265 poveljnik kartažanskega ladjevja pri Lipari, je zastonj skušal osvojiti Mesano, v kateri so se bili prebivalci (Mamertini) uprli, potem pa je branil Agrigent pred Rimljani; kasneje je bil usmrčen na križu: Val. Max.

2. Hannibal z Rodosa, drzen pomorski poveljnik, ki je v prvi punski vojni osvobodil hudo oblegani Lilibej; pri nekem poznejšem poskusu so ga Rimljani ujeli: L.

3. Hannibal, slavni sin Hamilkarja Barke, največji kartažanski vojskovodja, roj. l. 247; kot vrhovni poveljnik si je po l. 221 podvrgel Hispanijo do Ibera, osvojil grško naselbino in rimsko zaveznico Sagunt (l. 218) ter napadel Italijo. Po zmagovitih bitkah ob Ticinu in Trebiji (l. 218) ter ob Trazimenskem jezeru (l. 217) je Rimljane pri Kanah popolnoma porazil (l. 216). L. 207 so ga Kartažani iz Italije poklicali domov. L. 202 ga je Scipion (Afriški) premagal pri Zami v Afriki. L. 195 je pregnan iz Kartagine pribežal k Antiohu Velikemu, po bitki pri Magneziji (l. 190) pa k bitin(ij)skemu kralju Pruziji, ki ga je hotel izdati Rimljanom. Da ne bi prišel svojim sovražnikom v roke, se je (l. 183) zastrupil: Enn., Ci., N., H. idr. Do svoje smrti je ostal zaprisežen sovražnik Rimljanov, od tod apel. Hannibal Hanibal = nespravljiv —, zaklet sovražnik Rimljanov: novus Han. Ci., Mithridates, odio in Romanos Hannibal Vell., alter Hannibal Aur.

Opomba: Gen. Hannibālis: Enn., Varr. ap. Non.

Hannō -ōnis, m Hánon, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Hanon pomorščak je l. 510 našel afriško zahodno obrežje ter v punskem jeziku napisal potopis: Ci., Plin.

2. Hanon Veliki, okrog l. 240 namestnik v Libiji, je Libijce tako izkoriščal in tlačil, da so se mu uprli. Ker svojih sovražnikov ni mogel ugnati, so Kartažani na njegovo mesto izvolili Hamilkarja Barko za poveljnika. Od tod Hanonovo sovraštvo do rodu Barkov. Po bitki pri Zami (l. 202) je z Rimljani sklenil mir: L.

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

Hecataeus -ī, m (Ἑκαταῖος) Hekatáj

1. Miletčan, zgodovinar in zemljepisec okrog l. 549—477: Plin.

2. znamenit umetnik v reliefu (cizelir): Plin.

Hēgēsīnus -ī, m (Ἡγησίνους) Hegezín iz Pergama, platonistični filozof (okrog l. 185), Evandrov učenec in Karneadov učitelj: Ci.

Helicē -ēs, f (Ἑλίκη)

1. Hélika
a) primorsko mesto v Ahaji, ki se je ob potresu l. 373 pogreznilo v morje: O., Sen. ph., Plin.
b) ena izmed Danaid: Hyg.

2. ozvezdje Veliki medved, Veliki voz: Ci., O., Lucan., Val. Fl.; meton. = sever: Sen. tr.

Hellānīcus -ī, m (Ἑλλάνικος) Helaník, grški logograf iz Mitilene okrog l. 450: Ci., Gell.

hēlluō (hēluō, ēlluō) -ōnis, m (hēl(l)uārī, ēl(l)uārī) požrešnež, razkošnež, razuzdanec, razvratnež, zapravljivec: Ter., Ci., Gell.

hēlluor (hēluor, ēl(l)uor) -ārī -ātus sum (morda z nepristnim „h“ iz *ēd-louor, sor. z edō jem, žrem) žreti, razsipno —, razkošno —, potratno živeti, zapravljati: tu meo periculo helluabare Ci., quibuscum iam in exostra helluatur Ci., parum eluatus est? Cat., h. in patrimoniis Gell. vse svoje imetje zapraviti; pren.: quasi helluari libris Ci. naslajati se s knjigami, ille gurges helluatus tecum simul rei publicae sanguine Ci. ki se je … gostil s krvjo državljanov.

helops (el(l)ops) -opis, m (gr. ἕλοψ) morska riba, imenovana čisto lat. acipēnser ali acupēnser (gl. to besedo): Enn., Luc. fr., Varr., O., Col., Plin., Q., Gell. — Kot nom. propr. Helops -opis, m Hélops, neki Kentaver: O.