Franja

trichiās -ae, m (gr. τριχίας) tríhias („lasnik,“, „lasnica“), morska riba, vrsta sardele z mnogimi kot las tankimi nitkami: Plin.

trichītis -idis, acc. -tim, f (gr. στυπτηρία τριχῖτις) trihítida, vrsta galuna: concreti aluminis unum genus … in capillamenta quaedam canescentia dehiscens, unde quidam trichitim potius appellavere Plin.

trīchomanes -is, n (gr. τριχομανές) bot. trihóman

1. rastl. podobna venerinim lascem (starejše ligrščnica, gospejni lasje): Plin.

2. vrsta rastl. venerini lasci (starejše ligrščnica, gospejni lasje): Plin., Ap. h.

tricoccum -ī, n (gr. τρίκοκκος -ον = trizrnat, s tremi jagodami) bot. trikók, vrsta rastl. heliotropium: Plin.

tridacna -ōrum, n (gr. τρί in δάκνω) tridákne, vrsta jegulje: in Indico mari Alexandri rerum auctores pedalia inveniri prodidere, nec non inter nos nepotis cuiusdam nomenclatura tridacna appellavit, tantae amplitudinis intellegi cupiens, ut ter mordenda essent Plin.

trifax -acis, abl. -acī, f trífaks (trífaka), vrsta dolgega kopja: aut permarceret paries percussus trifaci Enn. ap. Fest., hasta, pilum, phalarica, semiphalarica, soliferrea, gaesa, lancea, spari, rumices, trifaces, tragulae, frameae, mesanculae … Gell.

triorchis, acc. -chem, f (gr. τριορχίς trimoden) triórhis

1. vrsta sokola, kanja, mišar (Falco buteo Linn.): Plin.

2. vrsta tavžentrože (zlatega grmička): Plin.

tritomus -ī, m (gr. τρίτομος trirez) trítom = trirez, morska riba, vrsta tuna: Plin. (32, 151).

Opomba: V izdajah tudi tritomum -ī, n ali trītōn -ōnis, m.

Trītōn -ōnis, m (Τρίτων) Tríton

I. sin Neptuna in nimfe Salacije, morsko božanstvo, ki se vozi s konji ali morskimi pošastmi in na Neptunovo povelje trobi na školjko, da pomiri razburkano valovje: Ci., V., Cl., Hyg. idr., Neptunus caeruleum Tritona vocat O.; pl. Trītōnēs Trítoni, morska božanstva, demoni, ki služijo drugim božanstvom: V., Plin.; šalj. metaf. ljubitelji ribnikov: isti piscinarum Tritones Ci. ep.; meton. Trītōn Tríton, ime ladje (po podobi na ladijskem kljunu): hunc vehit Triton V. —

II. ime dveh jezer:

1. jezero ob Mali Sirti v Afriki z istoimensko vanj se izlivajočo reko, po egiptovsko-grških mitoloških zgodbah rojstni kraj več božanstev, poseb. Palade (Minerve), ki jo Hom. zato imenuje Τριτογένεια: Mel., Lucan., Stat., Cl. Od tod adj.
a) Trītōniacus 3 (Τριτωνιακός) trítonski, tritoníjaški, pesn. = Páladin: harundo O. trstenica, ki jo je iznašla Palada.
b) Trītōnis -idis in -idos, acc. -ida (Τριτωνίς) α) trítonska, k reki (jezeru) Tríton sodeča: Tritonis palus Sil. ali kot subst. f Tritonis Sil. Tritonsko jezero, jezero Triton, Pallas Tritonis Lucr. tritonska Palada = subst. Tritonis V., O. Tritonka. β) meton. páladski, Páladin: pinus O. = ladja Argo, ki so jo baje zgradili po Paladinem navodilu, arx O. Paladin grad, Paladino mesto = Atene; od tod subst. Tritonis Stat. od Tritonke (Palade) narejena in zato njej posvečena oljka.
c) Trītōnius 3 (Τριτώνιος) trítonski, tritónijski: Pallas virgo V. = subst. Trītōnia V., O. Tritonka, Tritonijka, Palada. Subst. Trītōnida -ae, f Trítonka, Pálada: M.

2. jezero v Trakiji; kdor se je devetkrat potopil v njegove valove, se je baje spremenil v ptico; to jezero imenujeta O. in Lact. Trītōniaca palūs Trítonsko jezero (močvirje). —

III. tríton, morska riba, vrsta tuna: Plin. (32, 153; dvomljivo mesto; prim. tritomus).

trochis, acc. -in, f (gr. τρόχις) tróhis, vrsta figovega vina: sic fit et sycites e fico, quem alii pharnuprium, alii trochin vocant Plin.

trūcta -ae, f in trūctus -ī, m (gr. τρώκτης) trúkta, vrsta postrvi: Isid., Plin. Val.

trychnos -ī, f bot. = strychnos tríhnos, vrsta razhudnika (pasjega zelišča): Plin. — Soobl. trychnum -ī, n: Plin.

tŭber² -eris, m, f (domnevno afr. tuj.) bot.

1. m túber, vrsta jabolk ali breskev: Plin., Col., Suet., Mart. — Soobl. tŭbur -uris, m, f.
b) f túber(a), drevo, na katerem raste tako sadje: Col., Plin., Pall.

tūber¹ -eris, n (iz kor. *tūbh- (paralelni kor. k *tu-m- v tumēre))

1. vsak izrastek na telesu, grba, bula, novotvorba, oteklina, nabreklina, tumor, tvor, uljé (starejše gluta): cameli, boum Plin., tuber est totum caput Ter. vsa glava je v bulah = vsa glava je ena sama bula; pren. tubera bule = velike napake (naspr. verrūcae mehurčki = male napake): qui, ne tuberibus propriis offendat amicum, postulat, ignoscet verrucis illius H.

2. metaf.
a) lesna grča, hrga: Plin.
b) bot. gomólj (gomòlj), starejše gomoljíka: tubera radicis rotunda Plin. okrogla gomoljasta korenika.
c) bot. vrsta gob, mavrah, smrček in morda poseb. gomoljika (starejše lanož): Plin., Iuv., Mart.
d) bot. tuber terrae = cyclamīnos cikláma, kokórik (kokorík), starejše kozja repica (Cyclamen europaeum Linn.): Plin.
e) krtina (kot psovka): recte, videbo te in publicum, mus, immo terrae tuber Petr.

Turius 3 Túrij(ev), ime rimskega rodu, npr. Q. Turius Kvint Turij: Ci. ep.; C. Turius Gaj Turij: H. — Od tod adj. Turiānus 3 Túrijev, túrijski, turijánski: hereditas (Kvinta Turija) Ci. ep., cassia Dig. (posebna vrsta te rastl.; gl. casia).

tūrunda -ae, f (morda iz *terunda k terō v pomenu „naribana, zgnetena masa“)

1. testenina, testo (starejše testovnik), rezanec, svaljek za pitanje gosi: Ca., Varr.

2. turúnda, nekakšen cmok, vrsta darilnega kolača: Varr. ap. Non.

3. šarpíja, púkanica, starejše opúlki za oskrbovanje ran: et si fistula erit, turundam intro trudito; si turundam non recipiet, diluito, indito in vesicam, eo calamum alligato Ca.

tūrundus -ī, m, soobl. = tūrunda 2. turúnd, nekakšen cmok, vrsta darilnega kolača: Marc.

tūs (slabše thūs), tūris (thūris) (sinkop. iz *tuu̯os, to pa je izpos. ϑύος)

1. kadilo: Pl., Tib., Pr., Lucr. idr., turis lacrimae O., tria tura O. tri zrna kadila, mascula tura V. (najboljša vrsta kadila), tus metere Plin. pobirati, publice vinum ac tus praebere L., tus incendere Ci., dare tus O. zažigati = žrtvovati, dare divis tura benignis H., tura dare pro Caesare O., tura tribus digitis comprehensa in focum iactare Lact., duobus digitulis tura in bustum arae iacĕre Hier.; tus terrae = chamaepitys: Plin.

2. bot. = chamaepitys: Plin.

tympanītēs -ae, m (gr. τυμπανίτης) timpanít

1. bobníca, bobnjáča, vrsta vodenice, pri kateri je trebuh tako napet in otekel, da če udarimo po njem, oddaja enak zvok kot timpan ali boben: Veg., Cael.

2. bobníčnik, bobnjáčar, za bobníco (bobnjáčo) bolehajoči (človek): Veg.

tȳphōn¹ -ōnis, m (gr. τυφών) tifón

1.
a) močan vrtinčast veter, nekakšen tajfun, ki udari iz oblakov, podira vse na svoji poti in na morju povzroča vodne trombe (morske smrke, vrtince): Ap., sin vero depresso sinu artius rotati effregerunt, sine igni, hoc est sine fulmine, verticem faciunt, qui typhon vocatur, id est vibratus ecnephias Plin.
b) vrtinčast veter ali hohorín, pomešan z ognjem: quantus ubi immenso prospexit ab aethere typhon (v izdajah Typhon) igne simul ventisque rubens Val. Fl.

2. metaf. vrsta kometa: diraque conperta Aethiopum et Aegypti populis cui nomen aevi eius rex dedit typhon (v izdajah Typhon) ignea specie ac spirae modo intorta, visu quoque torvo, nec stella verius quam quidam igneus nodus Plin.