Franja

Learchus -ī, m (Λέαρχος) Leárh, sin Atamanta in Ino, ki ga je oče v besu ubil: O., Hyg. Od tod adj. Learchēus 3 (Λεάρχειος) Leárhov: umbrae O.

lēgō -āre -āvī -ātum (lex)

I. naročiti (naročati), naložiti (nalagati) komu kaj: quin potius, quod legatum est tibi negotium, id curas? Pl. —

II. occ.

1. kot držpr. t.t.
a) odposlati (odpošiljati) koga kam kot poslanca (s kakšno nalogo): hominem suae civitatis in primis honestum ac nobilem … legarunt ad Apronium Ci., tres adulescentes in Africam legantur, qui ambos reges adeant S., quos Athenienses Romam ad senatum legaverant Gell.; metaf. komu kaj po poslancih sporočiti (predati): quae verba legaverint Rhodii ad hostium ducem Gell.
b) koga postaviti za legata (podpoveljnika), izvoliti (vzeti) koga za legata (podpoveljnika), imenovati koga za legata (podpoveljnika): Ligarium senatus idem legaverat Ci., ne legaretur A. Gabinius Cn. Pompeio expetenti Ci., Dollabela me sibi legavit Ci. ep., Calpurnius … legat sibi homines nobilīs factiosos S.

2. kot jur. t.t. komu kaj v oporoki volíti ali sporočiti (sporočati), zapustiti (zapuščati) komu kaj v dediščino: legavit uxori mundum omne penumque Luc. ap. Gell., Fabiae pecunia legata est a viro Ci., signa, tabulae, quas populo Caesar unā cum hortis legavit Ci., is, cui omne argentum legatum est Q.; legare alicui aliquid ab aliquo voliti komu kaj tako, da mora to volilo izplačati glavni dedič: ei (sc. uxori) testamento legat grandem pecuniam a filio Ci. veliko vsoto denarja, ki naj jo izplača sin. — Od tod subst.

1. lēgātus -ī, m
a) poslanec: legati ex auctoritate senatus legabantur Ci., legatos deprecatoresque mittere Ci., cum Athenienses ad senatum legatos de suis maximis rebus mitterent Ci., legatos mittere de pace C., L. idr., legatos mittere ad indicendum bellum L., missi magnis de rebus uterque legati H., hinc ubi legati rediere, negata ferentes arma Aetola sibi O.
b) α) legat, podpoveljnik (gr. ὑποστράτηγος) = najvišji pomočnik vojskovodje: summo imperatori legatus, L. Lucullo, fuit (sc. Murena) Ci., in altera parte fluminis A. Titurium Sabinum legatum cum sex cohortibus reliquit C.; ob odsotnosti višjega poveljnika (vojskovodje) je prevzel poveljništvo najstarejši legat kot legatus pro praetore = namestnik vojskovodje: C. Legati so bili možje senatorskega stanu, ki jih je senat izbiral in pošiljal na bojišče (od tod njihov naziv); v času cesarjev je imela vsaka legija svojega legata (legati legionum): legatus legionis in Germaniam missus est Suet., legato legionis … ignominiā notato Suet. V mirnih provincah so bili legati za časa republike le upravni, namestniku podrejeni uradniki brez vojaškega poveljstva: N. idr. legatum sibi legare Ci. β) v cesarski dobi od cesarja v provinco poslani cesarski namestnik. „Legati Caesaris“ so imeli prokonzulsko, ob njih delujoči „legati legionum“ pa propretorsko oblast: at Caesar cognita morte legati, ne provincia sine rectore esset, A. Didium suffecit T., ergo egressi, ego (sc. Agricola) veterum legatorum vos priorum exercituum terminos T., Auli Plauti legati consularis … ductu Suet., legatum … Syriae consularem suppetias ferentem … fugaverant Suet.

2. lēgātum -ī, n zapis v oporoki, volilo: Plin. iun., Suet., Ulp. (Dig.), solutio legatorum Ci., Hortensii legata cognovi Ci. ep., legatum habere in testamento alicuius Petr., legatum peto ex testamento Q.

Opomba: Star. cj. pf. lēgāssit = legaverit: Tab. XII. ap. Ci. et ap. Ictos.

lēnis¹ -e (verjetno iz indoev. kor. *le H- s pripono -no-; prim. sl. len)

1. rahel, lahen, mil, blag, krotek, nežen, voljan, lagoden, mehek: quid iudicant sensus? Dulce amarum, lene asperum Ci., vocis genera permulta … lene asperum, grave acutum … Ci., l. vox (naspr. acer clamor) Corn., somnus H., ventus Ci., lenissimus Onchesmites Ci. ep., lene vinum H. zaradi starosti voljno (gladko) = uležano, vinum lenius Ter., spiritum lenem agere Tib., color Plin., leni igni coquere Plin.; metaf.: servitutem lenem reddere Pl., l. clivus L. polagoma se dvigajoč, iugum praeruptum atque asperum, sed paulo leniore fastigio C. bolj lahnega naklona, lenia verba Ci., dixerat leniorem sententiam C., hominibus lenissimis ademit misericordiam Ci., nemo est, quin intellegat populum Romanum, qui quondam in hostes lenissimus existimabatur, hoc tempore domestica crudelitate laborare Ci., vos lene consilium … datis H., Faune, per meos fines lenis incedas H. milostljiv(o), dobrotljiv(o); z inf.: non lenis precibus fata recludere H. (ali non lenis precibus = inexorabilis neizprosen ali pa non lenis = neomečljiv; potem bi bilo treba precibus vezati z recludere).

2. metaf.
a) počasen, miren: gradus L., stagnum L. mirno (tiho) tekoča (tekoče), aquae lene caput H. žuboreč, l. venena Ci. počasi delujoči, volatus O., ingenium Ter., ingenium lenissimum Ci., lenis motus laterum Q.; poseb. o govoru: oratio … placida, summissa, lenis (naspr. fortis) Ci., genus lene (naspr. vehemens) Ci., neque … tractu orationis leni et aequabili perpolivit illud opus Ci., leniores epilogi Q.
b) kot gram. t.t. spiritus lenis šibki (mehki) pridih (naspr. spiritus asper): Prisc. — Adv.

I. lēniter

1. rahlo, lahno, tiho: leniter arridens Ci., per excubias custodum l. ire O., ventus l. pluvius Plin., stacte gustu l. amara Plin. malo, nekoliko, color aspectu l. blandus Plin. mila, ljubka; metaf.: collis l. acclivis C. ali l. editus collis L. zložno se dvigajoč, collis l. declivis C. polagoma se spuščajoč.

2. počasi, mirno, lahno, rahlo, ne hudo (ostro, močno, silno, na silo): l. iter facere C., accedere Auct. b. Afr., torrens lenius decurrit O., leniter saevire Plin., traducere l. aevum H., leniter, ex merito quicquid patiare, ferendum est O., l. alloqui L. prijazno, sin cunctetur atque agat lenius C. prepočasi, lenius proelio lacessere C. ne tako močno, lenissime sentire Ci. ep.; poseb. o govoru: leniter (naspr. aspere, atrociter) dicere Ci., Q., iamdiu multo dicis remissius et lenius quam solebas Ci., quam leniter, quam remisse, quam non actuose (agit versum Roscius)! Ci. —

II. adv. acc. n. sg. lēne rahlo, lahno: hortus … sectus humum rivo lene sonantis aquae O. šumeče (žuboreče) vode, l. resonare Sen. ph.

Leōnidās -ae, m (Λεωνίδας) Leónidas

1. Anaksandridov (Ἀναξανδρίδης) sin, od l. 491. kralj v Šparti (Sparti); l. 480 je padel pri obrambi Termopil: Ci., N. — Soobl. Leōnida -ae, m: Iust.

2. suženjsko ime: Pl.

3. arhitekt, ki je menda pisal o pravilih simetrije, po nekaterih stoiški filozof: Vitr.

lepidus 3, adv. -ē (lepōs) beseda predvsem pogovornega jezika =

1. čeden, ličen, brhek, brdek, dičen, lep, zal, (pre)ljubek, mil, všečen: forma, nugator, facinus, cantio, dies, locus Pl., fui ego bellus, lepidus Pl., puella, pater Ter., non invenies alterum lepidiorem ad omnes res Pl., placet, pater lepidissime Ter., o capitulum lepidissimum Ter. o preljubki mož, mihi omnia lepide prospereque eveniunt Pl., ubi lepide voles esse tibi, mihi dicito Pl. če si hočeš privoščiti, nimis lepide fabulare; eo potuerit lepidius pol fieri Pl. tem lepše se da to narediti, quam lepide lexeis (po drugih lexis) compostae! ut tesserulae omnes arte pavimento Luc. ap. Cic.; adv. v odgovorih ali kot vzklik = da, kajpada, dobro, lepo, krasno, izvrstno, rad: lepide: licet Pl., euge, euge, lepide Pl., facete, laute, lepide Ter., lepidissime Pl. prekrasno; lepidus v slabem pomenu = nališpan, oblizan, pomehkužen, mehkopolten: hi pueri tam lepidi ac delicati Ci.

2. metaf. uglajen, pristojen, šegav, dovtipen, duhovit: Pl., Ter., quae lepida ac concinna sunt, cito satietate afficiunt aurium sensum Corn., l. versus Cat., l. dictum H., in quo lepide soceri mei persona lusit is … Lucilius Ci. — Kot nom. propr. Lepidus -ī, m Lépid, priimek veje Emilijevega rodu. Poseb. znani so

1. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, l. 201 poslanec k egiptovskemu kralju Ptolemaju V. Epifanu in potem k makedonskemu kralju Filipu III.; kot pretor je l. 191 upravljal Sicilijo in se l. 190 odlikoval v vojni zoper sirskega kralja Antioha. Kot konz. se je l. 187 v Liguriji pogumno vojskoval z Liguri, zgradil Emilijsko cesto (via Aemilia) in pripeljal naseljence v Matino in Parmo. L. 175 je bil drugič konz., potem šestkrat princeps senatus. Umrl je l. 152, slavljen kot velik domoljub: L.

2. M. Aemilius Lepidus Mark Emilij Lepid, ošaben in gospodovalen mož, po Pompejevi zaslugi konz. l. 78., hud nasprotnik Sule, čigar odloke je hotel po njegovi smrti ovreči, kar je povzročilo državljanske nemire (tumultūs). Da bi se ga senat znebil, ga je poslal za poveljnika v Transalpinsko Galijo, vendar je ostal v Etruriji in od tod odrinil z vojsko proti Rimu, da bi izsilil konzulat. Toda Pompej, s katerim se je bil že prej sprl, in Kvint Kátul sta ga premagala tik pred mestom. Ko sta se mu ponesrečila še dva poizkusa (v Etruriji in na Sardiniji), je l. 77 na Sardiniji umrl za neko boleznijo: Ci., Val. Max., Fl.

3. M. Aemilus Lepidus Mark Emilij Lepid, sin prejšnjega, Cezarjev privrženec in stanovski kolega ob njegovem tretjem konzulatu, po njegovi smrti triumvir z Oktavijanom in Antonijem, kasneje namestnik v Afriki; umrl l. 13 v Circejih: Ci., Suet., Fl.

4. M. Aemilius Lepidus Porcīna Mark Emilij Lepid Porcina, konz. l. 137, izvrsten govornik, se je uspešno upiral dejanjem tribuna Gaja Kasija, a se je nesrečno bojeval z Vakceji v Hispaniji: Ci., Vell., Val. Max., Fl. — Od tod adj. Lepidānus 3 Lépidov, lépidski (nanašajoč se na Lepida 2.): bellum S. fr. (Histor.); enako tudi Lepidiānus 3: tumultus Macr.

Leucippus -ī, m (Λεύκιππος) Levkíp

1. kralj v Meseniji, Tindarejev in Afarejev brat, oče Arzinoje, Febe in Hilaejre; Febo in Hilaejro, ki sta bili zaročeni z Afarejevima sinovoma Ido (Idās) in Linkejem, sta ugrabila Dioskura. Idas je v boju ubil Kastorja, Poluks Linkeja, Jupiter pa je s strelo usmrtil Ida: O. Od tod Leucippis -idis, f (Λευκιππίς) Levkípida, Levkipova hči: non sic Leucippis succendit Castora Phoebe Pr., te rapuit Theseus, geminas Leucipidas illi O.

2. Herkulov sin: Hyg.

3. grški filozof okrog l. 500, učenec Zenona iz Eleje, Demokritov učitelj: Ci.

Lēvīta in Lēvītēs -ae, m (Lēvi, tretji sin očaka Jakoba)

1. Levít, Lévijev potomec: Levita ex tribu sacra Prud.

2. metaf. levít, diakon: Sid. — Od tod adj. Lēvīticus 3 Lévijev, levítski: genus, stirps Vulg., liber Leviticus Vulg. 3. Mojzesova knjiga. Lēvītis -idis, f Lévijeva, iz Lévijevega rodu: gens Prud. Levijevi potomci, Leviti.

lībertīnus 3 (lībertus) osvobojen (suženjstva), osvobojencem, osvobojenkam (njihovemu številu in stanu) pripadajoč, osvobojencev (osvobojenk) se tičoč, osvobojenski: idem hoc decretum est … in P. Umbrenum, libertinum hominem Ci., equiti Romano tam locupleti libertinus homo sit heres? Ci., sunt etiam libetini optimates Ci., me libertino patre natum ali me libertino natum patre H., patre libertino humili fortunā ortus L., socii navales libertini ordinis L., mulier l. L., Suet., Acilius Sthenelus e plebe libertina Plin., et libertinas arca flagellat opes Mart., quattuor milia libertini generis ea superstitione infecta T., cum quosdam etiam libertini generis mitti deprendisset Suet., l. condicio Dig. Od tod subst.

1. lībertīnus -ī, m osvobojenec (glede na svoj stan in položaj v državi, naspr. civis, ingenuus; prim. lībertus). Sprva se je osvobojenec imenoval libertus, njegov sin libertinus, šele vnuk je bil ingenuus; v času cesarjev pa je bil že osvobojenčev sin ingenuus, osvobojenci sploh pa libertini: ita pars libertinorum est Pl., quod vis genus ibi hominum videas: equitem, peditem, libertinum Pl., duos se habere vicinos, superiorem, equitem Romanum, inferiorem, libertinum Ci., ipse ex libertini filiā susceperit liberos? Ci., Ti. Gracchus libertinos in urbanas tribus transtulit Ci., unde mundior exiret vix libertinus honeste H., libertinus erat, qui circum compita siccus lautis mane senex manibus currebat H., nec ingenui modo aut iuniores sacramento adacti, sed seniorum etiam cohortes factae libertinique centuriati L., quid est enim eques Romanus aut libertinus aut servus? Sen. ph., qui servus est, si manumittatur, fit libertinus, non item addictus Q., servus cum manumittitur, libertinus: addictus recepta libertate ingenuus Q., etiam libertinis idem munus ultro flagitantibus T., neminem umquam libertinorum adhibitum ab eo cenae excepto Mena Suet., (sc. Claudius) Appium Caecum censorem, generis sui proauctorem, libertinorum filios in senatum adlegisse docuit, ignarus, temporibus Appi et deinceps aliquandiu libertinos dictos non ipsos, qui manu emitterentur sed ingenuos ab his procreatos Suet., liberorum hominum alii ingenui sunt, alii libertini. Ingenui sunt, qui liberi nati sunt: libertini sunt, qui ex iusta servitute manu missi sunt G., libertorum filii apud antiquos libertini appellabantur quasi de libertis nati Isid.

2. lībertīna -ae, f osvobojenka: ingenuamne an libertinam? Pl., Myrtale l., l. Phryne H., tutior at quanto merx est in classe secunda, libertinarum dico H., amore libertinae perinfamis Suet.

libet (stlat. lubet) -ēre, libuit ali libitum (lubitum) est, v. impers. (indoev. kor. *leu̯bh- ljubiti, rad imeti; prim. skr. lúbhyati hlepi, občuti močno poželenje, lōbháyati vzbuja poželenje, libīdō, lubīdō, sl. ljub, ljubezen, ljubiti, hr. ljûb, got. liufs = stvnem. liob = nem. lieb ljub, drag, got. galaufs zaželen, dragocen, got. galaubjan = stvnem. gilouben = nem. glauben, stvnem. lobōn, lobēn = nem. loben, stvnem. lob = nem. Lob) (z)ljubi se, poljubi se, (za)hoče se, po godu (po volji) je, drago (ljubo) je (komu); abs.: Quid agas, rogitas etiam? Lubet et metuo Pl., age, age, ut lubet Ter., si lubitum fuerit, causam ceperit Ter., adde etiam, si libet (po drugih lubet) pernicitatem Ci.; z dat.: quod tibi lubet, idem mihi lubet Pl., facite, quod vobis lubet Ter., quod cuique libet, loquatur Ci., sin tibi id minus libebit (po drugih licebit), non te urgebo Ci., cetera item, quae cuique libuissent, dilargitus est Suet.; brez dat.: rogita, quod lubet Pl., nihil vident nisi quod lubet Ter., quae (sc. senectus) efficeret, ut id non liberet, quod non oporteret Ci.; z inf.: concedere aliquantisper hinc mihi intro lubet Pl., quae meo quomque animo lubitumst facere Ter., non lubet enim mihi deplorare vitam Ci., non libet plura scribere Ci. nočem, ne ljubi se mi, si mihi liberet accusare Ci., quoniam libitum est vobis me ad haec impellere Ci. Od tod

1. subst. pt. pf. libita -ōrum, n kar se komu zljubi, volja, hotenje: vim, raptus suaque ipsi libita velut in captos exercebant T., vidisse ipsos abripi coniuges ad libita Caesarum T.

2. adj. pt. pr. libēns ali lubēns -entis, abl. sg. -ente in -entī, adv. libenter (lubenter)
a) rad, voljen (voljan), prostovoljen, z dobro voljo, rade volje, drage volje, z veseljem (naspr. invitus): facio lubens Pl., lubens faxim Ter., animo libenti, libentibus animis Ci. iz srca rad(i), animo libentissimo Ci. prav rad, utrum libentes an inviti dabant Ci., cum totius Italiae concursus … facti illius gloriam lubens agnovisset Ci., iam pridem … frigida non lavi magis lubenter Pl., qui … libenter mensam sermonesque suos … comiter impertit Enn., cenare libenter Ca., libenter etiam verbo utor Catonis Ci., fortes etiam libenter oppetunt mortem Ci., adiurans nusquam se unquam libentius cenavisse Ci. ep. z večjim tekom, eius vocem libentissime audio Ci., fere libenter homines id, quod volunt, credunt C., aberat Athenis libenter N., eo libentius N., libenter quatenus id facit H. če ga to veseli; pogosto v abs. abl. me, te … libente na moje, tvoje … veselje: me vero libente dixerit, me libente eripies mihi hunc errorem Ci., quae tam libenti senatu laudarentur Ci., consecutus es, ut libentissimis Graecis nutu, quod velis, consequare Ci. ob največjem veselju (voljnosti) Grkov.
b) zadovoljen, radosten, vesel, boder, dobre (prešerne) volje: hilarum ac lubentem fac te gnati in nuptiis Pl. bodi vesel in dobre volje, unde ego omnīs hilaros, lubentīs (po drugih ludentīs), laetificantīs faciam ut fiant Pl., faciam illos lubentiores Pl.

Licinius 3 Licínij(ev), ime plebejskega rim. plemena, ki se je priselilo iz Etrurije, z rodbinami: Calvi, Crassi, Luculli, Macri, Murenae, Nervae, Sacerdotes, Vari. Najznamenitejši so:

1. C. Licinius Gaj Licinij, tr. pl. z Lucijem Albinom l. 493: L.

2. P. Licinius Calvus Esquilinus Publij Licinij Kalv (Plešec) Eskvilin, prvi plebejski vojaški tribun s konzulsko oblastjo l. 400: L.

3. sin prejšnjega, P. Licinius Calvus, je l. 396 opravljal isto službo kakor njegov oče: L.

4. C. Licinius Calvus Stolo Gaj Licinij Kalv Stolon, l. 378 vojaški tribun, l. 368 prvi plebejski magister equitum (pod diktatorjem Manlijem): L.

5. C. Licinius Calvus Stolo Gaj Licinij Kalv Stolon je l. 376 z Lucijem Sestijem sprožil znane tri leges Liciniae Sestiae, s katerimi je hotel izboljšati socialni položaj plebejcev, ki so trpeli hude pritiske, in jim priboriti politično enakopravnost, kar se mu je po 10 letih prizadevanj tudi posrečilo, konz. l. 364 in 361: Varr., L., Vell.

6. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Dives (Bogataš), l. 212 pontifex maximus; slovel je po svojem izrednem poznavanju prava in po prirejanju sijajnih iger. L. 211 je bil edil, l. 210 cenzor, l. 205 konz., kot prokonzul se je l. 204 slavno vojskoval s Hanibalom pri Krotonu, umrl je l. 183: Ci., L.

7. L. Licinius Crassus Lucij Licinij Kras, izvrsten državnik in govornik, roj. l. 140, umrl l. 91: Ci., Plin., Q., T.

8. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Dives, konz. l. 97, cenzor l. 89; ker ga je Marij izobčil, je l. 87 naredil samomor: Ci.

9. M. Licinius Crassus Dives Mark Licinij Kras Dives, najmlajši sin prejšnjega, roj. l. 114, Sulov pristaš, zmagovalec v vojni proti sužnjem na čelu s Spartakom, konz. s Pompejem l. 70, je l. 60 sklenil s Cezarjem in Pompejem prvi triumvirat, padel v vojni s Parti pri Karah (Carrhae) 8. junija l. 53. Bil je duhovit in izobražen mož, slovel je po pregovornem bogastvu in razsipnosti, a tudi kot zloglasen lakomnež: Ci., C., O., Val. Max., Fl., Ap., Iust.

10. P. Licinius Lucullus Publij Licinij Lukul, tr. pl. l. 110: S.

11. L. Licinius Lucullus Ponticus Lucij Licinij Lukul Pontski, izvrsten poveljnik v vojni zoper zaveznike, konz. l. 74, zmagovalec v vojni zoper Mitridata in Tigrana (l. 73—66), Pompejev pristaš; umrl je v blaznosti l. 56: Ci., N., S. fr., H., Vell., Suet., T., Iust., Aur.; iz Azije je v Evropo prinesel češnjo: Plin.

12. L. Licinius Murēna Lucij Licinij Murena, odličen vojak, Lukulov legat v vojni proti Mitridatu, pretor l. 65; kot consul designatus l. 63 je bil tožen de ambitu in oproščen. Njegovi zagovorniki v tej pravdi so bili Cicero, Hortenzij in Kras: Ci.

13. L. Licinius Varro Murēna Lucij Licinij Varon Murena, posinovljenec Marka Terencija Varona, Mecenatov svak, Ciceronov in Horacijev prijatelj, mož nemirnega značaja, ki je v državljanski vojni izgubil svoje imetje, konz. l. 23; ker je sodeloval v zaroti Fanija Cepiona, ga je dal cesar Avgust l. 22 obglaviti: Ci. ep., H.

14. A. Licinius Archiās, gl. Archiās.

15. A. Licinius Caecīna, gl. Caecīna.

16. C. Licinius Macer, gl. Macer.

17. Licinia -ae, f Licínija
a) neka vestalka: Ci.
b) ime hčera govornika Lucija Licinija Krasa, obe dobri govornici: Ci. Kot adj. = Licínijev: lex Varr., Ci., L. idr. — Od tod adj. Liciniānus 3 Licínijev: Ca., Col.; subst. Liciniānī -ōrum, m Licinijáni, potomci Katona starejšega in njegove prve soproge Licinije: Plin.

Linus (ali Linos) -ī, m (Λίνος; fen. ailanu = gr. αἴλινον = lat. aelinon [prim. et Linon in silvis idem pater „aelinon!“ altis dicitur invita concinuisse lyra O. (Amor. 3, 9, 23)] = „gorje nam“, tožba v Adonijevem (Adonisovem) bogočastju, od tod λίνος = žalostinka, Λίνος [= Ἄδωνις] oseba v grški mitologiji, povzeta po feničanskem Tamu [Thamus]) Línos. Po starejši bajki sin Apolona in muze Uranije, ki se je s svojim očetom spustil v tekmovalni boj, v katerem je bil ubit: Hyg., Mart. Po argivski bajki je sin Apolona in Psamate (Ψαμάϑη), hčere argivskega kralja Krotopa. Mati je v strahu pred svojim očetom Lina izročila ovčjemu pastirju, ki ga je skrivaj vzgojil med ovčjo čredo. Ko je odrastel, so ga raztrgali psi (pasji dnevi!), zaradi česar je poslal Apolon nad argivsko pokrajino pošast Pojno (Ποινή kazen, kuga), ki je materam ugrabljala otroke. V spomin na to so v Argih častili Lina (pooseb. pomlad) okoli pasjih dni s sprevodom in z žalostinko ter ob tej priložnosti pobijali pse (Sirius!): Stat. Po tebanski bajki je Linos sin Apolona in muze Terpsihore, izvrsten pevec in glasbenik, učitelj Orfeja in Herkula; slednji ga je ubil s kitaro, ker se je Linos rogal njegovemu slabemu igranju: V., O., Pr., Mart. — Apel. Línos = učitelj, ki ga trpinči njegov učenec: fiam, ut ego opinor, Hercules, tu autem Linus Pl.

Līvius 3 Lívij(ev), ime starega rim. plebejskega rodu, ki mu pripadata rodbini Salinatores in Drūsī. Poseb. znani so

1. M. Līvius Salīnātor Mark Livij Salinator, konz. z Lucijem Emilijem Pavlom in skupaj z njim zmagovalec nad Iliri l. 219, po vrnitvi iz vojne obsojen zaradi poneverbe, l. 207 je kot konz. z Gajem Klavdijem Neronom premagal Hazdrubala ob Metavru. Kot cenzor je l. 204 vpeljal osovraženi davek na sol (solarino), po katerem je menda dobil priimek Salinator. Verjetneje pa je, da je bil eden njegovih prednikov salinator = sol(in)ar in da je iz apel. sčasoma nastalo lastno ime: Ci., L., Val. Max.

2. M. Līvius Drūsus Mark Livij Druz, sodelavec in nasprotnik Gaja Grakha v času njegovega drugega tribunata l. 122, konz. l. 112: Ci.

3. njegov istoimeni sin, mož neomadeževanega značaja, izvrsten govornik, po Ci. propugnator ac prope patronus senatus. Priljubil se je tudi plebejcem, ko je hotel kot tr. pl. l. 91 s svojim zemljiškim zakonom (lex agraria) olajšati njihov težki položaj; s svojim zakonskim predlogom de civitate sociis danda si je nakopal sovraštvo plemstva, ki ga je dalo zahrbtno umoriti po Kvintu Variju. Po njegovem umoru se je vnela zavezniška vojna: Ci., Vell., Ap., Aur.

4. Līvia Drūsilla Livija Druzíla, roj. okrog l. 55, poročena s Tiberijem Klavdijem Neronom, s katerim sta imela sinova Tiberija (kasnejšega cesarja) in Druza; od l. 38 druga soproga cesarja Augusta, ki jo je sprejel v rod Julijev. Bila je huda spletkarka, ki je imela svojega drugega moža popolnoma pod svojim vplivom in si je na vso moč (pri tem se ni ustrašila nobenega, še tako nizkotnega sredstva) prizadevala, da bi Tiberiju, svojemu sinu iz prvega zakona, zagotovila prestolonasledstvo; to se ji je tudi posrečilo, vendar je v času Tiberijeve vladavine izgubila ves vpliv. Umrla je l. 29 po Kr.: O., Vell., T., Suet.

5. Līvia ali Līvilla Livija, Livíla, Druzova in Antonijina hči, Germanikova sestra, v drugo poročena s Tiberijevim mlajšim sinom Druzom, ki mu pa ni bila zvesta in ga je s Sejanovo pomočjo l. 23 po Kr. umorila. L. 31 po Kr. je bila usmrčena: T., Suet.

6. Līvia Orestilla Livija Orestíla, poročena z Gajem Pizonom, kasneje soproga cesarja Kaligule: Suet. — Temu rodu pa ne pripadata:

7. Līvius Andronīcus Livij Androník, Tarentinec, ujet l. 272, suženj M. Livija Salinatorja, ki ga je osvobodil. Od l. 240 je deloval kot gledališki igralec in dramski pesnik. Znan je po svojem prevodu Odiseje (prevedel jo je v saturnijskem metru), ki so ga vsesplošno uporabljali kot šolsko knjigo, velja pa tudi za začetnika rim. dramatike in sploh prvega rim. pesnika: Ci., L., Gell.

8. T. Līvius (Patavīnus) Tit Livij (Patavijec), roj. l. 59 v Pataviju (Padovi), umrl l. 17 po Kr., zgodovinopisec; popisal je rim. zgodovino od ustanovitve mesta do Druzove smrti (l. 9) v 142 knjigah, od katerih nam je ohranjenih le 35 (1.—10., 21.—45.): Sen. ph., Q., T., Plin. iun., Suet., Hier.; pl. Livii Vop. možje kakor (kakršen je bil) Livij; apel.: Iosephus Graecus Livius Hier. grški Livij, Livij v grškem jeziku. — Adj.
a) Līvius 3 Lívijev: lex Ci., familia T.
b) Līvīanus 3 Lívijev, Lívijin, lívijski: fabula, modi (sc. Livija Andronika) Ci., exercitus (sc. konzula M. Livija Salinatorja) L., charta Plin. Livijin, livijski = po Liviji imenovan papir.

lūci-fer -fera -ferum (lūx in ferre)

1. svetlo(bo)nosen, svetlobo (od)dajajoč: lampas Acc. fr., pars lunae Lucr. ki je razsvetljen, equi O. konji boginje Lune, fenestrae Cod. I.

2. occ. na svetlobo (na dan) spravljajoč = porod pospešujoč: Diana Lucifera Ci., l. manūs O.

3. metaf. svetlobonosen = blagonosen, odrešilen: Prud.

4. klas. le subst. Lūcifer -ferī, m (spol po gr. ὁ φωσφόρος sc. ἀστήρ) Svetlo(bo)nosec, tj. planet Venera, danica: stella Lucifer interdiu, noctu Hesperus ita circumeunt … Varr., infima est quinque errantium terraeque proxima stella Veneris, quae Φωσφόρος Graece, Latine dicitur Lucifer Ci., stella gravis nobis, Lucifer ortus erat O., tres ubi Luciferos veniens praemiserit Eos O.; po bajki je Lucifer sin Avrore, Keiksov (Cēōx) in Dajdalionov oče, ki je z Venero tekmoval za stavo lepote: O., Hyg., Stat., Cl.; od tod Lucifero genitus (= Ceyx) O.; meton. dan: tot Luciferi O., non habet officii Lucifer omnis idem O., exsiliente Lucifero Amm.

Lucrētius 3 Lukrécij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Poseb.

1. Sp. Lucretius Tricipitīnus Spurij Lukrecij Tricipitin, rim. senator in mestni prefekt (praefectus) za časa Tarkvinija Ošabnega, konz. l. 509: Ci., L. Njegova hči Lucrētia -ae, f Lukrécija, soproga Tarkvinija Kolatina, ki se je zabodla, ker jo je posilil Sekst Tarkvinij, sin kralja Tarkvinija Ošabnega; zato so Rimljani vso kraljevo rodbino izgnali: Ci., L., O., Sen. ph., Iuv., Aur.; apel. Lucrētia Lukrécija = čista žen(sk)a: Petr., Mart.

2. T. Lucretius Carus Tit Lukrecij Kar, Ciceronov sodobnik, eden najznamenitejših rimskih pesnikov, ki je spesnil 6 spevov obsegajočo filozofsko pesnitev De rerum natura, v kateri svojim rojakom razlaga Epikurov nauk o atomih. Umrl je l. 55: Ci. ep., H., Q., Stat., Gell. (po nekaterih ta pesnik ne pripada Lukrecijevemu rodu, ampak je morda le osvobojenec kakega Lukrecija).

3. Q. Lucretius Vespillo Kvint Lukrecij Vespilon
a) Sulov sodobnik, dober govornik in pravnik: Ci.
b) senator in Pompejev pristaš, ki je l. 49 naredil samomor, potem ko so Cezarjevi pristaši osvojili mesto Sulmono, ki jo je bil zasedel: C.

Lutātius 3 Lutácij(ev), ime rim. plebejskega rodu, od katerega so se najbolj proslavili:

1. C. Lutatius Catulus Gaj Lutacij Kátul, konz. l. 242, zmagovalec nad Kartažani pri Egatskih otokih: N., L.

2. Q. Lutatius Catulus Kvint Lutacij Kátul je predlagal zakon, po njem imenovan lex Lutatia (de vi); kot konz. je l. 102 skupaj z Marijem porazil Kimbre na Ravdijskih poljanah. Kasneje je prišel v hud spor z Marijem in zato je l. 87 naredil samomor: Ci., L. epit., Aur.

3. Q. Lutatius Catulus Capitolīnus Kvint Lutacij Kátul Kapitolijski, sin prej omenjenega, plemič, sodnik v pravdi zoper Vera (Vérres), je znova posvetil l. 83 pogorelo svetišče na Kapitolu (od tod priimek): Ci., S. — Od tod adj. Lutātiānus 3 Lutácijev: praedia Paul. (Dig).

Lycāōn² -ōnis, m (Λυκάων) Likáon,

I. mitološki arkad(ij)ski kralj, nasilnež, ki je žrtvoval tudi ljudi; Zevs ga je spremenil v volka: O., Hyg., Stat. Od tod

1. patron. Lycāonis -idis, f (Λυκαονίς) Likaónida, Likaonova hči Kalisto (Callisto): O., Cat.

2. adj. Lycāonius 3 Likáonov, likáonski: parens (= Callisto, Arkadova (Arcas) mati) O., Arctos (= ozvezdje Callisto) O., axis O., mensa O. —

II. metaf. Likaonov vnuk, Kalistin sin, kot ozvezdje (= Arcturus ali Arctophylax): O.

Lycōreus -eī in -eos, m Likoréj, Apolonov sin: Stat., Hyg.

Lycūrgus -ī, m (Λυκοῦργος) Likúrg

1. mitološki kralj traških Edoncev, Driantov sin, ki ga je Dioniz (Bakh) kaznoval z blaznostjo, ker je svojim podanikom prepovedal Dionizovo (Bakhovo) bogoslužje in dal zato tudi uničiti vse vinske trte: O., Pr., Hyg.

2. Feretov sin (Pherēs), nemejski kralj: Stat.

3. Alejev in Neajrin sin, Ankajev oče, kralj v Arkadiji: O. Od tod patron. Lycūrgīdēs (Lycoorgīdēs) -ae, m (*Λυκουργείδης, Λυκοοργείδης) Likurgíd = Likurgov sin Ankaj (Ancaeus): O.

4. špartanski zakonodajalec (okrog l. 880), Evnomov sin: Ci., L., Vell., Q., Iust.

5. atenski govornik in zakladnik, Demostenov sodobnik in prijatelj, pošten in značajen mož, znan po svoji strogosti, umrl okrog l. 325: Ci., Q.; apel. Lycurgus Likúrg = strog grajavec (šiba) izprijenih državljanov: Lycurgos invenisse se praedicabat et Cassios, columina iustitiae prisca Amm. Od tod Lycūrgēī -ōrum, m (Λυκούργειοι) likúrgovci, Likúrgovi pristaši, apel. = strogi grajavci (šibe) izprijenih državljanov: nosmet ipsi, qui Lycurgei a principio fuissemus, cotidie demitigamur Ci. ep. jaz sam, ki sem v začetku nastopil kot drugi Likurg.

6. špartanski kralj: Iust. (29, 1, 6).

Lycus (Lycos) -ī, m (Λύκος) Líkos

I. moško ime

1. Pandionov sin, Antiopin soprog, kralj v Likiji: Mel.

2. Enejev tovariš: V.

3. Diomedov tovariš: O.

4. Kentaver: O.

5. Trazibulov oče: N.

6. Tebanec, ki je v Herkulovi odsotnosti prevzel oblast nad Tebami: Hyg.

7. grški zgodovinopisec iz Regija, adoptivni oče tragika Likofrona, avtor zgodovine Libije in Sicilije: Plin.

8. grški kipar: Plin.

9. zdravnik iz Neaplja: Plin. —

II. ime več rek, poseb. reka

1. v Frigiji, Majandrov (Meandrov) pritok: O., Cu., Plin.

2. v Asiriji, pritok Tigrisa: Cu.

3. v Bitiniji: O.

4. v Pontu: Plin.

5. v Kilikiji: Plin.

6. v Feniciji: Mel., Plin.

7. v Paflagoniji: V. idr.

Lyncĕs -eī, acc. -ea, voc. -eu, m (Λυγκεύς, sor. z λύγξ ris) Linkéj

1. Mesenijec, argonavt in udeleženec kalidonskega lova, ki je slovel po svoji risji ostrovidnosti: H., O., Pr., Hyg. idr.; preg.: ne corporis optima Lynce͡i contemplere oculis H. Od tod
a) adj. Lyncēus 3 (Λυγκεῖος) Linkejev, linkejski: ensis O.; metaf. bistrook, ostroviden: quis est tam Lynceus Ci. ep., oculi Boet.
b) patron. Lyncīdēs -ae, m (*Λυγκείδης) Linkíd, Linkejev potomec (= Perseus): O.

2. Ajgiptov sin, soprog Danaide Hipermestre: O., Hyg.

3. Enejev tovariš: V.

4. Testijev sin, Altajin brat, ki ga je ubil Meleager: Hyg.