Franja

Hipparchus -ī, m (Ἵππαρχος) Hipárh,

1. grški matematik in zvezdoslovec iz Niceje okrog l. 160 pred Kr.: Ci. ep., Col., Mel., Plin.

2. starejši sin samodržca Pejzistrata; l. 514 sta ga Harmodij in Aristogejton umorila: Plin., Gell.

Hipparīnus -ī, m (Ἱππαρῖνος) Hiparín,

1. Dionov oče: N.

2. sin Dionizija starejšega in Aristomahe, Dionove sestre: N.

Hippiās -ae, m (Ἱππίας) Hípias (gen. Hipia),

1. mlajši Pejzistratov sin; zaradi svojega ostrega ravnanja je bil pregnan iz Aten; l. 510 se je zatekel k perzijskemu kralju; po bitki pri Maratonu je umrl: Ci. ep., Gell., Iust.

2. slavni sofist iz Elide, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Ap.

3. prijatelj makedonskega kralja Perzeja: L.

4. neki Tesal(ij)ec: L.

5. sloviti grški slikar: Plin.

Hippocoōn -ontis, m (Ἱπποκόων) Hipokoónt,

1. kralj v Amiklah, ki je več svojih sinov poslal na kalidonski lov: O., Hyg.

2. Hirtakov sin, Enejev tovariš, izvrsten lokostrelec: V., Hyg.

3. Nelejev (Neleus) oče: Hyg.

Hippolytus -ī, m (Ἱππόλυτος) Hipólit, Tezejev in Hipolitin sin. Ker ni hotel ugoditi pohotnosti svoje mačehe Fajdre (Phaedra), ga je obdolžila pri Tezeju, ki ga je preklel, da so ga splašeni konji usmrtili. Po mlajši bajki ga je Asklepij na Artemidino prošnjo zopet oživil. Častili so ga kot boga Virbija (Virbius = bis vir) poleg Diane v njenem svetišču v gaju pri Ariciji: Ci., V., O., Sen. tr., Iuv., Stat., Lact.

Hippomenēs -ae, voc. -ē, m (Ἱππομένης) Hipómen,

1. Megarejev sin, ki je v teku premagal Atalanto, hčer bojotskega kralja Shojneja (Schoene͡us) in jo vzel za ženo: O., Hyg., Serv.

2. oče Lejmonide, ki se zato imenuje Hippomenēis -ēidis, f Hipomenova hči: O.

Hipponous -ī, m (Ἱππόνοος) Hipónoos (gen. Hiponoa), Herkulov sin: Hyg.

Hippotēs -ae, m (Ἱππότης = Jezdec) Hípot,

1. Kreontov sin v Korintu: Hyg.

2. neki Trojanec: Serv.

Hippothous -ī, m (Ἱππόϑοος = hitri na konju) Hipótoos,

1. udeleženec kalidonskega lova: O., Hyg.

2. Neptunov sin: Hyg.

Hippotrochus -ī, m Hipótroh, Priamov sin: Hyg.

honor, starejše honōs -ōris, m

I.

1. čast = počastitev, izkazovanje časti, odlika, odlikovanje, proslavitev: onus est honos Varr., non honor est, sed onus O., id vero nomine poena, non honor est O., honos alit artes Ci., honores rari, frequentes N., nullus honos huic defuit N., falsus honor H., meros audire honores H. same (zgolj) hvale, h. pauper Stat., sublimis Cl., honore aliquem antecedere ali praestare N., honorem (honores Pl.) alicui habere Ter., Ci., N., Cu. ali tribuere Ci., N. ali reddere Ter., L. ali dare O. ali praestare O., Plin. iun. ali honore afficere aliquem Ci. komu čast izkaz(ov)ati, habere aliquem in honore Ci. ep., Cu. v časti imeti koga, praecipuo honore habere aliquem C. posebno čast izkazovati komu, honore aliquem augere C. koga v veliko čast povzdigniti, alicui aliquid honori est Ci., Cu. komu je kaj na (v) čast, aliquid honori ducitur S. se šteje v čast, succedere in summum honorem Lucr., compellare aliquem multo honore V. s častnimi besedami, tali alloquitur honore Sil., honorem praefari Ci. ep. ali dicere Ci., Plin. reči „brez zamere“, reči „ne bodi grdo rečeno“, reči „z dovoljenjem“ (pri nespodobnih stvareh, ki jih hoče govornik povedati in se zaradi njih opravičuje): si dicimus: ille patrem strangulavit, honorem non praefamur (govorimo naravnost), sin de Aurelia aliquid aut Lollia, honor praefandus est Ci. ep. se moramo opravičiti, sine honoribus praefatis appellare nefas est Arn.; prav tako tudi: honos auribus sit Cu. ali honor sit habitus auribus Ps.-Q. brez zamere; honoris causā (gratiā) zaradi časti, pogosto z dodanim objektnim gen. alicuius = da se (kdo) počasti, da bi se (kdo) počastil, da koga počastim, da se komu izkaže čast, komu v (na) čast: quod mandasti, feci honoris gratiā Pl., quem honoris causā (gratiā) nomino Ci., Alcumenae honoris huius gratiā Pl., honoris causā tui Pl., vestri honoris causā Ter., honoris mei causā Ci., Matrinii honoris causā Ci., honoris Divitiaci et Aeduorum causā C., Romanorum honoris causā L., honoris tui habendi causā Gell.; v pomenu komu v (na) čast tudi: ad honorem alicuius L., ad honorem atque amplitudinem tuam Ci., in Iunonis honorem H., in honorem eius (Cloeliae) Plin., — patris Sen. ph., — sexūs Q., — virtutis Fl., in meum honorem Sen. ph.; s subjektnim gen.: triumphi honorem contemnere Ci., sepulturae honor Ci., Val. Max. ali mortis h. V., O. ali supremus humanae condicionis h. Val. Max. ali supremitatis h. Amm. = častni pogreb, — pogrebni sprevod, isto tudi samo honor: communi in morte honore carere Ci.; tumuli h. Sil. časten nagrobnik, caeli honore dignari O., honos exsilii T. častno pregnanstvo; occ.
a) čast = čaščenje, spoštovanje, čislanje, sveti strah: templum miro honore colebat V., tum neque nomen erat aut gloria monti V., Hannibale omni rerum et verborum honore exsequias celebrante L.; z objektnim gen. si quis Amatae tangit honos animum V., vomeris huc et falcis honos … cesset V.
b) cena, vrednost: est honor lacrimis O., sunt in honore et Creticae (cepae) Plin., et Pramnio (vino) … etiam nunc honos durat Plin., maximus tamen honos est in candido translucentibus Plin.

2. pooseb. Honos ali Honor Hónos, Hónor, bog časti, ki je imel svoje svetišče tik svetišča boginje kreposti (Virtus) pred kapenskimi vrati (porta Capēna); žrtvovali so mu z nepokrito glavo: L., Vitr., Val. Max., Aug., Symm., Romam quae asportata sunt, ad aedem Hónóris et Virtutis … videmus Ci.

3. meton.
a) a) čast = častno mesto, častna služba, dostojanstvo: qui honos est apud Syracusanos amplissimus Ci., honoris amplissimi contentio Ci., honoris gradus Ci. častna —, službena stopnja, cursus honorum Ci. ep., h. regni N. kraljev(sk)a čast, curulis, tribunicius L., honores capere Ci., Plin. iun., Suet. ali petere N., honorem capere N. ali capessere T., honoribus fungi N., honoribus defunctus ali perfunctus Ci., honoribus (honore L.) uti Ci., S., Fl., ad honores ascendere Ci. ali pervenire L., honore acto L., honorem (honores Vell., Suet.) inire L., T., honore abire L., Suet. ali honores finire Vell., honoribus operam dare N., honor datur, creditur, committitur alicui Ci., vester (= vobis datus) h. Ci., quoniam neque virtuti honos datur neque … S., rapti Ganymedis honores (= točajstvo) V., persuades hoc tibi vere … multos saepe viros nullis maioribus ortos … amplis honoribus auctos (esse) H., nostro successit honori O. je stopil na moje častno mesto. b) častni naslov: honore contentum esse N., militari honore tribunos militum adpellare L.
b) častna daritev, — žrtev, častni dar: et quisquam … supplex aris imponet honorem? V., aris factus honos V., haud equidem tali me dignor honore V., Lenaeum libat honorem V. daritveno vino, Iunoni … iussos adolemus honores V., praesenti tibi maturos largimur honores H., aris mactare honores O. daritvena živina, nullos aris adolere honores O., alicui turis honorem ferre ali tribuere O. (častni) kadilni dar, date … mihi turis honores Pr., templis sacros largitur honores Val. Fl., crudus honos Stat., Roma antiquos templis indicit honores Sil., deûm regi instauratus honos Sil.; od tod: quamquam inter Latios Annae stet numen honores Sil. = med lacijskimi (ki so jih Latini častili) božanstvi, suum Baccho dicemus honorem V. hvalnico; occ. daritveni praznik, zahvalni praznik: Roma patrium servavit honorem V., ex illo celebratus honos laetique minores servavere diem V.
c) častna nagrada, častno darilo, (častno) plačilo: Ter., geminum pugnae proponit honorem V., praecipuos ductoribus addit honores (namreč v bojnih igrah) V., sine honore recedere O., h. medici Ci., medico honorem habere Ci. ep. zdravnika nagraditi.

II. zunanja čast =

1. ugled(nost), veljava (veljavnost), čislanost, sloves, slava, ime: quorum honos inveteravit et urbi huic et hominum famae Ci., sed et est et fuit summo propter ingenium honore Ci., in honore esse apud aliquem Ci. veliko veljati pri kom, qui honori inviderunt meo Ci., aliquid in honorem adducere Ci. čemu veljavo pridobiti, kaj uveljaviti, avidus honoris S., multusque animo recursat gentis honos V. slava, falso in honore ponere aliquem O. lažno slavo pripisovati komu.

2. meton. kar prinaša čast = lepota, krasota, okras, milina, dražest: silvarum honor V. ali tertius December … silvis honorem decutit H. ali frondis honores O. listni okras, listje, ruris honores H. poljski pridelki, quoscumque feret cultus tibi fundus honores H. ali aestatis honores (= fruges) Sil., non semper idem floribus est honor vernis H. cvetna krasota, aesculeae frondis honor O. hrastov venec, cinctus honore caput O. (ovit) z vencem na glavi = ovenčan, honore (= corōnā) carere O., capitis honor Plin. iun. venec, lactos oculis adflarat honores V. milino, milo dostojnost, angustis rebus addere honorem V. borne stvari polepšati, honor non omnibus astris Stat., humeris imponit honorem fulgentis saguli Sil., qui miro candoris honore lucet in aure lapis Stat., formae honores Sil., Phoebei Soractis honor Carmelus Sil. moč, h. armorum Sil. bleščeče orožje, non frontis parcit honori (= oculis) Sil., croceus honor Sil. zlatorumena barva.

Horātius 3 Horácij(ev), ime starega patricijskega rimskega rodu, poseb.

1. Horatii Horaciji, rimski trojčki, sinovi Publija Horacija, ki so ob kralju Tulu Hostiliju premagali albske trojčke Kuriacije (Cūriātiī): Ci., L., Val. Max., njihova sestra Horātia -ae, f Horácija: L.

2. M. Horatius Pulvillus Mark Horacij Pulvil, prvi rimski konzul (l. 509): L.

3. P. Horatius Cocles Publij Horacij Kokles (Enooki), brat prej imenovanega, je junaško branil leseni most pred Etruščani pod njihovim kra-ljem Porseno: Ci., L., O., Plin.

4. M. Horatius Barbātus (Bradač), nasprotnik decemvirov, konzul l. 449; s tovarišem v konzulatu Valerijem Publikolo je (l. 449) sprožil znane leges Valeriae Horatiae (ut, quod tributim plebes iussisset, populum teneret): L.

5. Q. Horatius Flaccus Kvint Horacij Flak, sin osvobojenca (najbrž iz Horacijevega tribusa), roj. v Venuziji ob lukan(ij)sko-apul(ij)ski meji 8. dec. l. 65, umrl 27. nov. l. 8 v Rimu, eden najznamenitejših rimskih lirikov in satirikov, zelo spoštovan zaradi svojega poštenega značaja; zato ga je Mecenat izredno cenil ter mu podaril podeželsko posestvo: O., Q., Iuv., pri Lact. imenovan le Flaccus Od tod adj. Horātiānus 3 Horacijev (= pesnika Horacija): Hor. ille Atabulus Gell. (prim. Hor. Sat. 1, 5, 78).

hyacinthus -ī, m (gr. ὑάκινϑος)

1. hiacint starodavnikov (ne naš), čisto lat. vaccinium, perunika (Iris germanica Linn.) ali vrtni ostrožnik, — svaljnik (Delphinium aiacis Linn.) ali (po drugih) sabljan (Gladiolus segetum): Col., Plin., Pall., suave rubens hyacinthus V., latus molli fultus hyacintho V. Kot nom. prop. Hyacinthus (-os) -ī, m (Ὑάκινϑος) Hiakínt, v grški mitologiji lep mladenič, sin špartanskega kralja Ojbala (Oebalus), ki ga je Apolon ljubil, a ga usmrtil z nesrečnim metom diska; iz mladeničeve krvi je Apolon dal prikliti cvetki hiacintu, na katere listih so starodavniki čitali črko Υ (začetnico imena Ὑάκινϑος), ali ΑΙ tudi ΑΙ ΑΙ (tarnajoči Apolonov glas): Hyg., O., Plin. Od tod Hyacinthia -ōrum, n (sc. sacra; Ὑακίνϑια) Hiakintova slovesnost, tridnevni praznik, ki so ga Špartanci obhajali na čast Hiakintu vsako leto julija: O., Macr., Hier.

2. metaf.
a) hiacint, dragulj hiacintove barve, nekakšen temni ametist: Plin., Cl., Vulg.
b) svila hiacintove barve, višnjeva (vijolična) svila: Vulg.

Hyās -antis, acc. Hyān (O.), m (Ὕας) Hiánt, Atlantov sin in brat (po drugih oče) Hiad: sidus Hyantis (= Hyades) O.

Hylās -ae, m (Ὕλας) Hilas (gen. Hila),

1. Teodamantov sin, Herkulov ljubljenec in spremljevalec na vožnji Argonavtov. Ko je šel Hilas v Miziji po vodo za Herkulov obed, so ga studenčne nimfe potegnile v vodo, ker jih je mikala njegova lepota: V., O., Pr., Hyg., Val. Fl., Stat., Prob.

2. neki pantomimik: Suet.

3. neki rokoborec: Aus.

Hyllus -ī, m (Ὕλλος) Hilos, Herkulov in Dejanejrin sin, Jolin soprog: O., Stat.

Hȳmēn -mĕnis, m (Ὑμήν) Himén,

1. poročni (svatbeni) bog, sin Apolona in ene izmed Muz: Stat., affuit … Hymen O., turpia famosus corpora iunget Hymen O., nec quid Hymen, quid Amor, quid sint conubia, curat O.

2. meton. svatbena (ženitvena) pesem: Cl., Cantatus Hymen O. — Od tod hymenaeus (-os) -ī, m (gr. ὑμεναῖος)

1. svatbena (ženitvena) pesem, ki so jo peli, kadar so nevesto peljali na novo domovanje: hymenaeum cantare Pl., Ter., occentare Pl., fremere Pac. fr., hymenaeon canere O., canere hymenaeos V., clarus Hym. Lucr. vriskajoča.

2. meton. (večinoma v pl.) nevestin sprevod, ženitovanje, svatba, svatovščina, pirovanje: Sil., Stat., hic hymenaeus erit V., vetiti hymenaei V., Pergama cum peteret inconcessosque hymenaeos V., rex … novo auctus hymenaeo Cat., Thetis humanos non despexit hymenaeos Cat.; metaf. (o živalih) = paritev, parjenje: aetas Lucinam iustosque pati hymenaeos (zev!) desinit ante decem … annos V.

3. pesn. Hymenaeus -ī, m (= Hymen) Himenáj, poročni (svatbeni) bog: Varr., Sen. tr., Stat., Tert., Pall., Cl., Serv., Ciconum Hymenaeus ad oras tendit O.; v zvezi Hymen, Hymenaee O., Cat.

Hyperbius -iī, m Hipêrbij,

1. Marsov sin: Plin.

2. Korintčan, ki je izumil lončarstvo: Plin.

Hyperīōn -onis, m (Ὑπερίων) Hiperíon,

1. Uranov in Gajin sin, Titan, Tejin (Θεία) soprog, oče Helija (Sol), Selene (Luna) in Eos ali Avrore (Ἠώς, Ἕως, lat. Aurora): Hyperione natus (= Sol): O.

2. Helij (Sol) ali sončni bog sam: Lab. ap. Gell., Col., iamque duas lucis partes Hyperione menso O., Hyperionis urbs (= Heliopolis (Heliopola) v spodnjem Egiptu) O., Hyperionis aedes (v omenjenem mestu) O. Od tod

1. patron.
a) Hyperīonidēs -ae, m (Ὑπεριονίδης) Hiperionov (Helijev) sin (= Acaetes): Val. Fl.
b) Hyperīonis -nidis, f Hiperionova (Helijeva) hči (= Aurora): Q.

2. adj. Hyperīonius 3 Hiperíonov (= sončnega boga): currus Val. Fl., lampas Sil.

Iācōb (dvo- in trizložno), m indecl. Jakob, sin Izaka in Rebeke, patriarh: Vulg., Prud.