Franja

Āius (-iī) Locūtius (-iī), m: L. Aj Lokucij, ali Āius Loquēns (-entis), m: Ci. Aj Lokvent (āiō in loquī) „napovedujoči govornik“, poosebljenje tistega božjega glasu, ki je l. 390 ponoči Rimljane svaril pred gal. napadom; Kamil mu je sezidal svetišče: Varr. ap. Gell.

Albīnus -ī, m Albin, priimek, zlasti Postumijevega rodu, iz katerega je poseb. znan A. Postumius Albinus Avel Postumij Albin, konz. l. 151, zelo izobražen mož, ki je napisal rim. zgodovino v gr. jeziku: Ci., Gell. Nekega oderuha Albina omenja: H.

Albius 3 (albus) Albij(ev), ime rim. rodu. Znani so poseb.:

1. Albius Tibullus Albij Tibul, najznamenitejši rim. elegik, Horacijev prijatelj: H.

2. Statius Alb. Oppianīcus Stacij Albij Opijanik, rim. vitez iz Larina, umoril je svojega svaka Avrija in dva svojih sinov ter poizkusil usmrtiti tudi svojega pastorka Avla Kluencija, da bi si pridobil njegovo premoženje. Ko ga je Kluencij l. 74 tožil, se je najprej skušal rešiti s podkupovanjem sodnikov; ko se mu to ni posrečilo, je šel, da bi se izognil obsodbi, prostovoljno v pregnanstvo, kjer je l. 69 umrl: Ci.

3. njegov istoimenski sin, ki je na prigovarjanje svoje mačehe obtožil Kluencija podkupovanja in zastrupitve svojega očima: Ci.

4. Sabinus Albij Sabin Albij, Ciceronov sodedič: Ci. ep. Nekega sicer neznanega Albija omenja H. (Sat. I, 4, 29 in 109). — Od tod adj. Albiānus 3 Albijev: iudicium, pecunia (starejšega Stacija Albija Opijanika) Ci., negotium (s Sabinom Alb. zaradi prodaje dediščine na dražbi) Ci.

Alcaeus -ī, m (Ἀλκαῖος) Alkaj, gr. lirik iz Mitilene na Lesbosu okrog l. 610, vzor Horaciju: Ci., H., O. idr. Od tod adj. Alcaïcus 3 (Ἀλκαϊκός) Alkajev, alkajski: metrum Serv. metrum, ki ga je izumil Alkaj; subst.: Alcaico (sc. metro) personare Isid.

Alcibiadēs -is, acc. -em, redko -ēn, m (Ἀλκιβιάδης) Alkibiad, gr. moško ime.

1. Alkibiad Atenec, atenski vojskovodja in državnik, Klinijev in Dinomahin sin, Periklejev nečak, Sokratov učenec, roj. l. 450, umrl l. 404: Ci., N., Plin., Iust., Arn.

2. Alkibiad Lakedemonec, živel je v času vojne Rimljanov z Ahajci: L.

Alcimus -ī, m (Ἄλκιμος) Alkim, lat. nom. propr.

1. Latīnus Alcimus Avītus Alethius Latin Alkim Avit Aletij, lat. retor in napisničar ok. l.360 po Kr.: Aus.

2. Alc. Ecditius Avītus Alkim Ekdicij Avit, dunajski škof, krščanski pisatelj in pesnik, umrl l. 525 po Kr.: Isid.

Ālēctō (Āllēctō) nom. in acc., f (Ἀλ[λ] ῃκτοῦς) Alekto (gen. -te), ena izmed treh Furij: V.

Alexander -drī, m (Ἀλέξανδρος) Aleksander, gr. moško ime. Posebno znani so:

1. Priamov sin Paris, ki so mu baje dali to ime kot častni priimek, ker je branil pred roparji (ἀλέξανδρος = „ki brani može“) in ščitil pastirje: Ci. idr.; kot naslov Enijeve igre: Varr.

2. ferski tiran od l. 370 do 357, umorila ga je žena Teba: Ci., N.

3. Aleksander I., mološki kralj v Epiru, brat Olimpiade, žene mak. kralja Filipa, matere Aleksandra Vel. Ko se je bojeval v Italiji, je bil l. 326 poražen pri Pandoziji, kjer je po izdaji Lukancev v reki Aherontu tudi umrl: L., Iust.

4. Aleksander III. (Magnus Veliki), sin mak. kralja Filipa II., roj. l. 356, umrl l. 323, mak. kralj od l. 336: Ci., N., L. idr., urbs Alexandri O. = Alexandria (Magna). Po Aleksandru Vel., ki jih je ustanovil, se je imenovalo več mest Alexandrīa, star. Alexandrēa -ae, f (Ἀλεξάνδρεια) Aleksandrija, Aleksandreja, poseb.:
a) Al. Trōas Trojanska Aleksandrija na trojanski obali: Ci., L., Plin.
b) Alexandria (Magna Velika Aleksandrija) v Egiptu ob izlivu najzahodnejšega Nilovega rokava, ustanovljena l. 332 (še zdaj Aleksandrija): Varr., Ci., C., N., H., Cu. idr.
c) Alexandria ad Caucasum Aleksandrija ob Kavkazu (med Adriano, Indijo in Baktrijo): Cu., Plin.
č) Aleksandrija v sirski Pieriji med Isom in Antiohijo: Plin.
d) Al. Ariōn (= Aleksandrija v deželi Arijev) Arijska Aleksandrija ob reki Ariju: Plin., Amm.
e) Aleksandrija v Arahoziji, imenovana tudi Alexandropolis (Plin.) Aleksandropol: Amm.
f) Aleksandrija ob stoku rek Acezina (Acesines) in Inda (Indus): Cu.
g) Al. ultima (Ἀλ. ἐσχάτη) Najskrajnejša Aleksandrija ob Jaksartu v Sogdijani, najskrajnejša mestna naselbina, ki jo je ustanovil Aleksander Vel.: Cu., Plin., Amm. Od tod adj. Alexandrēus 3 (Ἀλεξάνδρειος) aleksandrijski, aleksandrinski, iz (egipt.) Aleksandrije: Ci. ep. Alexandriānus 3 Aleksandrov: purpura, ficus Lamp. Alexandrīnus 3
a) Aleksandrov = Aleksandra Severa, rim. cesarja: basilica, opus Lamp., sagittarii Lamp. Aleksandru vdani.
b) aleksandrijski, α) = iz Trojske Aleksandrije: laurus Plin. β) = iz egipt. Aleksandrije: rex Ci. egipt. kralj (Ptolemaeus Auletes), testes Ci., legati Ci., L., bellum Ci. ep. Cezarjeva vojna v Egiptu po farzalski bitki, vita et licentia C. razuzdano življenje (kakršno je bilo v egipt. Aleksandriji običajno), pueri Petr. ali deliciae Q. aleksandrijski ali egipč. sužnji, torej črni sužnji, ki so služili rim. nečimrnosti, panis Plin., navis Sen. ph., Suet. ladja egipč. trgovskega brodovja, ki ga je ustanovil ces. Avgust, marmora Sen. ph., columbae, cucurbitae Col., sinapi Plin.; subst. Alexandrīnus -ī, m Aleksandrijec: Aug., nav. pl. Alexandrīnī -ōrum, m Aleksandrijci, preb. egipt. Aleksandrije: Ci., C. idr.

Āllia, pravilneje Ālia, -ae, f Alija, levi pritok reke Tibere; tu so dne 18. VII. 390 Galci porazili Rimljane: L., V., O. idr. Od tod adj. Āl(l)iēnsis -e alijski, ob Aliji: pugna Ci. ep., clades L., T., dies Varr., L., Suet. 18. dan julija, v koledarju zaznamovan kot nesrečen dan (dies nefastus).

āliātus (ālliātus) 3 (āl[l]ium) očesnan: moretarium Don.; (o osebah) s česnom hranjen, česnojedec = revež: Pl.

Ālliēnus (Āliēnus) -ī, m Alijen, rim. nom. propr.: Ci.; poseb. znan je Q. All. Kvint Alijen, pretor l. 49: Ci. ep., Auct. b. Afr.

alligō (adligō) -āre -āvi -ātum

I.

1. privez(ov)ati (naspr. solvere): Q., homines sceleris... damnati, ad supplicium traditi, ad palum adligati Ci., cuius ad statuam (Siculi) te praetore adligabantur Ci., all. catulos Varr., canem ad ostium Sen. rh., canem alligare et solvere Ph.

2. occ.
a) agr. trte privez(ov)ati (h kolju, na drevesa): vitem, vineas Col.
b) obvez(ov)ati, zvez(ov)ati, vezati: Dolia... viti siccā alligato. Si... bene alligaveris... Ca., sic sirpata dolia quassa, cum alligata, dicta Varr.; pesn.: moenia spissa vallatā coronā alligat Sil.
c) z(a)vez(ov)ati, zadrgniti (zadrgovati): manipulos Col., sarcinulas Plin. iun., in quibus (virginibus) nihil esse alligati decet nec astricti: solutis itaque tunicis utuntur Sen. ph.
č) obvez(ov)ati (rane, telesne dele): vulnus Ci., L., Iust., alicuius oculum Ci., crus, bracchium Sen. ph., fracturas Hier., caput fasciā Plin., caput lanā Mart.
d) zvezati = v spone dati (naspr. solvere, revincire): alliga, inquam, colliga Pl., all. servum Col., non enim alligabitur infans Q., victus... adligari se ac vēnire patitur T., leones alligati Sen. ph.; subst. pt. pf. alligātī -ōrum, m zvezani, v spone dani sužnji: Col.

II. pren.

1. (z)vezati = držati, zadrž(ev)ati, ovirati: voltum alligat quae tristitas? Pac. ap. Non. je vzrok, da tako strmo gledaš? torpor gravis alligat artūs O., hic... navīs... unco non alligat ancora morsu V., ancora unco dente... adligavit alterius (navis) proram L., quos (mortuos)... palus inamabilis undā alligat et... Styx... coërcet V., hanc beluam vinctam auspiciis, alligatam more maiorum, constrictam legum catenis solvit lege curiata consul Ci., cum videas civitatis voluntatem solutam, virtutem (krepkost, odločnost) alligatam Ci. ep., cedendum enim est celeriter, ne forte qua re impediar atque alliger Ci. ep. da... mi ne veže rok;
a) pri šahu podobni igri alligatus calculus Sen. ph. „vezan kamenček“ = kamenček, ki se ne sme več potegniti.
b) kemično (z)vezati, spojiti (spajati): arenae, quae humore alligantur Sen. ph., qui (fons) putria terrae alligat Lucan., massa modo lactis alligati Mart. usirjenega (kislega) mleka.
c) slikarsko: ita colorem alligat, ut elui postea non possit Plin. „veže“ = ustvari barvo

2. (z vezmi prijateljstva, dobrohotnosti idr.) (na)vezati na koga (kaj), nakleniti (naklepati) na koga (kaj): eo pacto alicui filium Ter., non modo beneficio, sed etiam benevolentiae significatione adligari Ci.

3. ret. (na kak zunanji zakon) navez(ov)ati, vezati, podvreči kaj čemu, podrediti kaj čemu: ut verba neque adligata sint quasi certa lege versus neque ita soluta, ut vagentur Ci., tamquam orationem ad rhythmos alliget Q., (poësis) alligata ad certam pedum necessitatem Q. vezano na neko silo metruma, ad omnia verba se alligare Q. strogo se držati naučenega besedila, alligare artem ad exitum (uspeh) Q.

4. (nravno) vezati, obvez(ov)ati, zavez(ov)ati, dolžnost naložiti (nalagati) komu: iureiurando alligat (lenonem) Pl., caput suum alligabit Pl. bo zastavil, intellegebant ea lege se non teneri, sed ne nova lege adligarentur, laborabant Ci., Roscium stipulatione adligare Ci., nullam... civitatem se in Graecia nosse, quae... foedere iniquo adligata quas nolit leges patiatur L., adligati adulatione T.

5. se scelere alligare okriviti se z zločinstvom, obdolžiti se zločinstva, krivega se delati zločinstva: ne L. Flaccus nunc se scelere adliget Ci.; z gen.: hic furti se adligat Ter.; od tod alligatus (adligatus) zapleten v kaj, sokrivec, sookrivljen(ec): in quo (iudicio) adligatum Oppianici nomen primum esse constabat Ci.

Allobrox -ogis, acc. -oga, m Alobrog: novisque rebus infidelis Allobrox H., Rufum, quem totiens Ciceronem Allobroga dixit Iuv. alobroškega Cicerona; nav. pl. Allobrogēs -um, acc. -ēs -ăs, m Alobrogi, bojevit narod med Rona, Isère in Ženevskim jezerom z glavnima mestoma Vieno (Vienna, zdaj Vienne) in Genavo (zdaj Genève, Ženeva): Ci., C., S., L. idr. — Soobl. v sg. Allobrogus (Allobrogēs): Prob. — Od tod adj. Allobrogicus 3 alobroški: Cels., Col., Plin. Kot častni pridevek rim. vojskovodij, ki so se srečno vojskovali z Alobrogi, npr. Q. Fabius Maximus Allobrogicus Kvint Fabij Maksim Alobroški, konz. l. 121: Vell., Val. Max., cur Allobrogicis (= Fabiis) et magnā gaudeat arā natus in Herculeo Fabius lare Iuv.

ālūcinātiō ( āllūcinātiō), bolje kakor starejša obl. hāl(l)ūcinātiō, -ōnis, f (āl[l]ūcinārī, hāl[l]ūcinārī) brezsmiselno govorjenje, bledenje, sanjarstvo: Sen. ph., Non., Arn., Cael.

ālūcinātor (āllūc..., hāl[l]ūc...) -ōris, m (āl[l]ūcinārī, hāl[l]ūcinārī) malomiseln blebetač, čvekač, sanjač: P. F.

ālūcinor (āllūcinor), bolje kakor starejša obl. hāl(l)ūcinor -āri -ātus sum blesti, bloditi, brezsmiselno (nespametno) govoriti (ravnati, vesti se), sanjariti: Col., Gell., ego tamen suspicor hunc, ut solet, alucinari Ci. ep., epistulae nostrae debent interdum alucinari Ci. ep., hic alias minus alucinatur (sc. in scaena) Ap. manj norce brije, se manj zmrduje; z acc. neutr. pron.: ista..., quae Epicurus oscitans alucinatus est Ci.

Alyattēs -is, m (Ἀλυάττης) Aliat, Krezov oče, lidijski kralj okrog l. 590: H. (z gen. Alyatteī, najbrž k nom. *Alyatte͡us), Plin.

Amāsis -is, acc. -im, abl. -ī in -e, m (Ἄμασις) Amazis, egipč. kralj do l. 526, prijatelj Grkov, posebno tirana Polikrata: Lucan., Mel., Plin., T. (z abl. Amaside).

Ambivius -iī, m (prim. ambivium razpotje)

1. Ambivij, neki kuhar: Ci., menda tisti M. Ambivius Mark Ambivij, ki je pisal o kuharstvu in ki ga omenja: Col.

2. L. Ambivius Turpiō (-ōnis) Lucij Ambivij Turpion, sloveči gledališki igralec in gledališki ravnatelj v Rimu, sodobnik Terencija, v čigar igrah je nastopal: Varr., Ci., T.

Ambracia -ae, f (Ἀμβρακία) Ambrakija, mesto in pokrajina severno od Ambracijskega zaliva, ki loči Epir od Akarnanije: Ci., C., L. idr. — Od tod Ambraciōta (Ambraciōtēs) -ae, m (Ἀμβρακιώτης) Ambrakijec: epigramma in Ambraciotam Cleombrotum Ci., Ambraciotes ille (= Cleombrotus) Lact., laudavit... Ambracioten (vinum) Plin. Adj. Ambracius 3 (Ἀμβράκιος) ambrakijski: Ambracius sinus L., Mel., Plin. in pesn. pl. Ambracii sinūs Sil. Ambrakijski zaliv, v katerem je Oktavijan l. 31 premagal Antonija v pomorski bitki pri Akciju; od tod Ambraciae frondes Stat. lovorovi venci zmagovalcev v akcijskih igrah, ki jih je obnovil Avgust v spomin na svojo zmago. Ambraciēnsis -e, ambrakijski, iz Ambrakije: legati L.; subst. Ambraciēnsēs -ium, m Ambrakijci, preb. Ambrakije: L.