Franja

Conōn -ōnis, m (Κόνων) Konon

1. atenski vojskovodja in admiral od l. 413. do 393.: Ci., N., Iust.

2. sloviti astrolog in matematik z otoka Samosa ok. l. 230: V., Cat., Sen. ph., Serv.

crassus 3, adv. -ē

1. (o osebah) debel, tolst, masten, zavaljen, rejen: homo crispus, crassus, caesius Ter., crassus pinguis est Isid.

2. pren. (o stvareh)
a) debel, grob, raskav: restis, compedes Pl., filum Ci., fila O., toga, quae defendere frigus quamvis crassa queat H. groba, ager Ca., Varr., Ci. mastno polje (prim. sl.: debela, mastna zemlja), (pesn.) crassaque terga (agrorum) V.; crassum aurum Lucan., crassior arbor Plin., crassus pulvis Stat.
b) debel = gost: caligo inferûm Enn. ap. Ci., Thebis crassum caelum Ci., aër Ci., Boeotum in crasso iurares aëre natum H., crassoque sub aëre nasci Iuv., crassior caliginis aër Lucr., aër crassissimus Ci., crassa terra, crassissima regio mundi Ci., crassae tenebrae Ci. gosta, neprodorna, umbra Sil., nubis caligine crassā Lucr., ruit (ignis) atram ad caelum picea crassus caligine nubem V. z gosto, sajasto črno soparo, cruor V. zgoščena, strjena kri, sanguis crassior Plin., crassae paludes V. mlakužnata, aquae O. gosto, blatno vodovje, toda: crassae imber aquae Mart. v debelih kapljah lijoč; unguentum H., venenum Sil., medicamentum crassius Sen. ph., vitrum crassiore visu Plin. manj prozorno, crasse picare vasa, crasse illinere māla Col., crassius nitent gemmae Plin. bolj zamolklo, manj prozorno; kot subst. neutr.: nocturnā, si quid crassi (in vinis) est, tenuabitur aurā H.
c) vulg. (v označbo obsega) debel: nucleus crassus sex digitos Plin., arbores crassiores digitis quinque Ca., pollex crassior digitis ceteris Plin.

3. pren. debel = na debelo ustvarjen, debele (preproste, naravne) pameti, grob, zarobljen, neizobražen; (o osebah): senes Varr. ap. Non. topi, rusticus, abnormis sapiens crassāque Minervā H. debele pameti, crassiore Musā Q. bolj debele pameti, turba crassa Mart. neotesana; (o stvareh): infortunium Pl. debele, hude batine, neglegentia Dig. topa, crassiora nomina Mart. bolj prostaška, poëma crasse compositum H. neduhovito, crasse intellegere aliquid Sen. ph. le v grobem. — Od tod Crassus -ī, m Kras, Debeli, priimek Licinijevega rodu. Poseb.

1. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Divit (Bogati), pontifex maximus l. 212, slovel je po svojem pravoznanstvu, edil l. 211, cenzor l. 210, potem pretor, konzul l. 205, l. 204 se je kot prokonzul srečno bojeval s Hanibalom pri Krotonu, umrl l. 183: Ci., L.

2. P. Licinius Crassus, konzul l. 171, premagan pri Larisi od Perzeja: L., Iust.

3. C. Licinius Crassus Gaj Licinij Kras, brat in legat prejšnjega, bojeval se je v nesrečni bitki pri Larisi, konzul l. 168: L.

4. C. Licinius Crassus, tr. pl. l. 145: Varr., Ci.

5. P. Licinius Crassus Dives Muciānus Publij Licinij Kras Divit Mucijan, sin Publija Mucija Scevole, posinovljen od Publija Licinija Krasa Divita, pristaš Tiberija Grakha, izvrsten pravoznanec in govornik, popolnoma vešč grščine, konzul l. 131, poveljnik v vojni zoper Aristonika v Aziji, a premagan pri Levkah je padel na begu l. 130: Ci., L. idr.

6. L. Licinius Crassus Lucij Licinij Kras, izvrsten, izobražen, duhovit, a miren govornik, konzul l. 95, odvzel je rimsko državljanstvo vsem zaveznikom, ki se niso mogli popolnoma dokazati, potem je upravljal Cisalpinsko Galijo; kot cenzor l. 92 je s svojim tovarišem Gnejem Domicijem Ahenobarbom izdal sloviti edikt zoper šole latinskih retorjev, umrl l. 91 v starosti 49 let: Ci. (ki mu je v svojem spisu De oratore pripisal najpomembnejšo vlogo), Plin., Q.

7. P. Licinius Crassus Dives Publij Licinij Kras Divit, oče triumvira Krasa, konzul l. 97, l. 87 je po Marijevih proskripcijah naredil samomor, da ne bi prišel v roke svojim sovražnikom: Ci.

8. M. Licinius Crassus Dives Mark Licinij Kras Divit, poveljnik v vojni zoper sužnje pod Spartakom, katerega je porazil in ubil l. 71; konzul l. 70 in 55, cenzor l. 65, triumvir s Cezarjem in Pompejem, poveljnik v vojni zoper Parte, ki so ga 8. VI. 53 pri Karah (Carrhae) premagali in ubili. Bil je na slabem glasu kot lakomnik, ki si je svoje premoženje (pozneje pregovorno) nagrabil z ne povsem poštenimi sredstvi: Ci., C., T. idr.

9.
a) njegov starejši sin M. Licinius Crassus Dives je bil najprej Cezarjev kvestor v Galiji, pozneje pa je upravljal Cisalpinsko Galijo: C.
b) mlajši sin P. Licinius Crassus Dives je bil Cezarjev legat v Galiji in izvrsten vojskovodja, ki se je izkazal tudi v partski vojni, v kateri je l. 54 padel; prijateljeval je s Ciceronom, ki hvali njegovo znanje, zgovornost in vrlino: Ci., C.

10. M. Licinius Crassus Muciānus Mark Licinij Kras Mucijan (prim. Crassus 5.) iz Mucijevega rodu, posinovljen od nekega Licinija Krasa, cesarski namestnik v Siriji od dobe Klavdija do Galbove smrti, Vespazijanov pristaš, pisatelj, poseb. geograf in naravoslovec: Plin., T., Suet. — Od tod adj. Crassiānus 3 Krasov (= triumvira Krasa): Crassiani exercitus clades Vell., Crassiana clades Plin., Fl.

Craterus -ī, m (Κρατερός = Močni) Krater,

1. Amfoterov brat, Antipatrov zet, imenitni vojskovodja Aleksandra Velikega, po Aleksandrovi smrti se je bojeval zoper Perdiko in Evmena ter padel v Aziji v boju z Evmenom: N., Cu., Plin.

2. sloviti grški zdravnik v Rimu v času Cicerona in Avgusta: Ci. ep.; apel. Craterus Krater = velik (imeniten) zdravnik: non est cardiacus — Craterum dixisse putato — hic aeger H., quid opus Cratero magnos promittere montīs? Pers.

Crēta -ae, f: Pl., Varr., Ci., V., Vell., Plin., Suet., Gell. ali Crētē -ēs, f: H., O., Mel., Sen. tr. (Κρήτη) Kreta (zdaj Krētē, Kríti), rodovitni otok v Sredozemskem morju. Od tod

I. subst. Crētānī -ōrum, m Krečani, preb. Krete: Pl. —

II. adj.

1. Crēs, Crētis, m (Κρής) kretski, kot subst. Krečan, preb. Krete: Epimenides Cres Ci.; kolekt.: Aus.; pogosteje v pl. Crētēs -um, acc. -ăs, m Krečani (sloviti lokostrelci): Sen. tr., Cretum leges Ci., Cretas sagittarios … mittit C., Cretes erunt testes. Nec fingunt omnia Cretes O.; tudi = kretski (lovski) psi: Spartanos Cretasque ligat Lucan.

2. Crēssa -ae, f (Κρῆσσα) kretska: pharetra O., corona O. Ariadnina (gl. Ariadnē) krona kot ozvezdje, bos (= Pasiphaë) Pr., herbae Pr., Cressā ne careat pulchra dies notā H. da dan ne bo brez krednega znaka, da bo dan srečen (najboljšo kredo so namreč pridobivali na otoku Cimolu v Kretskem morju; gl. tudi crēta 1. in opombo); kot subst. Krečanka = Ariadne: O. (Amor. I, 7, 16), Cl., Sid. = Aërope: O. (Ars amat. I, 327).

3. Crēsius (Crēssius) 3 (Κρήσιος) kretski: nemora V., tu Cresia mactas prodigia V. kretsko pošast, t.j. ogenj bruhajočega bika, ki je pustošil maratonsko krajino in katerega naj bi Herkul živega pripeljal k Evristeju, regna O., tecta Stat.

4. Crētaeus 3 (Κρηταῖος) kretski: Ida V., O., taurus O. (= Cresia prodigia V.), urbes O., iuvencus Pr., cervae Sen. tr.; kot subst. Crētaeus -ī, m Krečan = Epimenides Pr.

5. Crētēnsis -e kretski: L., homo, Iuppiter Ci.; kot subst. Crētēnsēs -ium, m Krečani: N., L., Cu.

6. Crēticus 3 (Κρητικός) kretski, Kretski: mare H., sinus Sen. ph., labyrinthus Plin., bellum Fl. Kot subst.
a) Crēticus -ī, m Kretski, častni priimek Kvinta Cecilija Metela, ki je kot konzul l. 69 podjarmil Kreto: Ci., O., Vell., Fl.
b) Crētica -ae, f, sicer clematis imenovana rastl. srobot: Plin.
c) v gr. obl. Crēticē -ēs, f, sicer hibiscum imenovana rastl. koristni slez: Ap. H.

7. le pesn. Crētis -idis, f (Κρητίς) kretska: nymphae O.

Cronius -iī, m Kronij, sloviti kamnosek: Plin.

Cypriānus -ī, m, s polnim imenom Thascius Caecilius Cyprianus Tascij Cecilij Ciprijan, sloviti latinski cerkveni oče, roj. okrog l. 200 po Kr. v Kartagini, kjer so ga l. 258 obglavili: Lact., Hier.

Cypselus -ī, m (Κύψελος) Kipsel, sloviti korintski tiran od l. 657 do 627, sin Eetiona in Labde, Periandrov oče: Ci., Plin. Od tod patronim Cypselidēs -ae, m (Κυψελίδης) Kipselid, Kipselov potomec (sin): Ps.-V. (Ciris).

Dāmōn -ōnis, m (Δάμων) Damon,

1. sloviti pitagorejec v Sirakuzah, Fintijev (Phintias) prijatelj: Ci., Val. Max.

2. slavni atenski glasbenik, Sokratov učitelj: Ci., N.

3. neki pastir: V.

Dardanus¹ -ī, m (Δάρδανος) Dardan,

1. Jupitrov in Elektrin sin, ustanovitelj in heros eponymos mesta Dardanije v Troadi, praoče trojanskega vladarskega rodu, torej tudi Eneja in Rimljanov: V., O., Lact. Od tod patronim
a) Dardanidēs -ae, m (Δαρδανίδης) Dardanid, Dardanov potomec: O., abs. = Aeneas: V., ali = Scipio Africanus: Sil.; pl. Dardanidae -ārum (-ûm), m trojanski: pastores Dard. V., abs. = Trojanci: V.
b) Dardanis -idis, acc. pl. -idas, f (Δαρδανίς) Dardanida, Dardanova potomka, pesn. = trojanska, Trojanka: V., O., Mart. Adj.
a) Dardanus 3 dardanski, pesn. = trojanski: arma, pubes V., gens, turres H., puppis Pr. Enejeva, Troia O.; tudi = rimski: Dard. ductor (= Scipio Afric.) Sil.; subst. Dardanus -ī, m Trojanec, occ. = Aeneas: V.
b) Dardanius 3 (Δαρδάνιος) dardanski, pesn. = trojanski: gens V., carinae V. ali pinūs O. Enejeve ladje, advena (= Paris) O., senex (= Priamus) O., vates (= Helenus) O., Iulus (Enejev sin) O., Roma O., Sil., minister (= Ganymedes) Mart.; subst. Dardania -ae, f (Δαρδανία) Dardanija, mesto pri Abidu v Helespontu, ki ga je ustanovil Dardan: O.; pesn. = Troia: V., O. idr.

2. sicer neznan stoik: Ci.

3. sloviti feniški čarodej: Plin., Ap. Od tod adj. Dardanius 3 Dardanov: artes Col. = čarodejne.

Diodōrus -ī, m (Διόδωρος) Diodor,

1. sloviti dialektik iz Jasa (Iasus) v Kariji, sodobnik kralja Ptolemaja Sotera: Ci., Plin., Gell.

2. peripatetik iz Tira, Kritolajev naslednik v vodenju Aristotelove šole (l. 109): Ci.

3. Diod. Siculus Diodor Sicilski, grški zgodovinopisec iz sicilskega Agirija v času cesarja Avgusta: Plin., Lact.

Diōn, lat. Diō, -ōnis, m (Δίων) Dion,

1. D. Syracosius Dion Sirakuški, Hiparinov sin, roj. l. 409, svak sirakuškega tirana Dionizija I. Ko je Sirakužane rešil pred Dionizijevo tiranijo, so ga l. 353 v zaroti ubili: Ci., N.

2. neki akademski filozof: Ci.

3. neki stoik: Ci.

4. D. Colophonius Dion iz Kolofona, pisec del o poljedelstvu: Varr., Col.

5. D. Halaesīnus Dion Haležan: Ci.

6. D. Neapolītēs Dion iz Neaplja, sloviti matematik: Aug.

Dīphilus -ī, m (Δῑ́φιλος) Difil,

1. sloviti grški komediograf iz Sinope, Menandrov sodobnik, ki ga je posnemal Plavt: Pl., Ter., Vell.

2. arhitekt v Rimu: Ci. ep., Vitr.

3. pisar in bralec Lucija Krasa: Ci.

doryphorus (doryphoros) -ī, acc. -um in -on, m (gr. δορυφόρος) kopjenosec, kopjanik, suličar, spremljevalec (perzijskih kraljev): Cu.; D., sloviti Poliklejtov kip: Ci., Plin., Q.

Heliodōrus -ī, m (Ἡλιόδωρος) Heliodór grško moško ime, poseb.

1. slavni grški učitelj govorništva za časa Horacija, skoraj gotovo Mecenatov varovanec: H.

2. sloviti zdravnik in ranocelnik za časa Juvenala: Iuv.; apel. = ranocelnik: Iuv.

3. grški kipar: Plin.

Hērāclītus -ī, m (Ἡράκλειτος) Heraklít

1. sloviti grški filozof iz Efeza okrog l. 500, pripadnik jonske filozofske šole s priimkom Σκοτεινός Temni: Ci., Lucr., Ap.

2. Heraclitus Tyrius Heraklit iz Tira, grški akademski filozof: Ci.

3. član odposlanstva, ki ga je makedonski kralj Filip poslal k Hanibalu: L.

4. Agatoklov sin: Iust.

Hippiās -ae, m (Ἱππίας) Hípias (gen. Hipia),

1. mlajši Pejzistratov sin; zaradi svojega ostrega ravnanja je bil pregnan iz Aten; l. 510 se je zatekel k perzijskemu kralju; po bitki pri Maratonu je umrl: Ci. ep., Gell., Iust.

2. slavni sofist iz Elide, Sokratov sodobnik: Ci., Q., Ap.

3. prijatelj makedonskega kralja Perzeja: L.

4. neki Tesal(ij)ec: L.

5. sloviti grški slikar: Plin.

hortulus -ī, m (demin. hortus)

I.

1. vrtec, vrtič(ek), ogradek: Iuv., Ap., in divitis domini hortulo Cat.; v pl. = majhni vrtni nasadi, majhen gaj (park): hortulos emere Ci., reliquit hortulos quinque iugerum Suet., pomaria hortulique Fr.; poseb. collis hortulorum Suet. poznejši mons Pincius (zdaj Monte Pincio) z vrtnimi nasadi, med katerimi so bili sloviti Luculliani horti; pren.: Epicurus hortulos suos irrigavit Ci. = je svoje filozofske nauke oplemenitil (z Demokritovimi).

2. metaf. collis cupidinis Ap. = sramni (venerin) griček. —

II. ograjen del vinograda: Col.

ille, illa, illud, gen. illīus, pesn. illĭus, dat. illī; stlat. ollus (ōlus), od tod olla Ci., olli V. in pogosto ōlim; prim. ab oloes dicebant pro ab illis; antiqui enim litteram non geminabant Fest.; Kom. so po ljudski govorici imeli pod določenimi pogoji ĭlle, in sicer
a) séd ĭlle ali égo ĭllud in podobno v razrešeni arzi ali
b) id ĭllí, neque ĭllúm idr. kot drugi zlog teze.
c) tudi če ille sam tvori tezo: ĭllă sése, ĭllĕ prímo Ter. Iz tega pron. je nastal [po poudarku drugega zloga] romanski spolnik: lo, la. Oblike, okrepljene z zaobešenim „ce“ (gl. illīc). —

I. Pron. demonstrativum

1. óni, óna, óno, zlasti v naspr. s hic; hic, haec, hoc označuje to, kar nam je (v raznih ozirih) bližje, ille, illa, illud, kar je bolj oddaljeno: si illos, quos iam videre non possumus, neglegis, ne his quidem, quos vides, consuli putas oportere? Ci., non antiquo illo more, sed hoc nostro Ci.; od tod časovno: illorum temporum historia Ci. = tedanjih, Catulus dixit vim fuisse illam Ci. da je bilo tedanje (takratno) postopanje nasilno; poleg tega: ex illo tempore V. od tedaj; tudi brez subst. tempus: ex illo vivit in antris O., Cels., ille ego qui fuērim … (poëta) O. ki sem bil prej, sicer … ; oba pron. skupaj: hoc illud est, quod quaesisti Ci. to je (sedaj) tisto, kar si (prej) vprašal. Nav. se torej hic nanaša na bližje, ille na bolj oddaljeno: Caesar munificentia magnus habebatur, integritate vitae Ca., ille (Caesar) mansuetudine clarus factus est, huic (Catoni) severitas dignitatem addiderat S.; od tod pogosto v zvezi: hic et ille ta (tu) in oni (tam): de hoc et illo dicere Ci. o tem in onem; ponovljeni ille pa pomeni, da sta oba pojma enako oddaljena: quaesivit, num ille aut ille (eden ali drugi, „Peter ali Pavel“) defensurus esset, de me ne suspicatus quidem est Ci.; v sredi med hic in ille je iste, ki kaže na drugo osebo: ista beatitas (kakor si jo vi mislite) cur aut in solem illum (ono oddaljeno) aut in hunc (ta naš) mundum cadere non potest? Ci. Navidezno se proti temu pravilu rabita hic in ille, če je prostorsko bolj oddaljeni predmet govorečemu po njegovi predstavi bližji: senex meliōre condicione est, quam adolescens … ille diu vult vivere, hic (govori starec) diu vixit Ci., melior Enii quam Solonis oratio; hic enim noster (kot Rimljan bližji pisatelju), „nemo me lacrumis decoret“, inquit, at ille (Grk) „mors mea ne careat lacrumis“ Ci.; gl. hic.

2. occ. (o že znanem) oni slavni … , oni znani … ; ker kaže illud na zadnje, označuje najprej tudi to, kar je že bilo omenjeno: illud, quod coepimus, videamus Ci. kar smo zgoraj (= prej) pričeli, sic oculos, sic ille (imenovani) manus, sic ora ferebat V., qui callet pauperiem pati, non ille … timidus perire H., minus bonis versibus, sed tamen illis versibus increpant Ci., cessisset Alexandro, Papirius illo corporis robore L. glede na zgoraj opisano telesno moč; od tod znan, slaven, slovit: ille pater rectorque deûm O., magnus ille Alexander Ci., vafer ille Sisyphus H., Pittacus ille, qui … N., Xenophon, Socraticus ille Ci., ille annus egregius Ci., haec Hectoris illa … parens O. to je ona slavna … , ille vultus semper idem Ci. oni sloviti obraz ravnodušnosti, Solonis illud: nosce te ipsum Ci. oni znani izrek; tako tudi brez subst.: ille ego sum O. oni znani sem jaz, hunc illum poscere fata reor V.; omejujoč pri atrib.: patres vestri, asperrimī illi … L. vaši očetje, ki so bili, kakor znano, prav trdi …

3. ki na naslednje kaže s poudarkom = oni, ta (toda le tedaj, kadar pove govornik kaj čisto novega): quae cum sint gravia, tum illud acerbissimum est, quod … Ci., dicunt se dedisse, illud non addunt, iussu istius Ci., verum illud addit „non possidebat“ Ci., illud te hortor … Ci., cum multa alia mirabilia, tum illud inprimis … Ci.

4. (brez poudarka) on, ona, ono, poseb. z quidem; da se obnovi pojem: ignis emicuit … proximus aër illi … O. (gr. τῷ γε), Daphne … ferarum exuviis gaudet; multi illam petiere O., virum cano … multum ille iactatus est V., Aeacides illi (sc. respondit) O.; in tako s quidem: Orpheus pro cuniuge saevit; illa quidem … hydrum non vidit V. a ona, ta … (gr. ἥ γε), illa quidem pugnat, sed quae superare puella potest Iovem? O., o hominem semper illum quidem aptum, nunc vero etiam suavem Ci. ki je že sicer … , philosophi minime illi quidem mali, sed … Ci., avis illa quidem, sed … lucem fugit O., non ille quidem habebat adsuetos vultus … , pallentem vidi O. V teh primerih se quidem formalno postavlja ob pron. ille, dejansko pa spada k predik. pojmu. —

II. adv. obl.

1. illā (abl. fem. sg.) „z one strani“, potem (v sl. z običajno premaknjenega stališča) na oni strani, tam: ego illā adspicio puellam Pl., ne pervium illā exercitibus foret T., Oceanum illā tentavimus T., revertebar illā, quā nova via iuncta foro est O. Prim. illāc illīc.

2. illim (tvorjeno kakor inter-im, ist-im, in-de, hin-c idr.) od tam, od tam sem, od ondod: si enim illim emerserit Ci., fugit illim Ci.; časovno: illimque usque ad nostram memoriam S. od tedaj; o osebah: omnes illim praestigiae, illim, inquam, omnes fallaciae Ci. od njega … ; prim.: omnem se amorem abiecisse illim Ci.; prim. illin-c pod illīc.

3. illō (kakor eō, quō) tja-(kaj): nam illo nulla materia advecta est Ci., nemo illo adit C., illo venit T.; pren.: haec omnia eodem illo pertinent C. spada prav tja, zadeva prav to. Prim. illū-c = illō-c pod illīc.

4. illī (loc. neutr.)
a) tam: iam ego illi ero Pl., dum sedemus illi; neque fabrica illi ulla erat; illi, ubi sum Ter.
b) pri tem, pri (v) tej stvari: Ter. Prim. illīc.

Liburnia -ae, f Libúrnija, zahodni del današnje Hrvaške in severni del Dalmacije: Plin. Od tod adj.

1. Liburnus 3 libúrn(ij)ski: rostra Pr., terrae Lucan.; subst.
a) Liburnī -ōrum, m Libúrn(ijc)i, preb. dežele Liburnije, sloviti pomorščaki: V., L., Mel.; sg. Liburnus -ī, m Libúrn(ij)ec (liburn(ij)ski sužnji so v Rimu služili kot nosilničarji): clamante Liburno, ingenti curret super ora Liburno Iuv.
b) Liburna (liburna) -ae, f (sc. navis) znana libúrnijska lahka in hitra ladja, libúrnijka, libúrnijska brzoplovka, brigantína: C., H., Lucan., T., Sil.

2. Liburnicus 3 libúrn(ij)ski: insulae Plin., oleum Pall.; subst. Liburnica -ae, f (sc. navis) = Liburna: Plin., Suet.

Phoenīx² -īcis, m (Φοίνιξ)

1. Fójniks
a) Amintorjev sin, Ahilov spremljevalec na poti v Trojo: Ci., O., V., Pr., Hyg.
b) Agenorjev sin, Kadmov in Evropin brat: H.

2. Feničán, prebivalec pokrajine Fenicije (gl. spodaj): O., Plin.; pesn. = Kartáginec, Kartažán, Púnec: Sil.; nav. pl. Phoenīcēs -um, acc. -as Feničáni, sloveči pomorščaki in umetniki, ustanovitelji številnih kolonij, pa tudi sloviti gusarji: Ci., S., O., T., Lucan., Mel.; pesn. = Kartažáni: Sil. — Od tod

I. subst. Phoenīce -ēs, f ali Phoenīca -ae, f (Φοινίκη)

1. Fenícija, ozki primorski del zahodne Sirije od Arada do Karmela s pristaniščema Tir in Sidon: Varr., Ci., Plin., Mel.

2. Fojníka (Feníka)
a) mesto v Epiru, glavno mesto Haonije (zdaj Finiki): L., Plin.
b) mesto ob reki Tigris: Amm.
c) otok v Egejskem morju: Plin.
d) otok pri Miziji = Tenedos: Plin. —

II. adj.

1. Phoenīcius 3 (Φοινίκιος)
a) feníški, feničánski: mare Plin.
b) škrlatnordeč, škrlaten, škrlatast, bagren: flos Plin.; subst. Phoenīcium -ī, n škrlatno blago, škrlat: Aug.

2. Phoenissa -ae, f (Φοίνισσα)
a) feníška, feničánska: Tyros O.; kot subst. = Feničánka: Dido V., „Phoenissae“, naslov Evripidove in Senekove tragedije.
b) pesn. metaf. = α) tébska, tebánska (ker je bil Kadmos, ustanovitelj Teb, Feničan): cohors Stat. β) = kartažánska: classis, iuventa Sil.; neutr. pl.: moenia Phoenissa Sil., Phoenissa agmina Sil.; subst. Phoenissa -ae, f (sc. urbs) = Carthago: Sil.