Franja

Arsinoē -ēs, f (Ἀρσινόη) Arzinoa,

I. gr. žensko ime,

1. hči Ptolemeja Lagida in Berenike, Lizimahova žena (pred l.300), pozneje žena Ptolemeja Keravna; po drugem vdovstvu se je poročila s svojim bratom Ptolemejem Filadelfom: Cat., Plin., Iust.; v pl.: Arn. Od tod Arsinoēum -ēī, n arzinoej, spomenik, ki ga je Arzinoji postavil njen tretji mož: Plin.

2. hči Ptolemeja Avleta, mlajša Kleopatrina sestra: Auct. b. Alx., Lucan.

3. ena od Hijad: Hyg.

4. (v lat. obl.) Arsinoa -ae, f mati tretjega Merkurja: Ci. —

II. ime več gr. mest: Plin., zlasti

1. mesto v stari Etoliji ob Aheloju (imenovano po Arz. I. 1.): Ci.

2. mesto v Kirenajki, ki se je sicer imenovalo Teuchira: Mel., Plin., Amm.

3. mesto v Kilikiji: Plin. Od tod adj. Arsinoiticus 3 arzinojski: aqua Plin.

Asteria -ae, f in Asteriē -ēs, f (Ἀστερίη) Asterija,

1. hči Titana Koja (Coeus, po Hyg. pa Polova [Polus] hči) in Febe (Phoebē), Latonina sestra, mati Hekate in četrtega Herkula. Jupiter jo je spremenil v prepelico, ker se je branila njegove ljubezni; nato se je vrgla v morje in postala otok, ki so ga najprej imenovali Asteria, potem Ortygia (Prepeličin otok) in pozneje Delos (Svetli, Žarni otok): Ci., O. idr.

2. star. ime otoka Rodosa: Plin.

3. otok v Jonskem morju (sicer imen. Asteris): Mel.

4. v obl. Asterie izmišljeno samogovoreče ime lepe deklice: H.

Astyochē -ēs, f (Ἀστυόχη) Astioha,

1. Tlepolemova mati: Hyg.

2. Agamemnonova sestra, Strofijeva žena: Hyg.

Autonoē -ēs, f (Αὐτονόη = „Svojeglava“) Avtonoja, Kadmova hči, Semelina sestra, Aktejonova mati: O., Hyg. Od tod adj. Autonoēius 3 (Αὐτονοήϊος) Avtonojin: heros (= Actaeon) O.

Bellōna -ae, f, st.lat. Duel(l)ōna, gen. Duel(l)ōnāī, f (bellum, st.lat. duellum) Belona, Duelona, rim. boginja bojev, Marsova sestra in spremljevalka, oborožena s krvavim bičem. Njeno svetišče je bilo na Marsovem polju zunaj Servijevega obzidja ob zahodni rebri gradu (arx) poleg Flaminijevega cirkusa (Circus Flamininus). Tukaj so se zbirali senatorji na zborovanjih, na katerih so zasliševali konzule, ki so se poganjali za triumfom, in tuje poslance; vsi ti namreč niso smeli vstopiti v mesto: Pl., V., H., L., O. idr. Belonini svečeniki so si ob prazniku svoje boginje (24. III.: dies sanguinis) rezali kožo na rokah in nogah, iztekajočo kri pa so žrtvovali boginji ali pa so jo sami popili: Lucan., Lact., Min. Od tod subst. Bellōnāria -ae, f „Belonina zel“, neke vrste razhudnik (solanum), ki so ga Belonini svečeniki uporabljali ob njenem prazniku: Ap. h.; Bellōnāriī -ōrum, m Belonariji, Belonini svečeniki: Acr.

Cāca -ae, m Kaka, Kakova sestra: Lact., Serv.

Cerēs, Cereris, f (prim. osk. Kerri = lat. Cereri, Cereali = umbr. Serfie; prait. obl. *keres-)

1. Cerera, Saturnova in Opejina (Ops) hči, Jupitrova in Plutonova sestra, Prozerpinina mati, docela istovetna z gr. Demetro. Bila je boginja poljedelstva, omike, plodnosti in zakonov: Ca., Varr., O., Tib. idr., flava Ceres (po barvi zrelega žita) V., tellus spicea donet Cererem corona H., Cer. Hennensis (ker je imela svetišče v Henni) Ci., Cereri has nuptias facere Pl. = brez vina.

2. met. Cererin dar, t. j. setev, žito, plodovi, sadje, kruh, živež: Naev. fr., Corn., sine Cerere et Libero friget Venus Ter., fruges cererem appellamus Ci., Cererem corruptam undis... expediunt V., Cereremque canistris expediunt V., rubicunda Ceres medio succiditur aestu V., ruges et Cererem ferunt H., reddit ubi Cererem tellus inarata H. Od tod adj. Cereālis (Ceriālis) -e
a) Cereri posvečen: cenae Pl. tako obilni kakor ob Cererinem prazniku, pompa Varr., papaver V., Col., nemus, sacrum O.; subst. α) Cereālēs -ium, m tisti, ki tekajo sem ter tja kakor Cerera, ki išče svojo hčer: Hier. β) Cerealia (Ceriālia) -ium, n (sc. sacra) Cererin praznik, ki ga je obhajalo ljudstvo 12. IV.: Varr., Ci. ep., O.; na ta praznik so bile vedno tudi igre v cirkusu, od tod (apoz.) Cerealia ludi: L. igre ob Cererinem prazniku.
b) Cererin: dona O., Sil., munera O. = kruh.
c) žiten, krušen: herbae O. setvina, sulci O. posejane brazde, sapor Plin. žitni ali pšenični okus, aurae Plin., aediles Cereales Dig. od Cezarja postavljeni edili žitničarji, ki so imeli na skrbi posle z žitom in zalaganje rim. mesta z živežem, Cereale solum V. podloga iz kruha; subst. Cereālia -ium, n žita: Plin.

Chalciopē -ēs, f (Χαλκιόπη) Halkiopa,

1. Ajetova (Aeētēs) hči, Medejina sestra, Friksova žena: O., Hyg., Val. Fl.

2. Evripilova hči, Mnezilova žena: Hyg.

Circē -ēs in Circa -ae, f (Κίρκη) Kirka, Helijeva in Perzina (Persē) hči, sestra Ajeta (Aeētēs) iz Kolhide, slavna Nimfa čarovnica na otoku Ajaji (Aeaea); Rimljani so si jo predstavljali živečo ob Kirkajskem predgorju v Laciju. Pri njej se je mudil Odisej, čigar tovariše je spremenila v prašiče: Ci., Tib., Circae pocula H. = čarovne pijače, Circe vitrea H. nezanesljiva, ab Ulixe deaque Circā L: Od tod adj. Circaeus 3 (Κιρκαῖος) Kirkin; terra, iugum V., litus O. = Kirkajsko predgorje, campi Val. Fl. = Kolhida, Kirkina domovina, Circaea moenia H. = Tuskul, ki ga je zgradil Telegon, Odisejev in Kirkin sin; pesn.= čaroven, strupen: poculum Ci. čarovna pijača, gramen Pr.

Claudius (vulg. Clōdius) 3 Klavdij(ev), Klodij(ev), ime prvotno sab. rodu, ki se je l. 504 pod Ato Klavzom (Atta Clausus = Appius Claudius) priselilo v Rim in bilo sprejeto med patricije; rod je bil slaven po stanovitnosti in odločnosti, nič manj pa tudi po ošabnosti in sovraštvu do plebejcev. Pozneje se je od njega odcepila ter poplebejila veja (njen najimenitnejši rod so bili Marcellī) in nekateri Klavdiji so se imenovali Clōdiī. Izmed patricijskih Klavdijev so najznamenitejši:

1. Appius Claudius Sabinus Apij Klavdij Sabin(ec), ki se je l. 504 preselil v Rim: L., T., Suet.

2. njegov sin Appius Claudius Sabinus, konz. l. 471: L.

3. Appius Cl. Regillensis Crassus Apij Klavdij Regilski Kras, sin 2., decemvir l. 450, znan po svojem silovitem ravnanju z Virginijo: L.

4. App. Cl. Crassus, diktator v vojni s Herniki l. 362: L.

5. Ap. Cl. Caecus (Slepi), ki je kot cenzor l. 312 zgradil cesto, poimenovano po njem via Appia, in vodovod; prvi znani rim. prozaik, sloveč tudi zaradi govora, s katerim je l. 281 preprečil premirje s Pirom: Ci., L., Sen. ph., T. idr.

6. P. Cl. Pulcher Publij Klavdij Pulher, sin 5., kot konz. l. 249 je dal pri Drepanu potopiti svete kokoši: Ci., L. epit., Val. Max., Gell.

7. iz rodbine Pulhrov so poseb. znani še trije bratje
a) App. Cl. Pulcher, z Lukulom l. 70 v Aziji, Ciceronov nasprotnik; l. 49 je s Pompejem bežal pred Cezarjem in umrl na Evbeji: Varr., Ci., Lucan., Gell.
b) C. Cl. Pul. Gaj Klavdij Pulher, l.56 propretor v Aziji: Ci.
c) P. Clodius Pul. Publij Klodij Pulher, ki se je s Ciceronom zasovražil od svoje blaznosti v svetišču dobre boginje (Bona Dea) ter kot tr. pl. l. 59 izpeljal pregon svojega nasprotnika; l. 53 ga je kot kandidata za konzulstvo Milon pri pouličnem spopadu ubil: Ci., Vell., Suet. Njegova sestra Clōdia Klodija s priimkom Quadrantāria Kvadrantarija (gl. quadrantārius), poročena s Kvintom Metelom Celerom, huda Ciceronova sovražnica, je bila ljubica Marka Celija in Katúla: Ci.

8. neko Klavdijo Kvinto (Claudia Quinta) omenjajo: Ci., L., Val. Max., Aur. Kot književniki so vredni omembe:

9. Claudius Klavdij, ki je polatinil gr. pisane letopise Gaja Acilija Glabriona; prevod je bil Liviju zgodovinski vir: L.

10. Q. Cl. Quadrīgārius Kvint Klavdij Kvadrigarij, rim. letopisec, Sulov in Sizenov sodobnik, tudi vir Liviju, ki ga kratko imenuje Claudius: L., Vell., Gell.

11. Cl. Mamertīnus Klavdij Mamertin
a) sicer neznan govornik ob koncu 3. st. po Kr., napisal (ohranjen) hvalilni spis na cesarja Maksimijana in njegovega sovladarja Dioklecijana.
b) govornik v 2. pol. 4. st. po Kr., napisal (ohranjeno) zahvalnico ces. Julijanu, ki mu je podelil konzulstvo: Amm. — Za druge veje tega rodu (npr. za Marcele, Nerone) prim. ta gesla. Neronovega rodu je Tib. Claudius Drusus Nero Germanicus Tiberij Klavdij Druz Neron Germanik, kot (4.) rim. cesar (od l. 41 do 54 po Kr.) kratko imenovan Claudius, roj. l. 10 pred Kr. v Lugdunu, zastrupljen od svoje žene Agripine: Sen. ph., Plin., T., Suet. — Kot adj. Claudius (Clōdius) 3 Klavdijev (Klodijev): gens L., tribus L., V., Serv. okraj na fidenskem ozemlju, via Cl. O. stranska cesta Kasijeve ceste (via Cassia) v južni Etruriji, aqua Cl. Suet., Front. od Kaligule začeti in od ces. Klavdija zgotovljeni vodovod, lex Cl. (ces. Klavdija) T., leges Clodiae (ljudskega tribuna Klodija) Ci., porticus Claudia Mart. Od tod nadaljnje tvorbe: Claudiānus 3 Klavdijev: castra (Apija Klavdija Pulhra) L., cometes Sen. ph. za ces. Klavdija vidna, tempora (ces. Klavdija) T.; vulg. Clōdiānus 3 Klodijev (= ljudskega tribuna Klodija): crimen (njegov uboj) Ci., operae (njegovi pomagači) Ci., incendia (od njega povzročeni) Ci.; redko Claudiālis -e Klavdijev (= ces. Klavdija): flamonium T.

Clytaemēstra (Clytēmēstra) (tako je pisano v najboljših rok., napačno Clytaemnēstra) -ae, f (Κλυταιμ[ν] ήστρα) Klitajm(n)estra, Klitem(n)estra,

1. Tindarejeva in Ledina hči, Helenina, Kastorjeva in Poluksova sestra, Agamemnonova žena, Elektrina, Ifigenijina in Orestova mati. Orest jo je ubil v krvnem maščevanju, ker mu je s pomočjo ljubimca Ajgista umorila očeta, ki se je vrnil iz Troje: L., Andr. fr. in Aus. (ki merita Clytĕmestra), Ci., Corn., O., Pr. idr.; met. kot naslov Akcijeve tragedije: Ci.; apel. = nečista ženska: Caelius ap. Q. in = morilka soproga (moža), „soprogomorilka“: Iuv.

2. žena graditelja krustumerijskega mesta: Cassius Hemina fr.

Cōnstantia -ae, f Konstancija,

1. rimsko žensko ime.
a) sestra Konstantina Velikega: Lact.
b) hči Konstantina Velikega, Gracijanova žena: Amm.

2. mestno ime.
a) Iulia Constantia Julija (Julijeva) Konstancija, mesto v betski Hispaniji: Plin.
b) Constantia Iulia Julijeva Konstancija, mestna občina v Hispaniji, imenovana tudi Laconimurgi (zdaj Constantina): Plin.
c) Iulia Constantia Zilis Zilska Julijeva Konstancija, mavretansko mesto: Plin.

Dēïanīra -ae, f (Δηϊάνειρα) Dejanira, Etolka, hči kalidonskega kralja Eneja (Oeneus), Meleagrova sestra, zadnja žena Herkula, ki mu je poslala s strupeno Nesovo krvjo namočeno obleko in bila s tem nehote vzrok njegove mučne smrti; kesaje se je obesila: Ci., O., Hyg.

Dīāna (st.lat.), pozneje po pravilu „ vocalis ante vocalem corripitur“ Dĭāna, -ae, f (dīus; prvotna obl. Dīviāna še pri Varr.) Diana (pri Grkih Artemida), Jupitrova in Latonina hči, Apolonova sestra: Enn., Ci., O., Cat. idr., éxercét Dīána chorós V., Dī̆anám teneráe dícite vírginés H., toda: tria vírginis óra Dĭánae V. (kot boginje meseca, lova in nočnega čaranja); pesn. met.
a) mesec, luna: nec par aut eadem nocturnae forma Dianae esse potest umquam O.; od tod: quem urget iracunda Diana H. mesečnik, zamaknjenec.
b) lov: Caesareae discrimina saeva Dianae Mart. — Od tod adj.

1. Diānius 3 Dianin: lucus Ca. fr., turba O. tolpa Dianinih (= lovskih) psov; subst. Diānium -iī, n
a) (sc. templum) Dianino svetišče: L.
b) met. Dianij (kraj, imenovan po kakem Dianinem svetišču) α) = Διάνιον, rt ob vzhodni obali Hispanije (zdaj Denia): Ci. β) = Ἀρτεμισία, otoček v Tirenskem morju, (zdaj Giannutri): Mel., Plin.

2. Diānārius 3 Dianin: radix P. Veg. bot. = artemisia.

Domitius 3 Domicij(ev),

A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:

I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.

1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.

2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.

3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.

4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.

5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.

6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.

7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.

8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.

9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.

10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:

1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.

2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —

II. Calvīnī = Plešci.

1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.

2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:

1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.

2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.

3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.

4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug.

Dryopē -ēs, f (Δρυόπη) Driopa,

1. hči ohalijskega kralja Evrita, Jolina sestra, z Apolonom Amfisova mati; spremenila se je v lotosovo drevo: O.

2. Nimfa, s Favnom Tarkvitova mati: V.

Ēlectra -ae, f (Ἤλεκτρα) Elektra, grško žensko ime, poseb.:

1. hči Okeana in Tetide (Thētȳs), Tavmantova žena: O.

2. Atlantova in Plejonina hči, Plejada, z Zeusom Dardanova mati: V., O., Hyg., Val. Fl. Od tod adj. Ēlectrius 3 Elektrin: El. tellus (= Samothrace) Val. Fl.

3. Agamemnonova hči, Orestova sestra, pozneje Piladova žena: H., O., Hyg., Vell., Iuv.

4. naslov drame: O., Suet.

Eurōpa -ae ali Eurōpē -ēs, f (Εὐρώπη; prim. semit. ereb zahodna dežela) Evropa,

1. celina, poseb. v nasprotju z Azijo: Varr., Ci., N., S., H., Cu. idr. Od tod adj. Eurōpaeus 3 (Εὐρωπαῖος) evropski: Europaei adversarii N., Scythae, quos Europaeos vocant Cu. Eurōpēnsis (Eurōpiēnsis) -e, evropski: Vop.

2. hči fen. kralja Agenorja in Telefase, Kadmova sestra, ki jo je Zevs v bikovi podobi odvedel iz Sidona na Kreto (kretsko naseljevanje!), kjer mu je rodila Minosa, Radamanta in Sarpedona: Varr., Ci., H., O., Pr.; met. Evropa = z Evropino sliko okrašeno stebrišče na Marsovem polju: Mart. Od tod adj. Eurōpaeus 3 Evropin: dux Europaeus O. Evropin sin (Minos).

faustus 3, adv. -ē (iz *fauestas: favor) ugoden, ki napoveduje srečo, osrečujoč, srečen, razveseljiv, blažen, koristen: quia id faustum putamus Ci., o nox illa fausta huic urbi! Ci., ut eis … ea res fauste, feliciter prospereque eveniret Ci., f. annus O., faustum carmen O., i pede fausto H., f. omen L., Suet., fausto committitur omine sermo O., f. dies Ter., f. tempus Lucr., f. acclamationes Suet. Pomni zlasti stalno besedilo z aliteracijo: quod bonum, faustum, felix fortunatumque sit! Ci. naj bo to dobro, ugodno, srečno in uspešno = Bog daj srečo in blagoslov! Od tod occ. Faustus -ī, m Fávst, vzdevek L. Kornelija Sule, sina diktatorja Sule. Bojeval se je l. 63 pod Pompejem pred Jeruzalemom, bil l. 54 kvestor, boril se je pri Farzalu proti Cezarju; po bitki pri Tapsu so ga Cezarjevi ujeli in ubili: Ci., C. Njegova sestra Fausta je bila v drugo omožena s T. Anijem Milonom Ci. ep. Od tod adj. Faustīnus 3 Favstov: Varr.

Fontēius 3 Fontéj(ev), ime rim. plebejskega rodu iz Tuskula. Poseb.

1. T. Fonteius Crassus Tit Fontej Kras, l. 210 poveljnik v Hispaniji: L.

2. T. Font. Capito Tit Font. Kapiton je od l. 178 do 176 poveljeval v Hispaniji: L.

3. M. Font. Mark Font., padel l. 91 pri Askulu: Ci.

4. sin prejšnjega (z istim imenom) je bil ob Sulovi diktaturi legat v Hispaniji, potem v Makedoniji, pozneje od l. 77 do 75 v Narbonski Galiji: Ci. Njegova sestra Fonteja (Fonteia) je bila Vestalka: Ci.

5. C. Font. Capito Gaj Font. Kapiton je l. 37 z Mecenatom izposloval mir med Antonijem in Oktavijanom: H.

6. njegov sin z istim imenom, prokonzul v Aziji: T.

7. nekega konzula Fonteja v cesarski dobi omenja: Iuv. (13, 17). — Kot adj.: gens Fontēia Ci. Fontejev rod. — Od tod adj. Fontēiānus 3 Fontejev, fontejski: nomen Ci.