Franja

chrȳsēlectros -ī, n (gr. *χρυσήλεκτρος) hrizelekter, temno rumen dragulj, menda jantarski hijacint: Plin.

concolor -ōris, abl. -ōrī (cum in color) istobarven, enake barve: Plin., cum fetu concolor albo procubuit sus V., flos de sanguine concolor ortus O.; z dat.: Col., Stat., concolor est illis O., populus festo concolor O. belo oblečen, effosso concolor auro Sil. = bledo rumen, bled; pren. enak, podoben: fallaciae Ap., error Prud.; z dat.: concolor Christo Ambr.

icteriās -ae, m (gr. ἰκτερίας sc. λίϑος) ikterij, nam neznan rumen dragulj: Plin.

nīlios -iī, f (gr. νείλιος) nílij, dragulj, nečist, deloma zelen, deloma rumen jedavec (fluorit): Plin.

Rōma -ae, f (najbrž etr. beseda, izpeljana iz Rūmōn, starega imena Tibere, torej „rečno mesto“; ovržena je domneva, da je beseda sor. s skr. sravati teče, srṓtas veletok, stvnem = nem. Strom, gr. ῥέω (iz *σρέƑω) teči, ῥεῦμα, ῥόος tok, reka, sl. ostrov otok, sl. struja; prim. še lat. rūmen vime, Rūmīna) Rím, glavno mesto Lacija, pozneje celotne rimske države. Ustanovil ga je Romul l. 754 (ali 753) na vzhodni strani (ob levem bregu) Tibere, 16 rimskih milj od morja; Rimljani so ga večinoma imenovali Urbs: Varr., Ci., H. idr.; pooseb. božanstvo Róma: L., T. — Od tod

A. adj.

I. Rōmānus 3 =

1. rímski = iz Rima izhajajoč, v Rimu rojen, v Rimu doma itd.: civis Romanus, Romana Ci., populus Romanus Ci. idr., urbs Romana = Roma, pogosto pri: L., V., S., T., Iust. idr., Romano more loqui, commendare Ci. rimsko = odkrito, brez ovinkov, Romanum est (rimska navada je, rimsko je, čisto po rimsko je, čisto rimljansko je, značilno za Rimljane je) et facere et pati fortia L.; subst.
a) Rōmānus -ī, m Rimlján, pl. Romani Rimljáni: Ci. idr.; kolekt. = Rimljáni: L.; occ. Rimlján = rímski poveljnik: L., Romanus sedendo vincit Varr. (o Kvintu Fabiju Maksimu).
b) Rōmāna -ae, f Rimljánka: L., Vell., Aug.
c) Rōmāna -ōrum, n α) Rímsko = rímsko ozemlje: Danubius Sarmatica ac Romana disterminet Sen. ph. β) rímska zgodovina: Romana cognoscere Sen. ph.

2. v razširjenem pomenu = latínski: Val. Max. idr., sermo, verba Q., lingua O., Vell., Plin. iun. idr. Adv. Rōmānē rímsko, po rímsko, rimljánsko, po rímski navadi (šegi, običaju): Gell. —

II. Rōmānēnsis -e: Varr., P. F. ali Rōmāniēnsis -e: Ca. rímski —

III. Rōmānicus 3 rímski, v Rímu narejen (izdelan, napravljen): aratra, iuga Ca. —

IV. Rōmānulus 3 (demin. iz Rōmānus) rímski: porta Varr. rimska vrata (vrata v Rimu pred zahodnim vrhom Palatina). —

V. Rōmānia -ae, f rímski imperij, rímska nadoblast nad svetom: Ven. —

B. subst. Rōmānitās -ātis, f rímska navada, rímstvo, rimljánstvo: Tert.

ruber -bra -brum (iz *rudhros, indoev. *rudhē- iz indoev. baze *reu̯dh- rdeč, rjav, rumen; prim. skr. rudhiráḥ krvav, rdeč, róhita- rdeč, rdečkast = gr. ἐρυϑρός = got. rauþs = stvnem. rōt = nem. rot = ang. red = sl. rdeč = lit. raũdas, skr. rudhirám kri, gr. ἐρεύϑω rdečiti, ἔρευϑος rdečica, ἐρευϑιάω, ἐρυϑ(ρ)ιαίνω delati rdeče, umbr. rufru = rubros, osk. Rufriis, pelignijsko Rufries = Rubrius, stvnem. rost = nem. Rost = lit. rūdìs = sl. rja, sl. rdeti, lat. rōbus rdeč, rūfus, rubus robidnica, russus, rutilus, rubeus, rubidus, rudis, rōbīgō, rubēta, rubētum) rdeč: Plin., Mart. idr., flamma O., sanguis, cruor H., crocus H. rumen, canicula H. žgoč, žarek, žareč, aethra H. ožarjen, equi (sc. Aurorae) Tib., aequor rubrum Oceani V. ožarjena od večera (zahajajočega sonca), rubrae leges Iuv. z rdečim napisom, ruber Priapus O. rdeče namazan, color ex rubro subniger Cels. = črnkastordeča. Poseb. rubrum mare (redkeje mare rubrum) Vzhodno ali Rdeče morje, Arabski in Perzijski zaliv: Ci., Tib., L., Mel., T., Plin., Eutr. idr.; isto (pesn.) rubra aequora Pr. in subst. samo rubrum -ī, n: Fl. Kot nom. propr. Saxa rubra Rdeče peči(ne), trg v Etruriji, nedaleč od reke Kremera, znan po kamnolomih: Ci., L., T., Mart. — Soobl. rubrus 3: Isid.

rūma² -ae, f (prim. skr. rōmanthaḥ prežvèk, prežvekovanje (porazličeno iz *rōma-manthaḥ „obračanje vratnih mišic“, morda tudi lit. raumuõ mišično meso, lat. rūmen) grlo, gólt, goltánec, goltàn, žrelo, požirek: Arn.

rūminālis -e (rūmen) prežvekujoč: Coruncanius ruminales hostias, donec bidentes fierent, puras negavit Plin.

rūminō -āre (rūmen)

1. prežvekovati, prežvekavati, (pre)žvekati
a) intr. (o živalih in ljudeh): Col., Plin., Vulg., servi sui recumbentes et ruminantes Aug.
b) trans.: bos pallentes ruminat herbas V., ruminare revocatas herbas O.; occ. jesti, uži(va)ti, zauži(va)ti; pren.: quam sapida gaudia de pane tuo ruminaret Aug.

2. metaf. prežvekovati, prežvekavati, (pre)žvekati = sebi ali komu drugemu v spomin (pri)klicati, sebe ali koga drugega spomniti (spominjati), obnoviti (obnavljati), ponoviti (ponavljati): ruminamus cotidie verba Hier., cogitat et cogitando ruminat, ruminando delectatur Aug. V pren. pomenu tudi dep. soobl. rūminor -ārī: haece mulieri L. Andr., ruminari Odyssian Homeri Varr., antiquitates, humanitatem Varr., figuras habitusque verborum nove aut insigniter dictorum Gell.

rūta¹ -ae, f (gl. rūmen) bot. vinska rút(ic)a, grenko zelišče: O., Ci. ep., Cels., Col., Plin., Varr.; pren.: ad cuius rutam (rezek govor) puleio mihi tui sermonis utendum est Ci.

Opomba: Star. gen. sg. rutai: Luc. fr.

ulmus -ī, f (iz indoev. *l̥mó- (kor. *el- rumen); prim. stvnem. ëlmboum = ang. elm brest, stvnem. ulm-boum in nem. Ulme) bot. brest, brestovec: Pl., Ca., H., V., Plin., Q., Sen. ph., Iuv. idr., amictae vitibus ulmi O.