Franja

Celtibērī -ōrum, m Keltiberi, ljudstvo v severni in srednji Hispaniji, nastalo po mešanju prvotnih Iberov s priseljenimi Kelti: Ci., Val. Max., Plin. (prim.: Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan.); sg. Celtibēr -ērī, m Keltiber: Cat. Od tod adj. Celtibēr -ēra -ērum keltiberski: Val. Max., Mart. = Celtibēricus 3: L., Val. Max., Plin.; subst. Celtibēria -ae, f Keltiberija, keltiberska dežela južno od zgornjega Ibera, ki je obsegala današnjo Aragonijo, Navarro, Kastilijo y León in Kastilijo la Mancho: Ci., C., Cat. idr.

Clastidium -iī, n Klastidij, utrjeno anansko mesto južno od Pavije, kjer so Rimljani l. 222 premagali Kelte: Ci., N., L.

Cnidus (Gnidus, Gnidos) -ī, f (Κνίδος) Knid, Gnid, primorsko mesto v Kariji južno od Halikarnasa, torišče Afroditinega (Venerinega) bogoslužja z veličastnim Praksitelovim kipom te boginje: Ci., L., O. idr., O Venus, regina Cnidi Paphique H. Od tod adj. Cnidius (Gnidius) 3 (Κνίδιος) knidski (gnidski): Venus Ci., Plin., coccum Cnidium Cels., Plin. ali granum Cnidium Plin. knidsko zrnje, t.j. seme knidskega volčina, calami Plin. ali arundo, nodi (za pisanje) Aus.; subst. Cnidiī (Gnidiī) -ōrum, m (Κνίδιοι) Knidci (Gnidci), preb. Knida: Ci., Plin.

Colchus 3 kolhovski, kolhoški = z obale Črnega morja južno od Kavkaza: venena O. (po Medeji), rhombus Mart. čaroben; subst. Colchus -ī, m Kolh: Colchus loquatur an Assyrius H.; večinoma pl. Colchī -ōrum, m (Κόλχοι) Kolhi: Ci. idr., auratus aries Colchorum Poeta ap. Ci.; met. = dežela Kolhida: monstrum submisere Colchi H. — Od tod

1. gr. adj. obl. Colchis -idis in -idos, acc. sg. -idem in -ida, acc. pl. -idēs in -idas, f (Κολχίς) kolhovska: gens Val. Fl., Phasis Sen. tr., Medea Plin.; kot subst.
a) (sc. mulier) Kolhovka = Medeja: H., O., Pr., Iuv.
b) (sc. terra) Kolhida, azijska pokrajina ob vzhodni obali Črnega morja: Mel., Plin., Val. Fl.

2. adj. Colchicus 3 (Κολχικός) kolhovski: venena H., terra Plin.; subst. (v gr. obl.) Colchicon -ī, n (κολχικόν) podlesek, rastl. s strupeno koreniko: Plin.

Didyma -ōn, n (τὰ Δίδυμα) Didime, trg južno od Mileta z Apolonovim svetiščem. Od tod adj. Didymaeus 3 (Διδυμαῖος) didimski: Apollo Plin., Macr.; subst. Didyme͡us -eī, m (Διδυμεύς) Didimec: Apollo Mel., in od tod subst. Didymēon -ēī, n (Διδυμεῖον) Didimej, Apolonovo svetišče v Didimah: Cu.

Druna -ae, m Druna, gorska rečica, ki se južno od Valencije izliva v Rodan: Aus.

Ēetiōn -ōnis, m (Ἠετίων) Eetion, Andromahin oče: O. Od tod adj. Ēetiōnēus 3 (Ἠετιώνειος) Eetionov: Thebae O. Tebe v Miziji južno od Ide, kjer je kraljeval Eetion.

Ēgeria -ae, f Egerija, vodna Nimfa, mitična svetovalka kralja Nume, po nekaterih živeča pri Ariciji: V., O., Val. Fl., Lact., po drugih v dolinici južno od Celija, kjer se je začenjala via Appia: H., L., O., Iuv.

Eretria -ae, f (Ἐρετρία) Eretrija

1. mesto v Tesaliji pri Farzalu: L.

2. mesto na Evboji južno od Evripa, rodno mesto filozofa Menedema, ustanovitelja „eretrijske“ filozofske šole: Ci., N., L., Mel., Plin. Od tod adj.
a) Eretricus 3 (Ἐρετρικός) eretrijski: philosophus Ci.; subst. Eretricī -ōrum, m eretrijski filozofi, eretrijska filozofska šola (Menedemova): Ci., Sen. ph. = Eretriacī -ōrum, m (Ἐρετριακοί): Ci.
b) Eretriēnsis -e, eretrijski: N.; subst. Eretriēnsēs -ium, m Eretrijci, preb. Eretrije: L.
c) Eretrius 3 eretrijski: terra Cels., creta (bela glina, ki je bila zelo priljubljena) Plin.; subst. Eretriī -ōrum, m Eretrijci: Mel.

Genusus -ī, m Génuz (zdaj Shkumbin) ilirska reka, ki se južno od Dirahija izliva v Jadransko morje: C., L., LUCAN.

Hibērēs -um, m (Ἴβηρες) in (nav.) Hibērī -ōrum, m Hibêri,

I. preb. hispanske pokrajine Hiberije ob Hiberu (Ebru), najstarejši hispanski prebivalci: numquam … inpacatos a tergo horrebis Hiberos V., Celtae miscentes nomen Hiberis Lucan., in universam Hispaniam M. Varro pervenisse Hiberos … tradit Plin., audiam (te) Hiberum (gen. pl.) narrantem loca Cat.; sinekdoha sg. Hibēr -ēris, m Hibêr, pesn. = Hispanec: me peritus discet Hiber Rhodanique potor H., durus Hiber Lucan., omnis Hiber … imminet ali omnis late cedit Hiber Sil. — Od tod

1. subst.
a) Hibēria -ae, f (Ἰβερία) Hibêrija, Hispanija tostran Herkulovih stebrov, pesn. Hispanija sploh: Vell., Fl., Eutr., Iust., quis ferae bellum curet Hiberiae? H.
b) Hibērīna -ae, f Hiberka, Hispanka: Iuv.

2. adj.
a) Hibēriacus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terrae Sil.
b) Hibēricus 3 hiberski, pesn. = hispanski: glans Varr. ap. Gell., funes H. iz bodičevja (= hispanske žukve) spletene, herbae Auct. ap. Q. bodičevje, (hispanske) žukve, mare Col. zahodno morje, ocean, terrae Sid.
c) Hibērus 3 hiberski, pesn. = hispanski: terra Luc., Sil., gurges V. ali flumen O. ali mare Val. Fl. zahodno morje, ocean, ferrugo V., lorica H. iz hispanskega (tarakonskega) železa, iz rudnikov železa ob Hiberu, piscis H. vretenica, lokarda (iz Nove Kartagine in z vzhodne hispanske obale), pastor triplex (= Gerion na otoku Eriteji pri Gadesu); od tod: boves Hiberi ali vaccae Hiberae (= Geryonis) O., Hiberae domus Val. Fl., nodi Hib. Stat., populi M.; subst. Hibērus -ī, m (sc. fluvius) hispanska reka Hiber (zdaj Ebro): Ca. ap. Non., C., L., Mel., Plin., Lucan., Fl., Prisc.

— II. preb. azijske pokrajine Hiberije (gl. spodaj); pl. v obl. Hibērī: L. epit., Plin., Fl., Aur., Eutr., simul Hiberi magnis copiis Armeniam inrumpunt T.; v obl. Hibērēs: Mel. (z acc. Hibēras); sg. Hibēr, -ēris: Armeniae praetentus Hiber Val. Fl.; dat. Hibērō: cui vadis Hibero … coniunx Val. Fl. Od tod subst. Hibēria -ae, f Hiberija, dežela (azijskih) Hiberov južno od Kavkaza (današnja Gruzija): Hiberia … venenorum ferax H., hastatas effudit Hiberia turmas Val. Fl.

Opomba: Soobl. Ibēr … , Iber … , toda v najboljših rokopisih in napisih se bere le Hiber … , Hiber …

Ïāpyx -pygis, acc. -pyga, m (Ἰᾶπυξ) Jápiks,

1. Kretčan, Dajdalov (ali Likaonov) sin, ki se je z naselbino Kretčanov preselil v južno Italijo: Plin.; heros eponymos dežele, ki se imenuje Ïāpygia -ae, f Japígija = Južna Apulija (tj. Kalabrija do Salentinskega rta (promunturium Sallentinum)) O., Plin., Ap., Serv. (ki piše Iapigia). Ïāpyx kot adj. japiški, japigijski = (južno)apul(ij)ski: Garganus, equus V., campus Sil.; kot subst. = (južni) Apulec: ille (Diomedes) … sub Ïāpyge maxima Dauno moenia condiderat O., Ïāpygis arida Dauni arva (= Apulija) O. Od tod adj. Ïāpygius 3 japiški, japigijski = apulijski ali kalabrijski: Acra Iapygia (gl. acra); kot subst. Ïāpygia -ae, f (gl. zgoraj).

2. ime apulijske reke: Plin., praeterit Ïāpygis arva O.

3. occ. južnoapul(ij)ski veter, z grškega stališča zahodnoseverni zahodnik, ki veje od Brundizija proti Grčiji: Ap., Gell., Veg., undis et Ïāpige ferri V., sic te … ventorum regat pater obstrictis aliis praeter Ïāpyga H.

4. Ïāpyx, Trojanec, sin argejskega kralja Jazosa: V. (prim. Ïāpis).

Imbros (Mel.) in Imbrus (L., Plin.) -ī, f (Ἴμβρος) Ímbros, (zdaj Gökçeada), otok v severnem delu Egejskega morja, južno od Samotrake; od tod adj. Imbrius 3 (Ἴμβριος) imbr(ij)ski: terra O.

Isara -ae, m (ὁ Ἴσαρ, tudi ὁ Ἰσάρος) Ízara, zdaj Isère, pritok reke Rone (Rhodanus), izvira južno od Malega sv. Bernarda, teče mimo Grenobla (Gratianopolis) in se izliva pri Valenciji, 100 km jugozahodno od Lyona: Plancus in Ci. ep., Lucan., Plin., Fl.

Isaurī -ōrum, m (Ἴσαυροι) Izávri, pleme v Mali Aziji okoli mesta Izaver na severnem pobočju zahodnega Tavrosa, južno od Ikonija: L., Mel., Eutr., iter facere per Isauros Ci.; meton. = Izávre, glavno izavrsko mesto. — Od tod adj. Isaurus 3 izavrski: opes O.; pogosteje Isauricus 3 (Ἰσαυρικός): forum Ci. gens Plin.; kot vzdevek P. Servilija Vacije, ki je l. 75 podjarmil Izavre: L. epit., Fl.; subst. Isauria -ae, f (Ἰσαυρία) Izávrija, malo znana, v gorovju skrita pokrajina Male Azije, ki je mejila na severu s Frigijo, na jugu s Kilikijo, na vzhodu z Likonijo in na zahodu s Piridijo: Amm.

Lānuvium -iī, n Lanúvij, mesto v Laciju, južno od Albanskega jezera s slovečim svetiščem Junone Sospite: Ci. , L., O., Sil., Suet. — Soobl. Lānivium -iī, n Lanívij: Plin. — Od tod adj. Lānuvīnus 3 lanúvijski, iz Lanúvija, pri Lanúviju: populus Ca. fr., ager Ci., L., H., magistratus, municipes L., municipium Aur.; subst.
a) Lānuvīnus -ī, m Lanuvín, Lanúvijec: Cat.; pogosteje pl. Lānuvīnī -ōrum, m Lanuvíni, Lanúvijci, preb. Lanuvija: Ci., L.
b) Lānuvīnum -ī, n podeželsko posestvo pri Lanúviju, Lanuvín: Ci. ep.

Leucopetra -ae, f (Λευκοπέτρα „Bela peč“) Levkopétra, rt v Brutiju južno od Regija (zdaj Capo dell' Armi): Ci.

Lycastus (Lycastos) -ī, m (Λύκαστος) Likást

1. manjše mesto južno od Knososa (zdaj Kanli Kastelli): Plin., Mel.

2. reka in mesto na južni obali Ponta (zdaj domnevno Mert-Irmák): Plin., Mel.

mare -is, n (indoev. *mori, mōri; prim. sor. besede: kelt. mor = got. marei = stvnem. marī, merī = nem. Meer = sl. morje, sor. je morda tudi skr. maryādā morsko obrežje in gr. ἀ-μάρα jarek, vodovod)

1. (obzemeljsko, svetovno, vesoljno) morje, ocean (naspr. terra, ager): Enn., Pl., Ter., L., Plin., Lucr. idr., mari N. po (na) morju, m. profundum et immensum Ci., m. vastum atque apertum C., m. placidum, m. tumidum V., m. tumultuosum, m. ventosum H., m. nostrum C. naše = Sredozemsko, m. superum Ci. Zgornje = Jadransko, m. inferum Ci. Južno = Etrursko, m. externum C. Zunanje = Atlantsko, m. angustum N. morska ožina, maris pontus V. morska globina; z apoz. Oceanus: T., Mel., Amm., proximus mare [Oceanum] C. ali z atrib. adj. Oceanum: quam mare Oceanum … circumluit T. (drugi berejo Oceanus); pesn. metaf.: mare aëris Lucr. zračno morje, morje zraka = zrak, ozračje; pesn. pren. o trdosrčnežu: e mari natus Cat., Tib. ali: te mare genuit O. ali te saevae progenuere ferae aut mare O.; preg.: fundere aquas in mare O. vodo nositi v morje = kaj nepotrebnega delati, maria montesque polliceri S. zlate gore, hribe in doline obljubiti (obljubljati); v preg. sta prišli pozneje tudi rekli: maria omnia caelo miscere V. nebo in zemljo zmešati = grozovit vihar vzbuditi, in: mare caelo confundere Iuv. nebo in zemljo zmešati = poskusiti (poskušati) vse, kar je mogoče.

2. meton.
a) morska voda: vinum mari condire Plin., Chium (sc. vinum) maris expers H. nemešano (po drugih: spačeno, ki ni videlo morja).
b) barva morja, morska barva: Plin.

Opomba: Abl. sg. -ī, pesn. včasih tudi -e: Varr. fr., Lucr., Lact., éxiguúm plenó dé mare démat aquaé O.; nenavaden gen. pl. marum Naev. ap. Prisc.

Memphis -idis, acc. -phin in -phim, voc. -phĭ, abl. -phī, f (Μέμφις) Mémfis (Mémfida) (zdaj Menf) staro mesto v srednjem Egiptu, 20 km južno od Kaira, sloveče po piramidah in po Apisovem kultu: L., O., H., T., Mart., Plin., Mel., Cu., Lucan., Val. Fl., Sil., Stat., Cl., Macr., Amm., M.; adj. Memphītēs -ae, m (Μεμφίτης) mémfiški (mémfidski): bos (= Apis) Tib., nomos Plin. Memphītis -idis, f mémfiška (mémfidska), pesn. = egiptovska: Sil., vacca (= Io) O., cymba Lucan., tellus Mart., terra Iuv. Memphīticus 3 (Μεμφιτικός) mémfiški (mémfidski), pesn. = egíptovski, egipčánski: sacra, templa O., ensis Lucan., arcana Ap., templa, navita, fututor, tellus Mart., Pharos Aus., regina, mensis M., vates Hier.