Franja

Alēïī campī, pesn. Alēia arva O. (Ἀλήϊον πεδίον) Alejska poljana, žitorodna ravnina v Kilikiji med rekama Piramom in Sarom: Plin. Ljud. etim. je to ime izvajala iz ἄλη „blodišče“, ker je baje Belerofont tam blodil, ko ga je zadela in oslepila Jupitrova strela: qui (Bellerophon) in campis maerens errabat Aleis (skrč. iz Alēiis) Ci. poet. (Tusc. III, 26, 63).

Alexander -drī, m (Ἀλέξανδρος) Aleksander, gr. moško ime. Posebno znani so:

1. Priamov sin Paris, ki so mu baje dali to ime kot častni priimek, ker je branil pred roparji (ἀλέξανδρος = „ki brani može“) in ščitil pastirje: Ci. idr.; kot naslov Enijeve igre: Varr.

2. ferski tiran od l. 370 do 357, umorila ga je žena Teba: Ci., N.

3. Aleksander I., mološki kralj v Epiru, brat Olimpiade, žene mak. kralja Filipa, matere Aleksandra Vel. Ko se je bojeval v Italiji, je bil l. 326 poražen pri Pandoziji, kjer je po izdaji Lukancev v reki Aherontu tudi umrl: L., Iust.

4. Aleksander III. (Magnus Veliki), sin mak. kralja Filipa II., roj. l. 356, umrl l. 323, mak. kralj od l. 336: Ci., N., L. idr., urbs Alexandri O. = Alexandria (Magna). Po Aleksandru Vel., ki jih je ustanovil, se je imenovalo več mest Alexandrīa, star. Alexandrēa -ae, f (Ἀλεξάνδρεια) Aleksandrija, Aleksandreja, poseb.:
a) Al. Trōas Trojanska Aleksandrija na trojanski obali: Ci., L., Plin.
b) Alexandria (Magna Velika Aleksandrija) v Egiptu ob izlivu najzahodnejšega Nilovega rokava, ustanovljena l. 332 (še zdaj Aleksandrija): Varr., Ci., C., N., H., Cu. idr.
c) Alexandria ad Caucasum Aleksandrija ob Kavkazu (med Adriano, Indijo in Baktrijo): Cu., Plin.
č) Aleksandrija v sirski Pieriji med Isom in Antiohijo: Plin.
d) Al. Ariōn (= Aleksandrija v deželi Arijev) Arijska Aleksandrija ob reki Ariju: Plin., Amm.
e) Aleksandrija v Arahoziji, imenovana tudi Alexandropolis (Plin.) Aleksandropol: Amm.
f) Aleksandrija ob stoku rek Acezina (Acesines) in Inda (Indus): Cu.
g) Al. ultima (Ἀλ. ἐσχάτη) Najskrajnejša Aleksandrija ob Jaksartu v Sogdijani, najskrajnejša mestna naselbina, ki jo je ustanovil Aleksander Vel.: Cu., Plin., Amm. Od tod adj. Alexandrēus 3 (Ἀλεξάνδρειος) aleksandrijski, aleksandrinski, iz (egipt.) Aleksandrije: Ci. ep. Alexandriānus 3 Aleksandrov: purpura, ficus Lamp. Alexandrīnus 3
a) Aleksandrov = Aleksandra Severa, rim. cesarja: basilica, opus Lamp., sagittarii Lamp. Aleksandru vdani.
b) aleksandrijski, α) = iz Trojske Aleksandrije: laurus Plin. β) = iz egipt. Aleksandrije: rex Ci. egipt. kralj (Ptolemaeus Auletes), testes Ci., legati Ci., L., bellum Ci. ep. Cezarjeva vojna v Egiptu po farzalski bitki, vita et licentia C. razuzdano življenje (kakršno je bilo v egipt. Aleksandriji običajno), pueri Petr. ali deliciae Q. aleksandrijski ali egipč. sužnji, torej črni sužnji, ki so služili rim. nečimrnosti, panis Plin., navis Sen. ph., Suet. ladja egipč. trgovskega brodovja, ki ga je ustanovil ces. Avgust, marmora Sen. ph., columbae, cucurbitae Col., sinapi Plin.; subst. Alexandrīnus -ī, m Aleksandrijec: Aug., nav. pl. Alexandrīnī -ōrum, m Aleksandrijci, preb. egipt. Aleksandrije: Ci., C. idr.

Amāta -ae, f („ljubljenka“, amāre) Amata, žena kralja Latina, mati Lavinije, po bajki prve Vestalke v Laviniju: V.; baje od tod pren. ime vsake Vestalke, ki jo je pontifex maximus izvolil z besedami: ita te, amata, capio: Gell.

amethystus -ī, f (gr. ἀμέϑυστος, sredstvo zoper pijanost) ametist

1. vijoličasti kremen, ki baje odvrača pijanost: O., Plin., Isid. (pri katerem je masc.). Od tod adj. amethystinus 3 (ἀμεϑύστινος)
a) ametistov, ametistast, ametistove barve: color Suet., vestes Mart.; subst. amethystina -ōrum, n (sc. vestimenta) ametistasta obleka: Iuv.
b) z ametisti obtaknjen: trientes Mart.; subst. amethystina -ōrum, n ametistni nakit, nakit iz ametistov: Prud.

2. neke vrste trta, ki je dajala sicer dobro, a ne opojno vino: Col.

Amphrȳsos -ī, m (Ἄμφρυσος) Amfriz, primorska rečica v Tesaliji; ob njenih bregovih je baje Apolon 9 let pasel Admetove črede: pastor ab Amphryso V.; kot rečni bog: O. (Metam. I, 580). Od tod adj. Amphrȳsius 3 amfriški: saxa O. lokrijsko skalovje, pesn. = predgorje Zefirij (Zephyrium) v deželi Epizefirskih Lokrov, ki so prišli iz Tesalije (drugi berejo Amphissia saxa); Amphrysia vates V. pesn. = apolonska, sibilska. Amphrȳsiacus 3 amfiški, ob Amfizu: gramen Stat.

Amyclae (Amynclae, Amunclae, Amunculae) -ārum, f (Ἀμύκλαι) Amikle (Aminkle, Amunk[u]le), mestno ime,

1. lakonsko mesto jugovzhodno od Šparte, ustanovil ga je baje neki Amiklas ali Aminklant (Ἀμύκλας, gen. -α ali -αντος), domovina Dioskurov, Helene in Klitaimestre, s svetiščem in velikanskim Apolonovim kipom, pri katerem so se vsako leto obhajala „Hyacinthia“ (gl. Hyacinthus): L., O. idr. Okrog l. 750 so Dorci mesto osvojili. Nejevoljni zaradi pogostnih praznih govoric o sovražnikovem bližanju so namreč meščani baje izdali zakon, da ne sme nihče več govoriti o sovražniku; zaradi tega niso nič vedeli o tem, ko so se Dorci res bližali; od tod: Amunculas tacendo periisse audio Afr. fr., quas evertēre silentia, Amyclae Sil.; preg.: Amyclis ipsis taciturnior ero Sid., prim.: taciturne, Amyclas qui silentio viceris Aus.

2. staro avzonsko mesto (po mitu ahajsko-lakonska naselbina) v Laciju med Kajeto in Teracino ob zamočvirjenem, po njem imenovanem Amikelskem zalivu (sinus Amynclanus): tacitae Amyclae V. tihe (ker so jih preb. baje zapustili zaradi mnogih strupenih kač) ali pa (po drugih razlagalcih) molčeče (češ, pesnik je prenesel ta pridevek od lakonskih na lacijske Amikle, namigujoč na zgoraj pod 1. omenjeni dogodek, če ni morda nevede zamenjal obeh mest), Varro auctor est... in Italia Amynclas a serpentibus deletas Plin., ubi fuere Amyclae sive Amynclae a serpentibus deletae Plin., Fundanae Amyclae Mart. — Od tod adj. Amyclaeus 3 (Ἀμυκλαῖος) amikelski = ki spada k lakonskim Amiklam, iz lakonskih Amikel: fratres (= Kastor in Poluks) V., mater (= Leda) Stat., olores (ker je Jupiter kot labod prišel k Ledi) Stat., pluma Mart. labodje pero, ductor (= Amikljan Ksantip) Sil., Canopus Sil. dolnjeegiptovsko mesto, imenovano po Amikljanu Kanopu, Menelajevem krmarju, ki je tam umrl, corona Mart. v bojnih igrah ob Hijacintovih svečanostih (gl. pod 1.) priborjen; pesn. = lakonski, špartanski: canis V., venenum Mart. ali Amyclaeis medicatum vellus aënis murice cum Tyrio O. lakonski škrlat, nepos (= Klavdij Neron, ker je gens Claudia baje izhajala iz Sabincev, ti pa iz Špartancev) Sil. Amynclānus 3 aminkelski = ki spada k lacijskim Aminklam: sinus Amynclanus Plin. Aminkelski, Kajetski zaliv.

Amycus -ī, m (Ἄμυκος; prim. ἀμυχή praska) Amik, gr. moško ime,

1. Pozejdonov sin, bebriški kralj v Bitiniji. Ko so se na obali njegove dežele izkrcali argonavti, je pozval najhrabrejšega na rokoborbo z orožjem (castus), ki ga je sam izumil; Poluks se je spustil v boj z njim in ga je ubil: V., Val. Fl., Hyg., Amyci portus Plin. (blizu Herakleje v Pontu, kjer je bil baje Amik ubit).

2. neki Kentaver, Ofionov sin, ki je na Piritojevi svatbi ubil Lapita Keladonta, a sam podlegel Belatu: O.

3. neki Trojanec: V.

4. Enejev tovariš: V.

anacampserōs -ōtis, f (gr. ἀνακάμψερως) anakampserota, zel, ki baje, če se je človek dotakne, vrne izgubljeno ljubezen: Plin.

anancītēs -ae, m (gr. *ἀναγκίτης) obvladalec, naziv diamanta, ki baje reši človeka dušnega nemira in otožnosti: Plin.

anaplērōticus 3 (gr. ἀναπληρωτικός) ki služi za izpolnjevanje: medicamentum P. Veg. zdravilo, ki baje povzroča, da meso zopet raste čez rano.

ancīle -is, gen. pl. -ium (T.), heterocl. anciliōrum (H.), n (ambi in caedere: ancilia dicta, quod ab utraque parte ut pelta Thracum incisa sunt Varr.) óblasti, na desni in levi kakor gosli izrezani sveti ščit, ki je baje za kralja Nume padel z neba. Ker je Nimfa Egerija Numi naznanila, da je od ohranitve tega ščita odvisen obstanek mesta Rima, je dal kralj ponarediti še 11 povsem enakih ščitov, da ne bi kdo ukradel pravega. Te ščite so čuvali Salijci v Martovem svetišču kot svetinje, jih vzeli vsako leto 1. marca ter potem med petjem in plesom v slovesnem sprevodu nosili po mestu (ancilia movere, ferre). Svečanost je trajala celih 30 dni; potem so ščite spet shranili v svetišču (ancilia condere): O. idr., (Numa) item Salios duodecim Marti Gradivo legit... caelestiaque arma, quae ancilia appellantur, ferre ac per urbem ire canentes carmina cum tripudiis sollemnique saltatu iussit L., et lapsa ancilia caelo extuderat V., anciliorum et nominis et togae oblitus H., fuere, qui proficiscenti Othoni moras religionemque nondum conditorum ancilium afferrent T.; pesn. sploh majhen óblast ščit: Lucan., laevāque ancile gerebat Picus T.

Antiphatēs -ae, m (Ἀντιφάτης) Antifat,

1. kralj Lestrigonov, ljudožerskih velikanov na severozahodni obali Sicilije: H., Tib. idr., Antiphatae domus O. = Formiae, mesto, ki ga je baje ustanovil Antifat; apel. = trinog, tiran: Antiphates trepidi Laris Iuv. tiran svojim trepetajočim podložnikom.

2. nezakonski sin Sarpedona, Enejev tovariš, ubil ga je Turen: V.

Antōnius 3 Antonij(ev), ime rim. patricijskega in plebejskega rodu. Iz plebejskega so poseb. znani:

1. M. Antonius s priimkom Orator Mark Antonij Govornik, roj. l. 144, ded triumvira Marka Antonija, konz. l. 99, najslavnejši rim. govornik pred Ciceronom, Sulov pristaš, na Cinovo povelje so ga usmrtili besneči marijevci l. 88: Ci. idr.

2. njegov sin M. Ant. Creticus Mark Antonij Kretski; kot propretor l. 74 poslan na Sredozemsko morje proti pomorskim roparjem, napadel je Kreto in tam po mnogih izgubah umrl., od tod njegov vzdevek Creticus: Ci., S., T., Vell.

3. njegov brat C. (po drugih L.) Ant. Hybrida Gaj (Lucij) Antonij Hibrida, drugi sin Marka Antonija Govornika, hud grabežljivec, Sulov pristaš, pozneje skrivni udeleženec Katilinove zarote in zato sprva odločen nasprotnik Cicerona, potem l. 63 z njim konz. Že l. 70 je bil zaradi roparstva izključen iz senata, a kmalu zopet sprejet vanj; l. 59 obsojen kot udeleženec Katilinove zarote in zaradi izsiljevanja, čeprav ga je Cicero vneto zagovarjal: Ci., S., Val. Max.

4. M. Ant. (Triumvir), najstarejši sin Marka Antonija Kretskega, po svoji materi Juliji v bližnjem sorodstvu s Cezarjem, roj. l. 83, hud nasprotnik Cicerona (prim. Ciceronove orationes Philippicae proti njemu), vnet pristaš Cezarja, po čigar smrti je sklenil (l. 43) triumvirat z Oktavijanom in Lepidom; pozneje se je sprl z Oktavijanom, ki ga je premagal v bitki pri Akciju l. 31, potem pa se je Antonij v Aleksandriji sam usmrtil: Ci., C. idr.

5. njegovi otroci:
a) M. Ant. Antyllus Mark Antonij Antil, njegov in Fulvijin sin, ki mu je bilo po očetovi smrti namenjeno vladarstvo v Egiptu, a ga je dal Oktavijan usmrtiti: Suet.; njegov mlajši brat Iullus Ant. Jul Antonij, ki ga je mačeha Oktavija skrbno vzgojila, v cesarski rodbini zelo priljubljen sorodnik, ki ga je Avgust po očetovi smrti večkrat odlikoval, l. 2 pa hotel usmrtiti, ker se je baje na nedopusten način družil z njegovo hčerjo Julijo; baje je Jul prehitel prisilno usmrtitev s prostovoljno. Spesnil je ep Diomedejo v 12 spevih: H. (ki mu je posvetil 12. odo IV. knjige), T. idr.
b) Antōnia maior Antonija starejša, žena Lucija Domicija Ahenobarba, babica ces. Nerona: Suet., in Antōnia minor Antonija mlajša, žena Druza, brata ces. Tiberija, mati Germanika, ces. Klavdija in Livije: Plin., T. (ki napačno trdi, da je bila žena L. Domicija Ahenobarba), Suet.

6. L. Ant. Lucij Antonij, mlajši brat triumvira Antonija, se je bojeval l. 40 v peruzijski vojni proti Oktavijanu in Agripi: Ci.

7. Antōnia Antonija, hči ces. Klavdija, usmrčena na Neronovo povelje: T., Suet. — Drugi, ne temu rodu pripadajoči Antonii so:

1. Ant. Musa Antonij Muza, gr. zdravnik, ustanovitelj mrzlega zdravilišča v Rimu: H., Suet.

2. Ant. Primus Antonij Prim, Vespazijanov pristaš: Mart., T.

3. C. Ant. Saturnīnus Gaj Antonij Saturnin, se je vzdignil proti Domicijanu, upravitelju Gornje Germanije; ko ga je Norban Maksim premagal, ga je dal Domicijan usmrtiti: Mart., Suet. — Od tod

1. adj. Antōnius 3 Antonijev = triumvira Antonija: leges Lentulus in Ci. ep.; Antōniānus 3 Antonijev, in to
a) = triumvira Antonija: latrocinium Ci., partes Vell., Sen. ph.; subst. Antōniānī -ōrum, m antonijevci, Antonijevi pristaši: Lepidus in Ci. ep.; Antōniānae -ārum, f (sc. orationes = Philippicae) (Ciceronovi) govori proti Antoniju: Gell.
b) = govornika Antonija: dicendi ratio Ci.

2. subst. Antōniaster -trī, m antoniaster, zaničlj. = prevelik posnemovalec govornika Antonija: Ci. ap. Q. et ap. Prisc.

aproxis -is, f aproksa, rastl., kateri se baje od daleč vname korenina: Plin.

apsyctos -ī, f (gr. ἄψυκτος) apsikt, dragulj, ki baje dolgo zadrži toploto: Plin.

apūs -podis (gr. ἄπουςbreznožen) velika hudournica, zidna lastovica, vrsta lastovic, ki baje nimajo nog: Plin.

arachnē -ēs, f (gr. ἀράχνη) pajčevina, nekakšna sončna ura; njene črte so bile baje podobne pajčevini: Vitr.

arbor, prvotno, pozneje skoraj samo pesn. arbōs, -oris, f

1. drevo: oleaster quidam, quae est arbor Aetnae in foro Ci., arbores et vites et ea, quae sunt humiliora Ci., arbores maiores et magis ramosae L.; z eksplikativnim gen.: arbor fici Ci. smokva, palmae Suet. palma, māli Ambr. jablana, Persici Lamp. breskev, abietis arbores L. jelke; pesn.: arbor Iovis O. hrast, Phoebi O. lovorika, Palladis O. oljka, Herculea V. topol; arbor felix Macr. srečno = sadno drevo, arbor infelix Vell., Plin. nesrečno = nerodovitno drevo, tudi vislice (gl. īnfēlīx); kolekt. drevje: ager arbore infecundus S., multa arbor et vitis Cu.

2. met. kar je narejeno iz drevesa
a) sleme, stiskalnik pri tlačilnici: Ca., Plin.
b) arbor māli V., Hier. ali arbor mālus Hyg. ali arbor navis Serv. jambor, jadrnik; isto nav. samo arbor: arbores caedere Lucan., non arbor erat relicta, non gubernator Petr., pendentes arbore nautae Sil., cum curvatur arbor, gubernacula gemunt Plin. iun., arbor aut aliud navis instrumentum Icti.
c) veslo: arbore fluctūs verberat V.
č) ladja: Pelias arbor O. ladja Argo.
d) metalno kopje: ferrata Stat.

3. pren. drevo (bajeslovni morski mnogonožec, ki ima baje noge kakor drevo veje): Plin.

Arcas -adis, (-ados O.), acc. -ada (V.), m (Ἀρκάς)

1. Arkad, heros eponymos dežele Arkadije, sin Jupitra in Kaliste (Callisto), po smrti uvrščen med zvezde kot Arctophylax: O., Hyg.

2. Arkadec, preb. Arkadije; v sg. le
a) apel.: Arcas α) Mercurius, baje rojen na arkadski gori Kileni: Lucan., Stat., Mart. β) Parthenopaeus, sin Arkadke Atalante: Stat. γ) Arcas tyrannus = Lycaon, arkadski kralj, Arkadov ded: O. δ) Arcas bipennifer, arkadski sekironosec = Ancaeus: O.
b) atrib. arkadski: iuvenem Arcada, Arcadas equites V., rex Arcas (= Euander) V., Arcas mater Sil., Arcades arae, metae Stat., Arcas aper Mart. Nav. pl. Arcadēs (pesn. -ĕs) -um (-ōn Varr.), acc. -as, m Arkadci, preb. Arkadije, ki so se imeli za najstarejše zemljane, a njihova razumnost in omika pri Grkih nista bili na najboljšem glasu: Ci., L., V., O. idr. Od tod adj. Arcadicus 3 (Ἀρκαδικός) arkadski: asini Pl., Varr., Plin., urbs L., iuvenis (= tepec) Iuv., Arcadicum ac Midinum sapere M. bebasto in oslovsko; Arcadius 3 (Ἀρκάδιος) arkadski: magister, tyrannus V., dea (= Carmenta, ki je v Italijo prišla iz Arkadije) O., virgo (= Arethusa) O., deus (= Pan) Pr., sus Lucr., aper (erimantski veper, ki ga je ubil Herkul) Mart., sidus Sen. tr. ali astrum Val. Fl. (ozvezdje Veliki voz), virga (Merkurjeva palica) Stat., galerus (Merkurjev klobuk) Stat.; subst. Arcadia -ae, f (sc. terra; Ἀρκαδία) Arkadija, pokrajina sredi Peloponeza: Ci., N., L. idr., Arcadiae pecuaria (= osli) Pers.; met.: Arcadiā iudice V. pred Arkadci kot sodniki.

Archelāus -ī, m (Ἀρχέλαος) Arhelaj,

1. gr. filozof iz Mileta, Anaksagorov učenec in baje Sokratov učitelj: Ci.

2. neki pesnik, ki je opisal posebnosti v naravi: Varr., Plin.

3. zvezdoslovec, Panajtijev sodobnik: Ci.

4. nezakonski sin mak. kralja Perdike II., po l.413 (po usmrtitvi svojih sorodnikov) mak. kralj, pokrovitelj pesnikov in umetnikov; Evripid in Zevksid sta živela na njegovem dvoru: Ci., Iust., Gell.

5. Teodorov sin, vojskovodja Aleksandra Vel. v Suzijani: Cu.

6. Mitridatov vojskovodja, doma iz Kapadokije, ki se je od l.87 do 85 s Sulo vojskoval v Grčiji: L. epit., Fl., Gell., Aur.

7. sin prejšnjega; Pompej ga je povzdignil na svečeniško-vladarski prestol v Komani; mož egipč. kraljice Berenike; l.57 je padel v boju proti tastu, egipč. kralju Ptolemeju Avletu, ki ga je dala Berenike izgnati, in njegovemu pomočniku, sirskemu prokonz. Avlu Gabiniju: Ci., L., Val. Max.

8. vnuk prejšnjega; Antonij ga je l.34 postavil in Oktavijan l.31 potrdil za kralja Kapadokije. Tiberij ga je zaščitil pred obtožbo njegovih podanikov, pozneje pa zasovražil (ker ga je Arhelaj zanemarjal) in ga zvabil v Rim, kjer je Arhelaj ostarel umrl l.17 po Kr.; njegovo kraljestvo je postalo rim. provinca: Plin., T., Suet.