Franja

Octāvius 3 (octāvus) Oktávij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znani so:

1. Cn. Octavius Gnej Oktavij, poveljnik v 2. punski vojni, pretor na Sardiniji l. 205: L.

2. Cn. Octavius Gnej Oktavij, poveljnik ladjevja v vojni proti Perzeju l. 168 (Perzeja je ujel na Samotraki), l. 165 konzul, umorjen l. 162 v Laodikeji: L., Ci.

3. Cn. Octavius Gnej Oktavij, l. 87 konzul skupaj s svojim političnim nasprotnikom Cino, v času Sulove odsotnosti vodja optimatov: Ci., Vell.

4. M. Octavius Mark Oktavij; kot ljudski tribun je dosegel, da je prišlo do spremembe Sempronijevega žitnega zakona: Ci.

5. M. Octavius Mark Oktavij, edil l. 50, v državljanski vojni Pompejev privrženec: C., Auct. b. Alx.

6. C. Octavius Gaj Oktavij; l. 62 je uničil ostanke po Italiji potikajoče se Katilinove vojske in se zmagovito bojeval s Tračani. Ob vrnitvi iz svoje province Makedonije je nenadoma umrl v Noli l. 58: Ci. ep., Vell., Suet.

7. C. Octavius Gaj Oktavij, sin prejšnjega, kot Cezarjev posinovljenec C. Iulius Caesar Octavianus Gaj Julij Cezar Oktavijan, pozneje kot cesar imenovan Augustus Avgust, roj. l. 63, umrl l. 14 po Kr. v Noli: Ci., T., Vell., Suet., Fl. idr.

8. O. Mūsa Oktavij Muza, zgodovinopisec za časa: H.

9. Octāvia Oktavija (da jo ločimo od njene starejše istoimen(sk)e sestre, imenovana minor mlajša), Avgustova sestra, omožena najprej z Gajem Marcelom, potem z Markom Antonijem, ki se je od nje ločil l. 32. Zaradi kreposti, zvestobe in lepote je bila zelo spoštovana in je veljala za vzor rimske žene. Umrla je l. 11, ob njeni smrti pa je zavladalo splošno žalovanje: Suet., Vell.

10. Octāvia Oktavija, Klavdijeva in Mesalinina hči, l. 52 po Kr. omožena z Neronom, ki pa jo je kmalu zavrgel in jo dal naposled celo umoriti: T. idr. — Kot adj. Oktávijev: gens Suet., Aur. — Od tod adj. Octāviānus 3 Oktávijev, oktávijski: milites C., naves Auct. b. Alx., bellum Ci. vojna Gneja Oktavija s Cino; kot subst. Octāviānus -ī, m Oktaviján, priimek poznejšega cesarja Avgusta, ki ga je Julij Cezar posinovil iz Oktavijevega rodu: Ci. ep., T.

per-petuus 3 (petere iti)

1. krajevno drug drugega se držeč, stikajoč se, dotikajoč se, zaporedoma, zdržema tekoč, nepretrgano vrsto tvoreč, nepretrgan: Pl., perpetuae stationes, ut contingat inter se C., paludes C. vrsta močvirij, munitiones C. pas utrdb, montium dorsum Cu., mensae V. mize v dolgi vrsti, dolga vrsta miz, bovis tergum V. (Ecl.) nerazrezan; metaf.: oratio N. nepretrgan, skladen, res a perpetuis orationibus ad altercationem vertit L., historia Ci., carmen O., H. (= gr. κυκλικόν) kíklični (ciklični) spev, ki obsega ves krog bajk.

2. časovno neprenehoma (neprestano) trajajoč, neprestan, stalen: dies, triduum Ter. ali vita Ci., N. celo življenje, p. et sempiternus ignis Vestae Ci., perpetua et constans voluntas mea in rem publicam Ci., odium N. nespremenljivo, stalno, nenehno, dominatio N. dosmrtno vladarstvo, dosmrtna oblast, dictator Ci. diktator za vse žive dni, pax Ci. stalen mir, societas Ci. neprenehna zveza, fulmina perpetua, quorum significatio in totam pertinet vitam Sen. ph. bliski, pomenljivi za vse življenje, perpetuus Augustus Eutr. vedno Avgust = vselej povečevalec cesarstva (naslov poznejših cesarjev).

3. splošno veljaven, splošen: ius, quaestio Ci. Od tod adv.
a) perpetuē neprenehoma, stalno, venomer, vselej, zmeraj, zmerom, vedno: vincere Cass.
b) in perpetuum za vselej (vedno, zmeraj, zmerom), na (vse) veke: Ter., hanc pestem paulisper reprimi, non in perpetuum comprimi posse Ci.
c) abl. n perpetuō neprenehoma, stalno, venomer, vselej, zmeraj, zmerom: Ter., perpetuo in vallo permanere C., parvam exigui temporis usuram bonae de me opinionis postulo, ut eam, si, quae dixero, vobis probabo, perpetuo retineatis Ci., T. Pomponius Atticus, ab origine ultima stirpis Romanae generatus, perpetuo a maioribus acceptam equestrem obtinuit dignitatem N.; v istem pomenu tudi perpetuum: uti Stat. Subst. perpetuum -ī, n nenehnost, neprekinjenost, nepretrganost, stalnost: Lact.

Opomba: Nenavadni komp. perpetuius, superl. perpetuissimo curiculo: Ca. ap. Prisc.

praetor -ōris, m (iz *prae-i-tor; praeīre) pravzaprav „predhajač“, „predhodnik“ od tod

1. vodja, predstojnik, načelnik: praetor dictus, qui praeiret iure et exercitu Varr.; o načelniku (županu) mesta Lavinij: L.; o načelniku (županu) mesta Kapua: Ci.; o kartažanskih sufetih: N.; o rimskem konzulu kot vrhovnem sodniku: iis temporibus nondum consulem iudicem, sed praetorem appellari mos fuerit L.; prim.: regio imperio duo sunto, iique praetereundo, iudicando, consulendo praetores, iudices, consules appellantor Lex ap. Ci. — Od tod praetor maximus L. = dictator.

2. pretor = sodnik. Ko so l. 366 leges Liciniae Sestiae plebejcem prinesle pravico do konzulata, sta konzula izgubila sodna pooblastila; ta so zaupali posebnemu patricijskemu oblastniku, imenovanemu praetor. Pretor je bil uradni stanovski kolega konzulov in je v njuni odsotnosti imel v rokah najvišjo državno oblast. Ker pa so se sodni posli vse bolj množili, so mu l. 247 pridružili še drugega pretorja, ki so mu zaupali sodstvo v sporih rimskih državljanov s tujci; zato se je imenoval praetor peregrinus. Od tedaj so prejšnjega (prvega) pretorja imenovali praetor urbanus; ta je razsojal v zasebnih pravdah med rimskimi državljani, v javnih procesih pa le po naročilu rimskega ljudstva (lege populi). Od l. 337 naprej so tudi plebejci lahko postali pretorji. Po osvojitvi Sardinije l. 227 so Rimljani vsako leto volili štiri pretorje (dva izmed njih sta upravljala provinci Sardinija in Sicilija), od l. 197 pa še dva pretorja za Hispanijo. Ko so l. 149 uvedli quaestiones perpetuae (gl. pod quaestiō), se je položaj spremenil. Pretorji so eno leto službovali v Rimu kot predsedniki „stalnim zbornim sodiščem“ in so šele drugo leto odpotovali v katero od mirnih provinc kot propretorji (propraetores ali pro praetore), enako kot bivši konzuli v nemirne province kot prokonzuli (proconsules); zato je včasih praetor = propraetor Ci., celo = proconsul Ci. S številom sodišč je raslo tudi število pretorjev: v času Sule jih je bilo sprva 8, pozneje 10, v času Cezarja 16, za časa Avgusta 10, 14 in celo 18: Vell., Suet. V mestu je imel pretor 2, zunaj mesta 6 liktorjev. Kot predsednik (prvomestnik) sodišča je sedel v togi, obrobljeni s škrlatnim trakom (praetexta), na odru (tribūnal), in sicer na kurulskem stolu (sella curūlis), ob njem pa so sedeli sodniki na navadnih stolih (subsellia). Manjše in neznatnejše spore je obravnaval kjer koli in po hitrem postopku sam, brez prisednikov (ex aequo loco iudicare, de plano iudicare). Po nastopu službe je z odra (tribunala) razglasil svoj edictum (povzetek svojih pravnih načel za vse dvomljive primere) ter ga dal napisati na pobeljeno tablo (album) in javno objaviti. Poleg tega so mestni pretorji skrbeli tudi za vodenje javnih iger (ludi Apollinares, Circenses, Megalenses) in v letih, ko ni bilo cenzorjev, tudi za upravo javnih poslopij. V času cesarjev so bila pooblastila pretorjev dokaj omejena, ostala sta jim le skrb za izvedbo iger (cura ludorum) in opravljanje manj pomembnih pravnih poslov. Praetor primus Ci. pretor, ki je prvi izvoljen (kar je veljalo za častno znamenje ljudske naklonjenosti). Nekaj povsem drugega so praetores aerarii erárni prétorji = blagajniški ravnatelji, finančni uradniki, ki jih je uvedel Avgust; ta funkcija je obstajala do cesarja Klavdija: T., Suet.

3. vojskovodja, poveljnik: veteres omnes magistratūs, quibus pareret exercitus, praetores appellaverunt Asc.; od tod legatus pro praetore C. poveljnikov namestnik (ko je imel imperium), praetor Thessaliae C. vojskovodja. Večinoma o nerimskih narodih: Ci. idr., decem praetores Atheniensium (= gr. στρατηγοί) N., praetor exercitūs Cu.; tudi praetor Syriae (= namestnik) Cu., praetor navalis Vell. pomorski poveljnik, admiral.

sacrō -āre -āvī -ātum (sacer)

1. (božanstvu) posvetiti (posvečati, posvečevati): CU., PLIN., SUET. idr., auri, argenti, eboris sacrandi modus esto CI., duabus aris ibi Iovi et Soli sacratis L., aras V., laurum Phoebo V., dis Italis votum immortale V., tibi, Phoebe, sacravit remigium alarum V., vidi ... sanguine foedantem, quos ipse sacraverat, ignīs V. ogenj, ki ga je bil sam zanetil bogovom na čast, vigilemque sacraverat ignem V. je bil ustanovil, lectos sacrabo viros V. bom posvetil za svečenike, quam (sc. agri partem) mihi prisci sacravere senes O.

2. sploh komu posvetiti (posvečevati), podariti (podarjati), darovati, pokloniti (poklanjati), da(ja)ti, nakloniti (naklanjati), nameniti (namenjati), določiti (določati), odrediti (odrejati): quod patriae vocis studiis nobisque sacrasti CI., opus tibi (sc. Augusto) sacratum O., hunc illi ... honorem Iuppiter erepta pro virginitate sacravit V.

3. occ.
a) posvetiti (posvečati, posvečevati) = narediti (delati) kaj sveto (neoskrunljivo, neprekršljivo): foedus, quod in Capitolio quod Olympiae quod in arce Athenis sacratum fuisset L., lex sacrata, leges sacratae CI., L., FEST. zakoni, katerih prelomitev (prekršitev) je kazensko prepovedana ali pa povezana s prekletstvom bogov, parentum condicionem sacravimus, quia expediebat liberos tolli SEN. PH., hoc nemus aeterno cinerum sacravit honore (= exstructo sepulcro) Faenius MART.; od tod tudi kako božanstvo posvetiti = kot svetega (sveto) (po)častiti: haud frustra te patrem deûm hominumque hac sede sacravimus L. sacrata Vesta O.
b) koga komu posvetiti (posvečati, posvečevati), izročiti (izročati) v pogubitev, prekleti (preklinjati) koga: ut, qui iuniorum non convenisset ad imperatorum edictum ... caput Iovi sacraretur L., de provocatione ... sacrandoque cum bonis capite eius, qui ... L., iniecere manum Parcae telisque (dat.) sacrarunt euandri (sc. Halaesum) V.

4. metaf. koga (kaj) narediti (delati) nesmrtnega (nesmrtno), ovekovečiti (ovekovečevati, ovekovečati): vivit eloquentia eius (sc. Catonis) sacrata scriptis L., avum ... sacrarunt aliquā carmina parte tuum O., hunc Lesbio sacrare plectro H., quod Libitina sacravit H. kar je Libitina ovekovečila = kar je umrlo (mrtvo). – Od tod adj. pt. pf. sacrātus 3 posvečen, svet: caput, lucus, sedes, templum V., sacrata iura Graiorum V. ali parentum O., dare sacratis oscula liminibus TIB., sacrati milites L. ki so posvečeni (= zavezani) bojevati se na smrt, sacrati homines MACR., AUG. ki so se posvetili bogovom, sveti, numen nullum sacratius SIL., Caesaris alma dies et luce sacratior MART., beneficiorum sacratissimum ius SEN. PH., divi Augusti sacratissima memoria VAL. MAX., numen gentibus illis sacratissimum PLIN., sacratissimi pontifices SID., sacratissima urbs (= Roma) AMM.; occ. pobožanstven: dux O. cesar (Avgust); sacratissimus kot pridevek cesarjev: G. (DIG.) idr. pozni pisci. – Adv. sacrātē

1. sveto, pobožno: sacrate vivere AUG.

2. skrivnostno, skrivno, tajno, tajnostno, mistično, misteriozno: sacrate accipiendus sit numerus AUG.

senātor -ōris, m (senex, senātus) član rimskega starešinstva, starešina, senátor. Romul je baje v starešinstvo oz. svet starešin, senat (senatus) izvolil 100 polnopravnih, po starosti, izkušenosti in modrosti odlikujočih se državljanov in jim po priključitvi Sabincev dodal še 100 najplemenitejših mož sabinskega rodu. Tarkvinij Prisk je povečal število senatorjev za 100, ki jih je imenoval patres minorum gentium, prejšnjih 200 pa so odslej imenovali patres maiorum gentium. Sula je povečal število starešin na 600, Cezar na 900, Antonij celo na 1000. Avgust ga je znova znižal na 600 in to število je za časa cesarjev ostalo nespremenjeno. V najstarejših časih je moral biti senator patricijskega rodu, pozneje so senat dopolnjevali zlasti z možmi viteškega stanu. V času republike so sprejemali v senat sprva le nad 60 let stare (senes), pozneje pa tudi precej mlajše može. Za sprejem je bila potrebna določena imovina (census), ki je morala biti vredna sprva 800.000, pozneje 1.000.000, tja do 1.200.000 sestercijev, vendar pa tudi revnih senatorjev ni manjkalo. Zunanja znaka tega dostojanstva sta bila široka škrlatna proga ob tuniki (latus clavus, tunica laticlavia) in črni usnjeni čevlji (calcei nigri ex aluta), okrašeni s črko C (stara obl. za S: senator), imenovano lunula, ki je bila iz srebra ali slonove kosti. Pozneje so senatorjem v gledališču in amfiteatru odkazovali častne, prizorišču najbližje sedeže: CI., L. idr.; pren. o starešinah nerimskih narodov, npr. o rodoških: CI.; o nervijskih: C.; o makedonskih: L.

sextīlis (Sextīlis) -e (sextus) šesti; le o mesecu: Sextilis mensis H., SUET., SENATUS CONSULTUM AP. MACR. sekstíl, šesti mesec starega rimskega leta, ki se je začenjalo z marcem, pozneje osmi mesec, na čast cesarju Avgustu, ki je umrl 19. avgusta l. 14. po Kr., imenovan Augustus avgust; Kalendae Sextiles CI., L. ali Nonae, Idus Sextiles L. avgustovske.

thōti tóti, ime egiptovskega meseca = avgust: tradunt Aegypti, mensis, quem Thoti vocant Plin.