Franja

tībī-cen -cinis, m (tībia in canere)

1. piskač, piskalec, flavtist, svirač, godec: L., H., Val. Max., Plin. idr., canere ad tibicinem (ob spremljavi flavtista) de clarorum hominum virtutibus Ci., age, tibicen, refer ad labia tibias Pl., si tibiae inflatae non referant sonum, abiciendas eas sibi tibicen putat Ci., bona consecravit adhibito tibicine Ci., transit idem iurisconsultus, tibicinis Latini modo Ci. (iron.) narekovati tožitelju formulo in obtožencu ugovor.

2. metaf. steber, podpornik, podpora, opornik, opora, nosilec, slòp: Iuv., verrebat stantem tibicine villam O.; o Atlasu (Atlantu) kot nosilcu neba (nebonoscu): Arn.

Tīmāgenēs -is, m (Τιμαγένης) Timágen iz Aleksandrije, retor in zgodovinopisec v Rimu; pridobil si je Avgustovo naklonjenost, zaradi prevelike prostodušnosti in drznega jezika pa jo je zopet izgubil; iz maščevanja je sežgal svoje zgodovinsko delo o Avgustovi vladavini: H., Q., Sen. rh., Sen. ph.

Tīmaristus -ī, m Timaríst, pisec o medicini: Plin.

tinea (tinia) -ae, f (prim. skr. sa̧-tinṓti zmečkan, stlačen, gr. σής, gen. σεός in σητός molj) vsak glodajoči črv oz. vsaka glodava črvad

1. knjižni ali suknarski molj: Ca., O., Plin., Mart. idr., conditus ut tineae carpitur ore liber O., vestis tinearum epulae H.

2. lesni črv, kukec, trdoglav, starejše drvotòč: Varr., Vitr.

3. vešča, ki se zaganja v luč: O., Lact.

4. črv v čebeljih panjih: Col., dirum, tiniae, genus V.

5. smokvov črv, ki gloda mlade smokve: Col.

6. uš: Cl., Marc., s celim izrazom tinea capitis Th. Prisc.

7. gosenica: quaeque solent canis frondes intexere filis, agrestes tineae … ferali mutant cum papilione figuram O.; pren. o dvorjanih: Aur.

tingō (tinguō) -ere, tīnxī, tinctum (prim. gr. τέγγω, stvnem. thunkōn, dunkōn = nem. tunken)

1. namočiti (namakati), (o)škropiti, poškropiti, (o)močiti (omakati), (na)vlažiti, ovlažiti (ovlaževati), pomočiti (pomakati), v kako tekočino potopiti (potapljati), s kako tekočino napojiti (napajati), prepojiti (prepajati), (po)rositi, (na)mazati, premazati (premazovati), (na)maziliti: Lydia Pactoli tingit arata liquor Pr., ara lacrimis O., Pallade (z oljem) membra O., pedes Plin., tela venenis Plin., hostili caede manum O., fontem medicamine tingere O. zastrupiti, pavimentum mero H., sanguine tincta humus O., tunica sanguine tincta Ci., victima pontificum securim cervice tinget H.; namočiti, pomočiti; na vprašanje kam?
a) z abl.: Mart., Iust. idr., stridentia tingunt aera lacu V. sršeče (cvrčeče) železo namakajo v vodo, kalijo v vodi, aequore tingui V., O. = zaiti, zahajati (o zvezdah).
b) s praep. in z abl.: in undis vestigia tingit O., faces in amne O., in amne comas Pr., spongia in aceto tincta Cels.; pesn. (o zahajajočih zvezdah): Phoebus in aequore tinguit equos O.; metaf. prepojiti (prepajati), napojiti (napajati), preplaviti (preplavljati), navda(ja)ti, napolniti (napolnjevati): vis aurea flumen tinxit O. zlatotvorna moč je prepojila reko, orator tinctus litteris Ci., Laelia patris elegantiā tincta Ci. obdarjena, verba sensu tincta Q., libellos sale Romano tingere Mart.

2. occ. (pre)barvati, (o)barvati, pobarvati, (po)mazati, premazati (premazovati): poma puniceo colore O., cutem Mart. lepotičiti, lanae bis tinctae murice H., nihil nisi conchylio tinctum Ci., comam O., coma … viridi cortice tincta nucis Tib., nummos Ulp. (Dig.), tinguntur sole populi Plin., caeruleum ali hysginum tingere Plin. modro barvati, purpuram tingere Plin.; pesn.: tinxerat ora rubor O. rdečica je oblila, tinctus violā pallor amantium H. z rdečico obarvana bledica zaljubljencev, loca lumine tingere Lucr. razsvetljevati, globus candenti lumine tinctus Lucr. razsvetljeno. — Od tod

1. subst. pt. pr. tingentēs -ium, m barvarji: tingentium officinae Plin.

2. subst. pt. pf. tincta -ōrum, n barvano, pisano: tincta absint Ci.

3. krstiti: solā se paenitentiā tinguere, venturum mox, qui tingueret in spiritu et igni It. ap. Tert., tinctus est ab Ioanne prophetā in Iordane flumine Lact.

tinnītus -ūs, m (tinnīre) žvènk, žvenkèt, žvenkljánje, žvenketánje, zvenk, zvenkljanje, cingljánje, zvonjênje, zvončkljánje, zvenênje, zvenčánje, cvènk, cvenkèt, brènk, brénkanje, brenkljánje, cingljánje ipd.: acris Sen. ph., acutus Ap., citharae Plin., perflabilis tinnitus fidium Amm. doneči glas strun, tinnitus aurium Plin. zvenenje v ušesih (tako tudi dexterae auris Ap.), aeraque tinnitūs aere repulsa dabunt O. bodo zazvenele, Plin., tinnitus cie et matris quate cymbala V. = zaigraj na cimbale, strepit tinnitu galea V. žvenketa; metaf. o govoru: tinnitus Gallionis T. (Dial.) Galionovo cingljanje (zvončkljanje), Galionovo bobneče puhloslovje.

tippūla ali tīpulla (napačno tippŭla ali tipula) -ae, f vodni pajek; o zelo lahkem predmetu: neque tippulae levius pondus est quam fides lenonia Pl.

Tīresiās -ae, m (Τειρεσίας) Tejrézias, tebanski vedeževalec v mitološki zgodbi o Ojdipu: Ci., H., Stat., Hyg., Sen. tr. (z nom. Tīresia); apel. Tejrézias = slepec: fatebere laetus nec Drusum nec Tiresian quenquam esse deorum Iuv.

tīrō -ōnis, m

1. vojaški novinec ali novak, mlad vojak, neizurjen vojak, rekrut, ki gre prvič v vojno (naspr. vetus miles, veterānus): Auct. b. Afr., Suet. idr., legio tironum C., aetas tironum Ci., tirones ab sedecim annis milites scribebat L.; atrib.: miles Auct. b. Afr., tirones milites Ci., exercitus tiro L., Ci. ep. nova (neizurjena, neizkušena) vojska.

2. metaf. novinec, začetnik, vajenec, učenec: Q. idr., tiro et indoctus Sen. ph., Apuleium esse hominem exercitatione tironem Ci. neizurjen, neizvežban, Ci., nullā in re tironem ac rudem Ci., tirones gladiatorum Suet. ali (atrib.) tirones gladiatores Auct. b. Afr.; o ljubezni: multa tironi non patienda feret O.; o živalih: tironem (sc. bovem) cum veterano adiungant Varr.; tiro se imenuje tudi mlad človek, ki stopi prvič v javno življenje in dobi moško togo (toga virīlis), prav tako pa tudi govornik, ki prvič nastopi. — Kot nom. propr. Tirō -ōnis, m Tíro(n), poseb. M. Tullius Tiro Mark Tulij Tiro(n), Ciceronov osvobojenec, iznajditelj in začetnik rimske stenografije (hitropisa, tesnopisa); za potrebe te je uvedel vrsto stenografskih znamenj, ki jih po njem imenujemo notae Tironianae: Ci. ep., Q., Gell. — Od tod adj. Tīrōniānus 3 Tirónov, tirónski, tironijánski: cura, liber Gell.

TĪrȳns -ynthis in -ynthos, acc. -yntha, f (Τίρυνς -υνϑος) Tirínt, mesto v Argolidi, kjer je odraščal Herakles (Herkul), rodni kraj njegove matere Alkmene: Plin., Stat., Serv. — Od tod adj. Tīrȳnthius 3 (Τιρύνϑιος) tirínt(ij)ski, (poseb. o Heraklu (Herkulu) in vsem, kar je z njim povezano), Hêraklov (Hêrkulov), herakléjski (hêrkulski): iuvenis, hospes (= Herakles, Herkul) O., aula (= mesto Herculaneum Herkulaneum) Stat., tecta (= Sagunt) Sil., tela (= Heraklove, Herkulove) O., gens (= Fabijev rod, ki je baje izviral od Herkula) Sil., heros (= Herakles, Herkul) O. ali (= Chromis Hromis, Herkulov sin) Stat. ali (= Fabius Cunctator) Sil.; subst.

1. Tīrynthia -ae, f Tirín(t)čanka, Tiríntijka = Alkmena: O.

2. Tīrynthius -iī, m Tirín(t)čan, Tiríntijec = Herakles, Herkul: V.; pl. Tīrynthiī -ōrum, m Tirín(t)čani, Tiríntijci, preb. Tirinta: Plin.

Tīsiās -ae, m (Τεισίας) Têjzias (Tízias), Sicil(ij)ec, učitelj Gorgi(j)a in Lizi(j)a, avtor dela o retoriki z naslovom Τέχνη (okrog l. 450): Ci., Q.

Tīthōnus -ī, m (Τιϑωνός) Titón, Laomedontov sin, Priamov brat, soprog Eos (Avrore), Memnonov oče. Eos je pri Zevsu zanj izprosila nesmrtnost, pozabila pa mu je izprositi večno mladost, zato se je vedno bolj krčil in grbančil, dokler se ni spremenil v kobilico oz. črička: Ci., V., H., O.; apel. o nekem starcu: tremulus Tithonus Pl. — Od tod adj.

1. Tīthōnius 3 Titónov, titónijski: coniux Tithonia ali subst. Tīthōnia -ae, f (sc. dea) Titón(ij)ka = Eos (Avrora): O.

2. Tīthōnis -idis, f (Τιϑωνίς) Titónida, Titónka = Avrora: Stat.

titiō² -āre (onomatop. beseda) čivkati (o vrabcih): Suet. fr.

titubō -āre -āvī -ātum (verjetno iz indoev. kor. *(s)teu-p- oz. *(s)teub(h)-)

1. zibati se, majati se, netrdno stati, opotekati se, omahovati, spotakniti (spotikati) se, klecniti (klecati), sklecniti (sklecavati), poklecavati, noge se mesti komu: Corn., Sen. tr. idr., mero somnoque gravis titubare videtur O., Silenus titubans annisque meroque O., reversus titubanti pede Ph. z opotekajočim korakom, klecavih nog, lingua titubat Sen. ph. jezik se zapleta; pesn.: vestigia haud tenuit titubata (= titubantia) V.; occ. spotakniti (spotikati) se: cave, ne titubes mandataque frangas H.

2. metaf.
a) (o jeziku) spotikati se, zatikati se, zapletati se, bebljati, jecljati, mesti se komu: lingua titubat O., Sen. ph., linguā titubante Ci., Licinius titubans Ci.
b) omahovati, nihati, kolebati, obotavljati se, biti negotov, mencati, biti zmeden, biti osupel, biti v zadregi, biti v stiski, starejše omecevati: Pl., Sen. tr. idr., omnibus titubantibus et de rebus summis desperantibus N.
c) spotakniti (spotikati) se = zgrešiti kaj, (z)motiti se v čem, pri čem: si verbo titubarint (sc. testes), quo revertantur non habebunt Ci., si tantulum offensum titubatumque sit Ci., ne quid titubet Kom., si quid titubatum est Ci. = če se je kaj nesrečno izteklo. — Od tod adv. pt. pr. titubanter

1. opotekaje se, omahovaje, klecaje, spotikaje: Amm.

2. metaf. s spotikajočim se jezikom, zatikujoče se, omahljivo, omahovaje, neodločno, starejše svepavo: Aug., loqui de aliquā re Corn., posuistis, atque id tamen titubanter strictim Ci.

titulus -ī, m

1. napis, nadpis, naslov (kake knjige): Q., Mart., Suet. idr., titulus breve carmen habebat O., ire per titulum vetiti nominis O. prepovedano ime na kaj napisati, aram dedicavit cum ingenti rerum ab se gestarum titulo L., titulus legis L., sepulcri Iuv. nagrobni napis (enako tudi supremus titulus Plin. iun.; tudi samo titulus: Sen. ph., cinerem sine titulo, sine nomine iacere Plin. iun.), qui stupet in titulis et imaginibus (doprsniki (doprsja) z napisi) H., cura patrum … (sc. tuas) virtutes per titulos memoresque fastos aeternet H., quorum titulus per colla pependit (o sužnjih, ki so naprodaj) Pr., titulum inscribere lamnae L., in libro, cui Parmenides titulus est Gell., huius liber, cui Octavio titulus est Lact.; occ. lepak, plakat, nabito oznanilo, prodajni nabitek, prodajno obvestilo, izvesek, izobesek: sub titulum nostros misit lares O. postavila je mojo hišo naprodaj, ire per titulum lares Pr. biti postavljen naprodaj.

2. metaf.
a) (častni) naslov, (častni) naziv, častno ime, titula: L., H., Corn., Pr., Iust. idr., consulatūs Ci., coniugis O., regis Cu., tua prosequimur nomina, per titulos ingredimurque tuos O. opevamo tvoja dejanja, ex uno quidam celebres aut torquis adempti aut corvi titulos auxiliarīs habent (sc. Torquatus in Corvinus) O., nocturnis titulos imponimus actis O.; meton. čast, ugled, slava, dobro ime, sloves, sijaj: Stat. idr., titulus captae urbis Cu., praedae O., titulus servatae pubis Achivae O. da je rešil ahajsko moštvo, te satis est titulum mortis habere meae O. čast (iron. = krivda) titulus tantae gloriae L.
b) (prazno) ime, pretveza, izgovor, pretvarjanje: Plin. iun., Vell., Iust. idr., utilitas tua sit, titulus donetur amicae O., haud parva res (sc. lex) sub titulo primā specie minime atroci ferebatur L., titulum officii sceleri praeferre Cu. dolžnost jemati za pretvezo zločina = pod pretvezo dolžnosti zagrešiti zločin, titulum praetendere ali praetexere L. iskati pretvezo, izgovarjati se, non quo pro Graeciae libertate dimicatis, quamquam is quoque egregius titulus esset L.
c) znamenje, znak: ciconia titulus tepidi temporis Petr.

tolerō -āre -āvī -ātum (prim. tollō) nositi, prenašati

1.
a) držati: aliquem sinu, gremio suo Ap. v naročju; metaf. o neživih subj.: mensula cenae totius honestas reliquias tolerans Ap.
b) prenesti (prenašati), zdržati, udržati (težo): aquilae ipsae non tolerantes pondus apprehensum unā merguntur Plin.; metaf. (o stvareh): sesquipedalis paries non plus quam unam contignationem tolerat Plin.

2. metaf.
a) prenesti (prenašati), presta(ja)ti, strpeti, pretrpe(va)ti, (v)zdržati, prebi(ja)ti, preživeti (preživljati): hiemem, militiam Ci., famem aliquā re C. narediti znosno, (o)lajšati si, zmoči (zmagati), sitim aestumque, frigora atque inediam T., tributa Ci. ali sumptūs Ter., Ci. inopiam S.
b) vzdrževati, ohranjati, hraniti, prehranjevati: vitam tolerare C., V., T., Vell. borno živeti, životariti, quos corpora equorum toleraverant T. ki so se bili hranili s konjetino (konjskim mesom), equitatum, equos C.
c) podpirati, lajšati, delati kaj znosno: alicui egestatem Pl., paupertatem heri et meam servitutem Pl.
d) occ. (z)držati: frumentum se exigue XXX dierum habere, sed paulo etiam longius tolerari posse parcendo C., in penatibus isdem T.
e) zadostiti (zadoščati) čemu, izpolniti (izpolnjevati) kaj: sua moenia (= munia, dolžnosti) Pl. silentium Ap. trdno molčati. — Od tod
a) gerundiv tolerandus 3 ki se da (ki ga je moč) prenesti (prenašati), znosen, vzdržljiv, sprejemljiv: non tolerandae condiciones L. neznosni.
b) pt. pr. tolerāns -antis prenašajoč, trpeč, potrpežljiv, vztrajen; kot pt. z acc.: dominum aemulum non tolerans T.; kot adj. relat. z gen.: Col. idr., corpus laborum tolerans T. težave (napore) zlahka prenašajoče, navajeno težav (naporov); abs.: iners domi, bello tolerantior Aur.
c) pt. pf. tolerātus 3 znosen, lahkoten: tanto toleratiora (po novejših izdajah laetiora) capesseret T. — Adv. toleranter

1. potrpežljivo: dolorem pati Ci., illa ferre Ci. ep.

2. znosno, sprejemljivo: anniculae fecunditatem poscuntur, tolerantius tamen bimae Plin.

tōlēs (tollēs) -ium, m (iz *tonslēs; indoev. kor. *tu̯-en- otekati, nabrekati, razširjen iz kor. *tu- [gl. tumeō]; po eni razlagi sor. z lit. teōsiù raztegniti, vleči, po drugi razlagi sor. z lit. tvìnti naraščati, natekati se (o vodovju), tvãnas plima, lat. tōnsillae (demin. k tōlēs) mandlji, nebnice, drgali) golša na vratu, „golžun“: Marc., Veg., Fest.

tollō -ere, sustulī, sublātum (obl. pf. in sup. debla se nadomeščajo z obl. glag. suf-fero), stlat. tulō -ere, tetulī [klas. tulī, pf. k ferō], lātus (iz *tlātos (*t_elətos), prim. ferō) (iz *tl̥nō (< *tl̥nāmi)); prim. skr. tulā́ tehtnica, prečka, tuláyati vzdiguje, dviguje, tehta, lat. tolerō, tollēnō, gr. τλῆναι trpeti, τάλας trpeč, πολύτλᾱς ki je mnogo prestal, τάλαντον tehtnica, utež, τελαμών nosilec, nosilni jermen, got. þulan = stvnem. dolēn = nem. dulden, nem. Geduld)

I.

1. dvigniti (dvigati, dvigovati), vzdigniti (vzdigati, vzdigovati): Enn., Luc. ap. Non., Varr. ap. Plin. iun., Cat., Ph., Lucr., Sen. rh., Petr. idr., iacentem Pl., aliquem in collum Pl., cratera manibus O., saxa de terrā Ci., tolluntur aulaea O., aliquem in crucem Ci. na križ pribiti, križati, ignem Ci., L. dati znamenje z ognjem, sortes Ci. vzdigniti žreb, žrebati, tectum altius Ci., Icti. vzdigniti, višje sezidati, procella fluctus ad sidera tollit V., tollere (razburkati) seu ponere (sc. ventus) vult freta H.; pren.: onus tollere Ci. nase vzeti (jemati), sprejeti, poenas Ci. trpeti kazen.

2. occ.
a) kot voj. t.t. dvigniti vojaška znamenja = odriniti, kreniti: L., Auct. b. Alx. idr., his cognitis rebus signa sustulit seseque Hispalim recepit C.
b) vzdigniti sidra (mačke) = odpluti: sublatis ancoris milia passuum septem progressus C.; šalj. odjadrati = odkuriti jo, popihati jo, podurhati jo, oditi: Varr.
c) novorojenega otroka vzdigniti s tal, ga s tem priznati za svojega in pokazati pripravljenost vzgajati ga: puerum Pl., natum filium Q., mares liberos Lact., nec dubita, cum te partu Lucina levarit, tollere, quidquid erit O., filium Neronem ex Agrippinā Suet., non ita me genitor sublatum erudiit V., duxit uxorem, filium sustulit, ad aetatem perduxit Sen. rh.; od tod: Maeonio regi quem serva Licymnia furtim sustulerat V. ki ga je bila skrivaj vzredila, si, quod peperissem, id non necarem ac tollerem (o materi) Pl.
d) s seboj (na ladjo ali na voz) vzeti; na vprašanje kam?: aliquem in currum (equum) Ci., in lembum L.; z abl. instrumenti: aliquem raedā H.; tudi samo: me quoque tolle simul O. vzemi na ladjo; o ladjah samih = vzeti na ladjo, sprejeti na krov, naložiti na krov = imeti na krovu: navis trecentas metretas tollit Pl., navis ducentos ex legione tironum sustulerat C., naves XVIII, quae equites sustulerant C.

3. metaf.
a) (hvaleč) povzdigniti (povzdigovati), poveličati (poveličevati), povišati (poviševati): aliquem laudibus in caelum Ci., in astra V. kovati v zvezde, Mnestheus, quem sublimem gloria tollit V., tollere altius dicendo Ci.; podobno: hunc honoribus tollere H. povišati s častmi, odlikovati s častmi.
b) (potrtega) dvigniti (dvigati, dvigovati), (o)srčiti, opogumiti (opogumljati), (o)hrabriti (ohrabrovati), (po)tolažiti ipd.; iz rekla lacrimantem gremio tollere (vzdigniti) O. so se razvila pren. rekla: tollere adflictum L. ali amicum H. tolažiti, animum alicui tollere L. oživiti (oživljati) komu pogum, opogumiti (opogumljati) koga, (o)hrabiti koga ali srce komu storiti, (o)srčiti ga, ultro animos tollit dictis V.; od tod animos tollo Pl. opogumljam se. —

II.

1. dvigniti (dvigati, dvigovati) kvišku, vzdigniti (vzdigati, vzdigovati), povzdigniti (povzdigati, povzdigovati), vzravna(va)ti; najprej o telesnih udih: caput Pl., manūs Ci., Cat. (v znamenje pohvale ali občudovanja), manum ali manūs Eccl. (v znamenje podreditve), bracchia V., pectus V., oculos Ci. dvigniti, odpreti; na vprašanje kam?: palmas ad sidera O., V., manūs ad aethera O. ali ad caelum H., Sen. rh. ali ad deos Plin. iun., frontem ad caelum O.; z dat.: bracchia caelo O.; potem o celotnem telesu: non haec alte volucris (v letu, leteča) sua corpora tollit O.; refl.: se super aequora in auras O. ali se in caelum alis V. vzleteti, vzplavati, splavati; tudi: Dares se tollit V. ali solio se tollit ab alto V. se vzdigne, vstane; o rastl.: se a terrā altius Ci., V. višje (z)rasti; med.: tollor eo O., fuscis dea tollitur alis V. se vzdigne, odleti; od tod: (sc. sol) terrā cum tollitur imā O. se vzdiguje, vzhaja.

2. metaf.
a) navda(ja)ti s ponosom, (po)ošabiti; redko act.: animos tollunt L. kažejo se ponosne; večinoma adj. pt. pf. sublātus 3 ponosen na kaj, ponašajoč se s čim, prevzeten, ošaben, nadut zaradi česa: O., quo proelio sublati Helvetii nostros lacessere coeperunt C., hac victoriā sublatus Ambiorix C., rebus secundis V., gloriā T.
b) (krik, hrup, smeh idr.) dvigniti (dvigati, dvigovati), zagnati (zaganjati), zganjati, zače(nja)ti (kričati, smejati se idr.), bruhniti (buhniti, bukniti) v kaj: clamorem Pl., clamorem in caelum V., clamores ad sidera V., tollitur in caelum clamor Enn., clamor a vigilibus tollitur Ci., clamor magnus se tollit in auras V., tollere gemitum V., Alcibiades cachinnum dicitur sustulisse Ci., tollent Romani cachinnum H., tollere risum H., tibi tollit hinnitum equa H. zarezgeta; pesn.: anguis tollit minas V. se grozeč vzdiguje; tudi proelia tollunt venti V. se začnejo bojevati.
c) (kako govorico) raznesti (raznašati), razglasiti (razglašati), razširiti (razširjati), sprožiti (sprožati): verum enim tu istam, si te di ament, temere hau tollas fabulam Pl. —

III.

1. dvigniti (dvigati, dvigovati), vzdigniti (vzdigati, vzdigovati) = vzeti, jemati, odvzeti (odvzemati), odvesti (odvajati), odpraviti (odpravljati), odnesti (odnašati), odstraniti (odstranjevati, odstranjati), spraviti (spravljati) stran, (od)peljati proč: aurum N., praedam C., solem e mundo Ci., aliquid ex acervo H., pecunias e fano C., frumentum de areā Ci., aliquem ab atriis Liciniis in Galliam Ci., tolli miserabile corpus imperat V.; poseb.
a) z mize pobrati (pobirati), z mize pospraviti (pospravljati): patinam, cibos H., sublata reponi iubet pocula V., mensam tolli iubet Ci.
b) poljščino spraviti (spravljati), pospraviti (pospravljati), pridelati (pridelovati): non … totidem tollebat turis acervos O.
c) zase spraviti (spravljati), zase (sebi) (pri)hraniti (prihranjevati): omnes chlamydes, argentum, pullum H.

2. metaf.
a) (osebe) izpred oči, s poti spraviti (spravljati), umakniti (umikati); v pozitivnem pomenu: me … Mercurius … denso paventem sustulit aëre H., in arduos tollor Sabinos H.; occ. (v negativnem pomenu) s poti spraviti (spravljati), evfem. = usmrtiti (umrčevati, usmrčati), ubiti, pokončati: Gracchum in insidias inductum sustulit N., nisi Alcibiadem sustulisset N., illo uno sublato N., tollere Attalum per Parmenionem Cu., Titanas fulmine H.; pogosto z dopolnilom: aliquem de (e) medio ali samo aliquem tollere (npr. ferro, veneno) Ci.; dvoumno: adulescentem … tollendum Brutus in Ci. ep. (po)vzdigniti v časti ali spraviti s poti.
b) vzeti, jemati, odvze(ma)ti, rešiti koga česa, (kako oviro) odpraviti (odpravljati), odstraniti (odstranjevati, odstranjati), narediti (delati) čemu konec, končati (končevati, končavati): alicui spem, metum, timorem C., luctum H., dolores et tumores Plin., morbum Cels., bellum expectatione eius imminutum est, adventu sublatum Ci., bellum profligare (večinoma dokončati) ac paene tollere (odstraniti, odpraviti) Ci., belli commercia Turnus sustulit V. je naredil konec, je ustavil, colloquium tolli C. se onemogoča; od tod tudi (v mislih) odpraviti (odpravljati), odmisliti (odmišljati), izvze(ma)ti, ne upoštevati: amicitiam e mundo Ci., sublatā benevolentiā Ci., tollere deos Ci. tajiti; pesn.: tollere clivum mensae O. odpraviti nagnjenost mize, poravnati mizo.
c) z dolgim besedičenjem čas prebi(ja)ti, zapraviti (zapravljati): diem, tempus Ci.
d) uničiti (uničevati), izničiti (izničevati), razdeti, razdejati (razdevati), (po)rušiti, iztrebiti (iztrebljati), zatreti (zatirati), odpraviti (odpravljati), izkoreniniti (izkoreninjati), (iz)brisati: Carthaginem Ci., stirpem sacrum Teucri V., memoriam alicuius rei Ci., nomen ex libris Ci. izbrisati, mendum scripturae Ci. izbrisati, popraviti; occ. odpraviti (odpravljati), ukiniti (ukinjati), ovreči (ovrgavati), preklicati (preklicevati), razveljaviti (razveljavljati): decemviralem potestatem, reges Lacedaemoniorum N., comitia L., legem Ci., dictaturam funditus e re publica Ci., sublato Areopago Ci.; dvoumno: sustulit pariter ipsosque nefasque O. jih je povzdignil do neba in prepovedal zločin.

Opomba: Pf. tollī Pers. (4, 2), tollērunt Isid., tollisse Ulp. (Dig.); pf. tulit Suet.; plpf. tulerat Suet. (le v reklu filium ali liberos ex aliquā tollere).

tondeo -ēre, totondī, tōnsum (indoev. kor. *tend-, razširjen iz kor. *tem- rezati [gl. templum]; prim. gr. τένδω (o)glodam, srednjevisokonem. stunz kratek)

1. (o)striči, (o)briti: barbam Mart., Suet., tonsus capillus O., ne tonsori collum committeret, tondere filias docuit Ci., tondere barbam et capillum patris Ci., os Cat., lanam Varr., H., ovem Pl., oves Varr., H., oves tonsae V., pecus tondere, non deglubere Suet., labra pressius tondere Sen. ph., cutem Cels., tonsā cute H. do kože ostrižen; med. dati se ostriči: lavamur et tondemur et convivimus ex consuetudine Q., eum tonderi coëgerunt L.; act. v refl. pomenu: ut decrescente lunā tondens calvus fiam Varr., tondenti (pri striženju) barba cadebat V.

2. metaf. pesn.
a) obrezati (obrezovati, obrezavati), obsekati (obsekovati, obsekavati), (o)klesati, (ob)tesati, (o)gladiti, (po)kositi, (po)žeti, (po)sekati: arbor tonsa comas (gr. acc.) O. okleščeno drevo, tonsa bipennibus ilex H., tondere comam acanthi V., vitem Col. obrezati, segetem Tib. požeti, stipulas, prata V. pokositi, corona tonsa V. ali oliva (oljčni venec) tonsa V. na okroglo obrezan venec = venec, ki mu je bilo puščeno le malo listja, saltatrix tonsa Ci. (o konzulu Gabiniju, ki se je preveč lišpal), reus tonsus Mart. = oproščen (obtoženci so si namreč puščali rasti brado in lase, ko so pa bili oproščeni, so se dali ostriči).
b) objesti (objedati), popasti, (po)muliti, omuliti, (po)puliti, opuliti, (o)skubsti, obrati (obirati), (po)trgati, obžreti (obžirati), obglodati (obglodavati), obgristi (obgrizovati), (o)kljuvati: gramen O., gramina Lucr., campum V., comam hyacinthi V., violas Pr., comam fluvii tondentes capellae Ap., voltur iecur tondens V. ki kljuje jetra.
c) koga „ostriči“, „oguliti“ = ugrabiti komu kaj, vzeti komu kaj, ukrasti komu kaj, oropati koga česa, spraviti koga ob kaj: aliquem auro usque ad vivam cutem Pl., regna paterna comā purpureā Pr.

tonō -āre, tonuī (indoev. kor. *(s)ten- glasiti se, doneti; prim. skr. stánati, stániti, stánayati [on] doni, grmi, rjove, tuli, gr. στένω, jon. στείνω stokam, στόνος stok, stokanje, στενάχω, στεναχίζω vzdihovati, στεναγμός, στέναγμα vzdih, στόνος, στοναχή stok, ječanje, lit. stenù stokati, stvnem. donar = nem. Donner, nem. stöhnen)

1. (za)grmeti, (za)treskati; impers.: tonuit tempestate serenā Enn., si tonuerit Ci., ordine tonare prius oportet, postea coruscare Ap.; potem pesn. s subj.: Iove tonante Ci., Iuppiter tonabat Pr.; pt. pr. tonāns -antis grmeč, gromeč, treskajoč: caelo tonantem credidimus Iovem regnare H., tonantes equi H. gromovni (gromoviti) konji; subst. Tonāns -antis, m Gromóvnik (poseb. Jupitrov vzdevek): iter est superis ad magni tecta Tonantis O., Capitolinus Tonans O., Falcifer Tonans (= Saturnus) Mart., sceptriferi (= Iuppiter et Iuno) Sen. tr.

2. metaf.
a) (za)grmeti, (za)doneti, (za)bobneti, (za)bučati, (za)hrumeti, razleči (razlegniti, razlegati) se: porta caeli tonat V., tonat Aetna ruinis V., caelum tonat omne fragore V., et prius coruscare caelum creditur et mox tonare Ap.
b) (kakor gr. βροντᾶν) (spre)govoriti z grmečim (gromovitim, gromkim) glasom, (za)grmeti: tona eloquio V., Pericles ab Aristophane tonare dictus est Ci., Pindarico spiritus ore tonat Pr., ut, quod Pericli contigit, fulgere ac tonare videaris Q., neque ipse Cicero territus cesserat tonantibus Demostheni Platonique Col., oratio magnifica et excelsa tonat Plin. iun.; s prolept. obj.: ter centum tonat ore deos V. poje z gromovitim glasom o bogovih, verba foro tonare Pr. z gromovitim glasom govoriti, bella Mart. o vojnah, talia Cl. — Soobl. po 3. konjugaciji: tonimus Verr. ap. Non.