Franja

Zadetki iskanja

  • Rōmulus -ī, m Rómul, eponimni heroj mesta Rim, ki ga je zgradil skupaj z bratom Remom, sin Marsa in Ree Silvije, prvi rimski kralj, po smrti čaščen kot bog Kvirin (Quirīnus). Kot adj. Rōmulus 3 Rómulov, potem tudi = rímski: Romula ficus O. (= Rūmīnālis ficus) Romulova smokva (pod katero je volkulja dojila Romula), Romula tellus V. ali hasta Pr. rimska. — Adj.

    1. Rōmuleus 3
    a) Rómulov, rómulski: ensis O., manus O., fera Iuv., casa Petr.
    b) rímski: urbes O., colles (= Roma) O., senatus Sil.

    2. Rōmulāris -e Rómulov: ficus L. = Rūmīnālis ficus.

    3. Rōmilius 3 romílijski, ime neke tribus: tribus Varr., Ci., Fest. Po gr. patron. Rōmulidae -ārum (ali -dum: Prud.) Romulídi, Rómulovi potomci, pesn.= Rimljáni: V., Pers., Lucr.
  • rōrātiō -ōnis, f (rōrāre)

    1. rosenje, rošenje, rosa; pl.: Vitr., nocturnae Ap.

    2. metaf.
    a) popadanje, odpadanje, usipanje vinskih jagod po slani: Plin.
    b) kapljanje, padanje kapelj v vodni uri: Cass.
  • Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

    1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

    2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

    3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

    4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.
  • Rōxanē -ēs, f (Ῥωξάνη) Roksána, hči baktrijskega satrapa Oksiarta, soproga Aleksandra Velikega od l. 327; po njegovi smrti je bila na Kasandrovo povelje l. 311 usmrčena skupaj s svojim sinom: Cu., Iust.
  • ruber -bra -brum (iz *rudhros, indoev. *rudhē- iz indoev. baze *reu̯dh- rdeč, rjav, rumen; prim. skr. rudhiráḥ krvav, rdeč, róhita- rdeč, rdečkast = gr. ἐρυϑρός = got. rauþs = stvnem. rōt = nem. rot = ang. red = sl. rdeč = lit. raũdas, skr. rudhirám kri, gr. ἐρεύϑω rdečiti, ἔρευϑος rdečica, ἐρευϑιάω, ἐρυϑ(ρ)ιαίνω delati rdeče, umbr. rufru = rubros, osk. Rufriis, pelignijsko Rufries = Rubrius, stvnem. rost = nem. Rost = lit. rūdìs = sl. rja, sl. rdeti, lat. rōbus rdeč, rūfus, rubus robidnica, russus, rutilus, rubeus, rubidus, rudis, rōbīgō, rubēta, rubētum) rdeč: Plin., Mart. idr., flamma O., sanguis, cruor H., crocus H. rumen, canicula H. žgoč, žarek, žareč, aethra H. ožarjen, equi (sc. Aurorae) Tib., aequor rubrum Oceani V. ožarjena od večera (zahajajočega sonca), rubrae leges Iuv. z rdečim napisom, ruber Priapus O. rdeče namazan, color ex rubro subniger Cels. = črnkastordeča. Poseb. rubrum mare (redkeje mare rubrum) Vzhodno ali Rdeče morje, Arabski in Perzijski zaliv: Ci., Tib., L., Mel., T., Plin., Eutr. idr.; isto (pesn.) rubra aequora Pr. in subst. samo rubrum -ī, n: Fl. Kot nom. propr. Saxa rubra Rdeče peči(ne), trg v Etruriji, nedaleč od reke Kremera, znan po kamnolomih: Ci., L., T., Mart. Soobl. rubrus 3: Isid.
  • rubor -ōris, m (rubēre)

    1. rdečica, rdečina, rdečilo, rdeča barva, rdečost, rusost, rdeče: Plin. idr., vellera Tyrios incocta rubores V. ali molles rubores Sen. tr. = škrlat; o obrazu: T., Plin. iun. idr., niveo lucet in ore rubor O., ille fusus et candore mixtus rubor (Venerin) Ci.; od tod medicamenta candoris et ruboris Ci. belo in rdeče lepotilo (ličilo, lepotilno sredstvo, šminka); pesn. o luni: si virgineum suffuderit ore ruborem V.; o koži: pectora traxerunt roseum percussa ruborem O., aliquem in ruborem dare Pl. koga do krvi (krvavo) namlatiti.

    2. occ.
    a) rdečina, rdečica, zariplost od jeze: oculis dabat ira ruborem O., multus ore toto rubor Sen. ph.
    b) rdečica od sramu: Ap., Val. Max. idr., verecundo suffunditur ora rubore O., Masinissae rubor suffusus L., verba digna rubore O., ruborem afferre T. ali rubores alicui inicere Corn. povzročiti (doseči), da kdo zardi, Latmius Endymion non est tibi, Luna, rubori O. ni ti treba zardeti zaradi Endimiona, est mihi rubori, quod T. zardeti moram, da (ker) … , alicui non est rubori (z inf.) O. komu ni treba zardeti, da (če) … ; od tod

    3. meton.
    a) sramežljivost, sram: praestare ingenuitatem et ruborem suum Ci.
    b) sramota, osramotitev: L., Cu., Val. Max. idr., rubor ac dedecus T., rubor et infamia T., nil tua, Cydippe, facta ruboris (po novejših izdajah pudoris) habent O., rubor est alicui z inf. O., Val. Max. sramotno (sramota) je za koga, magno cum rubore civitatis Val. Max. državi v veliko sramoto.
  • ructō -āre -āvī -ātum in dep. soobl. ructor -ārī (prim. lat. ērūgō, gr. ἐρεύγομαι)

    1. rigniti (rigati), bruhniti, (iz)bruhati, (iz)bljuvati: alicui in os ructare Pl., cui ructare turpe esset Ci., numquam ructasse Plin., ructans non tam apponis quam obicis cibos Plin. iun.; dep. ructaretur Ci. fr. ap. Fest.; z acc. jedi, po zaužitju katere človek riga ali bruha: qui crudum ructat Cels., stomachus acida ructans Plin., aprum Mart., cuius aves etiam nunc ructor (dep.) Varr.

    2. = eructo rigati = rigajoč (iz)bruhati, spraviti (spravljati) iz sebe, dati (dajati) od sebe: cruor ructatus Sil., ructatos ore cruores Sil., calix venerarius, in quem mors aliqua ructarit Tert.; pren.: fumum ructare Pall. izbruhati, izparevati, izpuhtevati, oddajati, širiti; metaf.: versus ructatur (dep.) H., potor Mosellae Tiberim ructas Sid. čeprav piješ Mozelo, bruhaš Tibero = čeprav si Galec, govoriš kot Rimljan = za Galca govoriš odlično latinščino (perfektno latinščino), ructans semideûm propinquitates Sid. kar naprej govoriti, quae Academiis et porticibus Atticis pasta sapientiam ructas Tert., patrio ructata profundo Prud.
  • rudēns -entis, m (po izvoru pt. nekega d-pr. *u̯rūdō; prim. gr. ἐρύω vleči, potegniti) močna vrv, poseb. ladijska vrv za privezovanje in pritrjevanje jambora in jadra: rudentis explicatio Ci., rudentum sibilus Pac. fr., stridor rudentum V., e capillo torti rudentes (vrvi, jermeni na katapultu in balisti) Vitr., candidaque intorti susollant vela rudentes Cat., dum hanc tibi quam trahis rudentem complico Pl.; pren.: rudentem explicuit immensum Amm. naštel je kopico dejstev; preg.: rudentibus apta fortuna Ci. na ladijske vrvi (z ladijskimi vrvmi) pritrjena usoda = zelo negotova usoda; meton. ladja ali potovanje z ladjo, jadranje, plutje Val. Fl.

    Opomba: Kot fem.: Pl.; abl. sg. nav. rudente, redko rudenti: Vitr.; gen. pl. rudentum, redko rudentium: Vitr., Prud.
  • ruditās -ātis, f (rudis1) surovost, pren. = nevednost: prima creterra litteratoris ruditate (po novejših izdajah rudimento) excitat Ap.
  • Rufulī -ōrum, m rúfuli, „rúfovci“; tako so imenovali tiste vojaške tribune (1/3 vseh tribunov), ki so jih na bojišču volili konzuli, vojskovodja ali sama vojska (ime naj bi menda dobili po predlagatelju tega ukrepa, nekem Rutiliju Rufu), medtem ko so tribune, izbrane v Rimu na komicijah (2/3 vseh tribunov), imenovali comitiati: cum eo anno primum placuisset tribunos militum ad legiones suffragio fieri — nam antea, sicut nunc, quos Rufulos vocant, imperatores ipsi faciebant L., Rufuli tribuni mil[itum appellabantur, quos] consul faciebat, n[on populus … ] Fest.
  • rullus 3 (iz *rud-los, sor. z rudis) kmečki, kmetski, kmetavzarski, surov, robat, neotesan, neolikan, neuglajen, neciviliziran, neblagonraven; subst. surovež, surovina, surovak, grobijan, robavs, brdavs, neotesanec, omejenec: at te Iuppiter dique omnes perdant: [fufae,] oboluisti alium, germana inluvies, rullus (po novejših izdajah † rusticus), hircus, hara sui[s] Pl. Kot nom. propr. Rullus -ī, m Rúl(us), priimek Servilijevega rodu. Najbolj znan je P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, l. 63 ljudski tribun, proti kateremu je Cicero nastopil s tremi agrarnimi govori (de lege agraria orationes); pl. Rullī: Ci.
  • rūma1 -ae, f (po nekaterih domnevah iz indoev. kor. *(s)reu- teči (prim. Rōma) ali pa retrogradna tvorba iz rūmināre; prim. Rūmīna) stlat. beseda (= mamma) (doječe) prsi, dojka (dojke), sesek (seski): Ruminae propter rumam Varr. Soobl. rūmis -is, f: rūmīs (nom. pl.) sive rumae Varr. fr. ap. Non.; abl. sg. rūmī Varr., mamma rumis dicitur P. F., lupa infantibus praebens rumim, — ita vocabant mammam — Plin.
  • rūmi-ficō -āre (rūmor in facere) javno slaviti (hvaliti), javno proslavljati, javno poveličevati, javno peti slavo: quam omnium Thebis vir unam esse optumam diiudicat, quamque adeo cives Thebani vero rumificant (po novejših izdajah rumiferant) probam Pl.
  • rumpō -ere, rūpī, ruptum (indoev. kor. *reup-, *rup- lomiti, trgati; prim. skr. rúpyati trga ga (po telesu), rōpayati (on) se odlamlja, lumpáti lomi, zlamlja, rōpam luknja, jama, sl. rupa, got. biraubōn ropati, stvnem. roub, roubōn = nem. Raub, rauben, lat. rupēs [prim. skr. rupas hrapav, grudast, jamast, kotanjast], rūpīna, rūpex)

    1. (z)lomiti, razlomíti (razlámljati), prelomíti (prelámljati), (s)trgati, raztrgati (raztrgavati), (raz)deliti, razdeliti (razdeljevati), s silo ločíti (ločeváti), prekiniti (prekinjati), odpreti (odpirati), razbi(ja)ti, prebi(ja)ti, (s)cefrati, razkleníti (razklépati), razkleščiti: Q., Pr., Fl. idr., vincula carceris, vincula alicuius Ci., catenas H., arcum Ph., vestes O., pontem L. podreti, praecordia ferro O. prebosti, guttura cultro O. prerezati; tako tudi colla securi O., nodos et vincula linea V. (s puščico) prestreliti, adamantem Plin. razbiti, zdrobiti, razpŕhniti, nubila caelo V. ali nubem Lucr. (raz)deliti, gladio lora Cu. presekati, frigore saxa rumpit hiems V. ali aqua tendit rumpere plumbum H. predreti, razdeti, razdreti; pren.: rumpere catenas O., claustra H., vincula servitutis V., ruperunt horrea messes V. so razgnale, cantu rumpent arbusta cicadae V. bodo razgnali = tako cvrčali, da bo drevje pokalo; izhodišče: rumpere radices solo V. iz zemlje, funem ab litore V.; pesn. tudi z acc. personae: quem Veneris certamina rumpunt V. slabijo, jemljejo moč, šibijo. Poseb. telo, telesne ude poškodovati, raniti, prizadeti (prizadejati) poškodbo (rano itd.), (z)lomiti, (od)trgati, (raz)trgati, (z)drobiti, razbi(ja)ti, narediti (povzročiti), da kaj poči: si quis rumpet occīdetve Carmen vetus ap. L., rumpere ramices Pl., Varr. fr., membrum Ca., alicuius ilia Cat., exiguam ranam Mart., rumpere aliquem ambulando Ter. ali bovem Plin. ali leporem forti equo Mart. gnati, (z)goniti skoraj do smrti, rumpe miser tensum iecur Iuv. razženi, razstreli (o kričaču); pogosto aliquem rumpere Icti. = koga (telesno) poškodovati.

    2. pass. rumpi (z)lomiti se = počiti, (raz)pokati, popokati, razpočiti se, razleteti (razletevati, razletavati, razletovati) se: Varr., Sil. idr., vesica rumpitur Cels., inflatas rumpi versiculas Ci., cantando rumpitur anguis V., miser rumperis et latras H. „razkričavaš se“ = vpiješ tako, da te bo konec (da boš počil), vpiješ do onemoglosti, rana (sc. inflata) rupto iacuit corpore Ph.; od tod (namigujoč na to basen) rupit Iarbitam lingua H. njegov zlobni jezik ga je ugonobil, tj. naredil nemogočega, rupti pontes T. razpadli; metaf.: rumpantur invidiā ut ilia Codro V., licentiā ante rumpebar Ci. od jeze, rumpantur iniqui Pr., Mart.; refl.: non, si te rumperis, par eris H.

    3. metaf.
    a) z zunanjim obj. razgnati (razganjati), razpršiti (razprševati), predreti (predirati), prebi(ja)ti, razbi(ja)ti, odpreti (odpirati), prodreti (prodirati) skozi kaj: ordines, mediam aciem L., rapido cursu media agmina V., misso proelia equo Pr., postes V. zlomiti, razbiti, amnis exit ruptis aggeribus V., maria obicibus ruptis residunt V.; prolept. narediti (delati), utreti (utirati), utiriti, odpreti (odpirati) (si) (pot, dohod): rumpunt aditūs V., ferro viam V., viam igne Stat., iter ferro Sil.; pesn. narediti, (u)tiriti, odpreti si pot, prebi(ja)ti se, preiti (prehajati) preko česa ali skozi kaj, prekoračiti (prekoračevati), prečkati: rumpere Alpes Sil., iuga Val. Fl.; pesn. storiti (narediti, povzročiti), da kdo, kaj prodre (plane, (iz)bruhne) iz česa: fontem (sc. Pegasi) ungula rupit O. je odprlo pot vrelcu; pogosteje refl. se rumpere in med. rumpi predréti (predírati) se, prodréti (prodírati): tantus se nubibus imber ruperat V. iz oblakov se je usul, se je ulil, inter nubila sese rumpent radii V. se bodo prikazali, bodo pokukali, bodo posvetili, rupto turbine V., amnes rumpuntur fontibus V. prodirajo (bruhajo na dan) iz virov; metaf.: vocem pectore rumpere V. glas zagnati, oglasiti, bruhniti, rumpebat pectore questus V. začel je tožiti.
    b) prelomíti (prelamljati), (pre)kršíti, razdreti (razdirati), razveljaviti (razveljavljati), prekiniti (prekinjati), pretrgati (pretrgavati), prekiniti (prekinjati), uničiti (uničevati), onemogočiti (onemogočati), razdéti (razdejáti, razdévati), razvézati (razvezováti, razvezávati), ovreči, ukiniti (ukinjati), odpraviti (odpravljati), preprečiti (preprečevati), spodnesti (spodnašati), izpodnesti (izpodnašati), spodkopa(va)ti, izpodkopati (izpodkopavati, izpodkapati, izpodkopovati): foedera Ci., V., sacramenti religionem L., testamentum Ci., nuptias, edicta H., fidem L., V., ius gentium L., fata aspera V. streti spone (vezi) usode = ferrea decreta sororum O., Cu., tudi: imperium rumpere = streti gospostvo, tj. odpovedati pokorščino: Cu. ali = prekršiti zapoved: T., fati necessitatem L., reditum alicui H. preprečiti, tacitos amores V.
    c) pretŕgati (pretrgávati), prekíniti (prekínjati), (z)motiti: visum Ci., somnum V., Lucan., sacra V., novissima verba O., silentium V., Cu., O., H., Plin. iun. = taciturnitatem T., ut quidam patientiam rumperent Suet. da je nekatere minilo potrpljenje (minila potrpežljivost), opera omnia V., rumpe moras V., Plin. iun. ne múdi se.

    Opomba: Star. pf. rupsit = ruperit Tab. XII; inf. pr. pass. rumpier: Afr. fr.
  • Rupilius 3 Rupílij(ev), ime rim. rodu. Najbolj znani so

    1. P. Rupilius Publij Rupilij, konzul l. 132 skupaj s Popilijem Lenatom: Ci.; po njem sta imenovana dva zakona: leges Rupiliae Ci.

    2. P. Rupilius Rex Publij Rupilij Reks iz Prenesta, Horacijev sodobnik, ki ga je Oktavijan uvrstil na proskripcijsko listo: H.

    3. A. Rupilius Avel Rupilij, zdravnik: Ci.

    4. Rupilius Rupilij, gledališki igralec za časa Cicerona: Ci.
  • rūsticellus -ī, m (demin. k rūsticus) kmétič (kmetìč), kmetíček: idem M. Varro: rusticellus (po novejših izdajah kot osebno ime Rusticelius), inquit, Hercules appellatus mulum suum tollebat Varr. ap. Plin.
  • Rutīlius 3 (rutilus) Rutílij(ev), ime rimskega rodu. Najbolj znani predstavniki so:

    1. P. Rutilius Publij Rutilij, ljudski tribun l. 169 in nasprotnik cenzorja Tiberija Grakha, ki ga je prestavil med erarijce: L.

    2. P. Rutilius Rufus Publij Rutilij Ruf, Panajtijev učenec, Lelijev (Lajlijev) in Scipionov prijatelj, vojaški tribun pred Numancijo, l. 109 legat v bojih proti Jugurti, govornik in zgodovinopisec: Ci., S., T., Suet., Val. Max.

    3. P. Rutilius Lupus, Publij Rutilij Lup(us) (Volk), ljudski tribun l. 56, je po Pompejevem ukazu l. 48 upravljal Ahajo: C., Ci. ep.

    4. P. Rutilius Lupus Publij Rutilij Lup(us), rimski retor za časa Avgusta in Tiberija, avtor spisa De figuris sententiarum: Q. Od tod adj. Rutiliānus 3 Rutílijev, rutílijski, rutilijánski: narratio Ci. (zgodovinopisca Publija Rutilija Rufa).
  • Rutupiae -ārum, f Rutúpije, mesto in pristanišče Kavernov v Britaniji (po mnenju strokovnjakov današnji Richborough). Od tod adj. Rutupīnus 3 rutúpijski, rutupínski: ager Aus., litora Lucan., fundus Iuv.
  • Saba -ae, f (Σάβα, Σάβη, Σάβαι) Sába, s kadilom bogata dežela v Srečni Arabiji: PLIN. Od tod adj. Sabaeus 3 (Σαβαῖὸς) sábski, sabájski, pesn. = arabski: odor COL., nubes, flores STAT., myrrha SEN. TR., flos VAL. FL., cumulus CL. pogrebna grmada, odišavljena z miro, tus V., terra O. (= Srečna Arabija, zdaj Jemen); subst.
    a) Sabaea -ae, f (sc. terra) Sabája (Sabéja), Sabájska (Sabéjska) dežela = Srečna Arabija: H.
    b) Sabaeī -ōrum, m Sabájci (Sabéjci), preb. Sabe, ki so sloveli po svojem bogastvu; njihovo glavno mesto je bilo Sabōta: V., MEL., PLIN., VAL. FL., FL., CL.
  • sabanum (savanum) -ī, n (izpos. σάβανον) sában, sávan = velik platnen prt: ISID.; poseb.

    1. kot brisača: P. VEG.

    2. kot ogrinjalo po parni kopeli, da se človek temeljito prepoti: MARC.

    3. kot oblačilo: lineum sabanum auro vel gemmis ornatum VEN.