Franja

Aternius 3 Aternij(ev), ime rim. rodu. Znan je A. Aternius Avel Aternij, konz. l.455: Ci.; po njem se imenuje lex Aternia (de multa): Gell.

Aternus -ī, m Ateren, samnijska reka (zdaj Pescara): Varr., Mel., Plin. Od tod Aternum -ī, n Ateren, samnijsko mesto ob imenovani reki: L. Od tod adj. Aternēnsis -e aternski: Front.

Ateste -is, n Atesta, venetsko mesto: Plin., T. Od tod adj. Atestīnus 3 ateščanski: Mart.

Athācus -ī, f (Ἄϑακος) Atak, mesto v gornji Makedoniji: L.

Athamānēs -um, m (Ἄϑαμᾶνες) Atamani, epirsko ljudstvo v dolini ob gornjem Aheloju, po razpadu molosovske države samostojno pod svojimi vladarji, katerih zadnji je bil Aminander: Ci., L., Plin. Od tod subst. Athamānia -ae, f (sc. terra, Ἀϑαμανία) Atamanija, dežela Atamanov: L.; Athamānis -idis, f Atamanka: O.; adj. Athamānus 3 atamanski: litora Pr.

Athamās, rok. tudi Athamāns, -antis, acc. tudi -anta, m (Ἀϑάμας) Atamant,

1. Eolov sin in mož boginje oblakov Nefele, ta mu je rodila Friksa in Helo (Phrixus, Helle). Pozneje se je poročil s Kadmovo hčerjo Inono (Ino, Ἰνώ) in ta mu je rodila sinova Melicerta in Learha. Na prigovarjanje Inone, ki je na vse načine preganjala Nefelina otroka, je Atamant sklenil žrtvovati Friksa in Helo, toda Nefela ju je odpravila na zlatorunem ovnu in ju tako rešila smrti. Kmalu zatem je razsrjena boginja Junona Atamantu zmešala pamet, da je ubil Learha, zblaznela Inona pa je z Melicertom pobegnila in se vrgla z njim v morje, potem pa sta se oba spremenila v dobri morski božanstvi: Ino v Levkotejo (Leucothea, ki so jo Rimljani istovetili z Matuto), Melicert pa v Palemona (ki so ga Rimljani istovetili s Portunom, bogom pristanišč): Ci., O., Hyg. Od tod adj. Athamantēus 3 (Ἀϑαμαντεῖος) Atamantov, atamantski: sinus O., pinus Stat. smrekov venec pri istmijskih igrah, katerih ustanovitelj je bil Atamant, aurum Mart. zlato Friksovo runo; Athamanticus 3 (Ἀϑαμαντικός) atamantski: meum Atham. Plin. medvedov koren, krbec, rastlina, ki naj bi jo prvi našel Atamant (ali morebiti po Atamantu, tesalski gori, kjer je najlepše uspevala); patronim Athamantiadēs -ae, m (Ἀϑαμαντιάδης) Atamantid, Atamantov sin (= Melicertes Palaemon): O.; Athamantis -idis, pesn. -idos, f (Ἀϑαμαντίς) Atamantida, Atamantova hči (= Helle): frustra pecudem quaeres Athamantidos Helles O.; nav. samo Athamantis: admotis Athamantis aquis accendere lignum narratur O., Athamantidos aequora O. ali undae Pr. (= Hellespontus).

2. Atikov osvobojenec: Ci. ep.

3. Pizonov suženj ali osvobojenec: Ci.

4. tesalska gora: Plin.

Athāna -ae, f (dor. Ἀϑάνα) Atana, boginja Atena ali Minerva: Petr.

Athanagia -ae, f Atanagija, mesto v tarakonski Hispaniji: L.

Athanasius -iī, m (Ἀϑανάσιος) Atanazij,

1. aleksandrijski škof in gr. cerkveni pisatelj, umrl l.372 po Kr.; Eccl.

2. slavni rim. pravnik v Justinijanovem času: Icti.

Athēnae -ārum, f (Ἀϑῆναι) Atene, ime več gr. mest: Varr. Od tod Athēnaeī -ōrum, m (Ἀϑηναῖοι) ali Athēnăeis, m (Ἀϑηναεῖς) ali Athēnaeopolītae -ārum, m Atenci, Atenjani, Ateneopolci, preb. mesta z imenom Atene (Athēnae) ali Ateneopol (Athēnaeopolis): Varr. Najslavnejše so bile Atene, glav. atiško mesto, prestolnica umetnosti in znanosti, zlasti filozofije in govorništva: N., L., H. idr., Athenae Atticae Ci. idr., clarae, doctae O.; met. = omika in znanost: nunc totus Graias nostrasque habet orbis Athenas Iuv. Od tod adj.

1. Athēniēnsis -e (abl. sg. -ī, redkeje -e: a Callia Atheniense Plin.) atenski, iz Aten: civis N., Miltiades Athen. N. ali Themistocles Athen. Ci. = Atenec, populus Ci. ep., Val. Max., leges N.; subst. Athēniēnsēs -ium, m Atenci, Atenjani, preb. Aten: Ci., N., S., L. idr.

2. Athenaeus 3 (Ἀϑηναῖος) atenski, iz Aten: est et Athenaeis in moenibus Lucr., Amphilochus Athenaeus Plin.

Athēnaeum -ī, n (Ἀϑήναιον) Atenaj,

1. trdnjavica v Atamaniji: L.

2. Atenino svetišče v Atenah, v katerem so pesniki in učenjaki poslušalcem brali svoja dela: Lamp. Od tod pren. = visoka šola, atenej, višja izobraževalna institucija v Rimu, ki jo je v letih 133 do 136 po Kr. ustanovil ces. Hadrijan: Aur., Sid.

Athenaeus 3, gl. Athēnae.

Athenaeus -ī, m (Ἀϑηναῖος) Atenaj,

1. gr. retor, Hermagorov tekmec: Varr., Q.

2. gr. kipar: Plin.

Athēnāgorās -ae, acc. -ān, m (Ἀϑηναγόρας) Atenagora, gr. moško ime. Poseb.

1. poveljnik pod Darejem: Cu.

2. poveljnik pod Filipom II., mak. kraljem: L.

3. gr. pisatelj del o kmetijstvu: Varr., Col.

Athēnāis -idis, f (Ἀϑηναίς) Atenais, Atenaida, gr., pozneje tudi rim. žensko ime; poseb. znana je žena kapadokijskega kralja Ariobarzana II.: Ci. ep.

Athēniēnsis, gl. Athēnae.

Athēniō -ōnis, m (Ἀϑηνίων) Atenion,

2. sicilski pastir, po rodu iz Kilikije, ki je poveljeval v drugi suženjski vojni l.102 in padel v dvoboju s konz. Manijem Akvilijem: Ci.; sarkastično o Sekstu Klodiju, vodji upornih sužnjev: Ci. ep.

2. slikar iz traške Mavroneje: Plin. (z nom. Athēniōn).

Athēnodōrus -ī, m (Ἀϑηνόδωρος) Atenodor, gr. moško ime. Poseb.

1. Sandonov sin (ὁ Σανδώνιος), stoik iz Tarza, Pozejdonijev učenec na Rodosu. Učil je v epirski Apoloniji, kjer ga je Oktavijan poslušal in ga vzel s seboj v Rim za prijatelja in svetovalca; v Rimu je najbrž vzgajal Oktavijanovega nečaka, poznejšega ces. Klavdija. Pozneje se je vrnil v Tarz, kjer je izboljšal mestne zakone: Ci. ep., Sen. ph., Suet.

2. gr. vojskovodja, ki se je uprl zoper Aleksandra Vel.: Cu.

3. retor: Q.

4. kipar pribl. v času 94. olimpiade: Plin.

5. kipar: Plin.

athēnogerōn -ontis, acc. -onta, m (gr. ἀϑηνογέρων: Ἀϑήνη in γέρων) učeči se starec: Hier.

atheos (atheus) -ī, m (gr. ἄϑεος brezbožen) brezbožec, brezbožnik, bogotajec: Min., Arn., v gr. pisavi: Ci. (De nat. deor. I, 63).