Franja

Phaedōn -ōnis, m (Φαίδων) Fájdon, Sokratov učenec in Platonov prijatelj; Platon je po njem naslovil enega od svojih dialogov: Ci., Gell., Lact., Tert.

Phaedrus -ī, m (Φαίδρος) Fájdros

1. Sokratov učenec: Ci.

2. epikurejski filozof v Atenah, Ciceronov učitelj: Ci.

3. Avgustov osvobojenec, po rodu Tračan, pisatelj znanih basni po Ezopovem vzoru.

4. objesten lat. pesnik: Mart.; ali je istoveten s Fajdrom št. 3, ni znano.

Phaëthōn -ontis, m (Φαέϑων = „Sveteči“) Faetónt

1. bogoslužni vzdevek boga Helija (Sola): V., Sil.

2. Helijev (Solov) in Klimenin sin. V znak, da ga priznava za svojega sina, mu je oče dovolil, da je vozil sončni voz. Ker pa je neizkušeni mladenič z njim nerodno ravnal, je prišel preblizu Zemlji in jo zažgal. Da bi preprečil najhujše, ga je Zevs (Jupiter) ubil s strelo: Ci., O.; od tod: Phaetontem orbi terrarum educare Suet. = nerodnega, vsemu svetu pogubnega vladarja. — Od tod Phaëthontias -adis, f (Φαεϑοντιάς) Faetóntova; subst. Phaëthontiadēs -um, f Faetontiáde, Faetóntove sestre, ki so tako objokovale svojega brata, da so jih bogovi spremenili v topole (po drugih v jelše), njihove solze pa v jantar: V., O., Sen. tr. Phaëthontis -idis, f (Φαεϑοντίς) Faetóntida, Faetontova sorodnica, Faetontova sestra; atrib.: volucris O. = labod, v katerega je bil spremenjen Faetontov sorodnik, Stenelov sin (gl. Cycnus), gutta Mart. (solza Faetontove sestre =) jantar. Phaëthontius 3 (Φαεϑόντιος) Faetóntov, faetóntski: ora Sil. sončni sij, sončna krogla. Phaëthontēus 3 (Φαεϑόντειος) Faetóntov, faetóntski: ignes O., umbra Mart. topol (gl. zgoraj Phaëthontiadēs).

Phalaecus -ī, m (Φάλαικος) Falájk

1. gr. pesnik, po katerem se hendecasyllabus imenuje carmen Phalaecium (Phalaecum) ali Phaleucium Falajkov verz (Falajkov enajsterec): Aus.

2. tiran v Fokaji (Phocaea); od tod adj. Phalaeceus 3 Falájkov: nex O.

phalanx (kasneje falanx) -angis, acc. sg. -a in -em, acc. pl. -as in -ēs, f (tuj. φάλαγξ)

1. bojna vrsta, bojna četa, bojni red, falánga (po Hom.: Τρώων ῥῆξε φάλαγγα): Tuscorum V., Agamemnoniae phalanges V., Argivae phalanges V. grška vojska.

2. atensko in spartansko hoplitsko čelo (udarni del vojske, ki so ga tvorili težkooboroženci), falánga: Chabrias phalangem loco vetuit cedere N.

3. poseb. makedonska falánga, makedonska, v podolgovatem štirikotniku s stisnjenimi vrstami v bojni red postavljena težko oborožena pehota, ki je bila sestavljena iz 12—16 vrst, v vsaki pa je bilo 50 mož; v raznih obdobjih je štela od 8 do 16.000 mož: L., Cu., Lamp., phalanx Macedonum N. = makedonska težko oborožena pehota; od tod

4. metaf. galska bojna vrsta, germanska bojna vrsta štirikotna galska in germanska bojna vrsta, v kateri so bojevniki tesno združili ščite: hostium phalangem perfringere C., Helvetii phalange factā successerunt C. v stisnjenih vrstah.

5. pren. gosta tolpa, gosta množica: terrigenae phalanges culparum Prud.

Phalaris² -idis, acc. -im, m (Φάλαρις) Fálaris (Fálarid), tiran v Akragantu, znan po svoji okrutnosti (gl. pod Perillus): Ci., O., Amm., Cl.

phalerae -ārum, f (izpos. φάλαρα)

1. svetli naprsni nakit, svetli naprsni okraski (kovinske ploščice na jermenih) za moške: Euryalus phaleras umeris aptat V., nobiles anulos aureos et phaleras deposuerunt L.; poseb. kot vojaško priznanje: Suet., phaleris aliquem donare Ci., hastas, vexillum, phaleras, alia militaria dona (sc. possum ostentare) S.; kot ženski naprsni nakit: Petr.

2. konjski (tudi slonov) načelni in naprsni nakit ali načelni in naprsni okraski na konjskem (ali slonovem) jermenju: Ci., Iuv., Plin., Gell., equus phaleris insignis V., phalerae equorum L.

3. pren. zunanji nakit, zunanji okras: Pers. — Soobl. (po gr.) phalera -ōrum, n: Varr., Plin.

Phanae -ārum, f (Φαναί) Fáne, južni rt otoka Hios; slovel je po dobrem vinu (zdaj Kap Mastiko): L. Od tod adj. Phanaeus 3 fánski: rex V.

pharicon (in pharicum) -ī, n (gr. φαρικόν) fárikon, faríkovec, neki sestavljen strup, imenovan po svojem iznajditelju Fariku (Pharicos): Plin.

Pharnacīon -īī, n (Φαρνακεῖον) bot. farnakêjon, „farnákovka“, neka vrsta rastl. panax, imenovana po Farnaku: Plin.

Pharsālus (in Pharsālos) -ī, f (Φάρσαλος) Farzál, mesto v južni Tesaliji, znano po Cezarjevi zmagi nad Pompejem l. 48 (zdaj Pharsala, tudi Fersala): L., Lucan. — Od tod adj.

1. Pharsālicus 3 farzálski: acies Ci., Sen. ph., Vell., annus, rura Lucan.

2. Pharsālius 3 (Φαρσάλιος) farzálski: terra L., fuga, pugna Ci., tecta Cat.; subst. Pharsālia -ae, f (Φαρσαλία)
a) farzálsko obmestje, območje okoli Farzála: O., L. epit., T., Cat., Lucan.
b) Farzálija, naslov ohranjene Lukanove junaške pesnitve: Lucan.

Pherecratēs -is, m (Φερεκράτης) Ferekrát

1. neki starec iz Ftije, baje Devkalionov potomec: Ci.

2. neki pesnik starejše atiške komedije, starejši kot Aristofan; po njem se imenuje tudi verz metrum Pherecratīum ali Pherecratīon (Φερεκράτειος) Ferekrátov verz, ferekratêjski (ferekrátski) verz, ferekratêj: razni slovničarji.

Philippī -ōrum, m (Φίλιπποι) Filípi, mesto v Makedoniji, znano po Antonijevi in Oktavijanovi zmagi nad Brutom in Kasijem l. 42: L. epit., Vell. — Od tod adj.

1. Philippīus 3 (Φιλίππειος) filípski, pri Filípih: Vell.

2. Philippicus 3 filípski, pri Filípih: campi Plin., Fl.

3. Philippēnsis -e filípski, pri Filípih: bellum Suet., proelium Plin. Brutus Plin. (ki je padel pri Filipih).

Philippus -ī, m (Φίλιππος) Fílip

I. ime makedonskih kraljev

1. Amintov sin, oče Aleksandra Velikega, kralj v letih 360—336: Pl., Ci., N., Iust.; meton. tudi Fílipov (= od Filipa kovani) zlat(nik): Pl., regale nomisma, Philippus H.; metaf. zlat(nik) nasploh: Aus. — Od tod adj.
a) Philippēus 3 (Φιλίππειος) Fílipov: nummus (aureus) Philippeus (gen. pl. vedno Philippēum) Pl., L. Filipov (= od Filipa kovani) zlat(nik) = 20 drahem, sanguis Pr. Kleopatrino sorodstvo s Filipom.
b) Philippicus 3 Fílipov, fílipski: talentum Pl., aurum Plin. iz Filipovih rudnikov, orationes Ci. filípike = Demostenovi govori proti Filipu; subst. Philippicae -ārum, f (sc. orationes) filípike = Demostenovi govori proti Filipu in po njihovem zgledu nastali Ciceronovi govori proti Antoniju: Prisc., Hier.

2. Philippus Arrhidaeus Filip Ar(h)idaj, polbrat Aleksandra Velikega: Iust.

3. Filip III., kralj v letih 220—179: L., Ci., N. —

II. telesni zdravnik Aleksandra Velikega: Cu., Iust. —

III. priimek Marcijevega rodu, npr. L. Mārcius Philippus Lucij Marcij Filip

1. govornik in državnik, konzul l. 91: Ci.

2. Oktavijanov očim: C.

Philistiō(n) -ōnis, m (Φιλιστίων) Filistíon.

1. zdravnik iz Lokrov, Platonov sodobnik: Plin., Gell.

2. pisec grških mimov z začetka 1. stol. po Kr.: Mart.

philosophus 3 (tuj. φιλόσοφος „ljubitelj modrosti“)

1. filozofski, modroslovski: sententia Pac. ap. Gell., physicus Lab. fr., tractatus, verbum Macr., philosophae (po nekaterih rokopisih philosophiae) scriptiones Ci.; adv. philosophē: Ci.

2. subst.
a) philosophus -ī, m filozof, modroslovec: Pl., Ter., Varr., N., Sen. ph. idr., Pythagoras dixit artem se scire nullam, sed esse philosophum Ci.
b) philosopha -ae, f filozofinja, modroslovka: ea villa tamquam philosopha videtur esse Ci. ep.

phthisīsco -ere (phthisis) postajati jetičen (sušičen, tuberkulozen), (začenjati) bolehati za jetiko (sušico, tuberkulozo), sušiti se: Sid.

Opomba: Po nekaterih rokopisih phthisizo.

physiognōmon -onis, m (gr. *φυσιογνώμων) naravoznanec, naravopoznavalec, poseb. ki spoznava značaj človeka po obrazu, fiziognom: Ci.

pictor -ōris, m (pingere) slikar: Varr., Ci. idr. Kot nom. propr. Pictor -ōris, m Píktor, priimek Fabijevega rodu (po nekem predniku, ki je bil slikar). Poseb.

1. Q. Fabius Pictor Kvint Fabij Piktor, udeleženec druge punske vojne in avtor v grščini napisanih letopisov, iz katerih je veliko črpal Livij: Ci., L.

2. Servius Fabius Pictor Servij Fabij Piktor, sodobnik Katona starejšega in avtor dela De iure pontificio: Ci.

Pīeria -ae, f (Πιερία) Piérija, makedonsko primorje med Olimpom in Haliakmonom: L., Mel. — Od tod adj. Pīericus 3 (Πιερικός) piérijski: Plin. — Po imenu Pīeria eponim Pīeros ali Pīerus -ī, m Píer

1. kralj v Peli, ki je dal svojim devetim hčeram imena Muz; hčere so se spustile z Muzami v tekmovanje, a so bile premagane in za kazen spremenjene v srake: O.

2. po drugi bajki je bil oče Muz: Ci., O. — Od tod Pīeris -idis, voc. -i, f (Πιερίς) Pierída = Múza: H., O.; pl. Pīeridēs Pieríde = Pierove hčere ali Muze: Ci., H., V., O.; adj. Pīerius 3 (Πιέριος) piérijski
a) = tesál(ij)ski: quercus Pr. s tesal(ij)ske gore Pier, paelex H., domus Mel. palača Muz.
b) k Muzam sodeč, pesniški: via O. pesništvo, proučevanje pesništva, poezija, modi H. pesmi, frons Mart.; subst. Pīeriae -ārum, f piérijske (boginje), Piérijke = Muze: Musae, quas Pierides et Pierias poëtae solent appellare Ci.