Franja

astraba -ae, f (gr. ἀστράβη) leseno, tovorno sedlo: Prob.; naslov izgubljene Plavtove komedije, o katere pristnosti pa so dvomili že v antiki: Varr., Gell., Non., Fest.

astrabicon -ī, n (iz gr. ἀστράβη) sédelna pesem: Prob.

Astraea -ae, f (Ἀστραία Zvezdna devica) Astraja, Zevsova in Temidina (Themis) hči, deviška boginja pravičnosti (= Δίκη), ki je bivala v zlati dobi na zemlji kot blagodarno božanstvo, v bronasti dobi pa je kot zadnja izmed nebeščanov zapustila propadli človeški rod in bila postavljena med zvezde kot ozvezdje Devica (Virgo): O., Sen. tr., Iuv., M.; kot ozvezdje: Lucan.

Astraeus -ī, m (Ἀστραῖος Zvezdnati, poosebljeno nebo) Astraj, Titan, sin Titana Krija in Evribije. Avrora mu je rodila vetrove, ki se zato imenujejo Astraei fratres = astrajski (nebeški) bratje: O.

astragalizontēs -um, m (gr. ἀστραγαλίζοντες) Kockarji, Polikletov kip: Plin.

astragalus -ī, m (gr. ἀστράγαλος vretence, gleženj), v lat. le

1. arhit.
a) stebrni obroček, ki obdaja zgornji del stebra: Vitr.
b) astr. Lesbius „lesboški obroček“ = obroček iz semen, oliv idr., sadni venec, pas: Vitr.

2. bot. španski kozlinec: Plin.

Astragon -ī, n ali Astragos -ī, f Astrag, karska trdnjava: L.

astrālis -e (astrum) zvezden: fata Aug. iz zvezd spoznana.

Astramītae -ārum, m (Ἀστραμῖται) Astramiti, ljudstvo v vzhodni Srečni Arabiji; Plin. Od tod adj. Astramīticus 3 astramitski: Plin.

āstrangulō (adstrangulō) -āre (-āvī) -ātum zadrgniti ob čem, obesiti: Min.

astrapaea -ae, f (ἀστραπαῖος, αία, αῖον poln bliska) astrapaja, „bliskavec“, črn dragulj z navzkrižnimi bliskajočimi se progami v sredi: Plin.

Astrapē -ēs, f (gr. ἀστραπή) Svetleči se blisk (pooseb.), Apelova slika: Plin.

āstrepō (adstrepō) -ere -uī

1. intr. k čemu hrumeti, trušč zganjati k čemu, hrupno oglašati se, pritrditi (pritrjevati), (za)klicati, pohvalno kričati (vriskati) komu; abs.: adstrepebat vulgus T., vulgus... clamore et vocibus adstrepebat T.; pesn.: totum mare immugit, omnes undique scopuli adstrepunt Sen. tr. se oglašajo odmevajoč; z dat.: talia dicenti adstrepere vulgus T.

2. trans.
a) (s pronominalnim obj.) hrupno oglašati se k čemu, s hrupno pohvalo spreje(ma)ti kaj: ut eadem adstreperent, hortari T., quae pauci incipiant, reliquos adstrepere T.
b) irritis precibus surdas principis aures astr. Plin. iun. hrupno napolnjevati = nadlegovati.

Astreus -eī, m Astrej, Finejev tovariš: O.

āstrictiō (adstrictiō) -ōnis, f (ā-, adstringere) skrčitev, krčilna moč, sila: Plin., Cael.

āstrictōrius (adstrictōrius) 3 (ā-, adstringere) skrčujoč, krčilen: vis Plin.

āstrictus (adstrictus) 3, adv. -ē, gl. āstringō.

astricus 3 (gr. ἀστρικός) zvezden: corona Varr. ap. Non.; fem. v gr. obl.: caeli chorea astrice Varr. ap. Non.

āstrīdō (adstrīdō) -ere sikati k čemu: Stat.

astrifer -fera -ferum (astrum in ferre) zvezdonosen, zvezdnat: Val. Fl., Mart., Stat.