Franja

Bellōna -ae, f, st.lat. Duel(l)ōna, gen. Duel(l)ōnāī, f (bellum, st.lat. duellum) Belona, Duelona, rim. boginja bojev, Marsova sestra in spremljevalka, oborožena s krvavim bičem. Njeno svetišče je bilo na Marsovem polju zunaj Servijevega obzidja ob zahodni rebri gradu (arx) poleg Flaminijevega cirkusa (Circus Flamininus). Tukaj so se zbirali senatorji na zborovanjih, na katerih so zasliševali konzule, ki so se poganjali za triumfom, in tuje poslance; vsi ti namreč niso smeli vstopiti v mesto: Pl., V., H., L., O. idr. Belonini svečeniki so si ob prazniku svoje boginje (24. III.: dies sanguinis) rezali kožo na rokah in nogah, iztekajočo kri pa so žrtvovali boginji ali pa so jo sami popili: Lucan., Lact., Min. Od tod subst. Bellōnāria -ae, f „Belonina zel“, neke vrste razhudnik (solanum), ki so ga Belonini svečeniki uporabljali ob njenem prazniku: Ap. h.; Bellōnāriī -ōrum, m Belonariji, Belonini svečeniki: Acr.

Bēlō (Bēlōn) -ōnis, f Belon, mesto v betski Hispaniji z istoimensko reko (zdaj Rio de Barbate): Mel., Plin.

Beneventum -ī, n (prej Maleventum, zdaj Benevento) Benevent, hirpinsko mesto v Samniju: Ci., L., H. idr. Od tod adj. Beneventānus 3 beneventski, iz Beneventa: ager Ci., L., sutor Iuv.; subst. Beneventānī -ōrum, m Beneventčani, preb. Beneventa: L.

Berenīcē (Beronīcē), v sinkop. obl. Bernīcē -ēs, f (Βερενίκη, Βερονίκη, mak. Φερενίκη, od tod žensko ime Veronica Veronika) Berenika, Beronika, Bernika,

I. gr. žensko ime. Poseb.

1. hči kirenskega kralja Mage (Magas), žena kralja Ptolemeja III. Evergeta, za čigar rešitev je bogovom žrtvovala svoje lepe kodre, ki so bili kot ozvezdje uvrščeni med zvezde na severni polobli: Hyg., Iust. (po Plin. je Berenices crinis neko drugo ozvezdje na južni polobli). Od tod adj. Berenīcēus (Beronīcēus) 3 bereniški, beroniški, Berenikin, Beronikin: vertex Cat.

2. hči judovskega kralja Agripe I., žena Heroda Halkidskega, po čigar smrti je bila osumljena, da ima krvoskrunsko razmerje s svojim bratom Agripo II., pozneje pa je bila ljubica ces. Tita: Iuv., T., Suet.

3. Grkinja s priimkom Callipatra: Val. Max., Plin.

— II. gr. mestno ime.

1. mesto v Kirenajki, prej Hesperis ali Hesperia (zdaj Benghazi): Plin., Amm. Od tod subst. Berenīcis -idis, acc. -ida, f pokrajina okoli Berenike, pesn. = Kirenajka: Lucan., Sil.

2. mesto v Arabiji ob Elanskem zalivu (sinus Aelanites): Mel.

3. mesto ob Rdečem morju z vzdevkom Epidires (ἐπὶ δειρῆς): Mel., Plin.

4. mesto v Trogloditiki z vzdevkom Panchrysos): Plin.

5. tržišče med Egiptom in Trogloditiko: Plin.

Bergomum -ī, n Bergom (zdaj Bergamo), mesto v Cisalpinski Galiji: Plin., Iust. Od tod preb. Bergomātēs -ium, m Bergomčani: Ca. ap. Plin., Plin.

Beroea -ae, f (Βέροια) Beroja,

1. mesto v mak. Ematiji: Ci., L., Plin. Od tod subst. Beroeaeus -ī, m (Βεροιαῖος) Berojec, iz Beroje: L.; adj. Beroeēnsis -e berojski, iz Beroje: Pyrrhus Vulg.; subst. Beroeēnsēs -ium, m Berojci, preb. Beroje: Plin.

2. mesto v notranji Trakiji: Amm.

Bērȳtos (Bērȳtus) -ī, f (Βηρυτός) Berit, feniško obmorsko mesto severno od Sidona, za Avgusta rim. naselbina z italskim pravom Iulia Augusta Felix, ki je slovela po vinogradništvu (zdaj Bejrut): Mel., Plin., T. idr. Od tod adj. Bērȳtius 3 beritski, iz Berita: Suet., Aus. (ki napačno meri Bēry̆tius), uva, vinum Plin.; Bērȳtēnsis -e beritski: colonia Ulp. (Dig.).

Besidiae -ārum, f Bezidije, brutijsko mesto: L.

Besippō -ōnis, f Bezipon, hispansko mesto: Mel.

Bēssa -ae, f (Βῆσσα) Besa, mesto in pokrajina v Lokridi: Sen. tr.

Bēterrae -ārum, f Betere (zdaj Béziers), mesto v Narbonski Galiji: Mel., Plin. (v nekaterih izdajah Baeterrae). — Soobl. Bīterrae; od tod adj. Bīterrēnsis -e biterski; subst. de Bīterrēnsī (sc. civitate) Sid. z Biterskega; pl. Bīterrēnsēs -ium, m Biterci, preb. Biter: Sid.

Bibracte -is, abl. -e, loc. -ī, n Bibrakt, glav. eduvsko mesto, pozneje Augustodūnum (zdaj Autun): C., Hirt.

Bibrax (le nom.), f Bibrakt, Bibraks, remsko mesto v belgijski Galiji (zdaj Bièvre): C.

Bidis -is, f Bidis, sicilsko mesto: Ci. Od tod adj. Bidīnus 3 bidski: palaestritae Ci.; subst. Bidīni -ōrum, m Bidci, preb. mesta Bidisa: Ci., Plin.

Bīgerra -ae, f Bigera, oretansko mesto v jugovzhodnem delu tarakonske Hispanije: L.

Bilbilis -is, acc. -im, abl. -ī Bilbilis,

1. fem. celtibersko mesto v tarakonski Hispaniji, kjer se je rodil pesnik Marcijal (Baubola): Plin., Mart.

2. masc. reka v tarakonski Hispaniji (pri Mart. Salō): Iust.

Bingium -iī, n Bingij, mesto v belgijski Galiji ob Navi (nasproti današnjega Bingna): T., Amm.

Bīthȳnī -ōrum, m (Βιϑυνοί) Bitinci, traško ljudstvo, ki se je iz Trakije preselilo čez Bospor na severno obalo Male Azije: N., T. idr.; sg. Bīthȳnus -ī, m Bitinec: Plin., Val. Fl. Od tod

I. adj.

1. Bīthȳnus 3 bitinski, iz Bitinije, v Bitiniji: carina, negotia H., campi Cat., caseus Plin., mare T., Bīth. tyrannus, equites Bĭthōnī Iuv.

2. Bīthȳnius 3 bitinski, iz Bitinije: Varr., Col.; večinoma kot subst.
a) Bīthȳnia -ae, f Bitinija, α) (sc. terra) pokrajina ob Črnem morju od Bospora proti jugu do Olimpa pri Brusi in proti vzhodu do Amastride, najprej samostojno kraljestvo, po l. 75 pa rim. provinca: Ci., N., T. idr., socii Bithyniae Ci. ep. zakupniki za Bitinijo. β) (sc. insula) otok, sicer imenovan Thȳnias: Plin.
b) Bīthȳniī -ōrum, m Bitinci: Prusiae regis Bithyniorum filius Plin.

3. Bīthȳnicus 3 (Βιϑυνικός) bitinski, iz Bitinije: societas Bith. Ci. ep. = socii Bith. (gl. spredaj), civitates Plin. iun., Volusius Bith. Iuv. — Kot častni cognomen Bīthȳnicus Bitinski, npr. Q. Pompeius Bith. Kvint Pompej Bitinski, ki je l. 75 Bitinijo naredil za rim. provinco: Ci., in njegov sin A. Pompeis Bith. Avel Pompej Bitinski: Ci. ep.

— II. subst. Bīthȳnis -idis, f (Βιϑυνίς)

1. = Bitinka: O.

2. = Bitinida, mesto
a) na otoku Bitiniadi (Bīthȳnias) v Črnem morju: Mel.
b) v Trakiji: Mel.

Biturīgēs -um, m Biturigi, kelt. ljudstvo v Akvitaniji južno od Loare: L. Delilo se je na dva rodova: Biturīgēs Vīviscī Biturigi Viviski z glavnim mestom Burdigalo (zdaj Bordeaux): Plin., in Biturīgēs Cubī Biturigi Kubi (pri C. in Sid. le Biturīgēs) z glav. mestom Avarikom (Avāricum), pozneje Biturigami (Biturīgae), zdaj Bourges: Plin.; sg. Biturīx -īgis, m Biturig: Lucan. Od tod adj. Biturīcus 3 bituriški: vitis Col., Isid., Biturīgiacus 3 bituriški: vitis Plin.; subst. Biturīgae -ārum, f Biturige, glav. mesto Biturigov Kubov: Amm., Sid.

Bīzanthē (N.) in Bīsantē (Mel., Plin.) -ēs, f (Βισάνϑη) Bizanta, Bisanta, traško mesto ob Propontidi, pozneje Rhaidestos.