Franja

vulpēs (starejše volpēs) -is, gen. pl. -ium, f (prim. skr. lōpāśaḥ šakal, lisica, lit. wilpiszỹs divja mačka, lit. lãpė lisica; gl. tudi lupus)

1. lisica: Varr., Ph., Sen. ph. idr., olim quod vulpes aegroto cauta leoni respondit referam H., vulpium aditus Plin. lisičje luknje, lisičji brlogi, lisičine, iam sit … „vulpes volipes“ Q.; preg.: tam facile vinces, quam pirum volpes comest Pl., iungere vulpes (sc. ad arandum) V. vpreči (vpregati) lisice = nameravati (kaniti) kaj nemogočega, kaj napačnega, bella res est volpis (gl. opombo spodaj) uda Petr. kaj lepega je polit cucek, vulpes pilum mutat, non mores Suet.; lisica kot podoba zvitosti, premetenosti, lokavosti, prevejanosti: animi sub vulpe latentes H. pod lisičevino (prilizljivo zunanjostjo), astutam vapido servas sub pectore vulpem Pers., nunc populus est domi leones, foras vulpes Petr.

2. metaf. vulpēs marīna morska lisica (Squalus alopecia Linn.), vrsta morskega psa: Plin.

Opomba: Nom. sg. vulpis Ap., volpis Petr.; toda Prob.: „vulpes non vulpis“.

Vulturnum (starejše Volturnum) -ī, n Vultúrn (Voltúrn) (zdaj Castel di Volturno), mesto v Kampaniji ob reki Vulturn (Vulturnus), ki so ga poselili Rimljani: coloniae civium Romanorum eo anno deductae sunt Puteolos, Volturnum L., Volturnum oppidum Mel., Plin.; Vulturn je bilo tudi staro ime mesta Kapua: Vulturnum, Etruscorum urbem, quae nunc Capua est, ab Samnitibus captam L.

Xerxēs (ali Xersēs) -is (Xerxī: N.), acc. -ēn, m (perz. Xšayārša) Ksérks (Ksérz), Darejev sin, perzijski kralj od l. 486 do l. 465; l. 480 so Grki pri Salamini popolnoma porazili njegovo ladjevje: Varr., Ci., N., Iust.

Opomba: Zapis Xerses najdemo v najboljših rokopisih Ciceronovih del, pa tudi v rokopisih del drugih piscev.

xystus -ī, m ali xystum -ī, n (vedno pri Vitr.) (tuj. ξυστός : ξέω stružim, gladim; xystus torej = prostor z zglajenim, zravnanim tlakom) ksíst

1. pri Grkih pokrito stebrišče oz. stebriščni hodnik (starejše stebreník) v gimnazijih za atletske vaje v zimskem času, pa tudi sprehajališče: Vitr., Tert.

2. pri Rimljanih nepokrita terasa (starejše gredína) pred podeželskimi dvorci, obdana s cvetličnimi gredami, obsajenimi z zeleniko, namenjena sprehajanju, rekreaciji, pogovoru ipd., nepokrito sprehajališče: Ci., Vitr., Ph., Sen. ph., Suet., Plin. iun.; z namigom na xystus 1.: spatiari in xysto Ci.

Y, y, grška črka, ki je v lat. pisavo prišla precej pozno za zapisovanje grških izposojenk; prvotno je bil namreč grški V (= ipsilon) nadomeščen z U, npr. Burrus = Πύρρος, Bruges = Φρύγες, fuga iz φυγή; mus iz μῦς. Pozneje nameščata Y tudi glasova i in o, npr. lacrima nam. lacruma iz λάκρυμα, mola iz μύλη, ancora iz ἄγκυρα. Dokazljivo je bil v Ciceronovem času Y že v splošni rabi.

zephyrus -ī, m (tuj. ζέφυρος) zefír = zahodnik, zahodni veter, zapádnik (čisto lat. favonius), veter, ki prinaša Grkom nevihto, Italcem pa lepo vreme, začetek pomladi in topljenje snega: O., Sen. ph., Plin., Gell. idr., frigora mitescunt Zephyris H., vere novo … zephyro putris se glaeba resolvit V.; pesn. = veter, sapica nasploh: nec zephyros audis spirare secundos? V.; pooseb.: Eurum ad se Zephyrumque vocat V.

Opomba: V dobrih rokopisih najdemo pisano tudi sephyrus.

zōophthalmon -ī, n ali zōophthalmos -ī, f (tuj. ζωόφϑαλμον ali ζωόφϑαλμος) bot. veliki netrésk (starejše veliki úheljnik), imenovan tudi aizoum maius: Plin., Ap. h.

zōstēr¹ -ēris, acc. -ēra, m (tuj. ζωστήρ) pas, opas; metaf.

1. pasovec, pasasti izpuščaj, herpes zoster, starejše opasujoča bolezen (imenovana tudi zōna): ignis sacri plura sunt genera, inter quae medium hominem ambiens, qui zoster vocatur, et enecat, si cinxit Plin.

2. bot. zóster, pas, vrsta morske haluge ali morskega mahu: folio lato, colore viridi gignit quod quidam prason vocant, alii zostera Plin.