Franja

sarītor (sarrītor) -ōris, m (sar(r)īre) okopavač, plevec: VARR., COL.; pooseb. kot podeželsko božanstvo deus Saritor ali samo Saritor (bog) Sarítor = Okopa(va)č, Plevec: SERV. – V sinkop. obl. sartor -ōris, m: PROB.; pren.: sator et sartor scelerum PL. gojitelj, gojilec, negovalec.

satis, okrajšano sat (gl. sat), adv. (okameneli nom. sg. subst. *sati-s, nasičenje, sitost; prim. gr. ἄω [iz *σάω] s homerskim inf. aor. ἆσαι in fut. ἄσειν (na)sitim, ἅδην (za)dosti, ἄατος nenasiten, lat. satur, satiās, satiēs, satietās, satiāre, got. saþs = stvnem. sat = nem. satt = sl. sit, got. sōþ sitost, gasoþjan nasititi, lit. sótis sitost, sotùs sit, zlahka nasitljiv, sótinti nasititi, sl. sitost)

I. adj. indecl.

1. zadosten, dovolj(š)en, (za)dosti, dovolj; kot predik. pri pomožniku: PL., TER., TIT. AP. NON., H., SEN. TR. idr., id (hoc O.) mihi satis est CI. mi zadostuje, id sibi sat esse ad ... C., cui, si coniuret populus, vix totus s. sit LUC. FR. bi bil kos, s. est tibi praesidium in legibus CI., is numerus s. erat L., si ad arcendum Poenum consul alter s. esset L., in poenas non s. unus eris O.; satis (sat) est z inf. ali ACI kot subj.: L., LUCR. idr., s. erat respondere CI., nec vidisse semel s. est V., non s. est dixisse H., non est s. aestimare PLIN. ni mogoče dovolj ...; s kondicionalnim stavkom: PL. idr., mi s. est, si ... vitam famaque tueri incolumem possum H.; tako tudi: satis est, dum ... TER. Kot odvisni predik. pri glag. habere, credere, putare imeti (šteti) za zadostno, komu zadostovati kaj, dovolj biti komu kaj, zadovoljiti (zadovoljevati) se s čim: quando id, quod s. erat, satis habere noluit PL., neque vero id s. habuit N.; z inf.: CA., TER., LUCR., VELL. idr., nostri s. habebant discedere C., vos s. habebatis animam retinere S., si non s. habet avaritiam suam explere CI., s. habeant se defendere N., non ille s. cognosse habet O., illud notasse s. habeo Q., non s. credunt excepisse, quae relicta erant Q., dum s. putant vitio carere Q.; s kondicionalnim stavkom: si, quae similia veri sint, pro veris accipiantur, s. habeam L., s. habebant, si salvi esse possent N., s. habebam, si tenues res meae nec mihi pudori nec cuiquam oneri forent T.; s quod: IUST. idr., senatus censuit s. habendum, quod praetor iusiurandum polliceretur L. Pogosto subst. z gen.: PL., TER., Q., DIG. idr., si s. aetatis atque roboris haberet CI., s. firmitatis CI., praesidii CI., N. amicorum S., honorum, virium L., habebat enim s. eloquentiae N. precej, iam s. terris nivis atque dirae grandinis misit pater H.

2. poseb. v komp. satius bolj(š)e, koristnej(š)e, uspešnej(š)e, primernej(š)e, ustreznej(š)e; satius esse ali satius censere, credere, existimare, putare, videri z inf. in ACI: satiust (= satis est) mihi quovis exitio interire PL., plus scire satiust quam loqui servom hominem PL., mori satius esse CI., mori me satius est TER., inter feras satius est aetatem degere quam in hac tantā immanitate versari CI., id, quod neque obest neque adiuvat, satius est praeterire CORN., obrui Aetnae ignibus aut mergi freto satius illi insulae esse quam ... L., bono vinci satius est quam malo more iniuriam vincere S., satius esse in Asia quam in Europa dimicari N., nonne fuit satius tristis Amaryllidis iras atque superba pati fastidia? V., ut satius multo iam sit parēre quietum quam regere imperio res velle LUCR., satius existimans concedere quam armis contendere N., satius putaverunt in urbe eum comprehendi N., quis satius censeat absinthite vino utendum potius quam absinthio ipso? PLIN., satius tenues ducere credis acos MART., terga hostium impugnare satius visum est L.; satius est z ut: NOV. FR. idr., satius est, ut se ab uxoris congressione contineat LACT.; satius = potius „raje“ je le napačna razvozlava besedila pri VARR. (Rerum rusticarum libri 1, 2, 26) in pri PR. (3, 32(38), 31). –

II. adv.

1. (za)dosti, zadostno, dovolj (naspr. parum, minus)
a) pri glag.: PL., TER., CORN. idr., s. consequi, s. ostendere CI., te s. laudare non possum CI., s. providere S., omnibus s. compositis L.; abs.: de hoc s. CI. ali sed s. de hoc N. (sc. dictum est).
b) pri adj.: PL., TER., DIG., AUR. idr., s. honestus CI., quod supplicium s. acre reperietur in eum? CI., sed iam s. multa de causa (sc. dixi) CI., vix s. exercitatus in dicendo N., s. providens S., s. sanus, s. certus, s. gnarus CU., responsa non dabantur s. fida V., s. beatus, s. spectatus, s. inter vilia fortis H.
c) pri adv.: s. diu PL., s. bene, s. honeste CI., neque s. me commode dicere neque s. graviter conqueri posse intellego CI., s. saepe S., s. adhuc TER., L. zadosti dolgo, sic s. TER. že velja, še precej. – V pogovornem jeziku pogosto sátine ali satin (satin') = satisne: satine est id ad illam vitam? CI., satine recte? TER. ali satine salve? ali satin salvae? PL., TER., S. FR., L., FR., AUS.

2. satis agere imeti dosti opraviti (opravka) s čim, imeti težave s čim: te in somnis egi satis PL., instruebatur acies a consulibus de vi ac multitudine hostium satis agentibus GELL., satisque agerent Romani GELL.; z gen. (s čim): satis agentes rerum suarum AP.; brezos.: pugnatur acriter, agitur tamen satis CI. EP.

3. satis kot jur. t. t. = zadostna (primerna) varščina (kavcija, jamčevina, založnina), zadostno poroštvo v zvezah
a) satis cavere ICTI. ali satis dare (pisano tudi kot sklop satisdare) da(ja)ti zadostno varščino (jamčevino, založnino, poroštvo), biti porok, porokováti: CA., ICTI. idr., de satis dando te rogo, quoad eris Romae, ut tu satis des CI.; z gen. (za kaj, zaradi česa, glede česa): satis dare (satisdare) damni infecti CI. spričo škode, ki se je je bati, če bi nastala kaka škoda, fideicommissi ICTI., iudicatae pecuniae VAL. MAX.; od tod abl. satis datō (satisdatō), npr. debere CI. EP. ali promittere ICTI. z dano varščino, z danim poroštvom.
b) satis offerre zadostno varščino (kavcijo, jamčevino, založnino) ponuditi (ponujati): ICTI.
c) satis accipere (pisano tudi kot sklop satisaccipere) zadostno varščino (kavcijo, jamčevino, založnino) preje(ma)ti: PL., ICTI. idr., satis accipio, quae accipiunda sunt, satis accipiantur CA., iudicatum solvi satis accipiat; quibus a me verbis satis acceperit, isdem ipse, quod peto, satis det CI.; pren.: satis (po nekaterih izdajah sat) acceptum habere PL. = biti (za)trdno prepričan, trdno ((za)gotovo) vedeti, tako tudi: satis (po nekaterih izdajah sat) acceptum est alicui PL.
d) satis exigere ali satis petere zadostno varščino (kavcijo, jamčevino, založnino) zahtevati: ICTI.; z gen. (za kaj, zaradi česa): ne satis fideicommissi peteretur DIG.
e) satis facio -ere, gl. satis-faciō. –

III. pogosto se uporablja v zloženkah, gl. satis-acceptiō, satis-accipiō, satisdatiō, satisdato, satisdator, satis-dō, satis-faciō, satisfactiō, satisfactīonālis.

sator -ōris, m (serō²)

1. sejalec, sadilec: VARR., COL., PLIN.; pooseb. kot božanstvo: SERV.

2. klas. le metaf. začetnik, povzročitelj, povzročník (povzróčnik), (s)početnik, roditelj, oče: PH., SEN. TR., SIL., FR. idr., omnium rerum ... seminator et sator et parens est mundus CI., sator sartorque scelerum PL., litis L., aeternûm humanûm (= deorum hominumque) sator PAC. FR., caelestum sator CI. POËT. = hominum sator atque deorum (= Iuppiter) V., annorum nitidique sator pulcherrimus mundi (= Ianus) MART., omnium deorum sator (= Saturnus) LACT.

saturitās -ātis, f (satur)

1. sitost, nasičenost, nasičenje: AUR., saturitate ebrius PL. dodobra opit, quid causae est, quin virgis te usque ad saturitatem sauciem? PL. da boš imel zadosti; šalj. pooseb. kot boginja nekega zajedavca: ita me amabit sancta Saturitas PL. sveta Sitost.

2. metaf.
a) sitost, nasičenost, nasičenje, polnost (barv): ille pallor saturitate fraudata PLIN.
b) (pre)obilnost, (pre)obilje, izobilje, prebitek, presežek, preostanek: saturitas copiaque omnium rerum CI., saturitas Aegyptia TERT.
c) konkr. preostanek zaužitih jedi = izpraznitev, praznjenje, otrebki: faris saturitatem emittere PLIN.

Sāturnus -ī, m (ime etr. izvora; starejša izpeljava imena iz serere, satus preko *Sēturnus [prim. stlat. Saeturnus] v Sāturnus je zgolj ljudska etim.) Satúrn, latinski bog setve in saditve (ab satu est dictus Saturnus VARR.). Ta staroitalski bog, čigar soproga je bila Ops, boginja zemlje in rodovitnosti, in so ga pozneje poistovetili z grškim Kron(os)om (Κρόνος), je bil sin Urana in Gaje, najmlajši Titan, soprog Re(j)e (Rhea), oče Jupitra in najimenitnejših božanstev; potem ko ga je Jupiter pahnil s prestola, je bil kralj v Laciju. V času njegovega vladarstva je bila baje v Italiji zlata doba. Po ljudski etim. (Κρόνος – χρόνος) je tudi bog časa: VARR., CI., V., O., H. idr., Saturni sacra dies TIB. sobota; meton. Saturnus H. planet (premičnica) Saturn = Saturni stella CI., V. ali sidus Saturni PR.; metaf. = feničanski Baal, Moloh, bog sončne vročine in uničujočega ognja: CU. – Od tod adj.

1. Sāturnālis -e satúrnski, Satúrnov: festum MACR.; nav. in klas. le kot subst. Sāturnālia -iōrum (redko -ium, dat. -ibus) n Satúrnov praznik, Satúrnova svečanost, saturnálije, staroitalski praznik, ki so ga obhajali od 17. decembra po več dni, po ljudskem verovanju v spomin na srečno obdobje Saturnove vladavine v Laciju. Ob saturnalijah so se Rimljani medsebojno obdarjali in se zabavali na pojedinah in raznih javnih veselicah; gospodarji so gostili sužnje pri svoji mizi in jim sami stregli: CA., VARR., CI. EP., L., MACR., FEST. idr., io Saturnalia, rogo mensis December est? PETR. (gl. iō). Prvi dan tega praznovanja se je imenoval Saturnalia prima L., drugi Saturnalia secunda CI. EP., tretji Saturnalia tertia CI. EP.; metaf.: vestra Saturnalia MART. = feriae Matronales (ker so na ta praznik dobivale soproge in ljubice darila, gospodinje pa so gostile svoje sužnje (gl. mātrōnālis). Preg.: non semper Saturnalia erunt SEN. PH. niso vsak dan saturnalije = ni vsak dan praznik = v nesrečo se mora človek vdati. – Od tod adj. Sāturnālicius 3 saturnálijski: tributum MART. saturnalijsko darilo = na praznik saturnalij poslano darilo, tako tudi nuces, versus MART.

2. Sāturnius 3 Satúrnov, satúrnijski: stella CI. planet (premičnica) Saturn, sidera (= Capricornus) VAL. FL., regna V. = zlati vek, zlata doba, arva, tellus V. = Italija, terra O. = Lacij (ker je Saturn tam vladal), gens O. = Italci, mons Varri IUST. (staro ime Kapitol(ij)skega griča), falx O. (pridevek, s katerim so upodabljali Saturna), Saturnius pater V. saturnijski oče = Jupiter, Saturnius domitor maris V. = Neptun, Saturnia Iuno V. Saturnijka (= Saturnova hči) Junona, virgo O. = Vesta, hči (po drugih mati) Saturna, coniux SIL. = Re(j)a (Rhea), proles (= Picus) O. Saturnov sin, „Saturnovič“, templa LUCAN., aera PERS. bronasto posodje = borno posodje (v času Saturnove vladavine še niso poznali zlata in srebra), numerus Saturnius H. ali versus Saturnius FEST. staroitalsko (okorno) pesništvo, saturnijski verz ⏑—⏑—⏑—— || —⏑—⏑—— (npr. Dabúnt malúm Metélli Naévió poétae), stagna CL. severna morja. Subst.
a) Sāturnius -iī, m Satúrnijec = Saturnov sin = α) Jupiter: O. (Metamorphoses 8, 703), CL. β) Pluton: O. (Metamorph. 5, 420).
b) Sāturnia -ae, f Satúrnija α) Satúrnijka = Saturnova hči = Junona: V., O. β) Satúrnija βα) mesto v Etruriji: L. ββ) mesto na Kapitol(ij)skem griču, ki ga je baje ustanovil Saturn (Kapitol se je sprva imenoval mons Saturnius, gl. zgoraj): VARR., V., PLIN., MIN., FEST. γ) Italija: PLIN.
c) Sāturnigena -ae, m, gl. Sāturni-gena.

Satyrus -ī, m (tuj. Σάτυρος)

1. Sátir, večinoma v pl. Satyrī -ōrum, m Sátiri, gozdna in poljska božanstva, razposajeni Dionizovi spremljevalci na pol človeške, na pol kozlovske zunanjosti; upodabljali so jih z mršavimi lasmi, topim nosom, kozlovskimi ušesi in kozlovskim repom, pozneje, ko so jih istovetili s Pani in Paniski, rimski pesniki pa z latinskimi Favni, tudi kot rogate in kozjenoge: CI., V., O., H., LUCR., COL., SIL. idr., Satyrus Phryx (= Marsyas) O.; meton.
a) satyrus sátirski ples: satyrum moveare Bathylli PERS. ples, ki ga je plesal (pantomimik) Batil kot Satir.
b) v pl. satyri (= gr. σάτυροι) sátirske igre, sátirske drame, komične poigre ali smešnice (oponosnice, zabavljivke) kot dodatek h grškim tragedijam; poleg tragiških junakov so v njih nastopali komični zbori Satirov: satyrorum scriptor, satyri dicaces, protervi H. Od tod adj. Satyricus 3 sátirski =
a) Sátiru podoben: signa PLIN.
b) k sátirski igri (drami) sodeč, satirsko-dramski: genus scaenarum VITR., dramata, fabulae ACR., satyrica vel mimica levitas AUG.

2. metaf. satir, neka Satiru podobna repata opica: PLIN.

sāvium (poklas. suāvium ob (napačni) naslonitvi na suāvis) -iī, n

1. poljub: (alicui) dare savium PL., CAECIL. FR. poljubiti koga, Atticae meis verbis savium des volo CI. EP., tria natorum savia CAT., accipere ab ipsa Venere septem savia suavia AP.; kot ljubkovalna beseda zaljubljencev: meum savium TER.

2. meton. v poljub nabrana usta, gobček, žnabeljček, cmok, cmokec: itaque hic meretricis, labiis dum ductant eum, maiorem partem videas valgis saviis PL., hiulcum savium POËTA AP. GELL.

Opomba: Prvotna, etim. nedognana obl. je sāvium; poklas. obl. suāvium je nastala po ljudski etim., naslanjajoč to besedo na suāvis.

saxitās -ātis, f (saxum) skaln(at)ost, kamnitost, kamena ali skalnata trdota, kot bolezen zatrd(l)ina (otrdelost) v človeškem telesu: CAEL.

Saxō (Saxōn) -onis, acc. -ona, m Saksónec; kolekt.: CL., SID.; kot fem. Saksónka: haec Saxon PRUD.; v pl. Saxonēs -um, m Saksónci, germansko pleme na južnem koncu Kimbrijskega polotoka (na današnjem Holštajnskem (Holstein)): EUTR., AMM.

saxōsitās -ātis, f (saxōsus) = saxitās skaln(at)ost, kamnitost, kamena ali skalnata trdota, kot bolezen zatrd(l)ina (otrdelost) v človeškem telesu: CAEL.

saxum -ī, n (secāre; prim. stvnem. sahs nož)

1. skala ali kamen kot tvar, tvarina, snov, materija, skalina, peč, pečina, v pl. tudi skalovje, skalje, pečevje: ENN. AP. CI., ENN. AP. SERV., O., LUCR., LUCAN., COL. idr., saxa et solitudines CI., saxa praerupta CI. strme skale, nisus per saxa L. plezanje po skalovju, saxo undique absciso rupes L. strmo skalovje, sestoječe iz okrog in okrog ostro usekanih kamenih grmad, immania saxa, vestras, Eure, domos V., saxa latentia V. čeri, Neptunus saxa albo tundit salo H.; pren.: quasi murenula inter definitionum saxa prolaberis AUG. V pl. saxa = kamniti, skalnati (skaloviti, pečevnati, pečinasti) kraji, skalovje, pečevje, pečine, čeri: Ligurum saxa MART. Kot krajevni nom. propr.
a) Saxum ali saxum (sacrum) Sveta skala na Aventinu, kjer je Rem priredil ptičegledje: cum Licinia ... aram ... sub Saxo dedicasset CI., res nomina fecit: appellant saxum O.
b) Saxum (saxum) ali saxum Tarpēium (gl. Tarpēius) Tarpejska skala (pečina) na Kapitolu: PL., CI. EP., DIG. idr., deicere e saxo cives H., Pituanius saxo deiectus est T., tribuni de saxo Tarpeio deiecerunt (sc. Manlium) L.
c) Saxa rubra Rdeče skale, trg s kamnolomi v Etruriji ob Flaminijevi cesti: CI., L., T.
d) saxum Ceraunum (po drugih Ceraunus) Keráv(e)nska skala = Ceraunia (gl. to besedo): PR.
e) occ. skalnat del gore, skalnata gora, skalnat hrib: nubilosa saxa LUCAN., hirta dumis saxa STAT.; poseb. o skalnatem Kapitol(ij)skem griču: Capitoli immobile saxum V., superis habitabile saxum SIL.

2. posamezna skala, posamezen kamen, poseb. (velik) kamen za lučanje: PLIN., AMM. idr., saxum silex L., VITR. kremen, saxum ingens ... ex Capitolio procidit L., in saxo frigida sedi O., pertundunt guttae saxum LUCR., magni ponderis saxa ... in muro collocare C., saxis aut fustibus aliquem praecipitem agere CI., nunc tela, nunc saxa ingerere L., saxa iacere CI., saxis rem gerere O., saxumque e monte revulsum mittere conatur O., subigere saxa SIL., rotare moenibus saxa STAT.; tudi kamen za prače, pračarski kamen: a pueris ii more quodam gentis saxis globosis, ... funda mare apertum incessentes exercebantur L., intorquere saxum SIL.; preg.: saxum volvere TER. (o hudem, napornem delu), inter sacrum saxumque sto PL. ali inter sacrum ac saxum positus AP. (gl. pod sacer); occ.
a) stavbni, gradbeni, rezani kamen: templa saxo structa V., saxum quadratum L. idr. rezani kamen, kvadrast (kvadratast, štirjaški) kamen (kolekt.).
b) bolvan, balvan poseb. marmoren bolvan (balvan) za kipe idr.: non e saxo sculptus CI., canis ante pedes saxo fabricatus eodem stabat O., saxo sollers nunc hominem ponere H.

3. meton.
a) kamnit zid: saxo lucum circumdedit alto O.
b) kamnito poslopje: aurum ... perrumpere amat saxa H.

4. metaf. nekaka cimolska kreda (creta Cimolia), čistilna glina, suknarsko ilo, suknarska ilovica, ki se nahaja kakor skalovje v debelih skladih: (sc. creta) quam vocant saxum. Proprietas saxi (sc. Cimoliae cretae) quod crescit in macerando; itaque pondere emitur, illa mensura proprietas PLIN.

scaevus 3 (prim. gr. σκαιός [iz *σκαιƑός] levi; prim. srednjevisokonem. schief = nem. schief)

1. levi: iter SERV., uti portarum itinera non sint directa, sed scaeva VITR. da poti do vrat niso speljane naravnost, ampak poševno, obrnjene v levo smer. Od tod subst. scaeva -ae, m levičnik, levičar, levak: SEN. RH., ULP. (DIG.). Kot rimski priimek Scaeva Scéva (Skájva) = „Levičnik“, „Levičar“, „Levak“: CI. EP., L.

2. metaf.
a) neroden, okoren, štorast, nespreten, áboten, neumen, nespameten, trapast: GELL. idr., scaevus iste Romulus S. AP. SERV., mulier scaeva AP., fabula PAUL. NOL.
b) neugoden, nenaklonjen, nesrečen, žalosten: fortuna scaeva, in rebus scaevis, somnium scaevissimum AP.

scāla -ae, f (iz *scand-sla: scandere)

1. stopnišče, gréd(n)ica, stolba, stopnice, lestvica, lestva, lestev, poseb. naskočna (naskakovalna, oblegovalna) lestev; sg. stari slovničarji zavračajo (npr. VARR., Q.), vendar ga najdemo pri CELS., HYG., G. (DIG.), CYPR., HIER., ISID. in v VULG.; pren. scala kot ret. figura (= gr. κλῖμαξ) stopnjevanje v izrazu, klímaks; AUG. besedo v tem pomenu razlaga kot „nerabna“. Nav. pl. scālae -ārum, f: PL., ENN. AP. MACR., O., COL., PLIN., AP. idr., cum se fugiens in scalarum tenebras abdidisset CI., in scalis latuit H. pod stopnicami, scalis devolvi CU. zvaliti (skotaliti) se po stopnicah, scalis habito tribus MART. v tretjem nadstropju, na podstrešju, v podstrešnici (kjer so stanovali le reveži), ratis ... expositis stabat scalis V., rarae scalae altitudini aequari poterant L., scalis integros muros transcendere L., positis scalis muros ascendere C., legionarii ... defensores scalis admotis tormentis ... telisque terrebant C., murum modo suffodere, modo scalis aggredi S., scalas applicare moenibus CU., scalas erigere, scalas moenibus admovere ali apponere, scalis evadere T. Kot nom. propr.
a) scalae Gemōniae VAL. MAX. = Gemōniae (gl. to besedo).
b) scalae Hannibalis Hanibalove stopnice, kraj v Firencah: MEL.

2. meton. = gradus stopnica stopnišča: haec per ducentas cum domum tulit scalas MART.

scalpō -ere, scalpsī, scalptum (indoev. kor. *sqele-p- praskati, raziti, rez(lj)ati (razširjeno iz *squel(e)-); prim. gr. σκόλοψ -οπος oster kol, σκάλοψ krt, lat. scalper, scalprum, sculpō, stvnem. scelifa = nem. Schelfe lupina, got. halbs = stvnem. in nem. halb [prvotno „deljen“], skr. kl̥ptáḥ urejen, (o laseh in nohtih) ostrižen, obrezan, kalpáyati ureja, razdeljuje)

1. (s)praskati, grebsti, razgrebsti (razgrebati), raziti, vražati, (z)drgniti, (o)dŕzati, podŕzati: caput digito uno IUV. čohljati (praskati) se (ševeljati) po laseh z enim (samim) prstom (da se frizura ne pokvari), poseb. o Pompeju: ASIN. POLL. AP. SEN. RH., ASIN. POLL. AP. AMM., terram unguibus H., dentes NOV. FR., PLIN., scalpendo ferreis unguibus PLIN., vitiosum locum morsu COL. (o)glodati (oglodavati), verrucam SUET.; pren. dražiti k pohoti, zbujati pohoto (k pohoti), drástiti, razvnemati, zbujati poželenje (naslado): tremulo scalpuntur ubi intima versu PERS.

2. (kot umetniški t. t.) rezati, vrezati (vrezovati, vrezavati) v kamen, les, (iz)rezljati, vrezlja(va)ti, izrezati (izrezovati, izrezavati), (v)gravirati, (v)dolbsti, izdolbsti, vsekati (vsekovati, vsekavati) (scalpere o ploskem reliefu (basreliefu, ploskorezbi), sculpere o visokem reliefu (pridvižnem ali na pol pridvižnem delu)): MIN. idr., apta manus est ad fingendum, ad scalpendum CI., nostri memorem sepulcro scalpe querelam H., flores et acanthi eleganter scalpti, capita leonina sunt scalpenda VITR., scalpsisse marmora PLIN., vetuit in gemma se ab alio scalpi quam ab Pyrgotele PLIN.

Scantīnius (Scātīnius) 3 Skantínij(ev), Skatínij(ev), ime rimskega rodu, izmed katerega sta znana

1. P. Scantinius Publij Skantinij, pontifik: L.

2. C. Scantinius Capitolinus Gaj Skantinij Kapitolin, tribunus plebis: VAL. MAX. Kot adj. = Ska(n)tínijev: lex Scantinia (sc. de nefanda Venere) CAELIUS AP. CI. EP., SUET., IUV., TERT., PRUD., AUS.

Scantius 3 Skáncij(ev), Skántij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znana je Scantia -ae, f Skáncija (Skántija): CI. Kot adj. = Skáncijev (Skántijev): Scantia silva CI. Skáncijev (Skántijev) gozd v Kampaniji, aquae PLIN. zdravilni studenci ali zdravilišča, najbrž blizu tega gozda. – Od tod adj. Scantiānus 3 Skáncijev (Skántijev), skáncijski (skántijski), skancijánski (skantijánski): māla VARR., uva, vitis PLIN.

scaphula -ae, f (demin. scapha) čolnič, čolniček: VEG., PAUL. NOL.; kot kopalna, umivalna posoda: CAEL.

scapula¹ -ae, f (prim. umbr. scapla = lat. scapulam)

1. ploščata kost ob plečih, lopatica, rame, rama, hrbet, nav. v pl. scapulae -ārum, f lopatice, rame, ramena, hrbet; v sg.: VULG.; v pl.: PL., CA. AP. FEST., VARR., O., CELS., SEN. RH., CL., P. F. idr., scapulas perdidi TER. dodobra sem jih dobil po grbi, scapulas praebere verberibus SEN. PH., nudis scapulis aut semitectis SEN. PH.

2. metaf. (z)gornji del česa: machinae VITR. zgornji konci grede, montium TERT. gorska slemena. – Kot nom. propr. Scapula -ae, m Skápula, priimek Kornelijevega rodu, npr.
a) P. Cornelius Scapula Publij Kornelij Skapula: L.
b) P. (Quinctius) Scapula Publij Kvinkcij Skapula, upnik svojega sorodnika Gaja Kvinkcija: CI.
c) T. Quinctius Scapula Tit Kvinkcij Skapula, ki je začel vojno proti Cezarju v Hispaniji; po bitki pri Mundi se je dal usmrtiti in sežgati svojemu sužnju: CI. EP., AUCT. B. HISP. – Od tod adj. Scapulānus 3 Skápulov: horti CI. EP.

scarītis -idis, f (tuj. σκαρῖτις) skarítida (skaritíd), nam neznan dragulj iste barve kot riba, imenovana scarus: PLIN.

scatebra -ae, f (scatēre) vrvranje, vrvenje, vrenje, vzvrvravanje, žubor, žuborenje: fluviae (= fluvii) ACC. AP. NON., fonticuli PLIN., fontium PLIN., AP.; v pl. tudi vrvrajoče (žuboreče) vodovje: scatebrisque arentia temperat arva V. – Kot nom. propr. Scatebra -ae, f Skátebra, rečica v Laciju, pritok reke Liris na kazinskem ozemlju (Casīnum): PLIN.