Franja

Būcephalās -ae, acc. -am in -ān, m: Cu., Plin., in Būcephalus -ī, m: Gell. (mak. Βουκεφάλας, gr. Βουκέφαλος) Bukefal = Biko-glav, ime konja Aleksandra Vel. Od tod Būcephala -ae, f: Plin. in Būcephalē -ēs, f: Iust. (Βουκεφάλη), tudi Būcephala -ōrum, n: Cu. (τὰ Βουκέφαλα) in Būcephalos -ī, f: Gell. Bukefala, Bukefale, mesto ob Hidaspu v Indiji, katero je Aleksander Vel. ustanovil in poimenoval na čast svojemu konju.

būcina -ae, f (ali iz *bovicina: bōs in canere, torej pastirski rog, ali sor. z gr. βύκτης tuleč in lat. bucca) polžasto zavito trobilo iz pločevine ali medi, podobno našemu lovskemu rogu,

1. pastirski rog, poseb. svinjskih in govejih pastirjev: Pr., Col., ad bucinam inflatam convenire Varr., buccina signum dira dedit V.

2. (vojaško) bojni rog, troblja, trobenta, s katero se je iz poveljnikovega šotora dajalo glavno znamenje za napad ali odhod; to znamenje je pešakom razglašala tuba, konjenikom pa lituus: bello dat signum rauca cruentum bucina V., signum e tabernaculo regis bucinā dabatur Cu.; z bojnim rogom so dajali tudi znamenje za izmenjavanje nočne straže, ki je bila razdeljena na štiri izmene: secundae vigiliae bucinā signum datum L., iam quarta canit bucina lucem Pr., te (iurisconsultum) gallorum, illum (imperatorem) bucinarum cantus exsuscitat Ci., mediam somni cum bucina noctem divideret Sil.; met. znamenje z bojnim rogom: ut ad tertiam bucinam (= vigiliam) praesto essent L.; s takim znamenjem so naznanjali tudi konec glavnega obeda (proti večeru): convivium bucinā dimitti T.

3. (v javnem in državljanskem življenju) troblja,
a) s katero so sklicevali ali razpuščali kako množico, v starejši dobi narodne zbore: signum, quod erat notum vicinitati, bucinā datur: homines ex agris concurrunt Ci., bucina cogebat priscos ad verba Quirites Pr.
b) za naznanjanje štirih obdobij, na katera je bil razdeljen državljanski dan: nondum in noctem vergente die tertia misit bucina signum Sen. tr.

4. znamenilo v urnem kolesju: Vitr.

5. pren.: quam foedae bucina famae Iuv. troblja = raztrobljenje, raznašanje.

6. pren. vrtalkasto zavita školjka, na katero trobi Triton = Tritonov rog: cava bucina sumitur illi (sc. Tritoni) O.

būcinum -ī, n (būcina)

1. glas troblje, glas roga: bucini sonus Plin., ad bucinum recurvae (conchae) Plin.; ad bucinum Dig. kraj v Rimu na drugi strani Tibere:

2. morska troblja, lupinar za bagrenje: Plin.

būcolicus 3 (gr. βουκολικός izβουκόλος goveji pastir) pastirski, kmečki, selski: modi O. ali poëma Col. pastirska pesem; subst. būcolica -ōrum, n pastirske pesmi, idile: Gell., Don., Serv., in extrema bucolicorum parte Amm. v zadnji pesmi svojih (Vergilijevih) idil. — V gr. obl. būcolicos -ē -on: bucolice tome (βουκολική τομή) bukolska diereza po četrti heksametrovi stopici; najpog. so jo rabili bukolski pesniki: Aus.; būcolica -ōn, n (sc. ποιημάτια) Bukolika, naslov Vergilijevih pastirskih pesmi.

būcrius -iī, m (gr. βούκριος) bukrij, neka zver: Iul. Val. (tudi v abl. pl. buriis: būrius).

Budalia -ae, f Budalija, mesto v spodnji Panoniji na sirmijskem ozemlju: Eutr.

bulbus (bolbus, volvus) -ī, m (prim. gr. βόλβος čebula, lat. bulba, bulla)

1. v širšem pomenu čebulica, podzemeljsko steblo lilijevk (lilij, narcis, tulipanov idr.), gomolj: Cels., Col., Plin., adice narcissi bis sex cortice bulbos O.

2. v ožjem pomenu čebula kot užitna vrtnina (najbolj znana je bila megarska), tudi česen: Ca., Cels., Plin. idr., an Libycis bulbus tibi missus ab oris, an veniat Megaris, noxius omnis erit O. — Kot nom. propr. Bulbus -ī, m Bulb, Čebula: Ci.

bullātiō -ōnis, f (bullāre) mehurjenje, vrvranje: magnes... sparsa bullatione Plin. pretrgan od mehurnin (po drugih sparsa bulbatione = v posameznih gomoljih).

Bullis (Byllis) -idis, f (Βουλλίς, Βύλλις) Bulida, Bilida, mesto v južni Iliriji: Ci., C. Od tod adj.

1. Bullidēnsis -e bulidski: coloniae Plin.; subst. Bullidēnsēs -ium, m: Ci. ep., C. ali Bulliēnsēs -ium, m: Ci. ali Bulliōnēs -um, m: Plin. Bulidanci, preb. Bulide.

2. Bullīnus 3 bulidski: ager L.; subst. Bullīnī -ōrum, m = Bulli(d)ēnsēs: L.

Būpalus -ī, m (Βούπαλος) Bupal, gr. kipar z otoka Hiosa, nasprotnik jambskega pesnika Hiponakta, čigar grdi obraz je v spačeni podobi izpostavil posmehu; zato pa si ga je Hiponakt tako privoščil v svojih jambih, da se je Bupal baje obesil: H., Plin.

Būra -ae, f (Βοῦρα) Bura, obmorsko ahajsko mesto, ki se je l. 373 zaradi potresa pogreznilo v morje: Plin. — Soobl. Būris -is, acc. -in, f Buris: O., Sen. ph.

Burdigala -ae, f Burdigala, prastaro mesto Biturigov Viviskov v Akvitaniji, rojstni kraj pesnika Avzonija (zdaj Bordeaux): Mart., Eutr., Aus., Amm. Od tod adj. Burdigalēnsis -e burdigalski, iz Burdigale: discipulus Sid.

Bursaōnēnsēs -ium, m Burzaonci, mestna občina v tarakonski Hispaniji: Plin. — Soobl. Bursavōnēnsēs -ium, m Burzavonci: Auct. b. Hisp. in Bursaōnēs -um, m Burzaonci: L. fr.

būstum -ī, n (ūrere; kakor bustar po napačni razstavi glag. ambūrere, combūrere v am-būrere, com-būrere nastala oblika)

1. prostor, kjer so mrliče sežigali in pokopavali, mrtvaško sežigališče: Stat., horrifico cinefactus busto Lucr.; semiusta busta V. napol zgorele grmade; met. sežgano truplo, sežgan mrlič: egena sepulcri busta iacēre reor Stat.; pren.
a) (o razdejanem mestu) prazno pogorišče: Plin.
b) žgališče na žrtveniku: tura in bustum arae iacere Hier.

2. sinekdoha gomila, grob, grobišče, nagrobnik, nagrobni spomenik: Pl., Sen. tr., Suet., excelso coacervatum aggere bustum Cat., ingens... terreno ex aggere bustum V., exiguum bustum Pr., hostilia busta piare O., bustum violare Ci., Lucan., alicuius busto insultare H., incīdere aliquid in busto Ci., Busta (busta) Gallica L. ali Ad Busta Gallica Varr. Galska grobišča, Ob galskih grobiščih, kraj v Rimu, kjer je dal Kamil pobite Galce sežgati in pokopati; pesn. o želodcu živali, ki žre žive ljudi, živi grob: viva videns vivo sepeliri viscera busto Lucr. živo telo v živem grobu; pren. grob = pogubišče, kraj, kjer se kaj pogubi, ali poguba, t.j. oseba, ki kaj pogubi, pogubitelj: cui templum illud (Castoris) fuit... bustum legum omnium ac religionum Ci., quotiens... civilia (= civium) busta Philippos... canerem Pr., tu (Piso), bustum rei publicae Ci., bustum miserabile nati O. (o Tereju, ki je zaužil lastnega sina).

Būthrōtum -ī, n (Βουϑρωτόν) Butrot, primorsko mesto v Epiru nasproti Krfa (zdaj Butrintit v Albaniji): Ci. ep., C., V. idr. — Soobl. Būthrōtos -ī, f (Βουϑρωτός) Butrot: O. — Od tod adj. Būthrōtius 3 (Βουϑρώτιος) butrotski, butroški: ager, causa Ci. ep.; subst. Būthrōtiī -ōrum, m Butrotčani, preb. Butrota: Ci. ep.

Būtos -ī, f (Βοῦτος) But, glav. mesto okraja Ptenethu v spodnjem Egiptu ob sebenitskem Nilovem ustju s slavnim Latoninin svetiščem in preročiščem: Plin. Od tod adj. Būticus 3 (Βουτικός) butski: linum Plin.

Butuntum (Butuntīnum) -ī, n Butunt, Butuntin, mesto v Kalabriji (zdaj Bitonto); od tod preb. Butuntīnēnsēs -ium, m Butuntčani, Butuntinci: Plin.

Buxentum -ī, n (iz gr. acc. Πυξόεντα: Πυξοῦς „zelenikovit“) Buksent, mesto v Lukaniji, ki so ga ustanovili Mesenci, pozneje rim. naselbina (zdaj Policastro Bussentino): L., Vell. idr. Od tod adj. Buxentius 3 buksentski: pubes Sil.

buxus -ī, f in buxum -ī, n (iz gr. πύξος) zelenika: Enn. fr. (z obl. buxum), Plin. (z obema obl.), iuvat undantem buxo spectare Cytorum V., buxus virens perpetuo O., densae foliis buxi O., Idaea buxus Val. Fl., Stat., multiformis, gradata Plin. iun.

2. met.
a) zelenikovina: torno rasile buxum V., ora buxo pallidiora O.
b) različni izdelki iz zelenikovine: piščal, svirka; v obl. buxum: Sen. tr., aëra... inflati complevit murmure buxi O., cava buxa Pr., inspirata buxa Stat.; v obl. buxus: tympana vos buxusque vocat Berecynthia V., longo foramine buxus O. (prim.: multifori tibia buxi O.), plurima buxus Stat.; vrtavka: volubile buxum V., buxum torquere flagello Pers; glavnik: crines depectere buxo O., caput intactum buxo Iuv.; pisalna deščica: Prud., vulgari buxo sordida cera fuit Pr.

Byblis -idis, acc. -ida, f (Βυβλίς) Biblida,

1. mitološka Miletova hči, ki se je zaljubila v svojega brata Kavna in se utopljena v solzah spremenila v izvir (ali se obesila): O., Hyg.

2. otok v Egejskem morju, tudi Melos: Plin.