Franja

Hierāpolis -is, acc. -im, abl. -ī, f (Ἱεράπολις) Hierápolis, Hierápola,

1. mesto v jugozahodni Frigiji, znameniti kraj Kibelinega bogoslužja; blizu mesta so bili vroči rudninski vrelci: Vitr., Plin., Ap., Amm., Vulg. — Od tod preb. Hierāpolītae -ārum, m: Plin. ali Hierāpolītānī -ōrum, m: Dig., Macr. Hierapoliti.

2. mesto v Siriji: Plin.

Hierocaesarīa (-rēa) -ae, f (Ἱεροκαισάρεια) Hierokajsarêja, mesto na severni lidijski meji: T. — Od tod preb. Hierocaesariēnsēs -ium, m Hierokajsarijan(c)i: T.

Hierō(n) -ōnis, m (Ἱέρων) Hiêron,

1. Hieron I. je v Sirakuzah vladal v letih 477—467; na njegovem dvoru so nekoliko časa bivali grški pesniki Pindar, Simonid, Bakhilid, Epiharmos in Ajshil: Ci.

2. Hieron II., Hieroklov sin, je v Sirakuzah vladal v letih 269—215. V prvi punski vojni je bil sprva zaveznik Kartažanov, potem pa Rimljanov: Pl., Varr., Ci., L., Sil., Fl., Iust. — Od tod adj. Hierōnicus 3 Hieronov = Hierona II.: lex Ci.

Hierosolyma -ōrum, n (Ἱεροσόλυμα iz hebr. Ierušalājim) Jerúzalem, glavno palestinsko mesto: cesar P. Elij Hadrijan je mesto na novo ustanovil, zato se je po njem imenovalo Aelia Capitolina: Ci., Plin., T., Suet., Fl., Lact., Eutr., M. Soobl. Hierosolyma -ae, f: Plin., Eccl. ali Ierosolyma in Jerosolyma -ae, f: Eccl., Vulg., tudi Hī̆erū̆sā̆lem ali Jerūsālem, fem. indecl.: Eccl. — Od tod

1. adj. Hierosolymārius 3 jeruzalemski; kot šalj. vzdevek Pompeja, ki se je zelo ponašal s svojimi azijskimi zmagami = jeruzalemski junak: Ci. ep.

2. subst. Hierosolymīta -ae, m (Ἱεροσολυμίτης) Jeruzalemec: Hier.

3. adj. Hierosolymītānus (Ierosolymītānus) 3 jeruzalemski: regnum Aug., episcopus Hier.

Hīmera -ae,

1. m (Ἱμέρας) Hímera, ime dveh sicil(ij)skih rek, ki izvirajo na Nebrodski gori (Nebrōdēs); manjša (zdaj Fiume Grande) teče proti severu, večja (zdaj Fiume Salso) proti jugu: L., Mel., Sil. Soobl. Hīmeras -ae, m Himera: Vitr.

2. f (Ἱμέρα) Himera (zdaj Termini Imerese), mesto na zahodni strani reke Himere vzhodno od Panorma, edina grška republika na severni sicil(ij)ski obali, zankelska (Zanclē) naselbina, ki jo je opustošil Hanibal: Ci., Mel., Plin., Iust. Soobl. Hīmera -ōrum, n Himera: O. — Od tod adj. Hīmeraeus 3 (Ἱμεραῖος) ali Hīmerēnsis -e, himerski, iz Himere: Plin.

hinnuleus (hīnuleus, bolje īnuleus) -ī, m (iz gr. ἔνελος jelen)

1. mulino žrebe (od žrebca in oslice), mlad mulec: Varr.

2. jelenček, srnjaček: Pr., Plin., vitas inuleo me similis, Chloē H.

hiō -āre -āvī -ātum

I. intr.

1. zijati, zevati, odprt biti: Lucr., Col., Lucan., Suet., Amm., concha hians Ci., hiavit humus multa S. fr., venas adstringit hiantīs V. zevajoče, nec flos ullus hiat pratis Pr., oculi hiantes Pl. odprte, Plin., ipse (chamaeleon) hianti semper ore Plin., hianti ore aquam captare Cu., ossa hiantia Iuv.

2. occ. usta (žrelo, kljun) odpirati, zevati: leo hians inmane V., Umber (canis) haeret hians V. hlastajoč, pars tollere vocem … clamor frustratur hiantes V., unde datum sentis lupus hic Tiberinus an alto captus hiet … ? H., hianti mella dare Val. Fl., hiat ceu pullus Iuv.

3. metaf.
a) usta odpirati, zijati α) od želje po čem = hrepeneti —, hlepeti —, koprneti —, hlastati po čem, poganjati se —, željno si prizadevati za kaj: Sen. ph., Ap., utrum ea domus hiare … ac poscere aliquid videtur Ci., Verrem avaritiā semper hiante … fuisse Ci., emptor hians H. hlasten, corvus hians H. (o lovcu na dediščine) hlasten, hiantes … cupiditates T. nenasitne. β) od strmenja = (o)strmeti —, prevzet biti nad čim, (za)čuditi se čemu, nad čim, osupniti: hunc plausus hiantem … corripuit V., vulgus ad magnitudinem praemiorum hiabat T. γ) od dolgega časa = zijala prodajati, zijati: honor lacerabat hiantem desidiā populum Sil.
b) (o govoru) = ne skladati se, biti neskladen, biti brez zveze: hiantia loqui Ci., hians oratio Q., hians compositio T.; poseb. o zevu (hiatus) v govoru: quae (vocalium concursiones) vastam atque hiantem orationem reddunt Corn. „zevajoč“, poëtae, ut versum facerent, saepe hiabant Ci. so dopuščali zev, oratio hiat, cum concursus vocalium accedit Q. —

II. trans. kaj z odprtimi usti na dan spraviti =

1. (iz)bljuvati, (iz)bruhati, ex ore cruores saucia tigris hiat Val. Fl.

2. izustiti, reči (izpod krinke), (iz)dahniti: fabula seu maesto ponatur hianda tragoedo Pers., tacitā carmen hiare lyrā Pr.

Hippasus (-os) -ī, m (Ἵππασος = Jezdec) Hípaz,

1. Evritov sin: O., Hyg.

2. neki Kentaver: O.

3. kalidonski lovec: O.

4. Aktorjev oče: Hyg.

5. Priamov sin: Hyg. — Od tod patron. Hippasidēs -ae, m Hipazov sin: Naubolus Hipp. Stat.

Hippō -ōnis, m (Ἱππών) Hípon,

1. ime dveh afriških mest (od tod Hippo uterque Plin.)
a) Hippō rēgius (Ἱππὼν βασιλικός) kraljevi Hipon v Numidiji (zdaj Bône (Hippone)): L., Auct. b. Afr., Mel., Plin., tudi samo Hippo: N., L., Sil. Soobl. Hippōna Rēgiēnsis: Cassian.
b) Hippō Diarrhytus Ἱππὼν Διάῤῥυτος) vodnati Hipon (ker leži med obilnim vodovjem), mesto v Tuniziji na Belem rtu (zdaj Bizerta ali Banzart): S., Mel., Plin. Od tod adj. Hippōnēnsis -e, hiponski: sinus Mel., Plin., colonia (= Hippo Diarrh.) Plin. iun.; subst. Hippōnēnses -ium, m Hipon(ij)ci: Plin.

2. karpetansko mesto v Tarakonski Hispaniji (zdaj Yepes vzhodno od Toleda) L., pri Plin. imenovano Hippo Nova Novi Hipon.

3. brut(ij)sko mesto na južni strani Zaliva sv. Evfemije, pozneje imenovano Vibo (Vibona, Bibona) Vibon(a) (zdaj Vibo Valentia): Mel., Plin.

Hippocratēs -is, m (Ἱπποκράτης) Hipókrat,

1. najslavnejši grški zdravnik, doma z otoka Kosa (Cōs), roj. okrog l. 460, umrl v tesal(ij)ski Larisi okrog l. 366: Varr., Ci. Od tod adj. Hippocraticus 3 hipokratski: laniena Prud. (ki ima Hippocrātica).

2. neki Sirakužan: L.

Hippocrēnē -ēs, f (= gr. ἵππου κρήνη konjski vrelec) Hipokréna, Muzam posvečen vrelec na Helikonu, ki ga je baje Pegaz odprl s tem, da je s kopitom udaril ob tla: O. Od tod adj. Hippocrēnaeus 3 hipokrenski: fontes Auct. de laud. Herc. ap. Cl. Subst. Hippocrēnidēs -um, f Hipokrenke = Muze: Serv.

Hippodamē -ēs in Hippodamēa ali -īa -ae, f (Ἱπποδάμη, Ἱπποδάμεια = Krotilka konj) Hipódama, Hipodamêja,

1. lepa hči Ojnomaa (Oenomaus), kralja v elidski Pizi, ki jo je hotel za ženo dati tistemu, ki bi ga v (konjski) dirki premagal. Pelops je Ojnomaovega voznika Mirtila podkupil, da je iz voza potegnil glavni žebelj; tako se je voz med dirko zvrnil in Pelops si je pridobil soprogo, ki mu je rodila Atreja in Tiesta: V. (z obl. -ē), Enn. ap. Ci. (z obl. -ēa), O., Pr. in Val. Fl. (z obl. -īa); od tod preg.: dotatae regnum vetus Hippodamiae Pr. = velika sreča.

2. hči Lapita Atraksa (Atrax), Pejritoova soproga; na njeni svatbi se je vnel boj med Lapiti in Kentavri (gl. Lapitha): O. (z obl. -ē in -īa).

Hippōnax -actis, m (Ἱππῶναξ) Hipónaks znamenit jambski pesnik iz Efeza, okrog l. 540 v Klazomenah, od tod imenovan tudi Clazomenius Klazomenski; izumil je verz (gr. σκάζων) šepavi jamb (holijamb): Ci., H., Plin. — Od tod adj. Hippōnactēus 3 (Ἱππονάκτειος) Hiponaksov = zbadljiv, rezek: praeconium Ci. ep. (o zabavljici Licinija Kalva); subst. Hippōnactēī -ōrum, m (sc. versūs, σκάζοντες) Hiponaksovi veri: Ci.

hippophobas -adis, acc. -ada, f (gr. ἱππόφοβάς) hipofobada = „konjski strah“, bot. rastlina, ki se je baje konji bojijo (od tod njeno grško ime), imenovana tudi Achaemenis (gl. Achaemenēs): Plin.

Hirpīnī (Irpīnī) -ōrum, m (iz osk.-sab. hirpus, irpus volk) Hirpín(ij)ci (Irpín(ij)ci), samnijsko pleme v južni Italiji med Kampanijo in Apulijo: L., Sil. (z obl. Irpini), Serv., P. F.; meton. Hirpin(ij)ci = Hirpinija, hirpin(ij)sko ozemlje: Hannibal ex Hirpinis in Samnium transit L., dum haec in Hirpinis geruntur L. Od tod adj. Hirpīnus (Irpīnus) 3 hirpin(ij)ski (irpin(ij)ski): ager, fundus Hirp. Ci., Hirpina pubes Sil., Hirpinus (sc. equus) Iuv.

Hirtius 3 Hírtij(ev), ime rim. plebejskega rodú, poseb. A. Hirtius Avel Hirtij, Cezarjev prijatelj in podpoveljnik, spisal 8. knjigo Cezarjeve „Galske vojne“, padel v bitki pri Mutini l. 43: Varr. ap. Arn., Ci., Q. Ci. in Ci. ep., Q., Suet. Od tod adj.

1. Hirtiānus 3 Hirtijev: ius (omaka) Ci. ep.

2. Hirtīnus 3 Hirtijev: proelium (pri Mutini): Asinius Pollio in Ci. ep.

hirundinīnus 3 (hirundō) lastovičji: nidus Pl., Mart., sanguis vel fel Plin.; od tod subst. hirundinīna -ae, f, bot. gl. chelīdonia: Ap. h.

Hispal -alis, n: Mel., Plin., Sil. in nav. Hispalis -is, acc. -im, abl. -ī, f: Ci. ep., C., Auct. b. Afr., Auct. b. Alx., Auct. b. Hisp., Isid. Híspal ali Híspalis, mesto v Betijski Hispaniji (zdaj Sevilla). — Od tod adj. Hispalēnsis -e, hispalski: conventus Plin.; subst. Hispaliēnsēs -ium, m Hispal(c)i: T.

Hispānī -ōrum, m Hispánci: Ci., L., Iust.; sg. Hispānus -ī, m Hispánec: Hispanus natione Suet. — Od tod

I. subst. Hispānia -ae, f Hispánija, Španija = ves Pirenejski polotok, ki ga deli reka Hibērus (Hiber, zdaj Ebro) na dve polovici, v Tostransko Hispanijo (Hispānia citerior), tj. vzhodni del, imenovan pozneje Hispānia Tarraconēnsis Tarakonska Hispanija, in Onstransko Hispanijo (Hispānia ulterior, tj. južni in zahodni del, imenovan pozneje Lūsitānia et Baetica Luzitanija in Betijska Hispanija): Varr., Ci., C., N., S., L. idr.; od tod tudi pl. Hispāniae -ārum, f obe Hispaniji, obe hispanski provinci (pokrajini): Ci., N., L., Cu., T. idr. —

II. adj.

1. Hispānus 3 hispanski: populi L., gladius L., sečno orožje rimskih legijskih vojakov, mare Plin., acies Lucan., nomen Q., aurum, Tarraco Mart., legio T., equi P. Veg., oleum Pall.; adv. Hispānē hispansko: loqui Enn. ap. Char.; kot Bajbijev priimek (Baebius) Hispānus -ī, m Hispanski: Plin. iun.

2. Hispānicus 3 hispanski: verbum Varr. fr., Suet., gladius Quadr. fr., vitis Col., fretum (pri Gadesu) Suet.

3. Hispāniēnsis -e, hispanski, v Hispaniji (bivajoč, mudeč se, vršeč se), ki se je dogajal v Hispaniji: actus maritimi Ci., legatus Ci. rimski poslanec v Hispaniji, iter Ci. v Hispanijo, casus Ci. izid vojne (Cezarjeve proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, bellum Vell. vojna (Cezarjeva proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, triumphus Vell. zmagoslavje (Cezarjevo) po (tej) vojni v Hispaniji, Balbus non Hispaniensis natus, sed Hispanus Vell. ne Rimljan, rojen v Hispaniji, ampak hispanski rojak, exercitus T. rimsko vojaštvo v Hispaniji, oceanus Plin., Rhodani ostium Plin. proti Hispaniji; molae Ca. ali gladius L. po hispansko narejen.

Hister (Ister) -trī, m (Ἴστρος) Híster (Íster), grško ime za Donavo, Rimljanom ime za spodnjo Donavo od železnih vrat do njenega ustja, Danuvius pa je zgornja Donava do Orşove, le pesniki ju nič ne razločujejo: V., L., Cu., Mel., Plin., Sil., Iust., Aur., Cl., ripa binominis Histri (ker se imenuje tudi Danuvius) O., Histro fallacior (ker je imel Hister mnogo vrtincev) Tert.; meton. = Podonavec: Cl. Od tod Histricī -ōrum, m Podonavci: Mel.