Franja

Hecata -ae, f: Pl., Ci., Tib., Ap., Arn. ali Hecatē -ēs, f (Ἑκάτη = Daljnostrelka) Hékata, hči Titana Perzaja (Persaeus) ali Perza (Perses) in Asterije, na nebu mesečna boginja (menda zaradi trikratne spremembe lunine svetlobe), tritelesna ali vsaj triglava; v podzemlju boginja čarovništva, pogosto so jo istovetili z Diano ali Prozerpino: Sen. tr., Ap., Cl., tonat ore … tergeminam Hecaten V., vocans Hecaten, caeloque Ereboque potentem V., Hecaten vocat altera, saevam altera Tisiphonen H., triceps Hecate O., residens altis Hecate Perseia lucis Val. Fl. — Od tod adj.

1. Hecatēïus 3 (Ἑκατήιος) Hékatin, pesn. = čarodejen, čarodelen, čaroven: carmina O., Aulis Stat.

2. Hecatēis -idis in -idos, f čarodejna, čarovna: herba O.

hecatombē -ēs, f (gr. ἑκατόμβη) slovesna daritev 100 goved ali drugih živali, potem sploh javna daritev, hekatomba: hecatomben facere Varr. ap. Non. darovati, žrtvovati, hecatomben promittere Iuv., Vop. — Od tod demin. hecatombion -iī, n hekatombica: Sid.

Hectōr -oris (-ōris: Enn.), acc. -orem in -ora, m (Ἕκτωρ) Héktor,

1. sin Priama in Hekube, Andromahin soprog, najhrabrejši izmed trojanskih junakov; življenje je izgubil v dvoboju z Ahilom: Enn., Ci., V., H., O., Sen. tr. Od tod adj. Hectoreus 3 Hektorjev: coniux V., hasta, flamma O., Hectoreo concurrere Marti (= Hectori pugnanti) O., Hectoreae pugnae Amm.; pesn. meton.
a) = trojanski: gens, amnes V.
b) = rimski (ker so se Rimljani imeli za potomce Trojancev): gens Sil.

2. Parmenionov sin: Cu.

Helicāōn -onis, m (Ἑλικάων) Helikáon, sin Antenorja, ustanovitelja mesta Patavija (zdaj Padova): Helicaonis orae Mart. patavijsko. Od tod adj. Helicāonius 3 Helikaonov, pesn. = patavijski: regio Mart.

Helicōn -ōnis, acc. -ōnem in -ōna, m (Ἑλικών) Helikón gorski masiv pri Tespijah v Bojotiji z Apolonovim svetiščem in logom, posvečenim Muzam: Varr., H., Plin., M., pandite nunc Helicona, deae (= Musae) V., virgineus Hel. O., Heliconis alumnae ali deae Helicona colentes (= Musae) O.; meton.: totum Helicona dedisset O. pevsko umetnost vseh 9 Muz. — Od tod

1. adj. Helicōnius 3 (Ἑλικώνιος) helikonski: Tempe O., collis Cat., mella Cl. Helicōnis -idis, f (Ἑλικωνίς) helikonska: silva Stat.; subst. pl. Helicōnidēs -um, f Helikonke = Muze: Varr., Pers.

2. subst. Helicōniadēs -um, f (Ἑλικωνιάδες) = Helicōnidēs: Lucr.

Hēliopolis -is, acc. -im, f (Ἡλιούπολις od tod tudi lat. Hēliūpolis: Char.) Heliópolis, Heliópola

1. mesto v Kelesiriji (zdaj Baalbek [= Baalovo mesto] z razvalinami svetišča, ki ga je Antonin Pij posvetil Jupitru): Plin., Macr.

2. mesto v spodnjem Egiptu (egiptovski On [= Sončno mesto], v sv. pismu Bet šemeš, pri Plin. Solis opidum) s krasnim Soncu posvečenim svetiščem in slovito svečeniško šolo (zdaj razvaline pri kraju Al-Matarīya): Ci., Mel., T., Macr., Vulg. — Od tod adj.

1. Hēliopolītēs -ae, m (Ἡλιουπολίτης) heliopolski: nomos Hel. Plin. heliopolsko obmestje; subst. pl. Hēliopolītae -ārum, m Heliopoliti: Plin.

2. Hēliopolītānus 3 heliopolski: civitas Amm., deus Macr.

Hellēspontus -ī, m = Hellēs pontus, gl. Hellē (Ἑλλήσποντος = Ἕλλης πόντος) Helino morje, Helespónt

1. (zdaj Dardanele, Dardanelska morska ožina med traškim polotokom in Malo Azijo); to ožino je prečkal Kserks, ko je šel nad Grke: Ci., N., L., Cu., Plin., Suet., Iust., longus in angustum qua clauditur Hellespontus O.

2. primorska dežela ob Helespontu na evropski in azijski strani: oppidum est in Hellesponto Lampsacum Ci., negotia in Lampsaco Ci. ep., Alcibiades … receperat Ioniam, Hellespontum N., Phrygiam minorem Hellesponto adiunctam Cu., Hellesponti regiones Iust.; po skladu mestnih imen: Pausaniam … Hellespontum miserunt N., Hellespontum copias traiecit N., Aemilium Scaurum … Hellespontum … misit L.; meton. = preb. te dežele, Helespontčani: defecerat Samus, descierat Hellespontus N. — Od tod

I. adj.

1. Hellēspontiacus 3 (Ἑλλησποντιακός) helespontski: Priapus V. (rojen in čaščen v helespontskem Lampsaku), aquae O., proelia Amm.

2. Hellēsponticus 3 helespontski: Sibylla Varr. ap. Lact., fretum Mel., satrapia Iul. Val.

3. Hellēspontius 3 (Ἑλλησπόντιος) helespontski: ora Cat., Sibylla Lact.; subst. Hellēspontius -ii, m Helespontčan, prebivalec ob Helespontu: Ci. ep., v pl.: Plin.

— II. subst. Hellēspontiās -ae, acc. -an, m (Ἑλλησποντίας) = caeciās: Plin.

Helvētiī -ōrum, m Helvečáni, Helvétijci hrabro keltsko pleme, ki je v Cezarjevem času bivalo na ozemlju današnje Švice: Ci., C., T., Suet., Fl. Od tod adj. Helvētius 3 ali Helvēticus 3 helvetski, helvečanski: C.

Helviī: C. ali Helvī: Plin. -ōrum, m Hélvijci, keltsko pleme ob desnem bregu spodnjega Rodana; njihovo glavno mesto je bilo Alba Helvōrum ali Alba Helvia Helvijska Alba: Plin. — Od tod adj. Helvicus 3 helvijski: vinum Plin.

hēmicrānia -ae, f (gr. ἡμικρανία) enostranski glavobol: Plin. Val., Marc., Cael. Soobl. hēmicrānium -iī, n: Plin. Val., Ap. h. — Od tod hēmicrānicī (hēmigrānicī) -ōrum, m ki trpijo za enostranskim glavobolom: Th. Prisc.

hēniochus -ī, m (gr. ἡνίοχος) ozvezdje Voznik, lat. auriga: Hyg., Plin. — Kot nom. propr. Hēniochī -ōrum, m (Ἡνίοχοι) Heníohi, pleme konjenikov v azijski Sarmatiji: Vell., Mel., Plin., Val. Fl., T., Amm. — Od tod adj.

1. Hēniochus 3 henioški: rates O.

2. Hēniochius 3 henioški: montes Plin.

Henna in Enna -ae, f (Ἕννα) Héna, Éna (zdaj Castro Giovanni), mesto sredi Sicilije z znanim svetiščem boginje Cerere; tam je baje Pluton ugrabil Prozerpino: Ci., L., O., Lact. — Od tod adj.

1. Hennaeus (Ennaeus) 3 henski (enski): Col., Hennaea moenia O. = Hena, Hennaea diva, Hennaeae valles Sil.; subst. Hennaea -ea, f Henka = Prozerpina: Lucan.

2. Hennēnsis -e, henski: ager Ci., Ceres Ci., Lact.; subst. Hennēnsēs -ium, m Henci: Ci., L.

hēpatia -ōrum, n (pl. subst. od gr. ἡπάτιον) jetrca kot dragocena jed: Luc., Petr., Ap.

Hēphaestium -iī, n Hefájstij, mesto v Likiji: Sen. ph., Plin. — Od tod adj. Hēphaestius 3 hefajst(ij)ski, ki leži (stoji) blizu Hefajstija: montes Plin.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Hēracleopolis -is, f (Ἡρακλέους πόλις) Herakleópolis, Herakleópola, mesto v Egiptu na Nilovem otoku: M. — Od tod ethnicon Hēracleopolītēs -ae, m herakleopolski: nomos Plin.; pl. subst. Hēracleopolītae -ārum, m Herakleopolíti: Plin.

herba -ae, f

1. zel, zelišče, rastlina, kolekt. zelenje, rastlinje: stirpes et herbae Ci. rastline in zeli(šča), herbae virgultaque Lucr., herbae frondesque O., pallor in herbis … rubor in flore O., omne herbarum radicumque genus L., herbae asperae et agrestes Ci., samorasle, herbae palustres L. močvirske rastline, ros in tenera pecori gratissimus herba (kolekt.) V., humida (tellus) maiores herbas alit V., herbis curare vulnus L., herbae salutares O., Sen. ph. ali herbae fortes O. ali medicae herbae Plin. zdravilna zelišča, herba veneni V. strupena rastlina, gignendae herbae (kolekt.) non alius (amnis) est aptior Cu., internatae herbae feno reserventur Col.; kot živinska krma: desecare herbas C., salsae herbae V., in eodem prato bos herbam quaerit, canis leporem Sen. ph.; kot živež za ljudi: vivere herbis H., victu pasci simplicis herbae V., volsis pascere aliquem radicibus herbae V., vivere herbarum radicibus Sen. ph., herba, ubi necesse est, non pecori tantum, sed homini nascitur Sen. ph.

2. occ.
a) kuhinjska zelenjava: eas herbas herbis aliis condiunt Pl., herbas omnes ita condiunt, ut nihil possit esse suavius Ci., h. lapathi H., hoc ubi confusum sectis inferbuit herbis H.
b) plevel: officiant laetis ne frugibus herbae V., bis segetem densis obducunt sentibus herbae V., s celotnim izrazom: mala herba Ca. ali steriles herbae Cu.; poseb. čarodejno zelišče: herba nigri veneni V., Paeoniis revocatus herbis et amore Dianae V., excīdere herbas atque incantata lacertis vincula H., herbae Hecateiae, cantatae, potentes O., herbarum potentia O., herbae magicae Plin.
c) bil(ka): graminis h. V. travna bil, caespitis h. O. zelena trava frumenti h. V. ali seminis h. O. žitna bilka, Ceres sterilem vanescit in herbam O., saepe Ceres primis dominum fallebat in herbis O., segetes moriuntur in herbis O., frumenta, quae iam in herbis erant L. žita, ki so šla že v bilje, seges altera in herba est Pers. gre znova v stebla, hoc (triticum) nondum est in herba lactente Sen. ph., ex hordeo alterum caput grani (klična glavica) in radicem exit, alterum in herbam Plin. gre v steblo; sg. (kolekt.) in pl. tudi = žito (žita) v bilkah, setev: h. recens O. mlado žito, herbae non fallaces Ci., iam altae in segetibus herbae L. na posejanih poljih že visoko (bileče se) žito; pren. preg.: adhuc tua messis in herba est O. tvoje žito je še v bilkah = zate še ni prišel čas žetve, prezgodaj je še, laus velut in herba … praecepta T. tako rekoč že v zeleni bilki požeta; meton. travna bilka, ki so jo dajali v znak vdaje; od tod preg. herbam dare ali porrigere = vdati se kot poraženec, podvreči se: Afr. fr. „Herbam do“ cum ait Plautus, significat: victum me fateor; quod est antiquae et pastoralis vitae indicium. Nam qui in prato cursu aut viribus contendebant, cum superati erant, ex eo solo, in quo certamen erat, decerptam herbam tradebant P. F., cum in agonibus herbam in modum palmae dat aliquis ei, cum quo contendere non conatur, et fatetur esse meliorem Varr. ap. Serv., summum apud antiquos signum victoriae erat herbam porrigere victos, hoc est terrā et altrice ipsa humo et humatione etiam cedere Plin.; prim.: immemor herbae victor equus V. in opombo k temu verzu: herbam veteres victoriam dici volunt Non. (po nekaterih razlagalcih pa je immemor herbae = noče jesti trave).
č) trava, ruša: h. irrigua Pl. senožetna trava, in herba recumbere ali se abicere Ci., herbā requiescere O., prostratus in herbis Lucr. ali stratus per herbas O. ali fusus (fusi) per herbam V. zleknjen(i) v (po) travi, ludentes Panes in herba Ps.-V., iuvat prope rivum somnus in herba H., h. multa H. bujna rast trave, alta nativo creverat herba toro Pr., neque enim pecori fecundior ulla herba loco est O., victor per herbas „aura veni“ dixi O. ki leži v travi, innumeris distinctae floribus herbae O.; pl. tudi = trata, ledina, pašnik, paša: herbae Albanae, communes H., Aventinae O., mille greges illi totidemque armenta per herbas errabant O.

herbāns -antis (pt. pr. glag. *herbāre travnat biti) travnat: prata herbantia (drugi bero herbentia od glag. *herbēre v istem pomenu) Ap.

Herbessus -ī, f Herbés, sicil(ij)sko mesto: L., Sil. — Od tod adj. Herbessēnsis -e, herbeški; subst. pl. Herbessēnsēs -ium, m Herbešani: Plin.

Herbita -ae, f (Ἕρβιτα) Hêrbita, sicil(ij)sko mesto (zdaj Nicosia): Ci. — Od tod adj. Herbitēnsis -e, herbitski: ager Ci.; subst. pl. Herbitēnsēs -ium, m Herbitčani: Ci., Plin.