Franja

Hasdrubal (Asdrubal) -alis, m Házdrubal, punsko (kartažansko) moško ime, poseb.

1. Mágonov sin, dvanajstkratni vojskovodja, utemeljitelj kartažanske moči, umrl okrog l. 480 na Sardiniji: Iust.

2. Hanonov sin, l. 256 ga je premagal Regul; pozneje je bil poveljnik na Siciliji, a se je l. 250 pri Panormu nesrečno bojeval zoper Metela: Ci.

3. zet Hamilkarja Barke, po čigar smrti (l. 228) je Hispanijo popolnoma podvrgel kartažanski oblasti. Ustanovil je Novo Kartagino ter z Rimljani sklenil pogodbo glede Ibera kot mejne reke; l. 221 ga je umoril maščevalen Hispanec: N., L., Iust.

4. mlajši Hanibalov brat, eden največjih kartažanskih vojskovodij. V drugi punski vojni se je najprej v Hispaniji slavno vojskoval proti Rimljanom; ko ga je nato brat Hanibal (l. 207) poklical na pomoč, je šel z veliko vojsko čez Pireneje in Alpe v Italijo. Ob reki Metavru sta ga rim. konzula Livij Druz in Klavdij Neron premagala po hudi bitki, v kateri je tudi padel: L., H., O., Sil.

5. Gizgonov sin, Sofonibin oče, se je pod Hanibalovim bratom bojeval v Hispaniji (l. 214—207): L.

6. poveljnik v vojni zoper Masiniso in v tretji punski vojni proti Rimljanom, umrl kot ujetnik v Italiji: Ci., L. epit, Val. Max., Fl. — Od tod adj. Hasdrubaliānus 3 Házdrubalov: funus Sid.

helciārius -iī, m (helcium) ki ladjice proti vodi vlači, vlačilec ladjic: Mart., Sid.

Helvius 3 Hélvij(ev), ime rim. plebejskega rodú. Poseb.

1. M. Helvius Mark Helvij, l. 209 vojaški tribun pod Marcelom, padel v boju proti Hanibalu: L.

2. Cn. Helvius Gnej Helvij, vojaški tribun l. 203, padel v boju proti Insubrom: L.

3. C. Helvius, l. 199 Katonov tovariš v pretorstvu, l. 198 upravljal Galijo: L.

4. M. Helvius Blasio Mark Helvij Blázion, l. 198 plebejski edil, potem pretor v Onstranski Hispaniji, kjer je premagal Keltibere pri Iliturgisu (Iliturgis): L.

5. Helvius Mancia Helvij Mánkia, govornik, silno grd mož: Ci., Q.

6. C. Helvius Cinna, gl. Cinna.

7. Helvius Rufus Helvij Ruf, za časa cesarja Tiberija nagrajen z „državnim vencem“ (corona civica), ker je v boju s Takfarino rešil življenje sodržavljanu: T.

8. Helvia Helvija, mati filozofa Seneke: Sen. ph.

Hēraclēa (Hēraclīa) -ae, f

I. (Ἡράκλεια, sc. πόλις) „Heraklovo (Herkulovo) mesto“, Herakléja (Heraklíja), pogostno mestno ime, poseb.

1. mesto v Lukaniji ob reki Siris, tarent(in)ska naselbina, rojstno mesto slikarja Zevksisa (Zeuxis), znamenito po Pirovi bitki proti Rimljanom (l. 280): Ci., L., Mel., Plin., Fl., Front.

2. mesto na jugozahodni sicilski obali s pridevkom Mīnōa (Μινώα) Minosova = Kretska, ker je bila kretska naselbina: Ci., L., Mel.

3. Heraclea s priimkom Trāchīn (Trēchīn), ker se je sprva imenovala Trāchīn (Trēchīn), Trahinska (Trehinska) Herakleja, špartanska naselbina v tesal(ij)ski Ftiotidi pri Termopilah: L., Plin., Iust.

4. Heraclea v Bitiniji ob črnem morju, od tod njen pridevek Pontica (Pontska), miletska naselbina (zdaj Eregli): L., Iust.

5. Heraclea s pridevkom Sinticē ali Sintica ali ex Sintiis (Sintīs) Sint(ij)ska v grško-makedonski pokrajini Sintiki (Sinticē) ob desnem bregu reke Strimona (verjetno v bližini današnjega mesta Neo Petritsi): Ci., L. — Od tod ethnicon
a) grški Hēracleōtēs -ae, m (Ἡρακλεώτης) iz Herakleje, Heraklejec, Herakleot: Menander Varr., Plin., Dionysius ille Her. Ci., tractus Plin.; pl. Hēracleōtae -ārum, m Heraklejci, preb. Pontske Herakleje: Ci. ep., Plin. iun. Adj. Hēracleōticus 3 (Ἡρακλεωτικός) heraklejski: origanum, cancri Plin.
b) lat. Hēracleēnsis (Hēracliēnsis) -is, m iz Herakleje, Heraklejec: Ci.; v pl.: Ci. —

II. Hēraclēa Herakléja, grško žensko ime, npr. hčeri Hierona, Zoipovi soprogi (Zoippus): L.

Herdōnius -iī, m Herdónij, moško ime, poseb.

1. Turnus Herdonius Turn Herdonij, vodja Latinov proti Tarkviniju Ošabnemu: L.

2. Appius Herdonius Apij Herdonij, Sabinec, ki se je hotel l. 460 polastiti Kapitolija, a so ga Rimljani premagali in usmrtili: L.

Herennius 3 Herénij(ev), ime rimskega rodu iz Samnija. Poseb. znani so:

1. C. Pontius Herennius Gaj Poncij Herenij, zmagovalec pri Kavdiju l. 321: Ci., L.

2. C. Herennius, l. 218 triumvir pri razdelitvi zemljišč: L.

3. Herennius Bassus Herenij Bas, l. 215 senator v Noli, Hanibalu tega mesta ni hotel izročiti: L.

4. M. Herennius Mark Herenij, konzul l. 93, govornik srednjega sloga: Ci.

5. T. Herennius Tit Herenij, ugleden trgovec v Sirakuzah, usmrčen na Verovo povelje: T.

6. C. Herennius, l. 80 tribunus plebis: S. fr.

7. C. Herennius, l. 50 tribunus plebis, ki je podpiral Klodij(c)e: Ci. ep.

8. Herennius Gallus Herenij Gal, gledališki igralec, ki ga je Kornelij Balb povitezil v Gadesu: Ci. ep.

9. Herennius Macer Herenij Maker je razžalil cesarja Kaligulo in si s tem nakopal njegovo sovraštvo: Sen. ph.

10. Herennius Gallus Herenij Gal je padel kot legat v boju proti Klavdiju Civilisu: T.

11. Herennius Senecio Herenij Senekión iz Betijske Hispanije, prijatelj Plinija mlajšega, je pošteno in zvesto popisal življenje Helvidija Priska; cesar Domicijan ga je zato dal usmrtiti: T., Plin. iun. — Od tod adj. Herenniānus 3 Herenijev: coheredes Ci. ep.

Hermīnius 3 Hermínij(ev), ime rim. rodu iz Etrurije, poseb.

1. T. Herminius Aquilīnus Tit Herminij Akvilin, ki je Horaciju Koklesu pomagal braniti tiberski most in se je tudi še pozneje proslavil v boju s Porseno. L. 506 konzul; l. 496 se je kot legat v bitki ob jezeru Regilu junaško bojeval proti Latinom, ubil njihovega vojskovodjo Mamilija, a potem tudi sam v boju padel: L.

2. Lar Herminius Lar Herminij, konzul l. 448: L.

3. nek rim. vojak: Sil.

Hīmera -ae,

1. m (Ἱμέρας) Hímera, ime dveh sicil(ij)skih rek, ki izvirajo na Nebrodski gori (Nebrōdēs); manjša (zdaj Fiume Grande) teče proti severu, večja (zdaj Fiume Salso) proti jugu: L., Mel., Sil. Soobl. Hīmeras -ae, m Himera: Vitr.

2. f (Ἱμέρα) Himera (zdaj Termini Imerese), mesto na zahodni strani reke Himere vzhodno od Panorma, edina grška republika na severni sicil(ij)ski obali, zankelska (Zanclē) naselbina, ki jo je opustošil Hanibal: Ci., Mel., Plin., Iust. Soobl. Hīmera -ōrum, n Himera: O. — Od tod adj. Hīmeraeus 3 (Ἱμεραῖος) ali Hīmerēnsis -e, himerski, iz Himere: Plin.

Himilcō -ōnis, m Himilkón, ime več uglednih Kartažanov: L., Plin., Iust.; poseb. kartažanski vojskovodja, ki je l. 217 varoval hispansko obrežje; po slavnem bojevanju proti Rimljanom na Siciliji je tam l. 212 umrl za kugo: L.

Hispānī -ōrum, m Hispánci: Ci., L., Iust.; sg. Hispānus -ī, m Hispánec: Hispanus natione Suet. — Od tod

I. subst. Hispānia -ae, f Hispánija, Španija = ves Pirenejski polotok, ki ga deli reka Hibērus (Hiber, zdaj Ebro) na dve polovici, v Tostransko Hispanijo (Hispānia citerior), tj. vzhodni del, imenovan pozneje Hispānia Tarraconēnsis Tarakonska Hispanija, in Onstransko Hispanijo (Hispānia ulterior, tj. južni in zahodni del, imenovan pozneje Lūsitānia et Baetica Luzitanija in Betijska Hispanija): Varr., Ci., C., N., S., L. idr.; od tod tudi pl. Hispāniae -ārum, f obe Hispaniji, obe hispanski provinci (pokrajini): Ci., N., L., Cu., T. idr. —

II. adj.

1. Hispānus 3 hispanski: populi L., gladius L., sečno orožje rimskih legijskih vojakov, mare Plin., acies Lucan., nomen Q., aurum, Tarraco Mart., legio T., equi P. Veg., oleum Pall.; adv. Hispānē hispansko: loqui Enn. ap. Char.; kot Bajbijev priimek (Baebius) Hispānus -ī, m Hispanski: Plin. iun.

2. Hispānicus 3 hispanski: verbum Varr. fr., Suet., gladius Quadr. fr., vitis Col., fretum (pri Gadesu) Suet.

3. Hispāniēnsis -e, hispanski, v Hispaniji (bivajoč, mudeč se, vršeč se), ki se je dogajal v Hispaniji: actus maritimi Ci., legatus Ci. rimski poslanec v Hispaniji, iter Ci. v Hispanijo, casus Ci. izid vojne (Cezarjeve proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, bellum Vell. vojna (Cezarjeva proti Pompejevima sinovoma in njunim podpoveljnikom) v Hispaniji, triumphus Vell. zmagoslavje (Cezarjevo) po (tej) vojni v Hispaniji, Balbus non Hispaniensis natus, sed Hispanus Vell. ne Rimljan, rojen v Hispaniji, ampak hispanski rojak, exercitus T. rimsko vojaštvo v Hispaniji, oceanus Plin., Rhodani ostium Plin. proti Hispaniji; molae Ca. ali gladius L. po hispansko narejen.

Hostīlius 3 Hostílij(ev), ime rimskega rodu; poseb.

1. L. Hostilius Mancīnus Lukij Hostilij Mankín, padel v drugi punski vojni (l. 217) z vso svojo četo: L.

2. C. Hostilius Tubulus Gaj Hostilij Túbul je kot propretor (l. 208) v Areciju preprečil upor Hanibalu naklonjenih meščanov in (l. 207) v sijajni bitki porazil močno kartažansko četo: L.

3. A. in L. Hostilius Cato Avel in Lukij Hostilija Katona sta l. 201 poslovala pri razdeljevanju zemljišč v srednji Italiji, se pod Lukijem Scipionom borila proti Antiohu in bila l. 187 zaradi poneverjanja obsojena na globo: L.

4. A. Hostilius Mancīnus se je kot konzul l. 170 z makedonskim kraljem Perzejem bojeval, a ne posebno srečno: L.

5. L. Hostilius Mancīnus poveljnik brodovja in legat v tretji punski vojni: L. epit., Plin.

6. C. Hostilius Mancīnus konzul l. 137, Numantinci so ga v Hispaniji večkrat premagali, zato je z njimi sklenil pogodbo, ki pa je Rimljani niso hoteli potrditi, ker se jim je zdela presramotna; rimski senat je hotel l. 136 konzula izročiti Numantincem, a ga ti niso sprejeli: Ci., Vell. — V kaki zvezi s tem rodom je tretji rimski kralj Tullus Hostilius, ni znano. — Kot adj. = Hostilijev: curia Hostilia L. (baje) jo je dal zgraditi Tul Hostilij na rimskem zborovališču (comitium), Lares P. F.

iactō -āre -āvī -ātum (frequ. in intens. glag. iacĕre)

I.

1. venomer —, na raznih krajih metati, znova (večkrat) vreči, z vso silo (na vso moč) vreči, — metati: saxa Enn., aliquem de muro Enn. fr., ardentīs faces in vicinorum tecta Ci., de muro vestem argentumque C., flammas ad culmina V., ignem ali ardentes taedas ad fastigia V., Deucalion … lapides iactavit in orbem V., iactare cinerem immundum per agros V., odorem V. ali suam propriam de corpore lucem Lucr. na vse strani razširjati, in consulis domum quadrantes L., faces, incendia dextrā, ossa post tergum O., Iuppiter fulmina iactat O., iactare lumina in alicuius vultum O. oči obračati v … , semen Varr. ali semina O. sejati, undique iactato flore O., iactat basia tibicen Ph. na vse strani meče poljubčke z roko (prim.: qui … blanda devexae iactaret basia raedae Iuv.), frusta iactat familia (cani) Ph. ima navado grižljaje (kot) hrano metati, iactare (cani) candidum panem Petr., intestina canibus Ap., e muris semel ipsos cum coniugibus ac liberis in praeceps iactaverunt Cu.

2. occ.
a) vreči, metati kot kockarski t. t.: basilicum Pl. (gl. basilicus), numeros eburnos O., talos Suet.; abs.: tu male iactato O. glej, da vselej slabo vržeš.
b) proč (stran) vreči, — metati, odvreči, odmetati: merces Pl., arma multa passim L., iugum Iuv.

3. metaf. venomer (znova) govoriti —, govor napeljevati (napeljati) o čem, kaj za snov razgovora jemati, pretresavati, po ustih imeti, razpravljati, (iz)bruhati, izustiti: iactata res erat in contione Ci., ea in senatu saepe (saepius L.) iactata sunt Ci., accusatores libidines, amores, adulteria, Baias, actas, convivia iactant Ci., minae iactantur Ci., neque erit iusta causa … , quare suum terrorem falso iactari … patiatur Ci., maledictio, si petulantius iactatur, convicium nominatur Ci., pluribus praesentibus eas res iactari noluit C., ausus … voces iactare per umbram implevi clamore vias V. glas gnati, iactamus … omnīs te Roma beatum H. vsi v Rimu te blagrujemo, ves Rim te blagruje, iactare versus L., iocosa dicta in adversarios L., probra in aliquem L., cum multae querimoniae ultro citroque iactatae essent L., fabula iactaris in urbe O. vse mesto govori o tebi, iactare preces O., multa digna et vera verba in aliquem Aug.

4. occ. bahati in bahati se —, ponašati se —, šopiriti se s čim, hlastati, širokoustiti (se), razkazovati; z obj. v acc.: urbanam gratiam et dignitatem C., quamvis … iactes et genus et nomen inutile H., iactare verbis gloriam Ph., ingenium Q., vires regni Cu., haec … vero maiora iactabant Cu. so pretiravali; z ACI: Romam vos expugnaturos … fortes linguā iactabatis L., quo te iactas, Alcmenā nate, creatum? O., victoriam sui operis fuisse iactavit Cu., immodice iactans suum militem in obsequio duravisse T.; pogosto refl., redko med.: quam se iactare, quam ostentare solebat! Ci., si intolerantius se iactant Ci., quem ad finem sese effrenata iactabit audacia? Ci., ne quis sit lucus, quo se plus iactet Apollo V. s katerim bi se mogel Apolon bolj ponašati, se formosum iactare Ph. bahati se s svojo lepoto, exsultare in somno immoderateque iactari Ci.; v gerundivu: non iactandi mei causā Ps.-Q.; z nakazanim vzrokom: iactavit, quod non laqueo strangulata … foret T., in S. Roscii bonis se iactare Ci., qui ita se in populari ratione iactarat Ci., coloni, qui se in insperatis … pecuniis sumptuosius … iactarunt Ci. ki so se … prebahato vedli, iactare se de Calidio Ci. ali de genere Hier. glede na … , zaradi … , se iustitiae (gen.) Hier. s pravičnostjo; proti komu? z dat.: Iliae dum se … iactat ultorem H., stultae dum te iactare maritae quaeris O. Od tod adj. pt. pr. iactāns -antis, adv. iactanter

1. v slabem pomenu = bahajoč se, bahat, bahav, širokousten: insolens, arrogans, iactans Ci. fr., epistulae iactantes et gloriosae Plin. iun.; z gen.: sui iactans Q. samohvalen; komp. iactantior preveč ponašajoč se s svojo imenitnostjo: V., Plin. iun. idr. iactantior hic paulo est H.; kot adv.: Amm., Aug., v komp.: Prud., iactantius litteras ad aliquem componere T. preveč samohvalno, nulli iactantius maerent T. bolj očitno.

2. v dobrem pomenu = visokomiseln, vzvišen: iactantior Roma Stat., iactantior aula Cl.

II.

1. sem in tja metati, — (pre)gibati, premetavati, tresti, stresati, vihteti, mahati s čim: se iactare (namreč od bolečine) Ci., in hoc crimine cerviculam iactare Ci. z glavo stresati (zmajevati), cum (homines aegri) aestu febrique iactantur Ci. kadar trese (bolnike) vročica in mrzlica, diu iactato bracchio C., iactatur aër motu Lucr., iactare oculos Lucr. sem in tja obračati, bidentes V. kopačo (kramp) vihteti, sistra manu, caestūs, bracchia, colla, togas, in suo sanguine corpus O., saxa saxis (ob kamne) et … materiem O., iactata per orbem fax O., iactatae comae, iactatus crinis per auram, iactatae pennae O., boreas iactatis insonat alis O. s perutmi plahutajoč, (equi) iactant cervicem et calces Cu.

2. sem in tja gnati, — goniti, — dreviti, — pehati, preganjati: iactari adversa tempestate in alto Ci., — pelago omnia circum litora V., — fluctibus in Ionio (mari) O., — saevitiā maris Vell., multum ille et terris iactatus et alto V., dum … ventis dubius iactabar et undis O., iactata flamine navis O.; metaf.: qui in hac tempestate populi iactemur et fluctibus Ci., multis iniuriis iactatus Ci., multos per labores iactari V., prebijati (prerivati) se skozi … , ipsa velut navis iactor O., iactari varietate fortunae Cu., — variis casibus Vell., Q., — per varia bella Iust.; pesn.: curas pectore iactare V. skrbem v prsih valovati pustiti; med. = kolebati, omahovati: iactabatur nummus Ci. denarna vrednost je kolebala, — je bila nestanovitna, inter spem metumque iactari T., Amm.; refl.: opiniones se iactantes Ci. nasprotujoča si; (o osebah) refl.: iactare se ali pass.: iactari gnati se, pehati se, truditi se, ukvarjati se —, baviti se —, pečati se s čim: se in causis centumviralibus Ci., se in re publica (za državo) non valde Ci., se tribuniciis actionibus L., forensi labore iactari Ci., utrum is … in hoc declamatorio sit opere iactatus Ci.

3. occ. (ritmično) premikati, (pre)gibati: bracchia in numerum iactare et cetera membra Lucr., iactare manūs O. in Pr. (o plesalcu), Q. (o govorniku); refl.: se iactare Ci. (o govorniku).

4. mučiti, trapiti, nadlegovati, privijati: iactor, crucior, agitor Pl., clamore convicioque iactatus est Ci. ep., te vero … quam omni ratione (sit) iactaturus, videre iam videor Ci., iactatur domi suae vir primarius Ci. grdo ga zdelujejo, hudo mu napletajo, haec … tantis ubi morbis corpore in ipso iactentur Lucr.

Iāniculus 3 (Iānus) Janu posvečen; poseb. mōns (collis) Iāniculus L. (pri Serv. Iāniculāris mōns) ali kot subst. Iāniculum -ī, n Ci., L., O., Mart. Janova gora, Janov grič, Janíkul, eden sedmerih rimskih gričev ob desnem Tiberinem bregu; kot branik mostu čez Tibero proti Etruriji je bil močno utrjen.

Iānus -ī, m (iānua)

I. Ján, staroitalski bog sončnega ali letnega teka, dnevnega in letnega ter vsakega začetka; zato mu je bil posvečen začetek dneva in leta ter vsak vhod in izhod: Iani mensis O. Janov (= Janu posvečen) mesec, januar, prosinec. Kot bogu začetka so mu pri slovesnih daritvah prvemu darovali; častili so ga tudi s priimkom Matutinus pater (prim. H. Sat. 2, 6, 20). Po bajki je bil v davnih časih kralj v Laciju s sedežem na Janikulu. Upodabljali so ga z žezlom v desnici in ključem v levici ter dvojnim zraslim, naprej in nazaj gledajočim obrazom; sprva je bil eden mladosten, golobrad, drugi prileten, bradat, pozneje oba bradata; s tem znamenjem so menda označevali dan in noč ali sonce in luno, menda tudi prihodnost in preteklost: Ianus anceps, biceps, bifrons O. — Od tod adj.

1. Iānālis -e, Janov = od Jana dobljen, — prejet: virga O.

2. Iānuālis -e, Janov: porta Varr.; subst. Iānual -ālis, n (sc. libum) Janu darovana pogača: P. F. (prim. O. Fast. 1, 127).

3. Iānuārius 3 Janov = Janu posvečen: mense Ianuario, in mensem Ianuarium Ci., tudi samo Iānuārius -iī, m mesec januar, prosinec: C. Ianuario … provinciam non habebit Ci.; od tod zopet adj. Iānuārius 3 januarjev, prosinčev: Calendae Ianuariae Ci., Idus Ian. Ci., C., Nonae Ian. Col. —

II. meton.

1. Iānus ali iānus obokan prehod (iz ulice v ulico), krit (obokan) prehod, vratni obok, pot skozi vrata: principem in sacrificando Ianum esse voluerunt, quod ab eundo nomen est ductum, ex quo transitiones perviae „iani“ nominantur Ci., ianos tres faciendos locavit L., dextro Iano portae Carmentalis profecti (Fabii) L., cum tot sint iani, cur stas sacratus in uno? O., Ianos arcusque … tantos ac tot extruxit, ut … Suet.; poseb.
a) ianus (Ianus), imenovan geminus Varr., Suet. ali ianus (Ianus) Quirīni, — Quirīnus dvojni obokan prehod (z odprtinama, obrnjenima proti vzhodu in zahodu) Jana Kvirina; zgradil ga je baje Numa Pompilij ob Argiletu (med Suburo in rimskim Forumom). Skozi ta prehod je od starodavnih časov dalje korakala vojska na vojno. Ker ga je krasil Janov kip, so ga imeli za svetišče, ki je bilo v času vojne odprto, v miru pa zaprto; Avgust ga je trikrat zaprl: l. 29, 25 in (morda) 10: (Numa) Ianum ad infimum Argiletum indicem pacis bellique fecit, apertus ut in armis esse civitatem, clausus pacatos circa omnes populos significaret L., vacuum duellis Ianum Quirini clausit H. (prim. H. Epist. 2, 1, 255), Ianum Quirinum … terra marique pace parta ter clusit Suet., (Nero) Ianum geminum clausit, tam nullo quam residuo bello Suet.
b) Ianus (ianus) summus, medius, imus zgornji, srednji, spodnji Janov obok, trije kriti prehodi —, tri veže tržnice na rimskem Forumu, glavni prostor trgovskega prometa; pod srednjim obokom so sedeli menjalci (bankirji), pod zgornjim in spodnjim razni trgovci, poseb. knjigarnarji: a quibusdam optumis viris ad Ianum medium sedentibus Ci., Ianus medius in L. Antoni clientela est? Quis umquam in illo Iano inventus est, qui L. Antonio mille nummum ferret expensum? Ci., omnis res mea Ianum ad medium fracta est H. je šlo pri menjalcih po zlu, haec Ianus summus ab imo prodocet H. = vse, kar se bavi s trgovino, qui Puteal Ianumque (denarnih poslov) timet celeresque Kalendas O.

2. pesn. Iānus
a) = mesec januar, prosinec: Ianus habet finem O.
b) = leto: venturi Iani Aus.

Ïāpyx -pygis, acc. -pyga, m (Ἰᾶπυξ) Jápiks,

1. Kretčan, Dajdalov (ali Likaonov) sin, ki se je z naselbino Kretčanov preselil v južno Italijo: Plin.; heros eponymos dežele, ki se imenuje Ïāpygia -ae, f Japígija = Južna Apulija (tj. Kalabrija do Salentinskega rta (promunturium Sallentinum)) O., Plin., Ap., Serv. (ki piše Iapigia). Ïāpyx kot adj. japiški, japigijski = (južno)apul(ij)ski: Garganus, equus V., campus Sil.; kot subst. = (južni) Apulec: ille (Diomedes) … sub Ïāpyge maxima Dauno moenia condiderat O., Ïāpygis arida Dauni arva (= Apulija) O. Od tod adj. Ïāpygius 3 japiški, japigijski = apulijski ali kalabrijski: Acra Iapygia (gl. acra); kot subst. Ïāpygia -ae, f (gl. zgoraj).

2. ime apulijske reke: Plin., praeterit Ïāpygis arva O.

3. occ. južnoapul(ij)ski veter, z grškega stališča zahodnoseverni zahodnik, ki veje od Brundizija proti Grčiji: Ap., Gell., Veg., undis et Ïāpige ferri V., sic te … ventorum regat pater obstrictis aliis praeter Ïāpyga H.

4. Ïāpyx, Trojanec, sin argejskega kralja Jazosa: V. (prim. Ïāpis).

ille, illa, illud, gen. illīus, pesn. illĭus, dat. illī; stlat. ollus (ōlus), od tod olla Ci., olli V. in pogosto ōlim; prim. ab oloes dicebant pro ab illis; antiqui enim litteram non geminabant Fest.; Kom. so po ljudski govorici imeli pod določenimi pogoji ĭlle, in sicer
a) séd ĭlle ali égo ĭllud in podobno v razrešeni arzi ali
b) id ĭllí, neque ĭllúm idr. kot drugi zlog teze.
c) tudi če ille sam tvori tezo: ĭllă sése, ĭllĕ prímo Ter. Iz tega pron. je nastal [po poudarku drugega zloga] romanski spolnik: lo, la. Oblike, okrepljene z zaobešenim „ce“ (gl. illīc). —

I. Pron. demonstrativum

1. óni, óna, óno, zlasti v naspr. s hic; hic, haec, hoc označuje to, kar nam je (v raznih ozirih) bližje, ille, illa, illud, kar je bolj oddaljeno: si illos, quos iam videre non possumus, neglegis, ne his quidem, quos vides, consuli putas oportere? Ci., non antiquo illo more, sed hoc nostro Ci.; od tod časovno: illorum temporum historia Ci. = tedanjih, Catulus dixit vim fuisse illam Ci. da je bilo tedanje (takratno) postopanje nasilno; poleg tega: ex illo tempore V. od tedaj; tudi brez subst. tempus: ex illo vivit in antris O., Cels., ille ego qui fuērim … (poëta) O. ki sem bil prej, sicer … ; oba pron. skupaj: hoc illud est, quod quaesisti Ci. to je (sedaj) tisto, kar si (prej) vprašal. Nav. se torej hic nanaša na bližje, ille na bolj oddaljeno: Caesar munificentia magnus habebatur, integritate vitae Ca., ille (Caesar) mansuetudine clarus factus est, huic (Catoni) severitas dignitatem addiderat S.; od tod pogosto v zvezi: hic et ille ta (tu) in oni (tam): de hoc et illo dicere Ci. o tem in onem; ponovljeni ille pa pomeni, da sta oba pojma enako oddaljena: quaesivit, num ille aut ille (eden ali drugi, „Peter ali Pavel“) defensurus esset, de me ne suspicatus quidem est Ci.; v sredi med hic in ille je iste, ki kaže na drugo osebo: ista beatitas (kakor si jo vi mislite) cur aut in solem illum (ono oddaljeno) aut in hunc (ta naš) mundum cadere non potest? Ci. Navidezno se proti temu pravilu rabita hic in ille, če je prostorsko bolj oddaljeni predmet govorečemu po njegovi predstavi bližji: senex meliōre condicione est, quam adolescens … ille diu vult vivere, hic (govori starec) diu vixit Ci., melior Enii quam Solonis oratio; hic enim noster (kot Rimljan bližji pisatelju), „nemo me lacrumis decoret“, inquit, at ille (Grk) „mors mea ne careat lacrumis“ Ci.; gl. hic.

2. occ. (o že znanem) oni slavni … , oni znani … ; ker kaže illud na zadnje, označuje najprej tudi to, kar je že bilo omenjeno: illud, quod coepimus, videamus Ci. kar smo zgoraj (= prej) pričeli, sic oculos, sic ille (imenovani) manus, sic ora ferebat V., qui callet pauperiem pati, non ille … timidus perire H., minus bonis versibus, sed tamen illis versibus increpant Ci., cessisset Alexandro, Papirius illo corporis robore L. glede na zgoraj opisano telesno moč; od tod znan, slaven, slovit: ille pater rectorque deûm O., magnus ille Alexander Ci., vafer ille Sisyphus H., Pittacus ille, qui … N., Xenophon, Socraticus ille Ci., ille annus egregius Ci., haec Hectoris illa … parens O. to je ona slavna … , ille vultus semper idem Ci. oni sloviti obraz ravnodušnosti, Solonis illud: nosce te ipsum Ci. oni znani izrek; tako tudi brez subst.: ille ego sum O. oni znani sem jaz, hunc illum poscere fata reor V.; omejujoč pri atrib.: patres vestri, asperrimī illi … L. vaši očetje, ki so bili, kakor znano, prav trdi …

3. ki na naslednje kaže s poudarkom = oni, ta (toda le tedaj, kadar pove govornik kaj čisto novega): quae cum sint gravia, tum illud acerbissimum est, quod … Ci., dicunt se dedisse, illud non addunt, iussu istius Ci., verum illud addit „non possidebat“ Ci., illud te hortor … Ci., cum multa alia mirabilia, tum illud inprimis … Ci.

4. (brez poudarka) on, ona, ono, poseb. z quidem; da se obnovi pojem: ignis emicuit … proximus aër illi … O. (gr. τῷ γε), Daphne … ferarum exuviis gaudet; multi illam petiere O., virum cano … multum ille iactatus est V., Aeacides illi (sc. respondit) O.; in tako s quidem: Orpheus pro cuniuge saevit; illa quidem … hydrum non vidit V. a ona, ta … (gr. ἥ γε), illa quidem pugnat, sed quae superare puella potest Iovem? O., o hominem semper illum quidem aptum, nunc vero etiam suavem Ci. ki je že sicer … , philosophi minime illi quidem mali, sed … Ci., avis illa quidem, sed … lucem fugit O., non ille quidem habebat adsuetos vultus … , pallentem vidi O. V teh primerih se quidem formalno postavlja ob pron. ille, dejansko pa spada k predik. pojmu. —

II. adv. obl.

1. illā (abl. fem. sg.) „z one strani“, potem (v sl. z običajno premaknjenega stališča) na oni strani, tam: ego illā adspicio puellam Pl., ne pervium illā exercitibus foret T., Oceanum illā tentavimus T., revertebar illā, quā nova via iuncta foro est O. Prim. illāc illīc.

2. illim (tvorjeno kakor inter-im, ist-im, in-de, hin-c idr.) od tam, od tam sem, od ondod: si enim illim emerserit Ci., fugit illim Ci.; časovno: illimque usque ad nostram memoriam S. od tedaj; o osebah: omnes illim praestigiae, illim, inquam, omnes fallaciae Ci. od njega … ; prim.: omnem se amorem abiecisse illim Ci.; prim. illin-c pod illīc.

3. illō (kakor eō, quō) tja-(kaj): nam illo nulla materia advecta est Ci., nemo illo adit C., illo venit T.; pren.: haec omnia eodem illo pertinent C. spada prav tja, zadeva prav to. Prim. illū-c = illō-c pod illīc.

4. illī (loc. neutr.)
a) tam: iam ego illi ero Pl., dum sedemus illi; neque fabrica illi ulla erat; illi, ubi sum Ter.
b) pri tem, pri (v) tej stvari: Ter. Prim. illīc.

im-pervius (in-pervius) 3 neprehoden: amnis O.; nehoden: iter T.; pren.: lapis ignibus inpervius T. nezgorljiv, nepregorljiv, odporen proti ognju.

im-pietās (in-pietās) -ātis, f (impius)

1. pomanjkanje ljubezni in spoštljivosti: Plin. iun., defertur Albucilla impietatis in principem T. zaradi „razžalitve veličanstva“.

2. (sploh) zanemarjanje dolžnosti (proti bogu in ljudem), brezvestnost, brezbožnost: Q., Plin. iun., Vulg., commendationem aetatis ab impietate ducere Ci., imp. et scelus miseros facit Ci.; oxymoron: impietate pia est O.

impotēns (inpotēns) -entis, abl. -ī in -e, adv. impotenter

I.

1. nezmožen, nemočen, nevečen, slab: homo infans atque impotens Ci., valent, haec omnia ad salutem innocentium, ad opem impotentium Ci. slabotnežev.

2. z objektnim gen.: nezmožen vladati (krotiti) kaj, ki nima česa v oblasti (moči), ki ni gospodar česa: impotens sui Cu. ne gospodar samega sebe, animi Cu. nezmožen krotiti jezo, amoris T., irae L. nezmožen brzdati jezo; od tod pass.: elephanti impotentius … regi L. ki jih niso mogli več voditi.

— II. med. (z neizraženim zaimkom): brez oblasti nad seboj, ki ni gospodar samega sebe, nezmožen sebe vladati (krotiti), razbrzdan, vihrav, strasten, silovit, divji, brezmeren (brez mere), oblastiželjen, prevzeten, oblastljiv; o ljudeh: est ipse confidens, impotens Ci., advolabat … homo impotentissimus, ardens odio Ci., qui eum ferre potuissent impotentem, iracundum, contumeliosum? Ci., impotens militibus Iust. prevzeten, samosilen (tiranski) proti … , mea (amica) est impotens, procax Ter.; pesn. z inf.: quidlibet imp. sperare H. predrzno upajoča na kar koli; enalaga: nihil fecit impotenti animo Ci., quae est tam impotens inhumanitas? Ci., i. iniuria L., dominatio N., L., rabies L., impotentia mulierum iussa T., i. laetitia Ci., superstitio Cu.; adv.: impotenter regnare Auct. b. Alx., impotentissime facere Sen. ph.

— III. oba pomena združena: onemoglo besneč: monumentum, quod non aquilo impotens possit diruere H. pravzaprav „divji“, a obenem „onemogel“, zato, quod non possit diruere.

in-cestus 3, adv. -ē (in [priv.], castus)

1. z nečistostjo omadeževan, nečist, nesramen, sramodejen, krvoskrunski: Plin. iun., incestus iudex (Paris) H., an triste bidental moverit incestus H. z nečistim dejanjem, in extraneos (proti drugim) casti, in vosmet ipsos incesti Tert.; poseb. enalaga: i. stuprum Ci., i. amor T., i. nuptiae T., i. matrimonium, mens Lact., incesto flagitio caeremonias polluit Ci., aqua inceste uti Ci., inceste sacrificium facere L., i. sermo L., i. voces O.; subst. incestum -ī, n nečistost, zlasti krvoskrunstvo: Varr. fr., Aur., stupra, adulteria, incesta Ci. oskrunitev, prešuštvo, krvoskrunstvo (krvosramstvo), incesti reus Vell., incesti cum sorore reus Suet., sororum (s sestrami) incesta Suet., aliquam damnare incesti Q., Plin. iun., incesto liberatus Ci., incestum supremo supplicio sancire Ci. za krvoskrunstvo najvišjo (= smrtno) kazen določiti, incestum facere Ci., incestum cum filiā committere Q.

2. metaf. (sploh v varstvenem ali pravnem oziru) nečist, omadeževan: O., Aur., Stat., optimum virum incesto ore lacerare Ci., incestae manūs L.; subst. i.: incesto addidit integrum H. hudobnežu; occ.: apud eos concessa, quae nobis incesta … T. nedovoljeno.