Franja

Prāxitelēs -is in -ī, m (Πραξιτέλης) Praksítel, slaven grški kipar iz Aten (okrog l. 400); njegova najslovitejša kipa sta Afrodita v Knidosu in Eros v Tespijah: Ci., Plin., Col. idr. — Skrč. gr. gen. Prāxitelūs Mart., acc. Prāxitelēn Pr., voc. Prāxitele Aus. — Od tod adj. Prāxitelīus 3 (*Πραξιτέλειος) Praksítelov: capita Ci., brachia Corn., Venus Plin.

prīncipium -iī, n (prīnceps)

I.

1. začetek, izvir, izvor, počelo: Ter., V., Cu. idr., ex principiis oriuntur omnia Ci., nec principium nec finem habere Ci., hinc omne principium, huc refer exitum H., in principio dicendi (govora) Ci., stetit apud principium (pri začelju) pontis T., principium capessere T. zače(nja)ti, principium ducere a re Ci. začetek izvajati (izpeljevati) od česa, zače(nja)ti kaj, principium ducere ab aliquo O. rod šteti od koga, izvirati od koga, biti rodu koga; pogosto abl. prīncipiō v začetku: principio semper vigilavi Ci., veris S. fr., L., anni, belli, orationis L.; toda: Cato scripsit in principio originum suarum Ci. ali in principio totius summae L. v uvodu celotnega očrta (= svojih Izvorov (Origines)), principio atque Pl. brž ko, a principiis Ci. od začetka, spočetka, sprva; occ. začenjajoči = začetnik (začetnica): Faucia curia fuit principium L. je začela (glasovanje), je prva glasovala, Graecia principium moris fuit O. Grki so začetniki (so začeli), mihi Belus avorum principium Sil. Bel(us) je začetnik mojega rodu (je moj prednik).

2. meton.
a) podstava, osnova, podlaga, temelj, tudi prvina, element: id est principium urbis Ci., quattuor genera principiorum Ci., omnium rerum principium aqua Vitr., principia rerum, iuris Ci., principia naturae ali naturalia Ci. izvirni nagoni.
b) prvo mesto, prvenstvo: principium columenque omnium rerum pretii margaritae tenent Plin. prvo in najvišjo ceno; occ. (= gr. ἀρχή) vladavina, vladarstvo, oblast: Tert. —

II. (kot voj. t.t.) principia

1. prve vrste, prvi redovi, vojaki sprednje (sprednjega dela) vojske, čelo vojske: aciem transversis principiis in planum ducit S., equites post principia collocat L., primani stratis unaetvicensimanorum principiis aquilam abstulere T.; šalj.: hic ero post principia, inde omnibus signum dabo Ter.

2. glavni (osrednji) prostor, glavni stan v ostrogu okrog poveljnikovega šotora, kjer so imeli govore in vojna posvetovanja: principia castrorum Iust., iura reddere in principiis L., centuriones in principia vocat T.; o grškem taboru (ostrogu): statuit tabernaculum in principiis N.

prō-gredior -gredī -gressus sum (prō in gradī)

I. iziti, oditi, izhajati, odhajati, ven (iz, z, od) česa iti, hoditi, stopiti (stopati): ex domo Ci., portā O., Italiā Pl., in publicum Iust. iti na ulico, javno se (po)kazati, iti v javnost, extra vallum Auct. b. Afr., in contionem L. nastopiti v zboru (na zborovanju, na skupščini), ad colloquium Iust; abs.: tandem progreditur V., cultius Iust. bolj nališpano (okrog) hoditi, nihil Ci. ali nusquam progredi Cels. prav nič, prav nikamor ne iti z doma, prav nič, prav nikjer se javno ne prikazovati, de progrediendo cogitare Plin. —

II.

1. dalje, naprej iti (stopati, korakati): ut regredi quam progredi mallent Ci., pedetemptim Lucr., nec regredi volo nec progredi possum Hier.; occ. (kot voj. t.t.) naprej se pomakniti (pomikati), naprej podvizati, napredovati, naprej prodreti (prodirati), naprej korakati, (o ladjah) naprej pluti, naprej jadrati: Vell., Gell. idr., milites in locum iniquum progrediuntur C., longius a castris C., ante signa, praeter paludes L.; z acc.: tridui viam C., quattuor milia passuum silentio C., naves solvit paulumque a portu progressus C. pojadrati (odjadrati) malo naprej; s sup.: pabulatum longius C., lignatum pabulatumque L.

2. metaf.
a) napredovati, iti naprej, doseči (dosegati) napredek, napredujoč dospe(va)ti (pri(haja)ti) do česa, uspeti, razvi(ja)ti se, (z)rasti v čem, na kakem področju: estne aliquid ultra, quo crudelitas progredi possit? Ci., videamus, quatenus amor in amicitiā progredi debeat Ci., mihi ille pervenisse videtur, quoad progredi potuerit feri hominis amentia Ci., quo amentiae progressi sunt L., consideres, quo progrediare L., absurdam in adulationem progressus T. ki je zašel (zašedši) v absurdno prilizovanje, progredi in virtute Ci., paulum aliquid ultra primas litteras Q., incipientes aut paulo progressi Q. nekoliko napredovavši (potem ko so dosegli nekaj napredka) v znanostih; komp. pt. pf. progressior Tert. bolj uspel v znanostih.
b) (v govoru, razpravi) napredovati, preiti (prehajati) na kaj: longius progredi non possit (nobene besede (ničesar) več ne more spregovoriti), qui obiecerit Ci., pusillum extra progredior Vitr. dovoliti si hočem majhen ekskurz (odmik, oddaljitev, zastranitev), pogumno se hočem malce oddaljiti od tematike, nunc ad reliqua progrediar Ci.
c) (v starosti) napredovati, pomakniti (pomikati) se naprej, miniti (minevati): paulum aetate progressi Ci. nekoliko starejši, progredientibus aetatibus Ci., progressa aetate Suet. v visoki starosti, v priletnosti.

Opomba: Imper. progredimino: Pl.; inf. progrediri (po 4. konjug.): Pl. — Act. soobl. prōgrediō: progrediere = progredierunt: Ven.

Propertius -iī, m Propêrcij, s celim imenom Sextus Aurelius Propertius Sekst Avrelij Propercij, sloviti rimski elegik, po rodu iz Umbrije, ki se je izobraževal in deloval v Rimu, Ovidijev sodobnik (okrog l. 48 do 16): O., Plin., Q.

Prōtogenēs -is, acc. -em in -ēn, m (Πρωτογένης) Protógen, sloveč grški slikar iz mesta Kavnos na obali Karije (okrog l. 300): Varr., Ci., Col., Plin., Q., Gell.

Psammētichus -ī, m (Ψαμμήτιχος) Psamétih, starodavni egiptovski kralj (okrog l. 670), ki je baje zgradil labirint: Plin., Mel.

Pȳthagorās -ae, acc. -am in -ān, m (Πυϑαγόρας) Pitágora, grški filozof z otoka Samos, ki se je, potem ko je prepotoval Egipt in Grčijo, okrog l. 540 naselil v Spodnji Italiji (v Krotonu in Metapontu) ter tam ustanovil filozofsko šolo, ki je po njem nosila tudi ime: L., Ci., Mart., Ap. idr. Kot začetnik nauka o preseljevanju (metempsihozi) duš je trdil, da je živel že za časa trojanske vojne v podobi Evforba (Euphorbus, Εὔφορβος); od tod Pythagoras renatus H. in Panthoides (gl. Panthoidēs) H., littera Pythagorae Pers., Lact. črka Y (gr. υ, Υ), s katero je Pitagora baje primerjal različni življenjski poti čednosti (kreposti) in pregrešnosti = bivium Pythagorae Aus. — Od tod adj.

1. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) (Πυϑαγόρειος) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: brassica Ca., dogma Lab. ap. Prisc., somnia H., pavo Pers. (Enij je namreč v svojih pesmih omenil, da je v sanjah izvedel, da se je Homerjeva duša preselila v pava in potem prešla v njega (Enija) samega), mos Plin.; subst. Pȳthagorēus (Pȳthagorīus) -ēī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Varr., Ci.

2. Pȳthagoricus 3 (Πυϑαγορικός) Pitágorov, pitágorski, pitagoréjski: libri L., philosophia Plin., schola Sen. ph., disciplina Boet.; subst. Pȳthagoricus -ī, m Pitágorov učenec (naslednik, slednik, privrženec, pristaš), pitágorovec, pitagoréjec: Sen. ph.; v pl.: Lact., Hier., Ambr., Boet.

quadrāgēnārius 3 (quadrāgēnī) sestoječ iz štiridesetih, ki drži (obsega) štirideset, štirideseteren: po številu: numerus Vulg., Aug.; po meri: fistula Vitr., Front. 40 palcev široka, tj. cev, katere plošča je bila 40 palcev široka, preden so jo zvili, dolium Ca. ki drži 40 kongijev (okrog 130 l); po dneh, letih: ieiunium Ambr. štiridesetdnevni post, pupillus Sen. ph. štiridesetleten; subst. quadrāgēnārius -iī, m štiridesetletnik: Arn.

Rōscius 3 Róscij(ev), ime rim. rodu, od katerega so najbolj znani

1. Q. Roscius Gallus Kvint Roscij Gal, suženj iz Selonija pri Lanuviju, si je kupil svobodo in se potem preimenoval. Bil je najslavnejši gledališki igralec svojega časa v Rimu, Ciceronov prijatelj in učitelj deklamacij; umrl je okrog l. 62: Ci.; apel. Róscij = prvak v svoji stroki, največji strokovnjak na področju svoje stroke: Ci., Plin. — Od tod adj. Rōsciānus 3 Róscijev: imitatio Ci.

2. S. Roscius Amerīnus Sekst Roscij iz Amerije je v času Sulovih proskripcij izgubil po krivem obtoženega očeta; pred obtožbami, češ da je ubil svojega očeta, ga je l. 80 uspešno branil Cicero (govor je še ohranjen): Ci., Gell.

3. L. Roscius Otho Lucij Roscij Oto(n), Ciceronov prijatelj, je kot ljudski tribun l. 67 predlagal po njem imenovani zakon lex Roscia, ki je vitezom odkazoval prvih 14 klopi v gledališču: Ci., Iuv. — Od tod adj. Rōscius 3 Róscijev: lex Roscia Ci.

4. L. Roscius Fabatus Lucij Roscij Fabat, Cezarjev legat v Galiji: Ci. ep.

Sacrānī -ōrum, m Sakráni, ljudstvo v Laciju okrog Ardeje: SERV., FEST. Od tod adj. Sacrānus 3 sakránski: acies V.

Sagra -ae, m in f (ἡ Σάγρα, ὁ Σάγρας) Ságra (zdaj Sagriano ali Turbolo), obalna reka v Brutiju, znana po bitki, v kateri je (okrog l. 580) 10.000 Lokrijcev porazilo 120.000 Krotoncev: CI., PLIN.

Saliī¹ -ōrum (-ûm H.), m (salīre; Salii torej „skakači, poskakovalci, plesalci“) sálijci, sálijski svečeniki, dve svečeniški združbi v Rimu, sestavljeni iz po 12 članov patricijskih rodbin, ustanovljeni za oskrbovanje bogoslužja Marsa Gradiva. Prvo, starejšo, je ustanovil kralj Numa Pompilij, drugo, mlajšo, pa kralj Tul Hostilij. Člani prve so se imenovali Palatīni (palatínski, palácijski), člani druge Collīni (kolínski, ker so imeli svoje središče pri Kolinskih vratih). Salijci so varovali svete ščite (ancilia) in imeli vsako leto 1., 15. in 19. marca slovesne obhode okrog Rima in rimskih svetišč ob prepevanju pesmi in plesanju z orožjem na čast Marsu (Mamuriju, gl. Māmū̆rius) in boginji Nerieni (Marsova spremljevalka in soproga); vsak obhod se je končal z razkošno pojedino: VARR., CI., L., V., H., O., CAT., LUCAN., Q., VAL. MAX. V Tiburju (Tiburtu) so salijci skrbeli za Herkulovo bogoslužje (MACR., SERV.), zato jih V. (Aen. 8, 285) omenja kot Herkulove svečenike. – Od tod adj.

1. Saliāris -e sálijski, salijárski, salijcev (gen. pl.): versŭs VARR., Saliare Numae carmen H. ki jo je uvedel Numa, ki jo je Numa dal salijcem (salijske pesmi so bile zaradi svojega starinskega jezika že v klasičnem obdobju nerazumljive; prim.: Saliorum carmina vix sacerdotibus suis intellecta Q.), saltus SEN. PH. plesanje (v orožju), ples z orožjem, sacra MACR. daritve (Marsu); metaf. sálijski = čudovit, krasen, sijajen, veličasten, obilen, razkošen, razpašen: dapes H., cenae AP., FEST., epulae AP., epulari Saliarem in modum CI. EP.

2. Salius 3 sálijski: virgines FEST.; subst. Saliae -ārum, f (sc. epulae) sálijska pojedina, sálijska gostija: AP.

Sallentīnus (Salentīnus) 3 salentínski = k okolici Tarenta spadajoč: CA., VARR., S. AP. SERV., O., MEL., SIL., campi V., ager L., oppidum (= Egnatia) PLIN.; subst.

1. Salentīnum -ī, m Salentínsko (ozemlje): PLIN.

2. Sallentīnī (Sālentīnī) -ōrum, m Salentín(c)i, ljudstvo, ki je živelo v južni Kalabriji okrog rta Japigij jugovzhodno od Tarenta: L., MEL., PLIN.; meton. in Sallentinis VARR., CI., L., FRONT. pri Salentincih = na salentinskem ozemlju.

Santra -ae, m Sántra, sloveč slovničar okrog l. 50: Q., SUET., MART., P. F.

saxum -ī, n (secāre; prim. stvnem. sahs nož)

1. skala ali kamen kot tvar, tvarina, snov, materija, skalina, peč, pečina, v pl. tudi skalovje, skalje, pečevje: ENN. AP. CI., ENN. AP. SERV., O., LUCR., LUCAN., COL. idr., saxa et solitudines CI., saxa praerupta CI. strme skale, nisus per saxa L. plezanje po skalovju, saxo undique absciso rupes L. strmo skalovje, sestoječe iz okrog in okrog ostro usekanih kamenih grmad, immania saxa, vestras, Eure, domos V., saxa latentia V. čeri, Neptunus saxa albo tundit salo H.; pren.: quasi murenula inter definitionum saxa prolaberis AUG. V pl. saxa = kamniti, skalnati (skaloviti, pečevnati, pečinasti) kraji, skalovje, pečevje, pečine, čeri: Ligurum saxa MART. Kot krajevni nom. propr.
a) Saxum ali saxum (sacrum) Sveta skala na Aventinu, kjer je Rem priredil ptičegledje: cum Licinia ... aram ... sub Saxo dedicasset CI., res nomina fecit: appellant saxum O.
b) Saxum (saxum) ali saxum Tarpēium (gl. Tarpēius) Tarpejska skala (pečina) na Kapitolu: PL., CI. EP., DIG. idr., deicere e saxo cives H., Pituanius saxo deiectus est T., tribuni de saxo Tarpeio deiecerunt (sc. Manlium) L.
c) Saxa rubra Rdeče skale, trg s kamnolomi v Etruriji ob Flaminijevi cesti: CI., L., T.
d) saxum Ceraunum (po drugih Ceraunus) Keráv(e)nska skala = Ceraunia (gl. to besedo): PR.
e) occ. skalnat del gore, skalnata gora, skalnat hrib: nubilosa saxa LUCAN., hirta dumis saxa STAT.; poseb. o skalnatem Kapitol(ij)skem griču: Capitoli immobile saxum V., superis habitabile saxum SIL.

2. posamezna skala, posamezen kamen, poseb. (velik) kamen za lučanje: PLIN., AMM. idr., saxum silex L., VITR. kremen, saxum ingens ... ex Capitolio procidit L., in saxo frigida sedi O., pertundunt guttae saxum LUCR., magni ponderis saxa ... in muro collocare C., saxis aut fustibus aliquem praecipitem agere CI., nunc tela, nunc saxa ingerere L., saxa iacere CI., saxis rem gerere O., saxumque e monte revulsum mittere conatur O., subigere saxa SIL., rotare moenibus saxa STAT.; tudi kamen za prače, pračarski kamen: a pueris ii more quodam gentis saxis globosis, ... funda mare apertum incessentes exercebantur L., intorquere saxum SIL.; preg.: saxum volvere TER. (o hudem, napornem delu), inter sacrum saxumque sto PL. ali inter sacrum ac saxum positus AP. (gl. pod sacer); occ.
a) stavbni, gradbeni, rezani kamen: templa saxo structa V., saxum quadratum L. idr. rezani kamen, kvadrast (kvadratast, štirjaški) kamen (kolekt.).
b) bolvan, balvan poseb. marmoren bolvan (balvan) za kipe idr.: non e saxo sculptus CI., canis ante pedes saxo fabricatus eodem stabat O., saxo sollers nunc hominem ponere H.

3. meton.
a) kamnit zid: saxo lucum circumdedit alto O.
b) kamnito poslopje: aurum ... perrumpere amat saxa H.

4. metaf. nekaka cimolska kreda (creta Cimolia), čistilna glina, suknarsko ilo, suknarska ilovica, ki se nahaja kakor skalovje v debelih skladih: (sc. creta) quam vocant saxum. Proprietas saxi (sc. Cimoliae cretae) quod crescit in macerando; itaque pondere emitur, illa mensura proprietas PLIN.

scāpus -ī, m (gl. pod scamnum) vse, na kar se kaj opira ali s čimer je kaj podprto

1. deblo, steblo: SEN. PH., PLIN. idr., lupini VARR., asphodeli COL.

2.
a) stebrno deblo, stebrni trup, deblo (trup) stebra, steber: VITR.
b) deblo svečnika: PLIN.

3. stopnični steber, steber stopnic: VITR.

4. grédeljnica pri tehtnici: VITR., P. F.

5. ročaj (držalo) tečaja (stožerja) pri vratih: VITR.

6. paličica ali valj, okrog katere (katerega) so ovijali papir za prodajo; tak scapus je imel največ 20 listov: dum stilo nostro papyri inlevi scapos VARR. AP. NON., numquam plures (sc. plagulae) scapo quam vicenae PLIN.

7. pl. scapi palice na tkalskem grebenu: insilia ac fusi, radii scapique sonantes LUCR.

8. moško spolovilo, penis: scapus equi P. VEG., AUG.

schola (v rokopisih in napisih tudi scola) -ae, f (izpos. σχολή)

1. učena preiskava, (učena) razprava, razgovor o učenem predmetu, branje in razlaganje učenih del, (učno, učeno) predavanje: Q., AUS. idr., certe scholae sunt de exsilio, de interitu patriae CI., dierum quinque scholas, ut Graeci appellant, in totidem libros contuli CI., scholas Graecorum more habere CI. predavati, tamquam philosophum scholam aliquam alicui explicare CI. predavati komu po šolskih pravilih, vertes te ad alteram scholam CI. snovi.

2. meton.
a) šola, učna ustanova, učilíšče, učílnica: homo politus e schola CI., cum in schola assedissent CI., sedere his in scholis auditioni PLIN., ut ab Homero in scholis PLIN. IUN., scholam adire VAL. MAX., scholam aperire SUET. lotiti se predavanj, začeti predavati, scholam dimittere SUET. odložiti učiteljstvo, odpovedati se učiteljevanju, in scholas deduci T. (o dečkih), declamationes ... quales in scholis rhetorum dicuntur Q., otiosus in scholis poëtarum MART.
b) metaf. α) galerija, hodnik, hodišče z razstavljenimi umetninami, kjer so se shajali učenjaki ob pogovorih: id Octaviae scholis positus PLIN. β) galerija, hodnik, hodišče s sedeži okrog kopalne kadi v kopališču: schola labri et alvei VITR. γ) poslopje kot zbirališče ali shajališče kake združbe (skupščine): AMM. idr., schola Iudaeorum AUG. judovska molilnica, sinagoga, scholae bestiarum TERT. borišče z zvermi, amfiteater.
c) šola = privrženci kakega učitelja, učenci: clamabunt omnes philosophorum scholae CI., dissederunt hae scholae PLIN., Theodori schola Q., Cassiana schola PLIN. EP.; metaf. združba (enota, organizacija) uradnih pomočnikov v vojaški in nevojaški službi: COD. I., AMM.

Scopās -ae, m (Σκόπας) Skópas

1. sloveč kipar z otoka Paros okrog l. 350: CI., H., PLIN., MART.

2. izumitelj sončne ure: VITR.

3. imeniten in bogat Tesalijec, sodobnik pesnika Simonida: CI., Q., PH.

4. ajtolski vojskovodja: L.

scytala -ae, f ali scytalē -es, f (tuj. σκυτάλη; prim. scutula II.)

1. valj(ec), valjček, palica, drogec, drožič, poseb. palica (čisto lat. clāva), okrog katere so ovijali trak ali jermen in ga povprek v tekočih vrsticah popisovali tako, da je odvito poslano besedilo mogel brati le tisti, ki je imel popolnoma enako debelo palico, na katero je trak ali jermen navil; od tod pisanje na ovitek, tajno pisanje (besedilo), pis(me)no tajno povelje: GELL., AUS.; pri N. (Pausanias 3, 4) pišejo novejši izdajatelji cum clava nam. prejšnjega cum scytala.

2. valjasta (povsod enako debela) kača: LUCAN., COL., scytale et angues PLIN.

Senōnēs -um, m (Σένονες in Σήνωνες) Senóni

1. narod v Lugdunski Galiji z glavnim mestom Agedincum (zdaj Sens): C., PLIN., IUV., SIL., EUTR., AMM.; acc. pl. Senōnās: VERR. AP. FEST.; kot inačica pri: C. Sg. Senō -ōnis, m Senón: HIRT.

2. iz Senonov izhajajoče pleme v severni Italiji ob obali Umbrije, naseljeno okrog meste Sena (zdaj Senigallia): L., PLIN. – Od tod adj. Senonicus 3 senónski: bellum GELL.