Franja

gestātōrius 3 (gestāre)

1. ki je za nošnjo, nosilen, prenosen: sella g. SUET., VULG. prenosni stol (lectica pa je nosilnica = prenosna postelja, prenosni blazinjak). Od tod subst. gestātōria -ae, f prenosni stol, nosilnica: SID.

2. gestātōrium -iī, n = gestātōria -ae, f: VULG.

3. gestātōria -ōrum, n nosilni drogovi, poverki: AUG.

Getae -ārum, m (Γέται) Geti, bojevito traško pleme, s svojimi sosedi Daki sorodno ali celo istovetno, ki je sprva bivalo ob Hemu (= Balkan) na obeh straneh reke Istra (= Donava); makedonski kralji so ga potisnili na severno stran reke. Pod Decebalom so bili Geti mogočen narod, vendar jih je rim. cesar Trajan l. 106 po Kr. popolnoma premagal: CI. EP., V., H., O., SEN. TR., MEL., PLIN. Sg. Geta -ae: AUS., VEN., ali Getēs -ae, abl. -ā, m (ὁ Γέτης): O., LUCAN., STAT., SID. Get, večinoma kolekt. Geta Get(a) kot suženjsko ime: KOM.; kot rim. priimek, npr. C. Licinius Geta Gaj Licinij Get(a), konz. l. 116, cenzor l. 108: CI.; apoz.: poëta Getes O. ali Getes Hebrus SEN. TR. getski. – Od tod

1. adj. Geticus 3, adv. -ē, getski, pesn. = traški: arma, sermo, gens O., lyra STAT. = Orfejeva, Getice loqui O.

2. subst. Getis -tidis, f Getka, getska žena: SID.

Gigās (gigās, gigāns), -antis, m (Γίγας)

1. Gigánt: O., VAL. FL., BOET. (s soobl. gigāns), acc. Giganta: MART., STAT., SIL.; večinoma v pl. Gigantēs -um, m (Γίγαντες): CI., LUCR., H., MEL., SUET.; acc. Gigantas: O., MART., SIL. Gigánti, sinovi Tartarja in Zemlje (Γαῖα), po HOM. divji velikani na bajnem Zahodu; Jupiter jih je pokončal zaradi njihovih hudobij. Aleksandrijska doba je te Gigante pomešala s Titani in tako je nastal mit o boju Gigantov z bogovi (Gigantomachia, Γιγαντομαχία), po kateri so kačjenogi (anguipedes) Giganti olimpske bogove napadli na flegrajski poljani (Phlegra pri kampan(ij)skih Kumah) ali na drugih vulkanskih krajih, vendar jih je Jupiter pobil s strelami (= upor neuravnanih naravnih sil zoper red v naravi!).

2. metaf. velikan, orjak sploh: VULG., ISID. – Od tod

1. adj. Gigantēus 3 (Γιγάντειος)
a) gigantski, Gigantov (gen. pl.): sanguis PS.-V. (Culex), triumphus H., bellum tropaea O., ora litoris PR. (na flegrajski poljani).
b) metaf. velikanski, orjaški: corpus SIL., genus VULG. rod velikanov.

2. subst. Gigantomáchia -ae, f (Γιγαντομαχία) Boj Gigantov, naslov Klavdijanove (Claudius Claudiānus) pesnitve.

gīgnō -ere, genuī, genitum (reduplicirana obl. star. glag. genō -ere, prim. gr. γενέτωρ = lat. genitor, gr. γίγνομαι rodim se, nastajam, postajam, γένος = lat. genus rod, gr. γένεσις rojstvo, rod, nastanek, γόνος rojstvo, pokolenje, γνωτός brat, lat. gēns, genius, genitālis, genuīnus, in-genuus, Gnaeus, beni-gnus, mali-gnus, nāscor [iz *gnāscor], nātus, nātiō, nātūra, naevus, idr.)

1. roditi, zaroditi, zaploditi, ustvariti: Romule, qualem te patriae custodem di genuerunt ENN., sextus hic (Hercules) ex Alcmena quem Iuppiter genuit CI., nec Hecubam causam interitus fuisse Troianis, quod Alexandrum genuerit CI., pisces ova, cum genuerunt (so znesle), relinquunt CI., Aeneam Anchisae Venus genuit V., Maiā genitus (= Mercurius) V. Majin sin, dis genite et geniture deos V., genitus Amphione O. Amfionov sin, genitus de sanguine nostro, genitus de semine Iovis O., me pater ex alia (z drugo) genuit O., vaccam e terra genitam O., qui te genuere O. roditelji, starši, me subditum et pellice genitum appellant L., (M. Antonius) perdundae pecuniae genitus S. FR., vir demerendis hominibus genitus VELL., adulescentis in omnium virtutum exempla geniti VELL., omne potens animal leti genitumque nocere LUCAN., quaecumque animal pariunt, in capita gignunt PLIN.; o posinovljencu: Caesar tantum genuit virum (= Octavianum) O.; abs.: ut in gignendo ... perfacile appareat CI., hae, quae gignunt CELS.; pren.: ad maiora enim quaedam nos natura genuit CI., deus animum ex sua mente et divinitate genuit CI. je ustvaril, (Athenae) cum genuere virum talicum corde repertum LUCR.

2. (o stvareh) dajati sadove (plodove), roditi, obroditi: tellus florem de caespite gignit O., India eos (ferullos) gignit PLIN. daje; v pass.: quae in terris gignantur CI. ali Corycium nemus, ubi crocum gignitur CU. = raste; od tod subst. pt. pr. med. gīgnentia -ium, n rojevajoče naravne moči, organska telesa, rastlinstvo, rastlinje: AP., LACT. loca ... nuda gignentium S. brez rastlinstva.

3. metaf. roditi = ustvariti, narediti, povzročiti, vzbuditi, storiti, delati: haec ipsa virtus amicitiam gignit CI., qui ... genuit in hac urbe dicendi copiam CI., gignis nobis novas praeceptiones CORN., ludus enim genuit trepidum certamen et iram H., alium sitim gignit PLIN. povzroča žejo, užeja, mel gignit insaniam PLIN., probationes, ... quas (orator) ... quodam modo gigneret Q.; v pass. roditi se = nastati, postati, izhajati, prihajati, izvirati: Plato eas (sc. ἰδέας) gigni negat CI., intellegamus naturā gigni sensum diligendi CI., perturbationes omnes gignuntur ex ea (intemperantia) CI., cum ipse sui generis initium ... ab se gigni ... vellet CI., ex hac maxima libertate tyrannis gignitur CI., de gignenda sapientia GELL.

gladiātor -ōris, m (* gladiārī iz gladius, prim. dī-gladiārī)

I.

1. z mečem oboroženi, borilec v krvavih bojnih igrah v Rimu, ki so potekale sprva pri pogrebih in pojedinah, potem kot javne, v zabavo ljudstva prirejene igre, gladiator. Gladiatorji so bili sužnji, vojni ujetniki ali zločinci, včasih tudi možje svobodnega rodu, ki so se dali v najem za plačilo (auctoramentum, od tod imenovani auctorati). Razdeljeni so bili v družbe (familiae), ki so jim načelovali učitelji (magistri, lanistae): CI. idr.; metaf. (kot psovka) pretepač, razbojnik: alter nobilis gladiator habetur CI., qui ... a scurris semper potius gladiator quam scurra appellatus est CI., scelerati gladiatoris amentia CI., quem gladiatorem non ita appellavi, ut interdum etiam M. Antonius gladiator appellari solet CI.

2. meton. pl. gladiatores = gladiatorske borbe, gladiatorske igre: gladiatores dare TER., CI., SUET. ali ēdere T., SUET. gladadiatorske igre prirejati (prirediti, organizirati), gladiatoribus (abl.) CI. pri gladiatorskih igrah (borbah). –

II. izdelovalec mečev, mečar: DIG.

Glaucippē -ēs, f (Γλαυκίππη) Glavkípa, ena od Danajevih hčera: HYG.

glēsum, slabše glessum, glaesum -ī, n (ger. beseda) jantar: certum est (sucinum) gigni in insulis septentrionalis oceani et ab Germanis appellari glaesum PLIN., sucinum, quod ipsi glesum vocant T. – Od tod adj. glēsārius (glaesārius) 3 jantarski: Glaesaria insula ali Glaesariae insulae PLIN. Jantarski otok(i).

glomerō -āre -āvī -ātum (glomus)

1. v klobčič zviti, zmotati, narediti kaj okroglo, oblikovati kaj v kepo, v grudo: rudem primos lanam glomerabat in orbes O., terram (deus) ... magni speciem glomeravit in orbis O. je ustvaril kot veliko kroglo, favilla volat glomerataque corpus in unum densatur O., viscera sanguine ali frusta mero glomerata O. gosto zmešani, gosto zmešano, venae glomerantur CELS., glomerato pulvere LUCAN., glomeratae turbine nives SIL.; pesn.: glomerans (sc. se) annus CI. POËT. „navijajoče se leto“ = letni (ob)tek, (ob)tok, equitem docuere ... gressus glomerare superbos V. ponosno v diru jezditi; occ. (o jedeh) v cmoke oblikovati: offae ... glomerantur ex ficis et farre mixto VARR., puls manu glomerata FEST.

2. metaf. stisniti, zbrati, zgrniti, nagrmaditi, nakopičiti, zgostiti: semina vocis ... ore foras glomerata feruntur LUCR., glomerare manum (krdelo) bello (dat. = za vojno) V., agmina cervi pulverulenta fugā glomerant V. se zgrinjajo na begu, dum se glomerant V., foedam glomerant tempestatem nubes V. se kopičijo v grdo (hudo) nevihto, glomerat sub antro fumiferam noctem V.; med.: (apes) mixtae glomerantur in orbem V., ad terram ... quam multae glomerantur aves V., glomerantur Oreades, hostes V., iam legiones in testudinem glomerabantur T., corpus glomerari grandine O. da se zgošča v točo; metaf.: haec vetusta saeclis glomerata ... clades CI. POËT. nakopičena, glomerare simul fas et nefas PRUD. mešati. – Od tod adv. komp. glomerātius bolj nakopičeno, bolj jedrnato: densata gl. dicere AUS.

Glycō(n) -ōnis, acc. -ōna, m (Γλύκων) Glíkon, gr. nom. propr.

1. sloveč rokoborec (atlet) v Horacijevem času: H.

2. Panzov zdravnik: CI. EP., SUET.

3. Gl. Spiridion (Spyridion) Glikon Spiridion, sloveč retor: SEN. RH., Q. – Od tod adj. Glycōnius 3 Glikonov = glikonski (= ki ga je iznašel neki Glikon): metrum SID glikonej.

Gnathō -ōnis, m (Γνάϑων iz gr. γνάϑος čeljust) Gnáton (= „Čeljustnik“, „Čeljustnež“ „Požeruh“): TER., CI.; od tod sploh = požeruh, zajedavec, prislinjenec: CI., SID. – Od tod Gnāthōnicī -ōrum, m gnatonovci, Gnatonovi učenci = zajedavci: TER.

gnōmonicus 3 (gr. γνωμονικός) ki se nanaša na sončno uro ali njen kazalec: res rationes VITR. Od tod subst. gnōmonica -ae, f: GELL. ali gnōmonicē -ēs, f: VITR., PLIN. (gr. γνωμονική, sc. τέχνη) umetnost presojanja in izdelave sončnih ur, gnomonika.

Gnōsus, -os (Cnōsus) in Gnōssus -ī, f (Κνωσός, slabše Κνωσσός) Knósos (= Gnóz, Knós, Gnós) prastaro primorsko mesto na Kreti, prestolnica Ariadninega očeta Minoja (Minos), ki mu je Dedal tam zgradil slavni labirint; tam je bil tudi Jupitrov nagrobni spomenik: MEL., PLIN., LUCAN., LACT. – Od tod adj.

1. Gnōs(s)iacus 3 (*Κνωσιακός) knosijski, pesn. = kretski: rex, carina O.

2. Gnōs(s)ias -adis, f (*Κνωσιάς) knosijska, pesn. = kretska: Gnossiades iuvencae O.; kot subst. Kretčanka = Ariadna: O.

3. Gnōsis -idis, f acc. -ida, f knosijska, pesn.= kretska: Corona Gnosis O. (ozvezdje) Ariadnina krona; kot subst. Kretčanka = Ariadna: O.

4. Gnō(s)ius 3 (Κνώσιος) knosijski,
a) = iz Knososa: L., O., PLIN.; subst. Gnōsiī -ōrum, m (Κνώσιοι) Knosijci, sloveči lokostrelci CI., L.
b) pesn. = kretski: tellus (= Kreta) V., PLIN., Gnosia stella Coronae V. Ariadnina krona = ardor Bacchi COL. (ker ji je baje Bakh to krono podaril), calami spicula Gnosii H.; subst. Gnōsia -ae, f Kretčanka = Ariadna: PR.

Gomorr(h)a -ae, f: PRUD., VULG., ali Gomorr(h)um -ī, n: TERT. Gomóra, palestinsko mesto. Od tod adj. Gomorr(h)aeus 3 gomorski: PRUD.; subst. Gomorr(h)aeī -ōrum, m Gomorci: VULG.

Gomphī -ōrum, m (Γόμφοι) Gómfi, utrjeno mesto v Tesaliji ob Pindovem vznožju (zdaj Skumbos z razvalinami): C., L. Od tod preb. Gomphēnsēs -ium, m Gomfeni: C.

Gordium -iī, n (Γόρδιον) Górdij, glavno mesto kralja Gordija (ob Sangariju) v Veliki Frigiji, ki je slovelo zaradi gordijskega vozla (gl. Gordius -iī ): L., CU., PLIN., IUST. Od tod adj. Gordius 3 gordijski: nodus Gordius AMM.

Gordiūtīchos, n indecl. (Γορδίου τεῖχος) Gordiut(e)íh, trg v Kariji jugovzhodno od Antiohije: L.

Gorgō -gonis redko -gūs, acc. -gona, f (Γοργώ) Górgo ali Gorgóna, pl. Gorgonĕs -um, acc. -ăs, Gorgóne, tri hčere božanskega morskega starca Forka (Phorcus) ali Forkija (Φόρκυς) in morske boginje Keto (Cētō Κητώ). Bile so grozne, krilate deklice, ki so imele namesto las kače; kdor jih je pogledal, je okamenel. Dve izmed njih, Stheinō in Euryalē, sta bili nesmrtni; tretja, Medūsa (Meduza), ki je bila najstrašnejša, pa smrtna; zato je Gorgo včasih = Meduza. Perzej ji je odsekal glavo, ki jo je Atena nosila na svojem oklepu. Iz Meduzine krvi je nastal krilati konj Pegaz (Pegasus): PLIN., VAL. FL., MART., FULG., os Gorgonis (= Medusae) CI., Pallas ... effulgens Gorgone saevā V., ora Medusae O., Gorgonis (= Medusae) anguicomae Perseus superator O., Gorgone (= Medusā) conspectā O., Gorgones Harpyiaeque V. – Soobl.
a) Gorgōn -onis, f (Γοργών): HYG., LUCAN., MART., STAT.
b) Gorgona -ae, f: HYG., SERV., PRUD. – Od tod

1. adj. Gorgoneus 3 Gorgonin, gorgonski, Meduzin: caput VITR., Gorgoneis Allecto infecta venenis V. okužena z Gorgoninim (Meduzinim) strupom, equus (= Pegasus) O., lacus (= vrelec Hipokrena (Hippocrēnē), ki mu je Pegaz z udarcem svojega kopita na Helikonu odprl pot ) PR.

2. subst. Gorgonia -ae, f korala, morska jagoda, ki v stiku z zrakom takoj okameni: PLIN.

Gortȳna -ae, f (Γόρτῡνα) Gortina, glavno kretsko mesto ob reki Letej (Lēthaeus, Ληϑαῖος): MEL., LUCAN. Soobl. Gortȳnia (Cortȳnia) -ae, f Gortinija (Kortinija): VARR. in v čisto gr. obl. Gortȳn -ȳnos, f (Γόρτυν) Gortin: VAL. FL. – Od tod adj.

1. Gortȳnius 3 (Γορτύνιος) gortinski: CI., pesn. = kretski: V., STAT., AUS.; subst. pl. Gortȳniī -ōrum, m Gortinci: N., L.

2. Gortȳniacus 3 (Γορτυνιακός) gortinski, kretski: arcus O.

3. Gortȳnis -idis, f (Γορτυνίς) gortinska, kretska: harundo LUCAN.

Gothī -ōrum, m (Γόϑαι) Góti, pleme v severni Germaniji: AUS., AMM. Od tod

1. subst. Gothia -ae, f Gótija, dežela Gotov: AMM.

2. adj. Gothicus 3 gotski; kot priimek Gothicus -ī, m Gotski = zmagovalec nad Goti, premagalec Gotov: VOP.

Gracchūris (Graccūris) -idis, f (Gracchus) Grak(h)úrida, pravzaprav Grakhovo (mesto), vaskonsko mesto v Tarakonski Hispaniji blizu današnje Korelje (Corella), prej Isuris, ki ga je dal naseliti Sempronij Grakh: L. EPIT., P. F. Od tod subst. Gracchūritānī (Graccūritānī) -ōrum, m Grak(h)uritani: PLIN.