Franja

Mānīlius 3 Manílij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so:

1. M'. Manilius Manij Manilij, prijatelj Lelija in Scipiona mlajšega, pretor v Hispaniji (Hispania ulterior), kjer je bil poražen v boju z Luzitanci, konz. l. 149 in vrhovni poveljnik v vojni zoper Kartagino, ki jo je oblegal brez večjega uspeha. Kot izvrsten strokovnjak za pravo je sestavil leges venalium vendendorum, ki se po njem imenujejo Mānīliānae Manilijevi kupni obrazci (napotki, česa se je po zakonu treba držati pri kupnih pogodbah): Ci.

2. C. Manilius Gaj Manilij je kot tr. pl. l. 66 sprožil zakon (lex Mānīlia Manilijev zakon), s katerim je Pompej dobil vrhovno poveljstvo v vojni zoper Mitridata: Ci.

3. Manilij, zvezdoslovec za časa Avgusta; napisal je poučno pesnitev Astronomicōn libri: V.

Mānlius 3 Mánlij(ev), ime patricijskega in plebejskega rim. rodu. Poseb. znani so:

1. M. Manlius Capitolīnus Mark Manlij Kapitolin, konz. l. 392, je premagal Ekve in l. 390 rešil Kapitolij Galcev. Čeprav je bil patricij, je ščitil plebejce; zato so ga osumili, da stremi za kraljevsko oblastjo, ga obtožili in po obsodbi l. 384 pahnili s Tarpejske pečine, njegovo hišo na Kapitoliju (od tod rodbinski priimek Capitolinus) pa porušili: L., Ci.

2. L. Manlius Capitolinus Lucij Manlij Kapitolin, diktator l. 363: L., Val. Max.

3. T. Manlius Capitolinus Tit Manlij Kapitolin, sin prejšnjega s priimkom Torquatus Torkvat = „Okrašen z ovratno verižico“ (torques), ki jo je baje snel v boju premaganemu Galcu. Bil je izvrsten vojskovodja, mož odločnega, a osornega in zelo strogega značaja; v časa svojega zadnjega konzulata l. 340 je dal zaradi vojaške nepokorščine usmrtiti lastnega sina: Ci., L., S. Oče in sin sta si s svojo kruto strogostjo pridobila priimek Imperiosūs „Oblastni, Zapovedljivi“. — Adj.

1. Mānlius 3 Mánlijev: gens Ci. Od tod Mānliānus 3 Mánlijev, mánlijski: turba, seditio L., māla Plin., Manliana (= T. Manlii Capitolini) imperia L. Manlijevi ukazi, pozneje preg. = kruti, avtoritarni ukazi; subst. Mānliānum -ī, n Manliánum, Mánlijevo, Ciceronovo podeželsko posestvo: Ci.; Mānliāna -ōrum, n mánlijske odločitve = oblastni (strogi, kruti, avtoritarni) ukazi: Manliana vestra Ci. (prim.: Manliana imperia).

2. Mānliānus saltus Mánlijski gozd, kraj v Hispaniji, kjer so l. 180 Keltiberi postavili zasedo prokonzulu Kvintu Fulviju Flaku (Q. Fulvius Flaccus): L.

Mannus² -ī, m (ger. man, odkoder manisco človek) Mánus, po ger. bajki pračlovek, Tuistonov sin: T.

mānō -āre -āvī -ātum

I. intr.

1. kapniti (kap(lj)ati), teči: Enn. ap. Macr., V., Lucr., Tib., Col., fons sub ilice manat O., non semper imbres manant in agros H., alvei manantes per latera T., patribus … manare gaudio lacrimae L., lacrimae, quae … laetitiā manant Q., licet illi plurima manet lacrima H., diu flevit manantibusque adhuc lacrimis … inquit Cu.; aliquid manat aliquā re kaj teče po čem, mezi (iz česa, po čem), kaj se cedi (curi, curlja, se solzi) iz česa, po čem: simulacrum sudore manavit Ci., culter manans cruore L. okrvavel, krvav; pren.: omne supervacuum pleno de pectore manat H. izgine; subst. manantia -ium, n (= gr. τὰ ῥεύματα) iztoki, izcedki, sluzenje: ulcerum m. Plin. ali samo manantia Plin. izcedki iz gnojne razjede.

2. metaf.
a) razli(va)ti se, širiti se, razširiti (razširjati) se, razpas(ova)ti se: aër, qui per maria manat Ci., multa a lunā manant Ci., sonitus manare per aures Lucr., manavit (sc. malum) per Latium Ci., tertia (sc. pars philosophiae), per omnes partes sapientiae manat et funditur Ci., fidei nomen manat longius Ci. je širšega obsega, ima širši pomen, rumor manat totā urbe L. ali per compita H.
b) iziti (izhajati), pri(haja)ti, izvirati, nasta(ja)ti: omnis honestas manat a partibus quattuor Ci., peccata ex vitiis manant Ci., a Socrate haec omnis philosophia manavit Ci. —

II. pesn. trans. točiti, pretočiti (pretakati), preli(va)ti, od sebe da(ja)ti, (iz)potiti: lacrimas marmora manant O., m. longam salivam Iuv., suco picem resinamque Plin., sudorem purpureum Plin.; pren.: fidis enim manare poëtica mella te solum H. da se samo iz tebe cedi pesniški med = da si samo ti pravi pesnik.

mānsiō -ōnis, f (manēre)

1. ostajanje, postanek, zadrževanje, zamuda, pomuda (naspr. decessio, discessus, excessus): Ter., discessus Arpinum, mansio Formiis Ci. ep., et excessus e vitā et in vitā mansio Ci.

2. meton. prenoč(eval)išče, zatočišče, stan(išče), postaja(lišče) (= gr. σταϑμός) in ker so šteli dneve hoda po prenočiščih, tudi dan hoda: prima m. Suet., mansiones octo Plin., m. camelorum Plin.; poseb. mala mansio (kot jur. t.t.) „slabo zatočišče“, „slabo stanovanje“, mučilna priprava, nekakšna natezalnica: Icti.

mantiscinor -ārī -ātus sum (iz gr. μάντις po vaticinor tvorjena beseda) vedeževati, prerokovati: Pl.

Mantō -ūs, f (Μαντώ) Mánto

1. vedeževalka (μάντις), hči tebanskega vedeža Tejrezija, po Radiju ali Apolonu mati vidca Mopsa: O., Mel., Hyg., Stat. (z acc. Mantō).

2. italska nimfa vedeževalka, po rečnem bogu Tiberinu mati Okna, ki je baje ustanovil mesto Mantovo in jo poimenoval po svoji materi: V.

manūmissiō, ōnis, f. (manūmittere)

1. odpust(itev), izpust(itev) sužnja izpod svoje oblasti, osvoboditev sužnja: Ci., Val. Max. Manumissio je bila ali iusta ac legitima prava in zakonita ali iniusta, non iusta neprava. Prva je bila trojna:
a) po cenzusu, če je dal gospodar vpisati sužnja kot državljana (civis) v cenzorske zapiske in ga potrditi v lustru;
b) slovesno na forumu pred kakim predstavnikom oblasti (pretorjem idr.) per vindictam (pri čemer je dobil suženj udarec po glavi s paličico [vindicta], pozneje rahel udarec z roko po licu);
c) po oporoki. Druga se je izvajala na pet načinov:
a) inter amicos, če je gospodar razglasil sužnja za svobodnega v navzočnosti petih prič;
b) če je bil suženj odsoten, per epistulam, tj. s pismom sužnju, ki ga je podpisalo pet prič;
c) tako da je gospodar povabil sužnja na obed;
d) adoptione, s posinovljenjem, pri katerem je moral domači gospodar ali kdo drug, ki je sužnja posinovil, jasno izreči svojo voljo;
e) na sužnjevi ali gospodarjevi smrtni postelji: Ci., Sen. ph., Plin. iun., G., Ulp. idr. Icti.

2. metaf. odpustitev (oprostitev) kazni, odpuščanje: Sen. ph.

Marcellīnus -ī, m Marcelín, rim. priimek. Znani so

1. Marcellinus Marcelin, Lucilijev in Senekov prijatelj: Sen. ph.

2. Marcellinus Marcelin, Marcialov prijatelj: Mart.

3. (Aefulanus) Marcellinus Efulan Marcelin, Plinijev naslovnik: Plin. iun.

4. Antonius Marcellinus Antonij Marcelin, praeses Lugdunensis primae l. 313 po Kr., praefectus praetorio v Galiji, nato praefectus praetorio Italiae, l. 341 consul ordinarius: Cod. Th.

5. Marcellinus Marcelin, praeses Phoenices l. 342 po Kr., comes Orientis l. 349 po Kr.: Cod. I., Cod. Th.

6. Flavius Marcellinus Flavij Marcelin, tribunus et notarius, l. 410 po Kr. Honorijev poslanec v Afriko za posredovanje v sporu z donatovci; odločil je v prid katoličanov. Bil je v tesnih stikih z Avguštinom, ki mu je med drugim posvetil svoje delo De civitate Dei: Cod. Th., Aug.

Marcellus -ī, m (demin. k marculus, marcus kladivo) Marcél, ime najznamenitejše rodbine plebejske veje Klavdijcev. Poseb. znani so:

1. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, „italski meč“, konz. l. 222; premagal je Insubre in l. 215 Hanibala pri Noli, l. 212 je osvojil Sirakuze in padel l. 208 v boju s Hanibalom: L., Ci., V.

2. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, kot konz. l. 51 Cezarjev nasprotnik in sprožitelj senatskega sklepa de revocando Caesare; Cezar ga je pozneje pomilostil, za kar se mu je Ciceron zahvaljeval v svojem govoru Pro M. Marcello: Ci., C.

3. M. Claudius Marcellus Mark Klavdij Marcel, sin Avgustove sestre Oktavije, soprog Avgustove hčere Julije, Avgustov posinovljenec, zelo izobražen in nadarjen mladenič, ki je vzbujal rim. narodu najlepše upe; umrl je v Bajah, star 19 let (najbrž ga je zastrupila Livija): V., H., Pr., T., Sen. ph., Vell., Suet. — Pl. Marcellī Ci. možje, kakršen je Marcel. — Od tod
a) subst. Marcellīa -ōrum, n (Μαρκελλεῖα) marcélije, marcélski praznik, častno godovanje rodovine Marcelov na Siciliji: Ci.
b) adj. Marcelliānus 3 Marcélov: theatrum Suet. Marcelovo gledališče, ki ga je dal zgraditi Avgust in ga imenoval po svojem ne-čaku.

Mārciānus -ī, m Marciján

1. Ikelovo (Icelus) ime po povzdignjenju v viteški stan: T., Suet.

2. Galienov general: Cl.

3. Simahov prijatelj, zelo izobražen, l. 384 po Kr. vicarius Africae, l. 394 proconsul Africae: Symm.

4. Ciceronov osvobojenec in oskrbnik: Ci. ep.

Marciōn -ōnis, m Márcion

1. razkolnik v 2. stol. po Kr.: Tert., Prud. — Od tod adj. Marciōnēnsis -e marciónski: continentia Tert.; subst.
a) Marciōnīta -ae, m marciónski, Marciónov: deus Prud.
b) Marciōnistae (Cod. I., Aug.) ali Marciōnītae (Tert., Lact., Ambr.) marcioní(s)ti, Marcionovi privrženci.

2. iz Smirne, avtor razprave De simplicibus effectibus: Plin.

Mārcius 3 (Mārcus) Márcij(ev), ime rim. plebejskega rodu; patricijski je bil le rod s priimkom Rex. Poseb. znani so

1. Ancus Marcius Ank Marcij, četrti rim. kralj (640—616): L., Ci., V., H., O.

2. Cn. Marcius Coriolanus Gnej Marcij Koriolan (Koriolski, tako imenovan, ker je bil zavetnik volskovskega mesta Korioli [Corioli], ki ga je osvojil l. 493); kot odločen patricij in nasprotnik plebejcev je bil l. 491 pregnan na pobudo ljudskih tribunov: L., Ci., Val. Max., Gell.

3. L. Marcius Septimus Lucij Marcij Septim, rim. vitez; po smrti obeh Scipionov je prevzel vrhovno poveljstvo v Hispaniji: L.

4. Marcii (brata) Marcija, starodavna vedeža: Ci.

5. Marcia Marcija
a) soproga Katona Utičana (Utiškega), pozneje Hortenzijeva soproga: L.
b) soproga Fabija Marina, Avgustovega zaupnika: T. — Kot adj.: Marcius saltus L. Marcijev gozd v Liguriji, kjer so Ligur(ij)ci l. 186 premagali konzula Kvinta Marcija Filipa: L., aqua Marcia L. ali (pesn.) Marcia lympha Tib. in Marcius liquor Pr., tudi samo Marcia -ae f: Mart. Marcijev vodovod, ki ga je začel graditi kralj Ank Marcij, do Rima pa ga je speljal Kvint Marcij Reks (Rex), Marcia frigora Stat. Marcijevega vodovoda. — Od tod adj. Mārciānus 3 Márcijev: foedus Ci. ki jo je sklenil Lucij Marcij Septim (gl. št. 3.) z Gaditanci (Gāditānī), carmina L. vedeža Marcija (gl. št. 4.), silva Marciana Amm. Črni les, Črni gozd, hribovita veriga na zahodu Nemčije (zdaj Schwarzwald); adv. Mārciānē márcijsko: Prisc.

Marcomanī (Marcomannī) -ōrum, m (Μαρκομανοί, Μαρκομάννοι) Markománi, svebsko pleme, ki so se ga Rimljani najbolj bali. Živeli so v Germaniji ob srednji Majni; od tod jih je kralj Maroboduj (gl. Maroboduus) okrog l. 8 popeljal v deželo keltskih Bojcev (Boi(o)hemum = Böhmen, danes Češka), od koder so za časa cesarja Marka Avrelija vdrli v rimsko cesarstvo (markomanska vojna od 166—180 po Kr.): C., T., Vell., Stat. — Od tod adj. Marcomannicus 3 markománski: bellum Eutr.

mare -is, n (indoev. *mori, mōri; prim. sor. besede: kelt. mor = got. marei = stvnem. marī, merī = nem. Meer = sl. morje, sor. je morda tudi skr. maryādā morsko obrežje in gr. ἀ-μάρα jarek, vodovod)

1. (obzemeljsko, svetovno, vesoljno) morje, ocean (naspr. terra, ager): Enn., Pl., Ter., L., Plin., Lucr. idr., mari N. po (na) morju, m. profundum et immensum Ci., m. vastum atque apertum C., m. placidum, m. tumidum V., m. tumultuosum, m. ventosum H., m. nostrum C. naše = Sredozemsko, m. superum Ci. Zgornje = Jadransko, m. inferum Ci. Južno = Etrursko, m. externum C. Zunanje = Atlantsko, m. angustum N. morska ožina, maris pontus V. morska globina; z apoz. Oceanus: T., Mel., Amm., proximus mare [Oceanum] C. ali z atrib. adj. Oceanum: quam mare Oceanum … circumluit T. (drugi berejo Oceanus); pesn. metaf.: mare aëris Lucr. zračno morje, morje zraka = zrak, ozračje; pesn. pren. o trdosrčnežu: e mari natus Cat., Tib. ali: te mare genuit O. ali te saevae progenuere ferae aut mare O.; preg.: fundere aquas in mare O. vodo nositi v morje = kaj nepotrebnega delati, maria montesque polliceri S. zlate gore, hribe in doline obljubiti (obljubljati); v preg. sta prišli pozneje tudi rekli: maria omnia caelo miscere V. nebo in zemljo zmešati = grozovit vihar vzbuditi, in: mare caelo confundere Iuv. nebo in zemljo zmešati = poskusiti (poskušati) vse, kar je mogoče.

2. meton.
a) morska voda: vinum mari condire Plin., Chium (sc. vinum) maris expers H. nemešano (po drugih: spačeno, ki ni videlo morja).
b) barva morja, morska barva: Plin.

Opomba: Abl. sg. -ī, pesn. včasih tudi -e: Varr. fr., Lucr., Lact., éxiguúm plenó dé mare démat aquaé O.; nenavaden gen. pl. marum Naev. ap. Prisc.

Margiānē -ēs, f (Μαργιανή) Margiána, azijska pokrajina med Baktrijo in Hirkanijo (v današnjem Turkestanu) ob reki Margu (danes Murghab) z glavnim mestom Aleksandrijo, pozneje Antiochia Margiana margianska Antiohija; Cu. jo imenuje urbs Margiana (po drugih urbs Margania, zdaj Meru al rud): Cu., Plin. — Od tod adj. Margiānus 3 margiánski, iz Margiáne: Cu.

Marīca -ae, f Maríka (po bajki mati kralja Latina, po Lact. po smrti pobožena Kirka), jezerska nimfa v minturnskem obmestju ob reki Liris (Liris), kjer ji je bil posvečen hrastov log: V., lacus Maricae L. = silva Maricae Mart. = querceta Maricae Cl., palus Maricae Vell. ali pesn. samo Marica H. Mariško (Marikino = po Mariki imenovano) jezero pri Minturnah ob reki Liris, ki se vanj izliva (tukaj se je skrival Marij na begu pred Sulo); pesn.: regna Maricae Lucan. Marikino kraljestvo = minturnsko obmestje.

mari-timus (stlat. mari-tumus) 3 (mare)

1. obmorski, primorski (naspr. mediterraneus ali remotus a mari): civitas, oppidum C., villa N., portus L., Plin., regio C. primorje, ora Ci. ali pars C. morsko obrežje, obala, primorje, homines Ci. primorci; subst. maritima -ōrum, n (= gr. τὰ ἐπιϑαλάττια) morske (po)krajine: Ci.

2. morski, pomorski, na morju (pogosto = marinus; naspr. terrester): sal Varr. (naspr. fossicius), piscinae Varr., fluctus N., aestus C., Ci., navis L., milites Pl. pomorski vojaki, pomorščaki, pomorsko vojaštvo, mornarji, praedo N., Ci., L. (naspr. praedo terrester) pomorski ropar, gusar, maritimus ille et navalis hostis Ci. ki prihaja po morju in na ladjah, bellum pomorska vojna: Ci. ali vojna z gusarji: S., oppugnatio L. z morske strani, z morja, officium C. mornarska služba, summa imperii maritimi N. pomorsko vrhovno poveljstvo, terrestre aut maritimum munimentum L., cursus Ci. pomorsko potovanje, vožnja po morju, res maritimae Ci. mornarstvo, pomorstvo, plovba, res terrestres et maritimae Corn. na zemlji (kopnem) in v morju se nahajajoče, tempestas Eutr. morska nevihta, neurje na morju, nuptiae Ci. morska svatba = Pelejevo ženitovanje z morsko boginjo Tetido.

marītus 3 (mas; prim. gr. μεῖραξ deček, deklica, μειράκιον deček, lit. martì nevesta, devica)

I. adj.

1. oženjen, omožen, zakonski: vagabatur per maritas domos L. po hišah zakoncev, fratre marita soror O. omožena, Venus O. zakonska ljubezen, torus O. zakonska postelja, foedus O., caedes O. umor lastnega moža, lex H. (= lex Iulia de maritandis ordinibus) zakonsko (od Avgusta izdano) določilo ali zakon, ki je prepovedoval neoženjenost in kaznoval tiste, ki niso imeli otrok, z izgubami dednopravnih pravic; l. 9 po Kr. so ta zakon obnovili kot lex Iulia et Papia Poppaea; šalj.: A. Pulchra edepol dos pecunia est. P. Quae quidem, pol non marita est Pl. res da, pa le, če se ga ne drži žena.

2. metaf. privezan, spojen (prim. marītō): arbores Ca., clivetum Col., ulmus Cat., Q. —

II. subst.

1. marītus -ī, m
a) zakonski mož, zakonski drug, soprog (naspr. caelebs): Ci., V., Q. idr., gaudens mulier marito H., novus maritus Pl., Varr. idr. ali recens maritus Plin. iun. novi zakonec, mariti Ap., Icti. zakonca, zakonci.
b) ženin, ljubimec, snubec: Pr., Tib., aegram nulli quondam flexēre mariti V.
c) metaf. o živalih: Ci., V., Col., olentis uxores mariti (= capri) H.

2. marīta -ae, f zakonska žena, zakonska družica, soproga: castas duce se iubet esse maritas O., marita onusta bacis H.

Marius 3 Márij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Poseb. znani so

1. C. Marius Gaj Marij, roj. l. 156 v Cereatah pri Arpinu, l. 119 tr. pl., sedemkrat (prvič l. 107) konz., zmagovalec nad Jugurto l. 106, l. 102. nad Tevtoni pri Sekstijevih Toplicah (Aquae Sextiae, zdaj Aix en Provence pri Marseillu), l. 101 nad Kimbri; nasprotnik Sule, s katerim se je spopadal v državljanski vojni (l. 90—80), zastopnik ljudske stranke v Rimu, umrl 13. januarja l. 86: Ci., S., Val. Max., Vell.; pl.: Caesari multos Marios inesse Suet. možje, kakršen je bil Marij. Kot adj. Marius 3 Márijev: lex Ci. — Od tod adj. Mariānus 3 Márijev: consulatus Ci., bella Fl.

2. istoimen(sk)i posinovljenec prejšnjega, nav. imenovan Marij mlajši, roj. l. 109, konz. l. 82, po posvojiteljevi smrti vodja ljudske stranke, umrl na begu pred Sulo l. 82: Fl., Vell.

3. M. Marius Gratidiānus Mark Marij Gratidijan, Arpinec, posinovljenec brata Marija starejšega, izvrsten govornik; na Sulovo povelje ga je Katilina kruto usmrtil l. 82: Ci., Pl., Fl.