Franja

Mopsopia -ae, f (Μοψοπία) Mopsópija, staro ime za pokrajino Atiko (baje po nekem atiškem kralju Mopsopu): Mopsopia tota Sen. tr. vsa Atika ali vse Atene. — Od tod adj. Mopsopius 3 (Μοψόπιος) mopsópijski = átiški, aténski: iuvenis (= Triptolemus) O., muri O. atensko zidovje, Atene, urbs O. Atene.

morātor -ōris, m (nom. sg. iz glag. morārī)

1. obotavljivec, omahovalec (oseba), poseb. zaostajalec, zapoznelec, zamudnik, mudljivec, upehanec: Persarum moratores Cu., L. idr.

2. zavlačevalec, odlašalec, mudilec, zadrževalec: publici commodi L.; occ. zavlačevalec = zasilna zamenjava, zakoten odvetnik, ki nastopa pred sodiščem le, da z raznovrstnimi zvijačami pridobi glavnemu tožniku čas za oddih in zbiranje misli: ille grex moratorum Ci.

Morimarūsa -ae, f Morimarúza = Mrtvo morje, kimbrijsko ime za Severno morje: Plin.

morior, morī, mortuus sum, toda moritūrus (indoev. koren *mer(H)- umreti; prim. skr. márate umira, gr. μορτός, βροτός [iz *μροτός] smrtnik, μαραίνω zatiram, meljem, onesposabljam, lat. mortuus, mors, sl. smrt, mrtev, mreti, moriti)

1. mreti, umreti (umirati), preminiti, o živalih poginiti (poginjati), crkniti (crka(va)ti): Pl., H., V., Plin. iun., Sen. rh., idr., morbo mori N. umreti za boleznijo, umreti zaradi bolezni, ex vulnere mori L. umreti za rano, umreti zaradi rane, morte suā m. Sen. ph. umreti naravne smrti, in studio dimetiendi caeli m. Sen. ph. do zadnjega diha se ukvarjati z merjenjem neba (z zvezdoslovjem), moriar, si ali ni … Ci. naj umrem, smrt me vzemi, če (ne) … , voces morientes Ci. umirajočega; pt. fut. act. moritūrus 3
a) umreti hoteč, na smrti (smrtni postelji) ležeč, namenjen (pripravljen) umreti, v smrt idoč, pred smrtjo, na pragu smrti, na poti v smrt, umirajoč: Ci., L., fertur moriturus in hostīs V.
b) ki mu je usojeno umreti, ki mora umreti, smrten: Sen. ph., Lucan., Ap., quid tibi prodest morituro? H., moriture Delli H.

2. metaf.
a) (o osebah) na smrt zaljubljen biti, plavati v ljubezenskem razkošju, umirati (giniti) od ljubezni: O., acrius ut moriar Pr.
b) (o stvareh in abstr.) premreti (premirati), (o)dreveneti, usahniti (usihati), giniti (ginevati), poginiti (poginjati), izginiti (izginjati), zamreti (zamirati), izgubiti (izgubljati) se, (o)slabeti, (s)hirati: Q., Cels., Cl., morientes artūs, digiti O., frenis manu moriente remissis O., morientia lumina O. stekleneče oči, primis segetes moriuntur in herbis O., exustus ager morientibus aestuat herbis V., dies … est mortuus Pl. je minil, se je iztekel, unguenta … suis moriuntur horis Plin. izgubljajo svojo moč, memoria moritur Ci., meriti morietur gratia vestri O., leges mortuae Ci. pozabljeni, neveljavni. — Od tod adj. pt. pf. mortuus 3

1. umrli, mrtev (naspr. vivus): mortuus concidisti Ci. kakor mrtev; preg.: nihil mecum tibi, mortuus tibi sum Pl. zate sem mrtev; subst. mortuus -ī, m mrtvec, mrlič: mortuum inferre in domum Ci., a mortuis excidere Ci. od mrtvih (smrti) obuditi (obujati), amandare aliquem infra mortuos Ci. v kraljestvo mrtvih poslati = usmrtiti; preg.: verba fiunt mortuo Ter. govori se mrtvemu = zaman, zastonj.

2. metaf. tako rekoč mrtev, odmrl, usahel: mare mortuum Iust. Mrtvo morje v Palestini, pa tudi severni del Atlantskega oceana (= Severno morje): Pl., lacerti Ci. odmrle, šibke, nemočne, slabotne, flores Plin.

Opomba: Star. in pesn. po 4. konjugaciji: morīmur: Enn. ap. Prisc., inf. morīrī: Pl., O. — Act. soobl. moriō -īre: pf. moriēre: Ven., fut. moriam: It.

moror¹ -ārī -ātus sum (mora2)

I. intr.

1. (po)muditi se, bi(va)ti, osta(ja)ti, posta(ja)ti, zadrž(ev)ati se, nahajati se kje: Ph., Suet., Brundisii, in provinciā Ci., in propinquis urbi montibus N., apud oppidum C., circa flumen L., paucos ibi dies L., N., m. cum aliquo Sen. ph. občevati, živeti s kom, secum Sen. ph. muditi (zadrževati) se sam pri sebi = ne postati raztresen; pesn. metaf.: rosa quo locorum sera moretur H. še cvete, vincula collo morantia O. držeče se vratu, vrat openjajoče, oculi tellure morati O. obvisele na zemlji, dum moror in externis Vell. ukvarjam se, morandi in imperiis cupiditas Vell. osta(ja)ti v visokih službah.

2. occ. obotavljati se, oprez(ov)ati, sprenevedati se, zatezati, zavlačevati, odlašati, kasneti, kasniti, zamuditi (zamujati), biti pozen, izosta(ja)ti, zaosta(ja)ti: ubi vis: non moror Ter. pripravljen sem, narravit Brutum valde morari Ci., auxilia morantur C. izostajajo, cum morarentur iumenta Ci., pars morans (zaostajajoč), pars festinans T., progressi morative L. ali s premikom predaleč naprej ali z zaostajanjem, m. longum Lucr., haud multa (nec plura) moratus V. brez obotavljanja, nemudoma. Skladi: z inf.: alicui bellum inferre Ci., oppido munitiones circumdare Hirt., ratem occupare H.; s conj.: morari Caesarem, quia naves conscendere iuberet Auct. b. Alx., nihil ne ego quidem moror, quominus decemviratu abeam L. = takoj hočem tudi jaz odstopiti. —

II. trans.

1. pustiti (dati) se čakati (pričakovati) komu: egomet convivas moror Ter.

2. (po)muditi, pridrž(ev)ati, zadrž(ev)ati, ustaviti (ustavljati), ovreti (ovirati), odlašati s čim: ipsum morando sustinuit V., nullo morante L. ko ni nihče branil, m. aliquem lite iniquā H. nadlegovati, victoriam C., m. atque impedire iter C., longo sermone tua tempora H. jemati (kratiti) ti tvoj (pomembnim državnim zadevam odmerjeni) čas, nec moratus est imperium Petr. takoj je izvršil povelje, m. aliquem ab itinere, a fugā L., vos Asiae campi morantur H., non mare illud euntes nos moratur Cu., ne haec quidem res Curionem ad spem morabatur C. ni omajala Kuriona v njegovem upanju, Kurionu ni omajala upanja, lora morantia artūs O., si dura morabitur alvus (sc. te) H. če te bo mučilo zaprtje, če te bo mučila zapeka. Skladi: ne affinem morer, quin ubi arcessat meam extemplo filiam ducat domum Pl., nec diu moratur dolorem suum, quin eos interfici iubeat Auct. b. Alx., non moror, quominus in civitatem redeant L., moratus sit nemo, quominus, ubi visum fuerit, abeant L.

3. occ. zanimati, mikati, vabiti: populum H., carmina, quae possunt oculos auresque morari H., novitate morandus spectator H., sunt, quos Pacuviusque et verrucosa moretur Antiopa Pers., mensa nullius convivae oculos voluptate moratur Sen. ph.

4. rekla: nihil moror, non moror, ne morer
a) kot besede sodnika, ki izreka oprostilno sodbo: C., Sempronium nihil moror L. Gaja Sempronija ne zadržujem več, nič nimam več zoper njega; tako tudi: absoluto Claudio tribunus plebis negavit se Gracchum morari L.
b) kot reklo, s katerim govornik pretrga govor: ne te morer H., ne te longis ambagibus morer H., ne multis vos morer Petr. in abs. ne multis morer Ci. da ne odlašam, da (vas) ne zadržujem, na kratko povedano, skratka; tako tudi: quid multis moror? Ter.
c) kot izraz preziranja: nihil (nil) ali nec morari ne meniti (brigati, zanimati) se, ne marati za kaj, ne hoteti: purpura nihil moror Pl., nec dona moror V., nil moror officium, quod me gravat H., vina nihil moror illius orae H.; z inf.: alio uti nihil moror Pl.; abs.: Ter., remove pernam, nihil moror Pl.; tudi kot izraz pritrjevanja = nič mi ni do tega, vseeno mi je, naj bo, ne branim, ne preprečujem: nihil moror eos salvos esse Antonius ap. Ci., pertinacem (sc. dici me) nil moror Acc. fr.; abs.: i iam nunc, quo properabas, nihil moror Pl., per me sint omnia protinus alba; nihil moror Pers. — Act. soobl. morō -āre: Naev. fr., Pac. fr., Enn. fr., Caelius in Ci. ep.

mors, mortis, f (gl. morior)

1. smrt (poseb. samoobsebna, naravna; prim. nex): Pl., Ter., L., S. idr., honesta N., necessaria Ci. naravna, voluntaria Ci., in morte V. v (ob) smrti ali po njej, mediā in morte V. med smrtjo, umirajoč, extremā in morte V., Cat. blizu smrti, v zadnjem pojemanju, suprema mors H. smrt, ki naredi (vsemu) konec, ad mortem damnari T. na smrt, morti (ad mortem Pl.) dare aliquem H. smrt zadati komu, alicui morti esse Ci. ali mortem facere O. smrtonosen biti za koga, biti smrt nekoga, suā morte defungi Suet. svoje (= naravne) smrti umreti, mortem deprecari C. prositi, da se pusti komu življenje; pl. mortēs (= gr. ϑάνατοι)
a) smrt, umrtje več oseb: praeclarae mortes imperatoriae (= imperatorum) Ci., meorum Plin. iun., clarae mortes pro patriā oppetitae Ci. slavno žrtvovanje življenja za domovino, perdere mortes Stat. smrt zapravljati = nekoristno širiti smrt (med sovražniki).
b) načini smrti, smrtne nevarnosti: Sen. ph., omnes per mortes animam dedissem V., omni imagine mortium T.

2. metaf. (o neosebnih subj.) smrt = pogin, uničenje, poguba, ginevanje: hoc mors est illius, quod ante fuit Lucr., memoriae Plin.

3. meton.
a) mrtvo telo, truplo, mrlič, mrtvec, mrtvak: morte campos contegi Acc. ap. Non., Clodii mortem lacerare Ci., hominis Plin., nec sit in Attalico mors mea toro Pr., odiosum est mortem amplexari Pl. mrliča, ogrodje, skelet (o starcu).
b) (= gr. φόνος) kri, prelita z umorom: ensem multā morte recepit V.
c) smrt = kar zadaja smrt, smrtonosno sredstvo: mors terrorque sociorum lictor Sextius Ci., fratri suo paratam mortem ebibit Ap. smrtonosni strup, aër fertilis in mortes Lucan. ki ima (= v katerem je) obilo smrtonosnih nadlog; pl. mortes smrtonosni izstrelki: Lucan., Sil., Stat.

4. pooseb. Mors, Mortis f Smrt kot boginja, hči Ereba in Noči: Ci., V., Hyg.

Opomba: Star. abl. sg. mortī: Lucr.

morsus -ūs, m (mordēre)

1. grizenje, ugriz, griz: Sen. ph., Cael., serpentis, avium Ci., morsu necare O., morsu (ap)petere aliquid T., Sil. rezati z zobmi po čem, gristi za čim; podobno: morsu insequi saxum O. in catenas morsibus ali morsibus et ore tentare Fl., morsu (z zobmi) apprehendere (tollere) aliquid Plin., morsu premere aliquid Lucr. hudo zagristi (zagrizovati) se v kaj, morsu dividere escas Ci., ille avidos morsus velocibus effugit alis O.

2. occ.
a) jed, jedača, jedilo, hrana, živež: vertere morsūs exiguam in Cererem V., nec tu mensarum morsūs horresce futuros V. použiti, kar je na mizi.
b) zasekavanje, zgrabitev, prijemanje kake zapon(k)e, sidra: V., Sil.; meton. kar se zaseka, kar zgrabi, prime, drži: unco non adligat ancora morsu V. z zakrivljenim zobom, viribus discludere morsūs roboris V. precep (ki drži kopje).
c) grizenje = žganje, kislost, pekočina, pekoč, žgoč okus, izjedanje, razjedanje (rje): Lucan., marinus Plin., aceti Mart.

3. metaf.
a) grenko občutje, bridkost, bol(est), bolečina, žalost, žalitev, jeza, težava, sitnost: curarum, exsilii O., confusi ex recenti morsu animi L., aegritudo quasi morsum doloris efficit Ci. tako rekoč razjeda (gloda) dušo, acriores solent esse morsūs intermissae libertatis quam retentae Ci. prikrajšanje svobode navadno naredi človeka ostrejšega kot zadržanje.
b) zbadanje (z besedami), zbadljiv (zajedljiv) napad: mea commoda odio obscuro morsuque venenat H., dubiā morsus famae depellere pugnā Sil.

mōs, mōris, m (prim. gr. μαιμάω koprnim po čem, μάομαι in μώομαι stremim, težim za čim)

1. volja, svojevoljnost, samovolja: oboediens fuit mori patris Pl., alieno more ali ex more alīus vivere Ter., dominae pervincere mores Pr. svojevoljnost, bistro glavo, morem alicui gerere Ci. idr. komu po volji storiti, ugoditi (ugajati) komu, gestus est ei mos N., adulescentulo morem gestum oportuit Ter., alicuius voluntati morem gerere Ci., N. želji koga ustreči (ustrezati), željo izpolniti (izpolnjevati) komu, morem gerere animo Ter. srce ohladiti (ohlajati), sine me in hac re mihi gerere morem Ter. pusti mi mojo voljo, ne brani mi; prim. morigeror.

2. navada, šega, običaj: Pl., Ter., Cu., Iuv., Plin., Sen. ph. idr., antiquus Ci. idr., vetus, vetustus T., mores prisci L., m. pravus T., perversus Ci., more ductus N. držeč se starega običaja, more militari C., maiorum Ci., mos erat in Latio V., mos ritusque sacrorum V. obredni običaj žrtvovanja, sicut meus est mos H., ut moris est T. kakor je običajno, ut (sicuti Vell.) alicui moris erat T., magorum mos est non humare corpora suorum Ci., quibus omnia vendere mos erat S., quia mos est ita rogandi, roga Ci., quibus peractis morem sibi discedendi fuisse Plin. iun. so se vsakokrat razšli, in morem perducere Ci. uobičajiti, in morem venire L., O. postati običaj, preiti v navado, in morem verterat T. prišlo je bilo v navado, habebat hoc moris Plin. iun. to je imel v navadi, fecerat sibi morem L. navadil se je bil, in morem tonsa V. po šegi, spodobno, dostojno, e(x) more V., N., Plin. iun., T., Suet. idr. ali de more V., Plin. iun., Suet., Arn. po šegi (običaju), praeter (zoper) morem Ter., supra morem V. nenavadno, neobičajno, sine more furit tempestas V. prav nenavadno, facinus sine more! Stat. nenavadno; occ.
a) zakon, pravilo, predpis: mores viris et moenia ponet V., regere populos pacisque imponere morem V. (naspr. lex = pisani zakon), more palaestrae H. kakor predpisuje palestra (borilnica), ferrum patitur mores Plin. se vdaja (podreja) zakonom.
b) način, značilnost, lastnost, kakovost, svojstvo: Graeco more bibere Ci., si usitato more peccasset Ci., varium caeli praediscere morem V. razne značilnosti, različno kakovost, tako tudi m. siderum V., ego apis Matinae more modoque grata carpentis thyma per laborem plurimum H., quo more V. kako; more, ad morem ali in morem z gen. = kakor: Ci., Q., torrentis aquae vel turbinis atri more furens V. kakor deroča voda ali črni vrtinec, in morem stagni V.; mos vestis Iust. noša, moda.

3. način življenja, vedenje: qui istic mos est? Ter.; nav. pl. mōrēs -um, m nrav, morala, obnašanje, vedenje, bistvo, življenje, način življenja, čud, kri, narava, značaj, temperament: Ter., S., Ph., Q. idr., sui cuique mores fingunt fortunam hominibus Poeta ap. N., suis ea (sc. fortuna) cuique fingitur moribus Poeta ap. Ci., morum similitudo Ci., praefectus morum N. nravstveni nadzornik (v Kartagini), praefectura morum Suet. nravstveno nadzorništvo (v Rimu), diutius durant exempla quam mores T. kazni (drugim v strah) kot pa dejanje in ravnanje človeka, abire in avi mores L. vreči se po kom, mores huius pecudis (= bikov) Col., mores (sc. equorum) laudantur, qui sunt … Col.; occ.
a) lepo vedenje, dobra nrav, nrav(stve)nost, moralnost: quīs neque mos neque cultus erat V. nravnost in stroga disciplina, res eorum civibus, moribus, agris aucta S. po številu prebivalstva, nravstvenosti, ozemlju, periere mores Sen. ph.; evfem. mores meretricis Pl. ustrežljivo vedenje, ustrežljivost, izkazovanje naklonjenosti.
b) slabo vedenje, slaba, popačena nrav, (popačen) duh časa: si per mores nostros liceret T., quoniam ita se mores habent S., ita se habent mores, ut … Vell., ambitio iam more sancta est Pl., huius saeculi more Sen. ph., saeculi mores Fl., novis moribus favere Plin. vdajati se, streči duhu časa = vda(ja)ti se trenutnim razmeram.

mū, interj. (za zaznamovanje najmanjših slišnih glasov; prim. gr. μῦ, μύ [vzklik bolesti], lat. mūgīre, mussāre, muttīre, mūtus)

1. „muk“, „pis“, „mu“, (za zaznamovanje najmanjšega glasu): mu dicere Enn. ap. Varr. reči „mu“, mukniti, mu facere Luc. fr. črhniti, pisniti, žugniti, golkniti.

2. hu! (kot glas tarnajočega): mu! perii hercle Pl.

mucul mukul, perz. ime za dragulj, imenovan thelycardios: thelycardios colore … cordis Persas, apud quos gignitur, magnopere delectat; mucul eam appellant Plin. (gl. rokopisno varianto mulc).

mūgil in (redko) mūgilis -is, m (prim. ē-mungō, gr. μύξος) „sluzasta riba“, morska riba, menda morski lipan, cipelj, lužnjak: O., Plin., Isid. (z nom. mugilis); to ribo so ujetim prešuštnikom za kazen vtikali v zadnjico: Cat., Iuv. (z nom. mugilis).

mūgītus -ūs, m (mūgīre)

1. mukanje, ruljenje, rjovenje, rikanje: vaccarum Sen. ph., taurorum Ap., assimilis mugitui sonus Suet., tauri Hyg., boum V., Hier., mugitum (mugitūs) dare O. = mugitum edere Sen. rh. ali mugitūs edere O., Val. Max. ali mugitus tollere V. (za)mukati, (za)ruliti, (za)rjoveti.

2. metaf. bučanje, bobnenje, hrušč(anje), hrup, ropot(anje), šum(enje): terrae Ci., gemitus mugitusque (sc. hominis irati) Sen. ph., portae Stat., nemorum Plin.

muliebris -e, adv. -iter (mulier)

1. ženski (naspr. virilis): calcei Varr., vestis Ci., N., voces Ci. žensko kričanje, vpitje, venustas Ci., tutela L., agmen T., bellum Ci. v imenu ženske ali za (kako) žensko, certamen L. zaradi žensk, donum L. od žen(sk)e, iniuria L. ki ji je ženska izpostavljena, templum Fortunae Muliebris L. v spomin žená (ki so omečile Marcija Koriolana), muliebriter ingemiscere Plin. ali muliebriter equis insidere Amm. ali non muliebriter adventu hostium territa Iust. po žensko, po ženski navadi, kakor ženska ali ženske; occ. kot gram. t.t. ženski = ženskega spola (naspr. virilis): nomen, vocabulum, forma Varr. — Subst. muliebria -ium, n ženske stvari (zadeve): muliebria pati S., T. (o moškem) „rabiti za žensko“, služiti (komu) za blodnico; occ.
a) ženski nakit: super cetera muliebria soccos induebat Plin.
b) žensko spolovilo: Octaviae T.
c) mesečna čišča, mesečno perilo, menstruacija: Vulg.

2. metaf. ženski = babji, nemoški (naspr. virilis): Enn. ap. Ci., enervata muliebrisque sententia Ci., ingenium S. fr., ne quid serviliter muliebriterque faciamus Ci., se lamentis muliebriter lacrimisque dedere Ci., nec muliebriter expavit ensem H.

mulleus 3 (iz *mulnei̯os, *mulnei̯os, indoev. koren *mel- temen, umazan; prim. skr. mála- nesnaga, greh, gr. μέλας črn, μέλπος rdečkast, μύλλος rdeča mrena, od koder lat. mullus, lit. mulvas rdečkast, rumenkast) rdečkast, škrlaten, bagrén: calcei mullei: Ca., Tert. ali calciamenta mullea: Plin. čevlji z visokimi podplati iz rdečega partskega usnja, ki so jih za časa republike nosili le trije najvišji oblastniki: konzul, pretor in kurulski edil; subst. mullei -ōrum, m: Tit. fr.

multa (mulcta), star. molta -ae, f (osk. (po P. F., prim. multam), samnitska (po Varr. ap. Gell.) ali umbr. (prim. motar) beseda) kazen v lastnini za poravnavo storjene škode

1. v starejši dobi v živini: Romulus plebem multae dictione ovium et boum coërcebat Ci., cum pecore diceretur multa Varr., unam ovem multam dico Gell. (staro ustaljeno sodno besedilo), equorum pecorumque numero multantur; pars multae regi vel civitati, pars ipsi, qui vindicatur, vel propinquis eius exsolvitur T. (o Germanih).

2. pozneje kazen v denarju, denarna kazen, globa: multa quingentum milium aeris L., multam dicere Ci., L. globo naložiti (nalagati), določiti (določati), odmeriti (odmerjati), multam petere ali irrogare Ci. svetovati, da se kaznjenec kaznuje z globo, certare multam L. pričkati se o tem, ali naj se naložena globa plača ali ne; tako tudi multae certatio Ci., multam committere Ci. ali subire O. globi zapasti, multa praesens (vojna odškodnina v gotovini) quinquaginta milium aeris in singulas civitates proposita L.

3. metaf. sploh kazen, izguba: haec ei multa esto: vino viginti dies ut careat Pl., gravis multa praedibus Valerianis Ci. ep.

multō (mulctō) -āre -āvī -ātum (mul(c)ta) kaznovati koga, kazen naložiti (nalagati) komu: huius consilia esse multanda Ci., si quis laeserit, multandus simili iure Ph.

1. z abl. kazni ali načina kaznovanja: aliquem exsilio L., multa, poenā Ci. globo, kazen naložiti (nalagati) komu, morte Ci., populos stipendio Ci., vitia hominum damnis, ignominiis, vinculis, verberibus, exsiliis, morte Ci., boves iniquitate operis m. Col. mučiti.

2. z abl. tega, kar se komu naloži kot kazen ali kar se mu odtegne kot kazen: kaznovati koga z izgubo česa, izreči (izrekati), da kdo kaj izgubi: aliquem pecuniā N. = multā, parte agri L. ali agris Ci., sacerdotio Suet., Antiochum Asiā multarunt Ci., multantur bonis exsules Ci., equorum pecorumque numero convicti multantur T.; z dat. commodi: Veneri Erycinae esse multatum Ci. da je za kazen odstopil dediščino v korist eriške Venere.

Mūnātius 3 Munácij(ev), ime rim. plebejskega rodu s priimkom Plancus Plank. Poseb. znani so:

1. L. Munatius Plancus Lucij Munacij Plank, Cezarjev privrženec in legat, z Lepidom konzul l. 42, Antonijev pristaš, a je pred bitko pri Akciju prestopil k Oktavijanu, za katerega je l. 27 svetoval naziv Augustus; neznačajen, nepošten in sebičen človek, ki je znal plašč obračati po vetru. S Ciceronom sta si pridno dopisovala: Ci. ep., C., Vell.

2. T. Munatius Plancus Bursa Tit Munacij Plank Burza, brat prejšnjega, tr. pl. l. 52, Milonov nasprotnik, Pompejev privrženec; dal se je na milost in nemilost Cezarju, ki mu je vrnil prejšnji stan. V vojni za Mutino je služil pod Antonijem: Ci.

3. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank, brat prejšnjega; l. 44 je služil Cezarju, pretor l. 43, pozneje se je prizadevno bojeval pod poveljstvom svojega starejšega brata Lucija na čelu konjenice, vendar se je moral zaradi bolezni vrniti v Rim: Ci. ep.

4. Cn. Munatius Plancus Gnej Munacij Plank (posinovljen L. Plautius Plancus Lucij Plavtij Plank) brat prejšnjih treh; prišel je na listo Antonijevih proskribirancev, umrl pa je na begu: Val. Max.

5. T. Munatius Tit Munacij, ki sta ga odlikovali prudentia in fides: Ci. ep.

6. neki Munatius Gallus Munacij Gal; omenja ga: Mart.

7. Munatia Plancīna Munacija Plancina, soproga Gneja Pizona; vedela je za (namišljeno) zastrupitev Germanika in je v strahu pred obtožbo naredila samomor: T.

mundus² -ī, m (mundus 3)

I.

1. ženska toaleta, ženske toaletne potrebščine (za čiščenje in olepšavo ženske polti; nakit, okras(je) je ornamentum, ornatus): Acc. ap. Fest., muliebris L., auro, veste, gemmis omnique cetero mundo exornata mulier Ap., mundus muliebris est, quo mulier mundior fit; continentur eo specula, unguenta, vasa unguentaria, lavatio, alia Ulp. (Dig.).

2. metaf. orodje, priprava: falces et operae messoriae mundus omnis Ap., m. Cereris Ap. mistične Cererine skrinjice, in mundo esse ali habere pripravljen biti, čakati koga ali pripravljeno imeti kaj: Enn. fr., Kom., mihi in mundo sunt virgae Pl., nempe habeo in mundo Pl. —

II.

1. svetovni red, svetovna ureditev, vsemir(je), vesolje, vesoljstvo, vesoljni svet, svet, kozmos (za ta pomen in pomen pod I. 1 prim. gr. κόσμος, ki pomeni „nakit“ in „svet“): Stat., in illa plaga mundus statas temporum vices mutat Cu., patuli super aequora mundi Lucr., ornatus (lepa skladnost) mundi Ci., mundus appellatur caelum, terra, mare et aër Fest., clarissima mundi lumina V., mundi innumerabiles Ci., mundus immensus O.

2. occ.
a) svet (kot bivališče človeštva), zemlja, zemljekrog: quicumque mundo terminus obstitit H., pars mundi H.; pesn. „rimski svet“ = rimsko vladarstvo, rimsko cesarstvo, rimski imperij: Lucan.; meton. človeštvo: fastos evolvere mundi H., m. miser Lucan., quem mundus et superi timent Sen. tr.
b) evfem. podzemlje z odprtino na zborišču (comitium) (okroglo, vedno s kamnom (lapis manalis) zakrito jamo, ki so jo odkrivali le trikrat na leto, ob dnevih, posvečenih podzemeljskim božanstvom: 24. avgusta, 6. oktobra in 8. novembra; takrat so metali vanjo prvence raznih sadov in pridelkov: Ca. ap. Fest., Varr. ap. Macr., Macr.
c) nebo: Enn. ap. Macr., m., communis deorum atque hominum domus Ci., mundi ac terrarum magnitudo C., lucens Ci., arduus V., aetherius Tib., concussit sidera micantia mundus Cat.

mūnicipium -iī, n (mūniceps) „zadruga municipijanov“, municípij =

1. zavezniško mesto. Sprva so municipia večinoma mesta v Laciju (razen Rima), ki so imela svojo upravo, svoje zakone in svoje oblastnike, imenovane decuriones, a so bila v trdni zavezi z Rimom in imela do tega mesta iste dolžnosti (munia), zato pa tudi (kakor Formiae, Lanuvium, Tusculum) iste pravice (rim državljanstvo: suffragium, conubium, commercium idr.) kakor cives Romani. Po latinski vojni l. 338 so se te razmere precej spremenile. Municipia so se spojila z Rimom in postala rim. mestne občine, ki so bile z Rimom v različnih zvezah: nekatera (npr. Acerrae, Atella, Cumae) so ohranila svojo samoupravo, druga (npr. Anagnia, Capua, Cuere idr.) so jo izgubila ter bila popolnoma podložna Rimljanom in upravljana od rim. oblastnikov, nekatera (kot npr. Aricia, Lanuvium, Nomentum, Pedum, Tusculum idr.) so bila municipia cum suffragio, torej so imela vse pravice rim. državljanov, druga, municipia sine suffragio, niso imela teh pravic, zato so njihovi prebivalci morali služiti v rim. vojski in plačevati davke: Ci. idr.

2. Julijev zakon (lex Iulia) je povzdignil vsa italska mesta v municipije s popolnim rim. državljanstvom in municipium odslej = podeželsko, pokrajinsko, svobodno mesto, ime, ki so ga za časa cesarjev dobila tudi mesta zunaj italskega polotoka: Ci. idr.