Franja

Aspona -ae, f Aspona, galacijsko mesto: Amm.

Assōrus -ī, f (Ἀσσωρός) Asor, mesto na Siciliji: Ci. Od tod adj. Assōrīnus 3 asorski: ager Ci.; subst. Assōrīnī -ōrum, m Asorčani, Asorci, preb. Asora: Ci.

Assos -ī, f (Ἄσσος) As(os), mizijsko mesto v stari Troadi: Mel., Plin. Od tod adj. Assius 3 asovski, aški: lapis Ass. (= sarcophagus) Plin.

assūdō (adsūdō) -āre -āvī spotiti se: adsudassit (= adsudaverit) iam ex metu Pl. (adsudascis [= adsudescis] potiš se, pri drugih: adsultassit [= adsultaverit]; to mesto je sploh zelo sporno).

Asta -ae, f (Ἄστα) Asta, mestno ime,

1. rim. naselbina v betski Hispaniji pri Kadisu: L., Auct. b. Hisp., Mel., s priimkom Regia Plin. Od tod adj. Astēnsis -e iz Aste, aščanski: ager L., equites Auct. b. Hisp.

2. ligursko mesto (zdaj Asti v Piemontu): Plin. (pri nekaterih Hasta).

Astacus -ī, f (Ἀστακός) in Astacum -ī, n Astak, mesto v Bitiniji, megarska naselbina; njene preb. je Nikomed I. odvedel v Nikomedijo, mesto, katero je sam ustanovil nasproti Astaka: Mel., Plin., Amm. Od tod adj. Astacēnus 3 astaški: Plin.

Astapa -ae, f Astapa, mesto v betski Hispaniji (zdaj Estepa): L.

Astur² -uris in Astyr -yris asturski = ki se tiče asturskega naroda ali asturske dežele (v tarakonski Hispaniji), iz Asturije: exercitus Sil., equus Mart. (= Asturcō); pogosteje subst. Astur -uris in Astyr -yris, m (večinoma kolekt.) Asturec, preb. Asturije: Mart., Cl., inpiger Astur Lucan., avarus, belliger Astur Sil.; pl. Asturēs -um, m (Ἄστυρες) Asturci: Mel., Fl., M., Asturum regio Plin. — Od tod

1. subst.
a) Asturia -ae, f Asturija, dežela v tarakonski Hispaniji (današnji Asturija, Leon in Valladolid de Duero): Plin.
b) Asturcō -ōnis, m asturski konj, ki se odlikuje po lepem gibanju nog, asturski prusec, potem sploh prusec enakih lastnosti: Corn., Sen. ph., Plin. idr., Ast. Macedonicus Petr.

2. adj. Asturicus 3 asturski: gens Plin., Sil.; od tod subst. Asturica -ae, f Asturika, glav. mesto Asturije (zdaj Astorga): Plin.; Asturicus -ī, m Asturski, kot priimek: Iuv.

Astyra -ae, f ali Astyrē -ēs, f Astira, eolidsko mesto: Mel., Plin.

Atalanta -ae, f in v gr. obl. Atalantē -ēs, f (Ἀταλάντη) Atalanta,

1. gr. žensko ime. Gr. mitologija razlikuje med beotsko Atalanto, Shenejevo (Schoeneus) hčerjo, Hipomenovo ženo, in arkadsko Atalanto, Jazovo hčerjo in deviško lovko, ki se je udeležila kalidonskega lova, pozneje Milanionovo ženo; Milanion jo je bil v tekmovalnem teku zvijačno premagal tako, da je vrgel na tekališče tri zlata Afroditina jabolka; pozneje sta bila oba spremenjena v leva: O., Hyg., Q. idr. Rim. pesniki med obema Atalantama ne ločujejo; arkadsko Atalanto označuje O. s pridevki Maenalia, Nonacrina, Nonacria, Tegeaea. — Od tod adj. Atalantaeus (Ἀταλανταῖος) atalantski: Stat., Schoenos At. Stat. atalantski Shen, arkadijsko mesto, pri katerem je arkadska Atalanta priredila tekmovalni tek; matronim Atalantiadēs -ae, m Atalantin (arkadske Atalante in Meleagrov) sin = Parthenopaeus: Stat.

2. otoček v Opuntskem zalivu: L., Sen. ph.

Atanagrum -ī, n Atanager, glav. ilergetsko mesto v tarakonski Hispaniji: L.

Aternus -ī, m Ateren, samnijska reka (zdaj Pescara): Varr., Mel., Plin. Od tod Aternum -ī, n Ateren, samnijsko mesto ob imenovani reki: L. Od tod adj. Aternēnsis -e aternski: Front.

Ateste -is, n Atesta, venetsko mesto: Plin., T. Od tod adj. Atestīnus 3 ateščanski: Mart.

Athācus -ī, f (Ἄϑακος) Atak, mesto v gornji Makedoniji: L.

Athanagia -ae, f Atanagija, mesto v tarakonski Hispaniji: L.

Athēnae -ārum, f (Ἀϑῆναι) Atene, ime več gr. mest: Varr. Od tod Athēnaeī -ōrum, m (Ἀϑηναῖοι) ali Athēnăeis, m (Ἀϑηναεῖς) ali Athēnaeopolītae -ārum, m Atenci, Atenjani, Ateneopolci, preb. mesta z imenom Atene (Athēnae) ali Ateneopol (Athēnaeopolis): Varr. Najslavnejše so bile Atene, glav. atiško mesto, prestolnica umetnosti in znanosti, zlasti filozofije in govorništva: N., L., H. idr., Athenae Atticae Ci. idr., clarae, doctae O.; met. = omika in znanost: nunc totus Graias nostrasque habet orbis Athenas Iuv. Od tod adj.

1. Athēniēnsis -e (abl. sg. -ī, redkeje -e: a Callia Atheniense Plin.) atenski, iz Aten: civis N., Miltiades Athen. N. ali Themistocles Athen. Ci. = Atenec, populus Ci. ep., Val. Max., leges N.; subst. Athēniēnsēs -ium, m Atenci, Atenjani, preb. Aten: Ci., N., S., L. idr.

2. Athenaeus 3 (Ἀϑηναῖος) atenski, iz Aten: est et Athenaeis in moenibus Lucr., Amphilochus Athenaeus Plin.

Ātīna -ae, f Atina,

1. volskovsko mesto v jugovzhodnem Laciju (še zdaj Atina): Ci., L., V., Sil. Od tod adj. Ātīnās -ātis atinski, v Atini: ager L., campus, somnium, praefectura Ci.; subst. neutr. sg.: in Atinati Ci. ep. na Atinskem; subst. pl. Ātīnātēs -ium, m Atinci, preb. Atine: Ci., Plin.

2. venetsko mesto, ki je bilo propadlo že v času Plinija star.: Plin.

Ātrax -acis,

1. m Atrak, etolska reka: Plin. Od tod subst. Ātracēs -um, m Poatrakovci, preb. ob Atraku: Plin.

2. f Atrak, mesto v tesalski pokrajini Hestieotidi: L., Plin., od tod
a) ethnicon (oblikovan kakor patronim) α) Ātracidēs -ae, m pesn. = Tesalec: O. (= Caeneus). β) Ātracis -idis, f. pesn. = Tesalka (= Hippodamia): O.
b) adj. Ātracius 3 atraški, pesn. = tesalski: ars Stat. čarodejna umetnost, s katero so se prav poseb. ukvarjali Tesalci, venenum Val. Fl., virgo (= Atracis) Val. Fl.

Atrebas -atis, m: C., nav. v pl. Atrebatēs -um, m Atrebat, Atrebati, ljudstvo v belgijski Galiji (v današnji fr. pokrajini Artois); njihovo glav. mesto je bil Nemetacum ali Nemetocenna (zdaj Arras): C., Hirt. (z acc. pl. Atrebatas), Plin., Sid.

Attalēa (Attalīa) -ae, f (Ἀττάλεια) Ataleja, Atalija,

1. majonsko mesto: Plin.

2. mesto v kotu Pamfilijskega zaliva (zdaj Antalya): Vulg.

3. galacijsko mesto: Plin. — Od tod subst. Attalēnsēs -ium, m Atalci, preb. Atalije,

1. majonske: Plin.

2. pamfilske: Ci.

3. galacijske: Plin.