Franja

tri-nepōs -ōtis, m (trēs in nepōs) = filius adnepotis vnuk v petem kolenu: Icti.; k temu fem. trineptis -is, f vnukinja v petem kolenu: Icti.

tri-rēmis -e (trēs in rēmus) triveseln (troveseln), tri vrste veslaških klopi imajoč: navis triremis N., naves triremes Ci., N.; enako: trireme vehiculum Cass. = subst. trirēmis -is, abl. -e in -ī, f (sc. navis) tróvesláča, tróvêselnica, triréma: L., Ci., H., Plin.

triumphālis -e (triumphus) zmagoslaven, zmagodobiten, zmagovit, zmag(ov)alen, zmagonosen, triumfálen, triúmfski, triumfátorski: Fl. idr., corona L. venec triumfatorjev, currus Plin., ornamenta L., Suet. = subst. triumphālia -ium, n (T., Vell.) triumfalna znamenja, triumfatorjeva častna znamenja (to so bila: corona aurea, toga picta, tunica palmata, scipo eburneus itd.; cesarji so jih podeljevali tudi vojskovodjem, ki niso slavili triumfa), triumphalis senex O., L. starec, ki je triumfiral, triumphalis vir Vell. = subst. triumphālis -is, m (Q., Plin. iun., Suet.) mož, ki je slavil triumf, triumfator, porta Ci., Suet. triumfalna (triumfatorska) vrata (mestna vrata, skozi katera so triumfatorji prihajali v Rim); enalaga: provincia Ci. ki omogoča slavitev triumfa, ki daje povod za triumf (= premagana), triumphales imagines H. doprsnice mož, ki so slavili triumf (triumfirali).

turpis -e, adv. turpiter (menda sor. z lat. trepit = vertit; prim. skr. trápate sramuje se = obrača se proč; po tej razlagi bi bil turpis (iz *tr̥pi̯o-: *tr̥pi-s) pt. necessitatis = „tisti, od katerega (od česar) se mora človek obračati“)

1. grd, nakázen, skažèn (skážen, izkažèn, izkážen), (i)znakážen ((i)znakažèn), popačen, ostuden, gnusen, odvraten, ogaben (naspr. pulcher, formosus): Acc. fr., Afr. fr., Enn., Mart. idr., turpes morbo viri H., turpia membra fimo V., muscus, asellus O., vestitus Ter., ornatus, femina Pl., colores foedā specie Lucr., aspectus deformis atque turpis Ci., turpiter atrum desinit in piscem mulier formosa H.; occ. grdo zveneč, neblagoglasen, kakofóničen: si „abfugit“ turpe visum est Ci.; meton. kazeč, iznakažajoč, starejše kazilen, pačilen: podagra, scabies V., macies H.

2. metaf. sramoten, nečasten, nehvalevreden, neblag, grd, odvraten, ostuden, gnusen, žaljiv, nenraven, nemoralen, izprijen, sprijen, pokvarjen ipd. (naspr. pulcher, honestus): Q., Corn., Aur., Fl. idr., fama Acc. fr., T., mores Pl., verbum Ter., causa C., vita Ci., homo turpissimus Ci., aut fuga turpis aut gloriosa mors Ci., bellum tam turpe Ci., formido V., repulsa, senecta H., honesta et turpia virtutis ac malitiae societas efficit Sen. ph., luxus Iuv., foedus, metus Val. Max., dictu turpe Ci., turpe factu Ci., quid turpius? Ci., turpiter fugere C., turpiter facere Ci., turpius eicitur, quam non admittitur hospes O., Cato illā (sc. morte) honestissime usus est, turpissime Brutus Sen. ph.; acc. sg. n. = adv. turpiter: Cl., turpe incedere Cat., turpe gemens Stat.; occ. nenraven, nemoralen: amor, adulescentia Ci., amabat turpissime Ci., nihil esse obscaenum, nihil turpe dictu Ci. ep.; subst. turpe -is, n sramotno (nekaj sramotnega), nravno slabo (nekaj nravno slabega), nenravno (nekaj nenravnega), nemoralno (nekaj nemoralnega), sramota, nemorala, izprijenost, sprijenost, pokvarjenost (naspr. honestum): Ci., habere quaestui rem publicam turpe est Ci., turpe senex miles, turpe senilis amor O.

ūni-cornis -e (ūnus in cornu) enorog, samorog (naspr. bicornis): bos Plin., rhinoceros Tert.; subst. ūnicornis -is, m samorog (= nosorog, gr. μονόκερως): Vulg., Tert. — Soobl. ūnicornuus -uī, m: Ambr.

Valerius (prvotno Valesius) 3 (valēre) Valêrij(ev), ime rimskega patricijskega rodu, od katerega so najbolj znani

1. P. Valerius Poplicola (Publicola) Publij Valerij Poplikola (Publikola), ki je pomagal pregnati zadnjega kralja Tarkvinija in njegov rod: L., Valeri genus H. potomec Valerija (Publikole).

2. L. Valerius Poplicola Potītus Lucij Valerij Poplikola Potit, l. 449. konzul z Markom Horacijem; skupaj z njim je dal zakonske predloge za leges Valeriae — Horatiae: L.

3. L. Valerius Publicola Lucij Valerij Publikola, petkrat tribunus militum consulari potestate, je v času te svoje častne službe l. 406 premagal Volske, v naslednjih letih pa Vejce, Volske (drugič) in Faliske: L.

4. M. Valerius Corvus Mark Valerij Korv (Vran), rimski bojni junak (ok. 370—270), šestkrat konzul: Ci., L.

5. M. Valerius Maximus Messal(l)a Mark Valerij Maksim Mesala, konzul l. 263, se je odlikoval v prvi punski vojni: L.

6. M. Valerius Laevīnus Mark Valerij Levin se je odlikoval v drugi punski vojni: L.

7. Q. Valerius Antias Kvint Valerij Ancijec (= iz Ancija), analist (letopisec) iz obdobja bratov Grakh; nanj se je močno opiral Livij: L.

8. L. Valerius Flaccus Lucij Valerij Flak, Marijev privrženec, konzul s Cino l. 86; usmrtil ga je njegov legat Fimbrij: L. epit.

9. njegovega istoimenega sina, pretorja l. 63., je Cicero(n) l. 59 uspešno zagovarjal pred obtožbo zaradi izsiljevanja: S., Ci.

10. Valerius Cato Valerij Kato(n), slovničar in pesnik iz obdobja Sule: Suet.

11. M. Valerius Messal(l)a Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, v državljanski vojni najprej Brutov in Kasijev privrženec, potem Antonijev, naposled Oktavijanov, zelo izobražen mož, znamenit govornik, prijatelj in pokrovitelj Ovidija, Tibula in drugih pesnikov: O., Suet.

12. C. Valerius Flaccus Gaj Valerij Flak, pesnik iz obdobja Flavijcev, avtor epopeje z naslovom Argonautica: Q.

13. M. Valerius Martiālis, gl. Martiālis -is.

14. Valeria Messal(l)īna Valerija Mesalina, zloglasna soproga cesarja Klavdija: T., Iuv., Suet. — Iz tega slavnega patricijskega rodu pa ni Valerius Maximus Valerij Maksim, zgodovinopisec Tiberijevega obdobja, avtor dela Factorum et dictorum memorabilium libri novem. — Kot adj. Valêrijev: gens Ci., Tabula Valeria Ci. kraj na glavnem rimskem trgu blizu Hostilijeve kurije, imenovan po stenski sliki, ki je prikazovala osvojitev mesta Mesana (osvojil jo je Mark Valerij Maksim Mesala (prim. 5), zbirališče menjalcev; leges Valeriae L. gl. 2. — Od tod Valeriānus 3 Valêrijev, valêrijski, valerijánski: milites L. ki jih je vodil vojaški tribun Lucij Valerij Publikola (gl. 3.), legiones S. ap. Prisc., praedatores S. ap. Non.; subst. Valeriānī -ōrum, m (sc. milites) valêrijevci, vojaki vojaškega tribuna L. Valerija Publikole (gl. 3.): L.

Vē-iovis -is, m (vē, vae in Iovis) Vejóvis = zli Jupiter, staro rimsko maščevalno božanstvo, ki so ga istovetili s podzemeljskim Jupitrom (= Plutonom) ali Apolonom: Ci., Gell., Amm. — Star. soobl. Vē-diovis -is, m Vedijóvis: Varr., O. (pri katerem je Vediovis = mali Jupiter, Jupiter kot otrok; prim. vae-grandis); poznejša soobl. Vē-dīus -iī, m Védij: M.

ventrālis -e (venter) trebušen: humor Macr.; subst. ventrāle -is, n

1. trebušna blazina: Plin.

2. trebušni pas kot žep oz. torba: Plin. — Soobl. ventrālis -is, m: Ulp. (Dig.).

Vesta -ae, f (gr. ἑστία [iz *Ƒεστία] domače ognjišče, Ἑστία Hestija (boginja); indoev. kor. *u̯es svetiti, goreti (prej so besedo izpeljevali iz kor *u̯es- muditi se, (pre)bivati; prim. skr. vásati (on) prebiva, mudi se, vā́stuḥ bivališče, hiša, gr. ἄστυ, got. wisan biti, muditi se, stvnem. wësan biti, nem. gewesen)

1. (domače) ognjišče, ognjiščni ogenj: ter liquido ardentem perfudit nectare Vestam V., renovata focis et paupere Vesta lumina Sil.

2. pooseb. Vésta, po grškem mitološkem izročilu hči Kronosa in Ree, po rimskem mitološkem izročilu pa hči Saturna in Ops (Ops), Jupitrova sestra. V Rimu zelo čaščena Vesta je bila boginja domačega ognjišča in ognjiščnega ognja, domačnosti in čistega družinskega življenja. V njenem okroglem svetišču na jugovzhodnem delu rimskega Foruma ob stari kraljevi hiši (regia) so za njeno bogoslužje skrbele device vestalke (gl. spodaj) pod budnim nadzorom najvišjega svečenika (pontifex maximus), ki je stanoval v kraljevi hiši. Najpomembnejša naloga vestalk je bila skrb za večni ogenj na državnem ognjišču Vestinega svetišča. Ta ogenj, ki so ga obnovili vsako leto 1. marca, je bil tako rekoč podoba boginje (ker v njenem svetišču ni bilo nobenega kipa). Če je ogenj ugasnil, je bilo to zlovešče znamenje za državo; vestalko, ki je bila kriva, da je ugasnil, je pontifex maximus prebičal: Ci., L., V., Plin., Macr., Vestae sacerdos (= pontifex maximus) O. (o Cezarju), Iliaca ali Troica Vesta O. (ker je baje njeno bogoslužje prišlo iz Ilija (Troje) v Italijo z Enejem); elipt.: ad Vestae (sc. aedem) L., H., a Vestae (sc. aede) Ci. ep. Pozneje so Vesto istovetili z drugimi božanstvi, poseb. z boginjo zemlje (Terra = Cybele, Rhea): Serv., Vesta eadem, quae Terra O.; meton. Véstino svetišče: Vesta arsit O. — Od tod adj. Vestālis -e Vésti posvečen, Véstin: sacra Vestalia O. ali subst. samo Vestālia -ium, n: Varr. vestálije, Véstin praznik, ki so ga obhajali 9. junija; foci (ogenj), ara Lucan., cohors Lucan. vestalk, virgo Vestalis Ci., L. idr. ali subst. samo Vestālis -is, f (L., O., Plin., Val. Max.) Véstina devica, Véstina svečenica, devica vestálka, vestálka. Za vestalke (sprva so bile štiri, pozneje jih je bilo šest) je izbral (nav.) pontifex maximus od šest do deset let stare deklice; te so morale zavezane devištvu vztrajati v svečeniški službi celih 30 let: deset let so se učile, deset let so opravljale bogoslužje, deset let pa so poučevale mlajše vestalke: (sc. Numitor) fratris filiae Reae Silviae per speciem honoris, cum Vestalem eam legisset, perpetua virginitate spem partus adimit L., virginem Vestalem ali samo virginem capere Gell., defunctaque virgo Vestalis Laelia, in cuius locum Cornelia … capta est T., virgo Vestalis maxima (najstarejša) Suet., Cornelia Vestalium vetustissima T. šele po 30 letih službe se je smela vestalka vrniti v domačo hišo in se poročiti, a to se je zgodilo zelo redko. če je vestalka prelomila obljubo čistosti, je zagrešila incestum; za kazen so jo živo zakopali na „zločinskem polju“ (campus sceleratus). Vestine svečenice so Rimljani zelo spoštovali; pesn.: Vestales oculi O. oči, kakršne se spodobijo za vestalko = sramežljive oči.

victoriālis -e (victōria) k zmagi sodeč, zmage se tičoč, zmagovalen, zmagoslaven, zmagovit: Cass., pro victorialibus epulares triumphi Amm., herba vicia, id est victorialis Isid. = subst. victōriālis -is, f bot. zel, sicer imenovana Idaea Daphne: Ap. h.

virginālis -e (virgō) deviški, devičen, devičin, devičji, dekliški: Gell. idr., habitus atque vestitus Ci., verecundia Ci., Plin. iun., Ap., modestia Poeta ap. Ci., pudicitia Aug., ploratum virginalem edere Ci. po dekliško jokati se, feles virginalis Pl. dekliški ropar, Fortuna (= Virginēnsis; gl. to besedo) Arn. Od tod subst. virgināle -is, n (Ph., Iul. Val.) in (po odpadu končnice) virginal -ālis, n (Ap., Prud.) deviški (ženski) sram, deviško (žensko) spolovilo; v pl.: integra virginalia matris Aug.

viridis -e (virēre)

1. zelen (vsi odtenki): Stat., Aug., Cl. idr., color O., Plin. iun., Gell., ilex O., caespes V., Britanni O. zeleno pobarvani, avis (= papiga) O., lacerti V., colubrae H., lingua Ci., ligna Ci., smaragdi Lucr., lacūs Val. Fl. z drevjem obrasla, herbae viridiores Plin., campi viridissimi Ci. v popolnoma svežem zelenju, riparum vestitūs viridissimi Ci. s svežim zelenjem zarasli bregovi; pesn. (enalaga): Aegyptus V. ozeleneli, ozelenjeni, Mincius V. od trstja zeleni, viridique certat baca Venafro H., viridis silvae Cragi H. Kragovi listnati gozdovi, Kragovi listniki, Thasos Petr. z zelenim marmorjem bogati, Amyclae Stat. bogate z oljkami, oljevite; komp. adv.: nihil viridius viret Plin.; occ. zelenkast: pallor V., caelum Plin. sinjkastozeleno, jasno; poseb. o barvi vodovja in vsega, kar je v njem: aquae O., capilli O., Nereidum comae H., virides dei, quibus aequora curae O.; subst.
a) viride -is, n α) zelena barva, zelenost, zelenína, zelênje, zelén (f): bacae e viridi rubentes Plin. zelenkastordeče ali rdečkastozelene, e viridi pallens Plin. bledozelen. β) zelenína, zelenje = zeleno rastlinje, drevesa in trava: Vulg. idr., omne viride agri Ambr.; poseb. zeleno žito, nezrelo žito: viride, ne hostes mox haberent, protritum et corruptum (naspr.: quod maturi erat circa, demessum et convectum est) L.
b) viridia -ium, n zeleno rastlinje, zelenina, zelenje, zelene trate, (vrtni) nasadi: Vitr., Cels., Col., Sen. ph., Plin. iun. idr., cultus viridium Sen. rh., perambulare virīdia Ph.

2. metaf.
a) mlad, še ne star, nov, svež: caseus Col., fructus studiorum Q.
b) (o barvi in glasu) svež, živ, živahen, krepek (krepak): viridis et pulcher habitu Ps.-Q. (Decl.), firmior et viridior sonus Gell.
c) (o starosti pri živalih in osebah) mlad, mladosten, mladostno svež, cvetoč, čvrst, čil, krepek (krepak), živahen, starejše krésen: viridi iuventā V., viridis senectus V., T., aevum O., aetas Col., Plin. iun., anni Mart., leo Stat., ille viridis et iam senex Sen. tr., senex, sed viridis animo ac vigens Sen. ph., consilio viridis Sil. odločen (energičen) pri svetovanju, usque ad novissimam valetudinem viridis Plin. iun. (o ženski); z gen.: viridissimus irae Sil. ves razjarjen; subst. viridiōrēs -um, m čvrstejši (krepkejši) možje: viridiores iunioresque Eutr.

Opomba: Gen. pl. viridum: Stat. in (od subst. viridia) viridiōrum: Macr.

virīlis -e, adv. virīliter (vir)

1. moški (glede na spol; naspr. femineus, muliebris): Ca. ap. Gell., Varr., Cels., Sen. ph. idr., secus (spol) Pl., L., S. ap. Macr. = sexus Fr., si rex virilem sexum non reliquisset N. moškega zaroda, moškega potomca, virilis facies, vultus, vox O., flamma O. ljubezen moža, stirps O., stirpem fratris virilem interemit L. rojenca, sina, virile semen Lucr., pars virilis Col. moda ali modi (du.), membrum virile Porph. = pars virilis Lucr. = subst. virīle -is, n (Ap.) moško spolovilo, v pl. virīlia -ium, n (Petr., Plin., Lact.) moški sram; od tod virīliōrēs Lamp. možje z večjim spolovilom; virili aspectu Ci. moža, convivia virilia Vitr. ki se jih udeležujejo le moški; pesn.: tela virilia O. ki jih lučajo možje (moški); occ. kot gram. t.t. moški, moškega spola: genus Gell., nomen Varr.

2. moški (glede na dobo), (doraslega) moža zadevajoč (se tičoč), doraslemu možu lasten, doraslemu možu primeren, doraslemu možu pristoječ, doraslega moža (gen.): toga Ci., aetas H., partes viriles puero mandare H. moško vlogo.

3. moški (glede na značaj), možat, moževit, pogumen, hraber, srčen, stanoviten, vztrajen, moža vreden, virílen: animus Ci. ep., O., cui virile ingenium est S., virilis oratio Ci., sermo Q., ad audendum omnia virile robur est Sen. tr., in muliere virilem audaciam cerneres Iust.; adv. virīliter moško, možato, pogumno, stanovitno, odločno, srčno, hrabro (naspr. effeminātē): Corn., Sen. rh., Sen. ph., Val. Max., Gell. idr., fortunam viriliter ferre O., viriliter aegrotare Ci. stanovitno prenašati bolezen, quod viriliter animoque magno fit Ci., viriliter facere H.; occ. možu pristoječ, moža dostojen, možu primeren, moža vreden: facere, loqui, quod parum virile videatur Ci., cave quidquam non virile Ci., virilia scelera T. za katera je potrebna moška odločnost, za katera je potrebna junaška srčnost; subst. virīlia -ium, n možata dejanja, starejše možati čini: S. fr.

4. posameznika se tičoč, oseben; v zvezi pars ali portio virilis osebni delež, osebna dolžnost: illius gloriae pars virilis L., plus quam pars virilis postulat Ci., est aliqua mea pars virilis Ci.; pro virili parte (pri L. nekajkrat tudi pro parte virili) ali pro virili portione po meri moči, po svojih močeh, v skladu z osebnimi močmi ali zmožnostmi, kolikor je na kom, kolikor je odvisno od koga, kolikor kdo zmore, kolikor more kdo storiti: qui pro virili parte defendunt Ci., plus quam pro virili parte obligatus Ci. več kakor samo zase, iuvabit tamen rerum gestarum memoriae … pro virili parte et ipsum consuluisse L., quem agrum miles pro parte virili manu cepisset L., iure igitur laudes, Caesar, pro parte virili carmina nostra tuas … canunt O. (prim. Q. 12, 1,1; 12, 11), ut pro virili portione victoriam dux iuverit T. (prim. Ps.-Q., Decl. 3, 12); occ. pars ali portio virilis kot jur. t.t. posamezniku pripadajoč(i) del(ež), enemu človeku pripadajoč(i) del(ež) kake dediščine: Icti.

vōcālis -e (vōx)

1. glas imajoč, z glasom obdarjen, govoreč, oglašajoč se: Varr. idr., ne quem vocalem praeterisse videamur Ci. ki ima (dober) glas, eligeretur vocalissimus aliquis Plin. prav močnega glasu, s prav močnim glasom, nymphe O. blebetajoča, klepetajoča (o odmevu, jeki, jeku), athleta mutus … vocalis evasit Val. Max. je spregovoril, ora O. vedeževalčeva, equus Pr. = Adrastov konj, ki je vedeževal, boves Tib. govoreča, vident … saxum iudicis … vocalemque suā terram Dodonida quercu O., antra Stat. kjer se je vedeževalo.

2. zveneč, zvonek, doneč, glasen, glasovit, zvočen, blagozvočen, milozvočen, miloglasen, blagoglasen: chordae Tib., carmine vocali clarus citharaque Philammon O., Arion O. ali Orpheus H. bogat s pesmimi, pojoči, spevni, aves Plin. pojoče, ranae Plin. kvakajoče, kreketajoče, scarabaei Plin. cvrčeči, svrčeči, črič(k)ajoči, črikajoči, sonus T., Amm. zveneč, čist, jasen, poln (jaren) glas, oratio Varr., verba vocaliora Q. krepkeje zveneče, tria itaque genera … signorum, vocalia (s človeškim glasom), semivocalia (s tubo), muta Veg., quanto vocaliora sint vacua quam plena Sen. ph. Od tod subst.
a) vōcālis -is, f (sc. littera) samoglasnik, vokal: Ci., Corn., Q.
b) vōcālēs -ium, m pevci, glasbeniki, muzikanti, godci, svirači: Lamp., Sid.

3. pesn. = pesmi spodbujajoč, pesmi rojevajoč, pesmi ustvarjajoč, spevoroden, pesniški, pesemski: unda Stat. ali undae Castaliae Stat. = ki povzroči(jo), da tisti, ki iz nje (njih) pijejo, pojejo in postanejo pesniki. — Adv. vōcāliter

1. zveneče, razlegajoč(e) se: cum dicto modico secus progressus [h]ostium accedo et ianuam firmiter opp[r]essulatam pulsare vocaliter incipio Ap.

2. dobesedno, od črke do črke, po glasu in črki, po črki, po besedi: Tert.

Volūbile -is, n Volúbil(e), mesto v Tingijski Mavretaniji (Mauretania Tingitana): Plin. — Soobl. Volūbilis -is, f Volúbilis: Mel.

volucer -cris -cre, adv. volucriter (volāre)

1. leteč, perutnat, krilat: bestiae volucres Ci. ali volucria animalia T.; pesn.: ales O., turba O. ptice, ptiči, perutnina, columba V., angues Ci., dracones O., penna Tib.; subst. volucris -is, f (sc. bestia), m (sc. ales) le Ci. poet. (De divin. II, 30) ptica, ptič: volucris Iunonia ali Iunonis volucris O. pav, peregrina Ph. (ptica) selivka; pogosto v pl.: H., Pr., Petr., Suet., Mart. idr., quemadmodum volucres videmus … fingere et constituere nidos Ci., teneros volucrīs … peremit Ci. poet., pecudes pictaeque volucres V., volucrum cantus Ci., matutini volucrum sub culmine cantus V. lastovic, lastovk, matutinos volucrum tramittere cantus Sil. petelinov, flumineae volucres O. labodi, volucres marinae O., Pr., suetae aquis volucres T., e campis Latiae fulsere volucres Lucan. orli, Tyrrhenae volucres (= Sirenes) Stat. tirenske krilatke; pesn.: volucris parvula muha: Ph. ali mušica: Amm. ali čebela: Amm.

2. metaf.
a) krilat, okriljen, krila imajoč: Cupido O., deus ali puer (= Cupido) O., volucrum mater Amorum O., deus (= Mercurius) Stat., pes (sc. Mercurii; Merkur je namreč imel obuvala s krili) O., volucer Danaēius (= Perseus) Stat., equus (= Pegasus) O., volucres insidiae (= Calais in Zetes, ki sta bila okrivljena) Pr.
b) leteč, hiter, nagel, uren, jadrn: sagitta V., harundo V. puščica, ferrum V. izstrelek, puščica, strela, classis, currus, rotae V., motus astrorum Ci. poet., nuntius Ci., equus Mart., volucer pede Aus. urnonog, volucriter festinans, volucriter congregati Amm.
c) pren. begoten, hiteč, hiter, brz: aliud autem genus (sc. dicendi) … verbis volucre atque incitatum Ci., nihil est tam volucre quam maledictum Ci., fama O., Petr., fatum H.; occ. bežen, begoten, minljiv, nestalen, nestanoviten: fortuna Ci., aurae, somnus V., fumus V. bežna megla, dies H., gaudium T.

Opomba: Volucer fem.: volucer fama Petr.; volucris m: sive ego per liquidum volucris vehar aëra pennis Tib., volucris sonipes Sil.; gen. pl. nav. volucrum, in to subst.: Ci., V., Sil.; adj.: V., O.; toda (subst.) tudi volucrium: Varr., Ci. ap. Char.

volucra -ae, f (volvere) gosenica, najbrž trtni zavijač: ne volucra vitem laedat. Genus est animalis, volucra appellatur; id fere praerodit teneros adhuc pampinos et uvas Col. — Soobl. sg. volūcre -is, n: aliqui volucre appellant animal praerodens pubescentes uvas Plin.; pl. volucres -um, f: ex quibus infestae Baccho glaucisque salictis nascuntur volucres serpitque eruca per hortos Col. poet.

Zmilus -ī, m ali Zmilis -is, m Zmílos ali Zmílis, grški stavbenik z otoka Lemnos: Plin.

A, a prva črka lat. abecede. Kratica za razne besede:

1. A. = Aulus (osebno ime).

2. na glasovnicah sodnikov: A = absolvo, zato littera salutaris Ci. (naspr. C = condemno, littera tristis Ci.).

3. na glasovnicah v narodnih zborih, kadar so glasovali o zakonih: A = antiquo odklanjam, namreč predlagani zakon (naspr. U. R. = uti rogas).

4. A. = Augustus, pogosto na napisih: A. A. = Augusti duo, A. A. A. = Augusti tres.

5. v zvezah
a) a. d. = ante diem (kot datum): is dies erat a. d. V. Kal. Apr.
b) A = annus (na nagrobnih napisih ipd.); A. U. C. = anno urbis conditae, toda a. u. c. = ab urbe condita.
c) III viri a. a. a. = triumviri auro, argento, aeri flando, feriundo.

6. pri Ci. (Tusc. disp.): A. = auditor (naspr. M. = magister).

absolvō -ere -solvī -solūtum

I. rešiti, odrešiti (odreševati), odvez(ov)ati: asinum Ap., canem Amm., valvas Ap. odpreti, ranis. . . intima (lingua) absoluta a gutture Plin., absolutus (lapis) segmenti modo Plin.

— II. pren.

1. oprostiti (oproščati), osvoboditi (osvobajati), rešiti (reševati): aliquem regni suspicione L., is demum annus populum Rom. longo. . . bello absolvit T., se a Fannio iudicio (s sodno razsodbo) absolvere ali iudicio absolvi a Fannio Ci.; z gen.: timoris Sen. ph., tutelae absolvi Icti. odvezati se; occ. (sodno) oprostiti (oproščati) česa (naspr. damnare, condemnare, punire); abs.: bis Catilina absolutus Ci., servus omnibus sententiis (soglasno) absolvitur Ci., iudicio absolvi Ci.; z gen.: improbitatis Ci., maiestatis absoluti sunt permulti Ci., abs. iniuriarum Corn., adulterii T., rei facti egregie absolvuntur L., capitis N.; z abl.: reos culpā, se peccato O., ambitu absolutus Ci., absolvere aliquem crimine stupratae matris familiae L. ali commotae crimine mentis H.; z de: de praevaricatione Ci.; z dat.: absolvit Veneri, sibi condemnat Ci.; fidem absolvit T. odpustil jim je njihovo zvestobo.

2. izpustiti (izpuščati), odpustiti (odpuščati) koga, odpraviti (odpravljati) koga: hunc non uno absolvam die Pl., te absolvam brevi Pl., hoc primum te absolvo Pl. to ti najprej povem; occ. upnika „odpraviti“ = zadovoljiti, plačati ga: aliquem Pl., Ter., creditorem Icti.

3. dovršiti (dovrševati), (do)končati, izvesti kaj do konca (naspr. incohare): pensum suum Varr., promissa Varr. izpolniti, picturae partem incohatam Ci., instituta Ci., quid est, quod ab eo absolvi et perfici debeat? Ci., abs.: tectum Ci., tecta urbis Cu., opera C., absolve beneficium tuum L. izpopolni svojo zaslugo; poseb. pripovedovaje kaj odpraviti, opraviti, (raz)rešiti: de Catilinae coniuratione paucis absolvam S., cetera quam paucissimis absolvam S.; abs.: quod quaerendum mihi occurrit Macr. — Od tod adj. pt. pf. absolūtus 3, adv. -ē

1. dovršen, popoln: T., neque appellatur vita beata nisi perfecta et absoluta Ci., illud officium perfectum atque absolutum est Ci., abs. conversiones Ci. periode, omnia profluenter, absolute, prospere Ci., absolute vivere Ci. moralno popolno.

2. neomejen, neodvisen, določen, brezpogojen, absoluten: causa Ci., necessitudo simplex et absoluta Ci., donatio Icti., absolute inscriptum esse Plin. brez pristavka, naravnost, absolute respondere Icti. določno, brezpogojno, dicere Amm., Aus. brez okolišenja; od tod gram.: nomen absolutum Prisc. brez atributa razumljivo (npr. deus), verbum Prisc. brez sklona ob sebi, adiectivum Q. ki stoji v osnovni stopnji, pozitivu, absolute proferre verba transitiva Prisc. brez sklona, absolutno.