Franja

Meropē -ēs, f (Μερόπη) Mêropa

1. Atlantova hči, Plejada, soproga korintskega kralja Sizifa; v ozvezdju Plejad (Pleiades) najtemnejša zvezda (baje zaradi sramu, ker je bila omožena s smrtnikom): O., Hyg.

2. Solova (Helijeva) hči, Faetontova sestra: Hyg.

3. Megarejeva soproga: Hyg.

Messalla (Messāla) -ae, m Mesála, ime veje Valerijevega rodu (gl. Valerius) po Marku Valeriju Maksimu Mesali, konz. l. 263, zmagovalcu nad kraljem Hieronom in Kartažani na Siciliji; ime najbrž izhaja iz sicilskega mesta Messāna, ki ga je osvojil. Najbolj znani so:

1. M. Valerius Messalla Corvīnus Mark Valerij Mesala Korvin, roj. l. 59; bojeval se je pod Brutovim poveljstvom pri Filipih, a je pozneje prestopil na Oktavijanovo stran; spreten govornik, Ovidijev in Tibulov mecen: Ci. ep., H., Tib., Plin., Sen. rh., Plin. iun., Suet., Q., pri H. samo Corvinus.

2. njegov sin M. Valerius Messalla ali Messāl(l)īnus Mark Valerij Mesala ali Mesalin, konz. l. 5 po Kr., Ovidijev mecen, Germanikov prijatelj: O., Tib., Plin., T., Vell.; pl. Messallae (nanašajoč se na očeta ali sina): V. (Catal.), O., Sen. ph.

3. njegov brat Cotta Messāl(l)īnus Kota Mesalin, Ovidijev prijatelj: O., Plin., T., Vell.

4. Valeria Messāl(l)īna Valerija Mesalina, hči konz. Marka Valerija Mesale Barbata (Bradatega), tretja soproga cesarja Klavdija, zloglasna nesramnica, katere ime se je uporabljalo apel.: T., Sen. ph., Plin., Iuv., Suet.

5. (Statilia) Messalina, hči Statilija Tavra, soproga cesarja Nerona: T., Suet.

Mīlētus -ī (Μίλητος) Milét

I. m oče Kavna in Biblide (Byblis, legendarni ustanovitelj mesta Mileta: O. —

II. f

1. staro trgovsko mesto v Kariji, sloveče po čebelarstvu, ovčarstvu in volnarstvu, Talesov rojstni kraj: Ter., Ci., L., Mart., Mel., Plin., Ap., Amm. idr. — Od tod adj. Mīlēsius 3 (Μιλήσιος) milétski: Ter., Varr. Fr., Val. Max., Lact. idr., populus Ci., deus (= Apolon, ki je imel v Miletu svetišče in preročišče) Ap., vellera V., Milesium (sc. alcyoneum) Plin., lana Plin., Aug., Col., crimina O. objestni, opolzki spisi (romani), ki so najprej izhajali v Miletu (= miletske zgodbe), Milesio sermone varias fabulas conserere Ap.; subst.
a) Mīlēsius -iī, m Milétčan, Milézijec: Ter., Varr., Thales Pl., Ci.; pogosto pl. Mīlēsiī -ōrum, m Milétčani, Milézijci, preb. Mileta: Ci., L., Mel., Plin.
b) Mīlēsia -ae, f (sc. urbs) = Miletus: Milesiae conditor Ap.
c) Mīlēsiae -ārum, f (sc. fabulae) milétske zgodbe (pripovedke), opolzki romani (gl. zgoraj Mīlēsia crimina): M., Tert., Hier.
d) Mīlētis -idis, acc. -ida, f α) milétska: urbs O. mesto Tomi, kolonija mesta Mileta. β) patron. Milétida = Miletova hči Biblida: O.

2. (Μίλατος) mesto na severovzhodni obali Krete, baje matično mesto karijskega Mileta: Plin.

3. izginulo mesto v Eoliji ob Idi: Plin.

Minerva -ae, f (stlat. Menerva, na etr. napisih menrvā, menerva, menarva, meneruva, v pelignijskem jeziku Minerua (štirizložno), prim. promenervat item, pro monet Fest., dicta, quod bene moneat P. F.) Minêrva, rim. boginja, hči Jupitra, ki jo je imel izmed svojih otrok najraje; rodila se je (tako poznejša mitologija) iz njegove glave. Minerva je poosebitev človeške razumnosti in zato zaščitnica vseh umetnosti in znanosti ter obrti, iznajditeljica tkanja in preje, začetnica volnarstva. Pozneje so jo poistovetili z grško Palado Ateno in jo častili tudi kot boginjo vojne, saj je v vojni odločilen razum in ne le surova sila. Cezar imenuje „Minerva“ celo neko galsko boginjo: de his eandem fere quam reliquae gentes habent opinionem: Apollinem morbos depellere, Minervam operum atque artificiorum initia tradere, Iovem imperium caelestium tenere, Martem bella regere C. Minervin praznik (quinquatrūs) so obhajali vsi rim. umetniki in delavci od 19. do 23. marca; ob teh dnevih so imeli tudi šolarji počitnice: Ci., Varr., V., O., N., Ph. idr. Apel. pomen je še ohranjen v preg. crassā ali pingui Minervā Ci., H., Col. debele, zdrave pameti, z debelo, zdravo pametjo; metaf.: invitā Minervā aliquid dicere, facere ipd. Ci., H. nespretno, brez (poklicne) usposobljenosti, tudi neuspešno; preg.: omnis Minervae homo Petr. ki se spozna na vsako stvar, vsemu kos; preg. sus Minervam (sc. docet) pri Ci. (o neumnežu, ki hoče poučiti pametnega = sl. „jajce več kot puta ve“) sloni na pozabljeni basni; pesn. meton. volnarstvo, obdelovanje volne (preja = tkanje), volnarsko delo, volnena nit: H., O., Pr., Arn., cui tolerare colo vitam tenuique Minerva impositum V.; Arx Minervae, gl. Minervium; Minervae prōmuntorium (prōmunturium) Minervin rt(ič) v Kampaniji jugovzhodno od Surenta (zdaj Punta della Campanella), bivališče Siren: L., O., Mel., Plin. — Od tod adj.

1. Minervālis -e Minérve (tj. učenosti in razumnosti) se tičoč, Minérvin, minérv(ij)ski: artes Tert., Min. munus Hier. = Minerval; od tod
a) subst. Minerval -ālis, n minervál = minérv(ij)sko darilo, živila in druge stvari, ki so jih učenci prinašali učitelju ob vstopu v šolo, nekaka učnina, šolnina: Varr., Tert.
b) subst. pl. Minervālia -ium, n minerválije, slavnosti Minérvi na čast: Tert.

2. Minervius 3 Minérvin, minérv(ij)ski: cives Arn. = Atenci, nomen Arn.; subst. Minervium -iī, n Minérvij
a) Minervino svetišče: Varr., Arn.
b) mesto in grad s pristaniščem in starim, nekdaj bogatim Minervinim svetiščem v Kalabriji južno od Hidrunta; mesto, ki ga V. imenuje arx Minervae (zdaj Castro s pristaniščem Porto Badisco) so Rimljani naselili l. 125: L., Vell.

Mīnōs -ōis (redko -onis), acc. -ōem (redko -ōa), m (Μίνως) Mínos (gl. tudi Mīnōtaurus)

1. sin Zevsa in Evrope, Fojniksov vnuk, knosoški kralj (Cnossus), kretski zakonodajalec, s svojim bratom Radamantisom sodnik v podzemlju: Ci., S. fr., V., O., Cat., Val. Max., Suet., Hyg.

2. sin Likasta, vnuk prejšnjega, Pazifajin soprog (Pasiphae), kralj Krete, oče Katreja, Devkaliona, Androgeja, Ariadne in Fajdre, graditelj labirinta; v njem je imel zaprtega Minotavra, ljudožersko pošast z bikovo glavo, ki ga je s Pazifajo imel od Pozejdona poslani bik. Ker so Atenci Minoju ubili sina Androgeja, je začel proti njim vojno in jih prisilil, da so mu vsako deveto leto poslali sedem mladeničev in sedem devic za Minotavra; tega davka je Atence osvobodil Tezej, ki je ubil Minotavra: O. Novico o Androgejevi smrti je Minos prejel ravno med žrtvovanjem Gracijam na otoku Paros; takoj je odložil žrtveni venec, zapovedal piščalkarjem umolkniti in potem dovršil žrtvovanje; od tod Minois exemplo supplicavit Suet. — Od tod Mīnōis -idis, acc. -ida, f (Μινωίς)
a) Minóida, Minojeva hči (= Ariadna): O., Cat., Tib.; Minójeva potomka sploh: Sen. tr., Aus.
b) Minójev (otok), starejše ime otoka Paros: Plin. Mīnōius 3 (Μινώιος) Minójev, pesn. tudi = krétski: Cl., regnum V., Creta O., virgo O. (= Ariadna), sella Sil. Minojev sodni stol (v podzemlju), tela, turba Sil. kretske, kretska, tecta Brundisii Lucan. od Krečanov zgrajene. Mīnōus 3 (Μινῶος) Minójev, pesn. = krétski: T., Pr., Stat., Cl., Thoas O. Toant (Ariadnin sin), arenae O. obale Krete.

Minyās¹ -ae, m (Μινύας) Mínias, kralj v Orhomenu, zelo bogat, mitološki praoče in rodovni heroj bojot(ij)skega plemena Minijcev: Hyg., Serv., P. F. Od tod subst. Minyae -ārum, m (Μινύαι) Mínijci, staro eolsko pleme, nastanjeno najprej v Tesaliji, potem v Bojotiji, kjer je bilo njihovo glavno mesto Orhomen (Ὀρχομενός); pesn. argonávti (po prvotni verziji te mitološke zgodbe so namreč argonavti odpluli iz Bojotije): O., Lucan., Val. Fl., Mel. Minyēias -adis, f (Μινυηϊάς) ali Minyēis -idis, acc. pl. -idas, f (Μινυηΐς) Minieíada, Miniéida, Minijeva hči: O. Adj. Minyēius 3 Mínijev: proles O. (Minijeve hčere Alkatoa, Levkipa in Arzipa, ki so se upirale Bakhovemu bogočastju in bile zato spremenjene v netopirje), manus Val. Fl.

miseria -ae, f (miser)

1. beda, revščina, nesreča, nadloga, stiska, sila, nuja, v pl. tudi = trpljenje: Pl., Ter., Acc. fr., Enn. ap. Ci., Enn. ap. Non., Q., in miseriā esse, in miseriis versari Ci., oneri miseriaeque fuere S., miseriā perditus Ci. v nesreči; miseria est z inf. ali ACI hudo je, prava beda je: servire amanti miseria est Pl., libidinosis, petulantibus, impuris, impudicis, aleatoribus, ebriis servire, ea summa miseria est summo dedecore coniuncta Ci., nimiast miseria nimis pulcrum esse hominem Pl.

2. occ.
a) težava, težavnost, napornost, „trnova pot“: miseriam omnem capere Ter., est nimiae miseriae Q. pretežavno je.
b) bojazljivost, plahost, plašljivost: Stoici omnia cum sollicitudine et miseriā credunt Ci. — Pooseb. Miseria -ae, f Mizêrija = Beda, hči Ereba in Noči: Ci., Hyg.

Opomba: Star. abl. pl. multeis miserieis: Pl.

mors, mortis, f (gl. morior)

1. smrt (poseb. samoobsebna, naravna; prim. nex): Pl., Ter., L., S. idr., honesta N., necessaria Ci. naravna, voluntaria Ci., in morte V. v (ob) smrti ali po njej, mediā in morte V. med smrtjo, umirajoč, extremā in morte V., Cat. blizu smrti, v zadnjem pojemanju, suprema mors H. smrt, ki naredi (vsemu) konec, ad mortem damnari T. na smrt, morti (ad mortem Pl.) dare aliquem H. smrt zadati komu, alicui morti esse Ci. ali mortem facere O. smrtonosen biti za koga, biti smrt nekoga, suā morte defungi Suet. svoje (= naravne) smrti umreti, mortem deprecari C. prositi, da se pusti komu življenje; pl. mortēs (= gr. ϑάνατοι)
a) smrt, umrtje več oseb: praeclarae mortes imperatoriae (= imperatorum) Ci., meorum Plin. iun., clarae mortes pro patriā oppetitae Ci. slavno žrtvovanje življenja za domovino, perdere mortes Stat. smrt zapravljati = nekoristno širiti smrt (med sovražniki).
b) načini smrti, smrtne nevarnosti: Sen. ph., omnes per mortes animam dedissem V., omni imagine mortium T.

2. metaf. (o neosebnih subj.) smrt = pogin, uničenje, poguba, ginevanje: hoc mors est illius, quod ante fuit Lucr., memoriae Plin.

3. meton.
a) mrtvo telo, truplo, mrlič, mrtvec, mrtvak: morte campos contegi Acc. ap. Non., Clodii mortem lacerare Ci., hominis Plin., nec sit in Attalico mors mea toro Pr., odiosum est mortem amplexari Pl. mrliča, ogrodje, skelet (o starcu).
b) (= gr. φόνος) kri, prelita z umorom: ensem multā morte recepit V.
c) smrt = kar zadaja smrt, smrtonosno sredstvo: mors terrorque sociorum lictor Sextius Ci., fratri suo paratam mortem ebibit Ap. smrtonosni strup, aër fertilis in mortes Lucan. ki ima (= v katerem je) obilo smrtonosnih nadlog; pl. mortes smrtonosni izstrelki: Lucan., Sil., Stat.

4. pooseb. Mors, Mortis f Smrt kot boginja, hči Ereba in Noči: Ci., V., Hyg.

Opomba: Star. abl. sg. mortī: Lucr.

Mūcius 3 Múcij(ev), ime rim. plebejskega rodu. Najbolj znani so:

1. C. Mucius Cordus Gaj Mucij Kord, ki je hotel l. 508 umoriti kralja Porzeno. Ujet pri tej nakani si je ožgal desnico; zato so mu baje nadeli vzdevek Scaevola (Levak, Levičar), priimek, ki je ostal njegovim potomcem: Ci., L., Sen. ph., Sil., Val. Max., Fl., Lact. Scaevola je sicer etrursko ime.

2. P. Mucius Scaevola Publij Mucij Scevola, konz. l. 133, prijatelj bratov Grakh, nasprotnik Scipionov, pravnik in govornik: Ci., Iuv., Pers.

3. Q. Mucius Scaevola Kvint Mucij Scevola, avgur, l. 121 pretor v Aziji, konz. l. 117, Lelijev zet, tast govornika Lucija Licinija Krasa, pravnik in govornik, Ciceronov in Atikov učitelj. Ko ga je Albucij tožil repetundarum se je zagovarjal sam in bil oproščen: Ci.

4. Q. Mucius Scaevola, pontifex maximus Kvint Mucij Scevola, najvišji svečenik. Ko je bil l. 100 namestnik v Aziji, je bil zaradi svoje pravičnosti in nesebičnosti tako spoštovan in priljubljen, da so Azijci ustanovili in obhajali njemu na čast Mucijev praznik Mūcia -ōrum, n mucije, Mucijev praznik; konz. l. 95, imeniten pravnik, govornik in državnik, zahrbtno umorjen l. 82: Ci., Gell.

5. Mūcia Tertia Mucija Tercija, hči prejšnjega, tretja Pompejeva soproga, zaradi prešuštvovanja s Cezarjem od njega ločena in pozneje poročena z Emilijem Skavrom: Ci. ep. — Pl. Scaevolae možje kakor (kakršen je bil) Scevola: Aug. — Kot adj. Múcijev, múcijski: L. idr. — Od tod adj. Mūciānus 3 Múcijev (= pontifika Kvinta Mucija Scevole): exitus Ci., cautio Icti.

murra¹ (murrha, myrrha) -ae, f (gr. μύρρα, beseda semit. izvora) bot.

1. mira, arabski grm trajnica: Plin., Panchaia tellus ferat et murram O.; pooseb. Myrrha -ae, f Míra, Kinirova hči, Adonisova mati, spremenjena v istoimen(sk)i grm: O.; meton. mira, mirin sok, mirovo olje, mirovo mazilo: Plin., crines murrā madidi O. ali madentes V., stillata cortice murra O.

2. sicer rastl. murris (murrhis, myrrhis) ali myr(rh)izza dišeča krebuljica (Scandix adorata Linn.): Plin.

Mycēnae -ārum, f: V., H., O., Mel.; redkeje Mycēna -ae, f: V. in Mycēnē -ēs, f: Sil. (Μυκῆναι, Μυκήνη) Mikéne, Mikéna, staro mesto v Argolidi, prestolnica Atridov. — Od tod adj. Mycēnaeus 3 (Μυκηναῖος) mikénski: dux O. ali ductor V. Agamemnon, manus O. Agamemnonova (= Argivci pred Trojo), rates Pr. grško ladjevje pred Trojo pod vrhovnim poveljstvom Agamemnona; subst. Mycēnēnsēs -ium, m Mikénci, preb. Miken: Poeta ap. Ci.; Mycēnis -idis, acc. -ida, f (Μυκηνίς) Mikénka = Ifigenija, Agamemnonova hči: O., Iuv.

Nana² -ae, f Nána, nimfa, Sangarijeva hči, Atisova (Atys) mati: Arn.

Naupidamē -ēs, f (Ναυπιδάμη) Navpídama, Amfidamantova (Amphidamas) hči in s Helijem Avgijeva (Augeas) mati: Hyg.

Nausicaa -ae, f: Hyg., Gell. in Nausicaē -ēs, f: Mart. (Ναυσικάα) Navzíkaa, hči fajaškega kralja Alkinoja.

Nephelē -ēs, f (Νεφέλη) Neféla (čisto lat. Nebula), prva Atamantova (Athamas) soproga, mati Friksa in Hele (Phrixus in Hellē); po smrti je kot boginja oblakov odnesla svoja otroka na zlatorunem ovnu, da bi ju rešila pred preganjanjem njune mačehe Ino: Hyg. Od tod adj. Nephelaeus 3 Nefélin: pecus Val. Fl. oven, ki je odnesel Nefelina otroka; metron.: Nephelēias -adis, f: Lucan. in Nephelēis -idos, f: O. Nefeléida = Nefelina hči Hela.

Neptūnus -ī, m Neptún

1. z grškim Pozejdonom istoveten bog (Sredozemskega) morja in vsega drugega vodovja, Saturnov sin, Jupitrov brat in Amfitritin soprog, ki je baje ustvaril konja (prim. gr. Ποσειδῶν ἵππιος): senex fretus pietatei deum adlocutus summi deum regis fratrem Neptunum regnatorem marum Naev. fr., Neptunus saevis undis asperis pausam dedit Enn. ap. Macr., salsipotenti et multipotenti Iovis fratri et Nerei Neptuno laudes ago Pl., datum est … Neptuno, altero Iovis, ut volunt, fratri, maritimum omne regnum nomenque productum … a nando Ci., fanum Neptuni N., gratissima tellus … Neptuno Aegaeo V., uterque Neptunus (kot vladar slanih in sladkih voda) Cat., Neptunus pater Gell.

2. meton. (pesn.)
a) morje: credere se Neptuno Pl., Neptuni corpus acerbum Lucr., si forte morantīs (sc. apes) … praeceps Neptuno inmerserit Eurus V., non saxa … Neptunus alto tundit hibernus salo H.
b) ribe: cocus edit Neptunum Venerem Cererem Naev. fr., P. F. — Od tod

1. adj.
a) Neptūnius 3 Neptúnov, neptúnski: loca Pl. ali prata Ci. poet. ali arva V. ali lacunae Corn. (pesn. =) morje, Troia V. ali moenia V. = Troja, ki jo je baje Neptun utrdil skupaj z Apolonom, proles V., Neptunius heros O. = Tezej, Neptunov potomec, Aetnaeae Neptunius incola rupis Tib. = Polifem, Neptunov sin, dux Neptunius H. = Sekst Pompej, ki se je ošabno razglašal za Neptunovega posinovljenca, Neptunia cuspis Lucan. trizob; Neptuniae aquae L. neki vrelec pri Taracini.
b) Neptūnālis -e neptúnski, Neptúnov: ludi Tert.; subst. Neptūnālia -ium ali -iōrum, n neptunálije, Neptunov praznik, ki so ga obhajali 23. julija: Varr., Aus., Char., Prisc.

2. subst.
a) Neptūnicola -ae, m (Neptūnus in colere) Neptunov častilec: Sil.
b) Neptūnīnē -ēs, f Neptunína, Neptunova potomka, vnukinja = Tetida (Thetis), hči Neptunovega sina Nereja: tene Thetis tenuit pulcherrima Neptunine? (po nekaterih izdajah Nereine, gl. Nērēīnē pod Nēre͡us) Cat.

Nēre͡us -eos in -eī, (dat. -eī Pl.), acc. -ea, abl. -eō, m (Νηρεύς) Neréj, božanski morski starec, sin Okeana in Gaje, čarovnik, spreminjajoč se kakor Protej, s svojimi hčerami Nereidami (ki jih je po Heziodu 50) in soprogo Dorido (Doris) biva v globinah Egejskega morja: Pl., V., O., Petr., Q., Stat. idr., o centum aequoreae Nereo genitore puellae Pr.; pesn. meton. morje: quā totum Nereus circumsonat orbem O., vexit et Aeolios placidum per Nerea ventos Tib., hic primum rubuit civili sanguine Nereus Lucan., remo Nerea versat Canthus Val. Fl. — Od tod

1. adj.
a) Nērēïus 3 (Νηρήϊος) Nerêjev, nerêjski: Nereia Doto V. Nereida, praescia venturi genetrix Nereia leti O. Ahilova mati Nereida = Tetida (Thetis), iuvenis Nereius (= Phocus) O., Nereius nepos (= Achilles) H., Nereia turba Sil.
b) Nērīnus 3 Nerêjev, nerêjski, morski: ostendere gazas, nodosas vestes animantum Nerinorum Aus. = rib.

2. patron.
a) Nērēis -idos, acc. -ida, nom. pl. Nērēidēs (daktilski pesniki merijo tudi Nērĕĭdēs) -um, acc. -idas, f (Νηρηΐς) Nereída, Nerejeva hči: Nereidum mater (= Doris) V., Nereida colligit orbam O., virides Nereidas oro O., aequoreae Nereides Cat., Nereis Thetis Tib. — Kot nom. propr. Nereída

1. Priamova hči: Hyg.
b) hči epirskega kralja Pira: L., Iust.
b) Nērēīnē -ēs, f (Νηρηΐνη) = Nērēis Nereína, Nereída, Nerejeva hči: tene Thetis tenuit pulcherrima Nereine? Cat. (prim. Neptūnīnē pod Neptūnus). Soobl. Nērīnē -ēs, f Nerína: Nerine Galatea V.

Nioba -ae, f: Ci, Hyg., Petr., Sen. ph., ali Niobē -ēs, f: O., Pr., Hier. (Νιόβη) Níoba

1. Tantalova in Dionina hči, soproga kralja Amfiona; ker se je pregrešila zoper Latono, je izgubila vse svoje otroke (7 sinov in 7 hčera) in okamenela (prim. O. Metam. 6, 148 in nasl.). Od tod adj. Niobēus 3 Níobin: proles H.; metron. Niobidēs -ae, m Niobíd, Niobin sin: Hyg.

2. Nioba -ae, f Níoba, hči argivskega kralja Foroneja: Hyg.

Nīsus² -ī, m (Νῖσος) Nísos

1. Pandionov sin, kralj v Megari; hči Skila (Scylla) mu je odstrigla škrlatne lase in jih dala njegovemu sovražniku, svojemu ljubimcu, Minosu; nato je bil Nisos spremenjen v jezersko postojno (po drugih v skobca), Skila pa v neko drugo ujedo (ciris): V., O. Od tod adj.
a) Nīsaeus 3 (Νισαῖος) Nísov, iz Nísovega rodu: Nisaei canes O., filia purpureos Niso furata capillos pube premit rabidos ingenibusque canes O. (prim. opombo spodaj).
b) Nīsēius 3 (Νισηίος) Nísov: Ps.-V. (Ciris), virgo Niseia (= Nisova hči Skila) O.
c) Nisias -adis, f (Νισιάς) Nísova, nísovska, pesn. mégarska: Nisiades matres Nisiadesque nurus O.; patron. Niseis -eidis, f (Νισηίς) Niséida, Nisova hči Skila (a včasih zamenjevana s Forkisovo hčerjo Skilo): praeterita cautus Niseide navita gaudet O.

2. Trojanec, Hifarkov sin, Enejev tovariš in Evrialov prijatelj: V. (Aen. V, 294 in nasl.).

Opomba: O. in tudi drugi pesniki pogosto zamenjujejo Nisovo hčer Skilo z istoimen(sk)o Forkisovo hčerjo (gl. Scylla).

nox, noctis, f (indoev. kor. *nóku̯ts, gen. *néku̯ts noč; prim. skr. nák(t) = gr. νύξ, gen. νυκτός = sl. noč = hr. nȏć = lit. naktìs = let. nakts = got. nahts = stvnem. naht = nem. Nacht = ang. night, lat. noctua, nocturnus, gr. νύκτερος, νυκτερινός = nocturnus)

1. noč, nočni čas, tudi večer: caeca Ci. idr., intempesta Ci., V., L., serena Ci. (Arat.), gelida, noctes hibernae V., n. frigida, caliginosa H., aestiva L., pruinosa O., languida Lucan., siderea Val. Fl., sideribus illustris T. jasna, svetla (od zvezd), zvezdna, ultima illa nox Sen. ph. = noč smrti, smrtna noč (prim.: nox illa, quae paene ultima atque aeterna nomini Romano fuerit L.); benigna, novissima Stat.; nocte, pesn. tudi noctī (= noctū, gl. noctū) Ci. ep., N., S., L., O. idr. ponoči (naspr. die, interdiu), aut interdiu aut nocte, nocte an interdiu, interdiu an nocte, interdiu nocte L., nocte dieque O., nocte ac die Plin., interdiu vel nocte Suet., noctibus Suet., Fr., noctibus atque diebus Sen. ph. ali diebus ac noctibus Plin. iun., Suet. ali noctibus diebusque Ps.-Q. ali noctibus … diebus Amm. podnevi in ponoči, ponoči … podnevi, de nocte Ci., Suet. še ponoči, še v teku noči, še pred dnevom, še pred svitom, sub noctem C., Suet. pod noč, pozno zvečer, ante noctem H. pred nočjo, še podnevi, per noctem Plin., Iust. ali per noctes Suet. ponoči, per diem et inter noctem Gell. ponoči, primā nocte C. ko se začne mračiti (nočiti), ob mraku, tudi = primā vigiliā ob prvi (po)nočni straži: hisque praecipit, ut prima nocte … ignīs faciant … atque hos secunda vigilia minuant N., multā nocte Ci. ep., T. ali de multā nocte Ci. ep. v pozni (trdi) noči, pozno ponoči, ad multam noctem C., Suet. ali in multam noctem Suet., Aur. epit. pozno v noč, do trde noči, mediā nocte Ci. ep., Suet., Aur. ali nocte mediā Suet. ali de mediā nocte C., Suet. opolnoči, concubiā nocte (gl. concubius), priore nocte Ci. predvčerajšnjo noč, obductā nocte N. pod krilom (okriljem) noči, v temni noči = obtenta nocte V., diem noctemque N. noč in dan, noctes diesque Pl., Ci. = noctesque et dies Ter. = dies noctesque Ci., C., N. = noctes atque dies Ci., Lucr., V. = noctes et dies Pl., Ci. več dni in noči, noč in dan; quid hoc noctis (= hac nocte) … venis? L., obscurum noctis (= obscura nox) T., incerta noctis T. Star. nox adv. ponoči: si nox furtim faxit Tab. XII ap. Macr., si luci si nox Enn., hinc mediā remis Palinurum pervenio nox Luc. Pooseb. Nox, Noctis f Noč, boginja noči, Kaosova hči, sestra Ereba in po njem mati Etra (Aether) in Furij, bivajoča v podzemlju: Tib., Sen. tr., Val. Fl., Amor, Dolor, Metus … Hesperides, Somnia, quos omnes Erebo et Nocte natos ferunt Ci., Nox atra polum bigis subvecta tenebat V., iam Nox (po nekaterih izdajah nox) inducere terris umbras et caelo diffundere signa parabat H., Nox caelum sparserat astris O., sorores Nocte genitae O.

2. meton. nočni počitek, nočni pokoj, spanje, spanec, sen, sanje: nec umquam … oculisve aut pectore noctem accipit V., nox Aenean somnusque reliquit V., multā nocte Sil. v trdnem spanju (spancu), talia vociferans noctem exturbabat Stat., noctem retractare Stat. sen, sanje, nostras terrentem noctes Stat., nox non ebria, sed soluta curis Mart.; occ.
a) nočno delo, nočni posel: hac nostras exsolvat imagine noctes (po nekaterih izdajah cartas) Val. Fl., noctes Atticae Gell. (naslov Gelijevega dela).
b) nočno spolno občevanje, nočni spolni odnos, nočna spolna združitev: Ci. ep., offendi ibi militem eius (sc. mulieris) noctem orantem Ter., non feret (sc. Flaccus) assiduas potiori te dare noctes H., noctem poscere, rogare, locare O., saepe nega noctes O., noctem alicui polliceri Suet., noctium vices dividere Iust.; od tod non viduas iacere noctes Cat. noči ne preležavati sam.
c) nočna slovesnost, skrivni nočni obredi, nočni misteriji (v Elevzini): noctes initiorum sacratae Iust.
d) ponočevanje, nočno kričanje (vpitje): omnis et insanā semita nocte sonat Pr.

3. metaf.
a) tema, temina, temačnost, mrak, mračnost kakega kraja, poseb. zaradi deževnega vremena ali nevihte, nevihta, vihra, slabo vreme: Pr., Sen. ph., usque adeo tetra nimborum nocte coorta Lucr., atra, fumifera V., Erebi nox profunda V., Tartarea n. Val. Fl., propinquanti noctem inplicat Val. Fl., noctem paventes timidi navitae Ci. poet., noxque super campos telis conserta pependit Lucan.; pren.: quae (sc. philosophia) lucem eriperet et quasi noctem quandam rebus offunderet Ci.
b) senca: veteris sub nocte cupressi Val. Fl.
c) podzemlje: ire per umbras … noctemque profundam V., descendere nocti Sil., arbiter noctis Cl.
d) noč oči, slepost, slepota: Ps.-Q., trahens inopem sub nocte senectam O., nox oculis pavido venit oborta metu O., ego vero non video, nox oboritur et crassa caligo Sen. ph. ap. Q., sceleri haec meo parum alta nox est Sen. tr.
e) smrtna noč = smrt: lumina nox clausit O., in aeternam clauduntur lumina noctem V., iam te premet nox H., nos omnes una manet nox H., nox est perpetua una dormienda Cat., nox subit atque oculos vastae obduxere tenebrae Lucan., nocte obitā Sil.

4. pren.
a) temnost = nejasnost, nerazumljivost: mei versus aliquantum noctis habebunt O.
b) duševna tem(ot)a, duševna slepota, nerazum(nost), nespametnost, zaslepljenost, zmota: animi O., quantum mortalia pectora caecae noctis habent! O.
c) pozaba, pozabljenje: obicere noctem peccatis H., multāque oppressum nocte pudorem Sil.
d) zmota, zmešnjava, žalostno stanje, žalosten položaj, žalostne okoliščine (razmere): etsi doleo me … in hanc rei publicae noctem incidisse Ci., rei publicae offusa nox Ci., nox ingens scelerum Lucan.