Franja

Scamander -drī, m (Σκάμανδρος) Skamánder

1. rečica v trojanski ravnini, zaradi svoje rumene vode imenovana tudi s prvotnim imenom Xanthus (ὁ Ξάνϑος; zdaj Menderes Su): H., CAT., MEL., PLIN.

2. osvobojenec Fabricijevega rodu: CI., Q. Od tod adj. Scamandrius 3 skamándr(ij)ski, Skamándrov: unda ACC. AP. NON.

scatebra -ae, f (scatēre) vrvranje, vrvenje, vrenje, vzvrvravanje, žubor, žuborenje: fluviae (= fluvii) ACC. AP. NON., fonticuli PLIN., fontium PLIN., AP.; v pl. tudi vrvrajoče (žuboreče) vodovje: scatebrisque arentia temperat arva V. – Kot nom. propr. Scatebra -ae, f Skátebra, rečica v Laciju, pritok reke Liris na kazinskem ozemlju (Casīnum): PLIN.

scateō -ēre, star. in pesn. tudi scatō -ere -uī (–) (prim. lit. skasti skakati)

1. vrvrati, žuboreti, vzvrvra(va)ti, vrvraje izvirati: fontés scatr̆e, hérbis práta convestíriér ENN. AP. CI., qui (sc. fons) scatit LUCR., plano scatĕre atque erumpere campo LUCR.

2. metaf.
a) kupoma (trumoma, obilno v izdatni meri, izdatno) priti (prihajati) na dan, obilno (obiloma) se prikazovati (kazati): semina scatĕre foras possunt LUCR.
b) pogosto(ma), v obilni (izdatni) meri, v izdatnem številu se nahajati: cuniculi scatent iuxta in Hispania PLIN.
c) mrgoleti, poln biti česa, imeti kaj v izobilju, obil(ic)o česa imeti, obilovati s čim; (o konkr.) z abl.: PL., COL., MEL., AMM. idr., arx scatans fontibus L., scatentem beluis pontum ... palluit H., metallis scatet Hispania PLIN.; z gen.: terra ferarum nunc scatit LUCR.; (o abstr.) z abl.: ostentis Aristandri volumen scatet PLIN., puer argutiis … scatens GELL., quosdam scatere verbis GELL.; z gen.: scatebat irarum GELL. (o Ksantipi); z acc. pron. kot notranjim obj.: id tuus scatet animus PL.; abs. = prekipevati: AMM.

schēma -atis, n in schēma -ae, f (tuj. σχῆμα)

1. (= habitus) drža, držanje, položaj telesa, obraza, kretnja, gesta, premik(anje), izraz na obrazu, gib(anje), ustop, obnašanje, poseb. plesalca, pantomimika idr.: LUC. AP. NON., SUET., AP., LAMP. idr., filius in me incedit sat hilarā schemā CAECIL. AP. PRISC.

2. oprava, obleka, oblačila, noša, nošnja: Bacchico cum schemate NAEV. AP. NON., processi huc cum servili schema PL.

3. podoba, lik, figura: utinam pisciculi te schema sine cruribus videam CAECIL. AP. PRISC.

4. geometrijski lik: sphaeroides schema, geometrica schemata VITR.

5. retorična figura
a) v širšem pomenu vsak govorniški obrat in ustroj, s katerima se poživi in popestri govor: SEN. RH. (ki piše tudi scema), unde illa non iniucunda schemata, „Paene excidi mihi,“ et „Fugerat me,“ et „Recte admones“ Q.
b) v ožjem pomenu prikrito govorjenje, olepšano govorjenje, cvetličenje, govorjenje v prilikah ali podobah: qui (sc. Zoilus) id solum putaverit schema, quo aliud simulatur dici quam dicitur Q., nec schemas loquebatur PETR. v podobah (prilikah), schemate non dubio, sed aperte nominat illam MART., schema frigidum PETR. mrazen, hladen izraz.

Opomba: Dat. in abl. pl. schematis: PLIN., (gr.) schemasin: VARR. FR., schematibus: LAMP., schemis: AP.

schoenus -ī, m (tuj. σχοῖνος)

1. bot. ločje, loček, loč (čisto lat. iuncus), bič(je), biček, sita, sitje; njegovo dišečo vrsto (Andropogon schoenanthus LINN. (starejše) dišeča žuka) so dodajali v vino, da je dobilo poseben okus in vonj: CA., COL.

2. meton.
a) bičkovo (žukino) mazilo, mazilo iz dišečega bička (dišeče žuke), s katerim so se mazilile javne hotnice (vlačuge, prostitutke, kurbe; prim. schoeniculae): schoeno delibutae PL. (po nekaterih izdajah scoeno = coeno).
b) shójnos, α) grška dolžinska mera, s katero so premerjali osvojeno ozemlje in ga po njej razdeljevali med naseljence; potem tudi β) perzijska in γ) egiptovska dolžinska mera (približno kakih 30–60 stadijev): PLIN.

schola (v rokopisih in napisih tudi scola) -ae, f (izpos. σχολή)

1. učena preiskava, (učena) razprava, razgovor o učenem predmetu, branje in razlaganje učenih del, (učno, učeno) predavanje: Q., AUS. idr., certe scholae sunt de exsilio, de interitu patriae CI., dierum quinque scholas, ut Graeci appellant, in totidem libros contuli CI., scholas Graecorum more habere CI. predavati, tamquam philosophum scholam aliquam alicui explicare CI. predavati komu po šolskih pravilih, vertes te ad alteram scholam CI. snovi.

2. meton.
a) šola, učna ustanova, učilíšče, učílnica: homo politus e schola CI., cum in schola assedissent CI., sedere his in scholis auditioni PLIN., ut ab Homero in scholis PLIN. IUN., scholam adire VAL. MAX., scholam aperire SUET. lotiti se predavanj, začeti predavati, scholam dimittere SUET. odložiti učiteljstvo, odpovedati se učiteljevanju, in scholas deduci T. (o dečkih), declamationes ... quales in scholis rhetorum dicuntur Q., otiosus in scholis poëtarum MART.
b) metaf. α) galerija, hodnik, hodišče z razstavljenimi umetninami, kjer so se shajali učenjaki ob pogovorih: id Octaviae scholis positus PLIN. β) galerija, hodnik, hodišče s sedeži okrog kopalne kadi v kopališču: schola labri et alvei VITR. γ) poslopje kot zbirališče ali shajališče kake združbe (skupščine): AMM. idr., schola Iudaeorum AUG. judovska molilnica, sinagoga, scholae bestiarum TERT. borišče z zvermi, amfiteater.
c) šola = privrženci kakega učitelja, učenci: clamabunt omnes philosophorum scholae CI., dissederunt hae scholae PLIN., Theodori schola Q., Cassiana schola PLIN. EP.; metaf. združba (enota, organizacija) uradnih pomočnikov v vojaški in nevojaški službi: COD. I., AMM.

scinifes (sciniphes, v slabših rokopisih tudi cinifes, ciniphes) -um, m (tuj. *σκνῖφες iz σκνίψ) skínife (kínife), neka vrsta mravelj, ki glodajo smokve: VULG.

sciō -īre, scīvī in sciī, scītum (indoev. kor. *sq(h)ēi- (*skhēi-), razširjen iz *seq- (prim. secō, scindō) ločiti, razločevati; prim. skr. chyáti odrezuje, gr. σχάω, σχάζω razim, cepim, lat. scīscō in od tod scītum, plēbi-scītum, scītus 3, stvnem. skēri = lat. sagax)

I. vedeti, znati, poznati, imeti vedenje (vednost), razumeti, (i)zvedeti (naspr. arbitrari, opinari); abs.: scies TER. (z)vedi, ut sis sciens TER. da veš, da boš vedel, aliquem scientem facere PL., TER. komu dati vedeti, komu dati na znanje, scio TER. (iron. =) seveda, statim fac, ut sciam CI. EP. daj mi takoj vedeti, sicut omnes sciunt CI., quem (sc. Catonem), ut scitis, unice dilexi CI., fecit id nec imperante nec sciente domino CI. tako brez ukaza kot tudi brez vednosti gospodarja, nihil facilius scitu est L.; brezos.: nondum lucebat, cum Ameriae scitum est CI. ko se je (že) vedelo, si scitum esset PETR. ko bi se vedelo; z obj.: PL., TER. idr., nemo omnia potest scire VARR., scire istarum rerum nihil CI., quam (sc. rem) triduo sciturus es CI. boš (z)vedel, scituros id hostes ratus L., quod sciam KOM., CI., PS.-Q. (vsaj) kolikor (jaz) vem, (vsaj) po mojem vedenju, quod scio, omne ex (od) hoc scio PL., quasi, si quid aliquando scio, non ex isto soleam scire CI.; v pass.: an vero nihil certum sciri possit CI., id de Marcello aut certe de Postumia sciri potest CI. to je mogoče izvedeti od Marcela ...; z de (o kom, čem): cum is, qui de omnibus scierit, de Sulla se scire negarit CI.; z ACI: AFR. AP. NON., CA. AP. FEST., TER., C. idr., scimus Atilium appellatum esse sapientem CI., scire licet hunc (sc. puerum) lumen quondam rebus nostris dubiis futurum L. treba vedeti, proinde sciatis licet aut intraturum me urbem aut oppugnaturum CU. vedite, pomnite to, qui ... totam hereditatem sciens ad se non pertinere possidet G.; subj. je treba dostaviti v mislih: scio tibi ita placere CI.; brezos.: haec scitis omnes usque adeo hominem in periculo fuisse, quoad scitum est Sestium vivere CI.; v pass. z NCI: Christus scitur vocis simplicis iussione ambulatum dedisse contractis ARN. o Kristusu (za Kristusa) se ve, da je ...; z odvisnim vprašanjem: PL., TER., CAECIL. AP. CI., CAECIL. AP. NON. idr., cum sciatis, quo quaeque res inclinet CI., haud scio, mirandumne sit C., quid rei esset, nemo satis pro certo scire L., scimus, ut impios Titanas ... fulmine sustulerit H., scire velis, mea cur ingratus opuscula lector laudet H., haud scio an (gl. an); pesn. z ind. v odvisnem vprašanju: scio quid ago PL., scitin (gl. opombo spodaj) quid ego vos rogo? PL., plus scis, quid opus facto est TER.; elipt. (kot grožnja, pretnja): at scin (gl. opombo spodaj) quo modo ali quomodo? PL. ali veš, kako (te bom ...)?; z relat. objektnim stavkom: nam te scientem faciam, quidquid egere TER., nec scit, quod augurem decet CI. –

II. vedeti =

1. ume(va)ti, razume(va)ti kaj, znati, poznati, poznavati, biti izvéden v čem, biti kvalificiran za kaj, biti izvedenec (strokovnjak) za kaj, vešč biti česa, čemu, na katerem področju; včasih tudi = moči: CAECIL. FR., TIT. AP. NON. idr., omnes linguas PL., litteras CI., si unam litteram Graecam scisset CI., artem H., musicam VITR.; v pass.: ars earum rerum est, quae sciuntur CI.; z de: de legibus instituendis, de bello, de pace ... Lycurgum aut Solonem scisse melius quam Hyperidem aut Demosthenem CI.; z inf.: Q. idr., scisti (gl. opombo) uti foro TER. znaš (naučil si se) oditi v svet, predati se svetu, lansirati se v javnost, quae (sc. lex naturae) vetat ullam rem esse cuiusquam nisi eius, qui tractare et uti sciat CI., vincere scis, Hannibal L., libertatem nec spernere nec habere sciunt L., si sciret regibus uti H.; inf. je treba v mislih dostaviti: scire (sc. canere) fidibus TER. znati brenkati, biti vešč igranja na strune, biti dober brenkalec (brenkač), Latine (sc. loqui) scire CI.

2. uvideti (uvidevati), sprevideti (sprevidevati), (jasno) spozna(va)ti, doje(ma)ti, dobi(va)ti vpogled (uvid) v kaj, zavesti se česa, zavedeti (zavedati) se česa, ovesti (ovedeti) se česa, opaziti (opažati) kaj: cor dolet, quom scio, ut nunc sum atque ut fui PL.; z ACI: scivi extemplo rem de compecto geri PL., eum vos esse meum servum scitis? PL.

3. scire aliquem poznati koga, poznati se s kom: AP., TERT.

4. scires menil bi, rekel bi (sc. ti, človek): PETR., SUET., scires (sc. eam) a Pallade doctam O., scires non ibi genitum M., Curium PLIN.

5. (neklas. nam. scisco) odločíti, odlóčiti (odlóčati, odločeváti), skleniti (sklepati): tribunus rogationem ferret sciretque plebs, ut ... L., lex scit DIG. – Od tod adj. pt. pr. sciēns -ēntis, adv. scienter

1. vedeč, vedoč, vedé, vedoma, ob (moji, tvoji itd.) vednosti, ob (mojem, tvojem itd.) vedenju (naspr. insciens, imprudens, ignoranter): CAECIL. AP. NON., (kot adv.) AUG. idr. prudens sciens TER., prudens et sciens CI., me sciente PL., te sciente CI., nullum a me sciente facinus occultari CI., ut offenderet sciens neminem CI., calumniari sciens non videatur CI.

2. izvéden v čem, na katerem področju, vešč česa, čemu, izkušen, razgledan, mnogoveden, vednost (poznavanje) imajoč, dobro poznavajoč, znanje imajoč, poznavalski, poznavalen, strokovnjaški, strokoven, seznanjen s čim, spreten, izkušen, subst. izvedenec, veščak, poznavalec, znalec, strokovnjak, vedež; abs.: vites pampinari, sed a sciente VARR., quis hoc homine scientior umquam aut fuit aut esse debuit? CI., scientior venefica H., tu scientior eris praeceptorum artificio CORN., quae scientissimo gubernatore utitur CI., sit oportet idem scientissimus COL.; adv.: scienter tibiis cantare N., scienter dicere CI., neminem in eo genere scientius versatum Isocrate CI., rationem hius operis scientissime exponere CI.; z gen.: VARR., VELL., LACT. idr., belli, locorum, regionum S., citharae, pugnae H., iuris T., linguae Latinae T., GELL., divini AP. vešč vedeževanja, scientissimus rei publicae gerendae CI., scientissimi rerum AMM. filozofi, modroslovci; z inf.: Q., flectere equum sciens H.; z odvisnim vprašanjem: sciens, quid sit pugna Q.

Opomba: Skrč. obl. iz pr. debla: scīstī (= scīvistī): TER., O.; scīssem, scīssēs, scīsset, scīsse (= scīvissem itd., scīvisse) nav. pri: CI. idr.; sinkop. star. impf. scībam, scībās itd.: KOM., CAT., LUCR.; star. fut. I. scībō, scībis itd.: KOM., CA.; scībitur: PL.; scin (= scīsne): KOM., scītin (= scītisne): PL.; imper. scītō (ne scī), scītōte (ne scīte, ki se najde le pri O.).

scīpiō -ōnis, m (gl. cippus, cipus) dragocena, umetniško izdelana palica, zlasti kot znamenje dostojanstva: PL., CAT., PLIN.; poseb. scipio eburn(e)us slonokoščena palica, ki so jo nosili kralji, viri triumphales, v času cesarjev pa tudi tudi konzuli in konzularji: VAL. MAX., SERV., AMM. idr., M. Papirius ... dicitur Gallo ... scipione eburneo in caput incusso iram movisse L. Take palice so Rimljani podarjali kraljem: (sc. Scipio) Masinissam ... sella curuli et scipione eburneo ... donat L. – Kot nom. propr. Scīpiō (pesniki, npr. SIL. in LUCAN., merijo tudi Scīpiŏ) -ōnis, m Scípio, Skípio (Scipión, Skipión), priimek Kornelijevega rodu (gl. Cornēlius). Od tod

1. Scīpiadās (LUC. AP. FEST., LUCR.) in Scīpiadēs (CL., MACR.) -ae, m (analogno po patron. tvorjena beseda) član rodu (rodbine) Scipiónov (Skipiónov), Scipiád (Skipiád), Scipioníd (Skipioníd): H., PR.; v pl. Scīpiadae: V. (Culex), SIL.; gen. Scīpiadum: CL.; acc. -as: V., SIL., CL., geminos, duo fulmina belli, Scipiadas V. oba Scipiona (Afričana, Afriška).

2. Scipiōnāriī -ōrum, m scipionáriji (skipionáriji), Scipiónovi (Skipiónovi) pristaši, privrženci: VARR.

Scīrōn -ōnis, m (Σκείρων, Σκίρων) Skíron

1. mitološki zloglasni razbojnik na skalovju med Atiko in Megarido, ki ga je Tezej ubil: O., MEL., STAT., GELL., CL. Od tod adj.
a) Scīrōnis -idis, f (Σκειρωνίς, Σκιρωνίς) Skíronova, skíronska: petrae SEN. TR.
b) Scīrōnius 3 Skíronov, skíronski: saxa MEL., PLIN. ali rupes CL. Skíronovo skalovje (na Istm(os)u).

2. epikurejec, Ciceronov sodobnik (pisan tudi Siron, Scyron, Syron): CI., V. (Catal.), DON., SERV.

3. oster severozahodni veter (severozahodnjak), ki je pihal s Skironovega skalovja na Istm(os)u: SEN. PH., PLIN., SUET. FR.

scōpiō -ōnis, m bot. grozdni pecelj: CA., PLIN.; tudi semensko steblo, beluševo steblo: COL. – Soobl. scōpius -iī, m: VARR.

scorpiō -ōnis, m ali scorpios in scorpius -iī, m (izpos. σκορπίων, σκόρπιος)

1. škorpijon: elatae metuendus acumine caudae scorpios O., scorpius exibit caudaque minabitur unca O., v obl. scorpio: CELS., PLIN.

2. metaf.
a) ozvezdje Škorpijon: Scorpios CI., V., PLIN., locus, in geminos ubi bracchia concavat arcus Scorpios O., per tamen adversi gradieris cornua Tauri ... saevaque circuitu curvantem bracchia longo Scorpion O., Scorpio PETR.
b) škorpijon = metalnica, vojni stroj za metanje kamenja, puščic idr. izstrelkov; v obl. scorpius: SIS. AP. NON.; v obl. scorpio: S. AP. NON., AUCT. B. AFR., PLIN. idr., scorpionum maiorum minorumque ... ingens numerus L.; meton. metalo, metalni (izstrelilni) del take metalnice: scorpione ab latere dextro traiectus exanimatusque concidit ali ictu scorpionis exanimato alteri successit tertius C., scorpione icto, qui proximus eum forte steterat L.
c) morski škorpijon (Cottus scorpio LINN.), neka bodičasta morska riba: scorpio PLIN., PETR., scorpios O.
d) bot. škorpijonovec, škorpijonovka, škorpijonova trava (brnistra, žuka) (Spartium scorpius LINN.): scorpio herba PLIN.; sicer tudi tragos imenovani trnov grm, škorpijon: tragon et Asia fert sive scorpionem PLIN.
e) scorpio, škorpijon, neka mučilna naprava: ISID., ego autem caedam vos scorpionibus VULG.

scortum -ī, n (sorod. s corium, cortex, careō)

1. koža, usnje: pellem non solum antiqui dicebant scortum VARR., Herculis scortum TERT. Herkulova levja koža (levína).

2. klas. le metaf. ženska ali moški, ki nastavlja svojo „kožo“ (= svoje telo) = ženska ali moška kurba, kurbir, vlačuga, vlačugar, podržalka, podržalec, blodnica, blodnik, hotnica, hotnik, nastavljalka, nastavljač, predklas. in pesn. tudi ljubica: PL., TER., TIT. AP. NON., H., TIB., PETR., FEST., P. F. idr., quodsi in vino et alea comissationes solum et scorta quaererent CI., scortum vulgare CI., scortum transfugarum unius L., virile scortum AUR.; s pron. m.: scortum ne quis in proscaenio sedet PL.; kot psovka za zajedavca: iuventus nomen indidit Scorto mihi PL.

scratta (scratia, scrattia, scrapta) -ae, f (= „izmet, izmeček, izvržek“, indoev. kor. *sqerēp-, razširjen iz kor. *sqer- (gl. caro) (iz)ločiti; prim. lit. (pl.) skrepliaī = let. krēpas izmet, sor. je morda tudi gr. χρέμπτεσϑαι hrkati, hrakati) kurba, blódnica, hotnica, vlačuga: PL. AP. VARR., PL. AP. GELL., PL. AP. NON., TIT. AP. FEST., VARR., P. F.

scrība -ae, m (scrībere) (uradni) pisar, zapisnikar, tajnik v službi senatorja, oblastništva, kralja, pa tudi imenitnih zasebnikov. Rimski javni pisarji, večinoma svobodni državljani, redkeje osvobojenci, so bili poseben, zelo številen in spoštovan stan (ordo), razdeljen v več dekurij; država jih je nameščala, plačevala in po žrebu dodeljevala posameznim oblastništvom, včasih pa so tudi oblastniki sami v službo vzeli pisarje, ki so jim bili všeč: S. FR., PLIN., FEST. idr., scriba aedilicius CI., aedilicii scribae, scriba pontificis L., quaestorius scriba SUET., scriba equitum CU. eskadronski pisar, pisar konjiške čete, scriba cum rege sedens L., (sc. Philippus) eum habuit ad manum scribae loco N., scriba meus CI. EP. ali Neronis H. zasebni tajnik, scriba librarius libertus eius VARR.

scrīptor -ōris, m (scrībere)

1. pisar, prepisovalec, sestavljalec spisov (pisanj), tajnik, skríptor: HIER. idr., ex eius scriptore et lectore suspicari CI., advocatis scriptoribus pleraque tradidit T., scriptor librarius H. prepisovalec knjig.

2. pisatelj, pisec, poročevalec, zgodovinopisec, zgodovinar, pripovedovalec, pripovednik; abs.: CORN., Q., GELL. idr., vetustissimus ille scriptor Lysias CI., scriptores et Graeci et Latini CI., in tanta scriptorum turba L. ali scriptorum magna ingenia S. zgodovinopiscev; z gen.: HIER., LACT., CAEL. idr., meae proscriptionis Clodius se scriptorem esse dixi CI., scriptor artis, bonarum artium CI., scriptor rerum L. ali historiae GELL. ali historiarum PLIN., Q., IUV. zgodovinopisec, quam multos scriptores rerum suarum magnus ille Alexander secum habuisse dicitur CI. poročevalcev o svojih dejanjih, prosarum scriptores PRISC. prozaiki (naspr. poëtae); occ. pesnik: PH. idr., scriptorum chorus amat nemus H., satyrorum scriptor H., Troiani belli scriptor (= Homerus) H., Troici belli scriptor AUS., scriptor carminum, iamborum, veteris tragoediae Q., tragoediarum Q., PLIN., IUST., veteris comoediae Q., mediae comoediae AP., elegiarum, satirici carminis LACT., divinorum hymnorum LACT. pevec psalmov, psalmist, psalmopevec.

3. kot publicistični t. t. sestavitelj, sestavljalec, tvorec: legis, legum CI.; v stiku tudi brez tega gen.: CI., scriptor testamenti SUET.; v istem pomenu tudi samo scriptor: Q.

scrūpulus in (v rokopisih tudi) scrīpulus -ī, m (demin. scrūpus)

1. oster kamenček: DON.

2. metaf. boječna skrb, bojazen, pomislek(i), vznemirjajoč dvom ali pomislek, nemir, skrúpul: TER., SUET., AP., AMM. idr., scrupulus tenuissimus residet CI., hunc sibi ex animo scrupulum, ... ut evellatis, postulat CI., scrupulum alicui eximere PLIN. IUN., sine scrupulo COL. brez pomisleka; z gen.: scrupulo quaestionis liberatur AP.; occ. preveč skrbno (prenatančno, prepodrobno) preudarjanje, tehtanje, pretehtavanje, pretehtovanje, tuhtanje, mozganje, razmišljanje, premišljevanje, „mozgovrtanje“: neque in his scrupulis emolumentum aliquod videremus GELL.

Opomba: Sinkop. obl. scrūplus: TER.

scrūta -ōrum, n (verjetno iz gr. γρύτη ropotija; gl. tudi scrūpus) stara šara, krama, ropotija, kložnja: quidni et scruta quidem ut vendat scrutarius laudat, praefractam strigilim, soleam improbus dimidiatam LUC. AP. GELL., Vulteium mane Philippus vilia vendentem tunicato scruta popello occupat H., forte dominus Capuae exierat ad scruta scita expedienda PETR.

sculpō -ere, sculpsī, sculptum (beseda je nastalo iz scalpere najprej v zloženkah, npr. exsculpere, insculpere, potem pa se je začela uporabljati tudi v. simplex) (iz)rézati, (iz)rezljáti, izrezljá(va)ti, izrézati (izrezováti, izrezávati), vrezljá(va)ti, (iz)klesáti, izkles(ov)áti (izklesávati), (iz)tesáti, stesati, vrézati (vrezováti, vrezávati), izsékati (izsekováti, izsekávati), vsékati (vsekávati), (iz)dólbsti, rez(lj)aje (izrezovaje, vrezovaje, vrezujoč, izsekujoč) kaj (iz)délati, izdélati (izdelováti), tvoriti, upodobiti (upodabljati): LUCAN., LAMP. idr., denticulos in coronis VITR., scyphos PLIN., imago sculpta SUET., ancoram in gemma IUST., funditur, tunditur, sculpitur Iuppiter AUG., e saxo sculptus CI., quid sculptum infabre esset H., interea niveum mira ... arte sculpsit ebur O. je izdolbel (izklesal) snežnobel kip iz slonove kosti, gemmas faberrime sculpere AP.; metaf.: dicet scripta et sculpta Q. v opiljeni obliki, in animo eius sculptum sit AP. globoko vtisnjeno.

scurra -ae, m (izposojenka iz etr.)

1. postopač, pohajkovalec, pohajač, brezdelnež, gizdalin, zafrkant, zafrknjenec, galanten gospodič, lahkoživec, domišljavec, dobroživec, uživač: CORN. idr., tu urbanus vero scurra PL., scurrarum locupletium libidines CI.

2. veseljak, šaljivec, smešničar, smešnež, burkež, pavliha, norcepàs, uganjalec norčij, glumač, laskač, laskalec, prilizovalec, zajedalec (zajedavec) (poseb. o zajedavcih pri pojedinah bogatinov): AFR. AP. NON., PL., PH., SEN. RH., PLIN. IUN., IUV. idr., maledictum ... ex scurrarum aliquo convicio CI., Zeno Socratem scurram (pavliha) Atticum fuisse dicebat CI., infido scurrae distabit amicus H. od ... zajedavca; tako tudi: vagus scurra, non qui certum praesaepe teneret H.; preg.: de scurra multo facilius dives quam pater familias fieri potest CI. iz veseljaka.

3. (v času cesarjev) telesni stražar (stražnik), gardist: scurra barbarus LAMP.; v pl.: LAMP.