Franja

Dolopēs -um, m (Δόλοπες) Dolopci, pelazgovsko ljudstvo v Tesaliji ob reki Enipeju, pozneje v Epiru ob Pindu, deloma tudi na otoku Skiru, zloglasni morski roparji: Ci., N., L. (z acc. pl. -ăs in acc. sg. Dolopem), V., O., Plin. — Od tod

I. subst. Dolopia -ae, f (Δολοπία) Dolopija, dežela Dolopcev: L.

— II. adj.

1. Dolopēius 3 (Δολοπήϊος) dolopski: Val. Fl.

2. Dolopēis -idis, f (Δολοπηΐς) dolopska: urbs (= Ctimene) Hyg.

domina -ae, f (dominus)

1. gospodinja: Kom., Pr., Mart. idr., servi ad dominam rem detulerunt Ci., famulae dominaeque O., turpis dominae consuetudo cum servo Q., d. cauponae ali tabernae Cod. I. krčmarica.

2. occ.
a) gospa, oblastnica, kot vzdevek poseb. boginj: dominam potentem (sc. Venerem) superā donis V., currum dominae (sc. Cybeles) subiere leones V., tu Veneri dominae plaude O., per dominae Iunonis dulcia iura Pr.
b) poklas. gospa (dama) iz kraljeve ali cesarske rodbine: Suet., rati actum esse de dominis Cu.
c) soproga, zakonska žena: dominam Ditis thalamo deducere V., inque meam … dominam convertite vultus O.
č) pesn. = ljubica: furor in dominam bracchia movit O., dominam tenero detinuisse sinu Tib., dominā abire meā Pr., aliquid durum quaerimus in dominam Pr.
d) klas. le pren. gospodarica, vladarica: Fors d. campi Ci., humanarum rerum d. Fortuna Ci., haec (iustitia) … una virtus omnium est domina et regina virtutum Ci.
e) pesn. atrib. = preoblastna, veleoblastna: desiderium dominae urbis (sc. Romae) Mart.; manus dominae O., in hasta domina Iuv., (gl. dominus -ī, 3, f). — Sinkop. domna -ae, f: Ven. (od tod šp. donna, it. dona).

dominicus 3 (dominus, domina)

1. gospodov, gospodarjev, gosposki, gospejin, gospodaričin: Afr. fr., Varr., vinum Petr. gospodarjevo (= najboljše), palatum Sen. ph., libido Sen. rh. gospodaričina, filiae Aug. = domače.

2. occ.
a) cesarski: pozni Icti.
b) gospodov = Jezusa Kristusa, božji: passio, praecepta Eccl., dominica dies Eccl. gospodov dan = nedelja. Od tod subst.
a) dominicus -ī, m (sc. dies) gospodov dan, nedelja: Cypr.
b) dominicum -ī, n α) Neronova pesniška zbirka: placentem palam admonuit, ut aliquid et de dominico diceret Suet. β) (sc. sacrificium) nedeljska služba božja: Cypr. γ) (sc. aedificium) cerkev: Eccl.

dominor -ārī -ātus sum (dominus) gospodovati nad kom, nad čim, vladati komu; abs.: dominante homine furioso Ci., dominandi cupiditas Ci. ali studium S., urbs … , multos dominata per annos V., dominandi avidus T. oblastiželjen; z določili: d. Alexandriae Ci., Carthagine, victis Argis, Longā Albā, in urbe, summā dominarier (= dominari) arce V., in iudiciis, in bonis Sexti Roscii Ci., in nobis Ci. (o bogu) v nas, in his sartis tectisque Ci., toda: senectus dominatur in suos Ci. gospoduje nad … , d. in adversarios L., in cetera (animalia) O.; z dat.: toti mundo Ap., Cl.; z gen.: Ap., Eccl., omnium rerum Lact.; pren.: invidia dominatur in contionibus Ci., consilio dominante Ci., quod unum in oratore dominatur Ci. v čemer je glavna govornikova moč, inter … culta infelix lolium et steriles dominantur avenae V., dominantia nomina H. prava (= v pravem, neprenesenem pomenu rabljena) imena. — Od tod adj. pt. pr. domināns -antis gospodujoč, vladajoč: animus est … dominantior ad vitam quam vis animaï Lucr.; kot subst. masc. (tiranski) vladar: Auct. b. Alx., finis omnium cum dominante sermonum T., avaritia dominantium T. — Act. soobl. dominō -āre: inf. dominare Ven.; v pass.: o domus antiqua, heu quam dispari dominare (= dominaris) domino! Enn. ap. Ci., dominabitur Lact.

Domitiānus -ī, m Domicijan, adoptivno ime Domicijevega rodu, potem priimek: T. Flavius Dom. Tit Flavij Domicijan, Vespazijanov sin in Titov brat, rimski cesar od l. 81 do l. 96 po Kr., ko je bil umorjen: T., Suet.; v pl. Domitiānī možje kakor (kakršen je bil) Domicijan: Vop. Kot adj. Domitiānus 3 Domicijanov: via Dom. Stat. Domicijanova cesta, stranska cesta Apijeve ceste, ki je iz Sinuese vodila v Puteole, mensis Domitianus Suet. = oktober, Domicijanov roj. mesec.

Domitius 3 Domicij(ev),

A. ime rimskega plebejskega rodu z glavnima rodbinama Ahenobarbov in Kalvinov. Najznamenitejši so:

I. A(h)ēnobarbī = Rdečebradci.

1. Cn. Domitius A(h)enobarbus Gnej Domicij Aenobarb; kot praetor urbanus l. 194 je Favnu posvetil tempelj in se zmagovito bojeval z Bojci: L.

2. njegov istoimenski sin je bil l. 167 med odposlanci, ki so z L. Emilijem Pavlom uredili Makedonijo, potem ko jo je kralj Perzej po porazu v bitki pri Pidni (l. 168) zapustil: Val. Max.

3. Cn. Dom. A(h)en. Allobrogicus Gnej Domicij Aenobarb Alobroški, sin prejšnjega, kot konzul l. 122 je premagal Alobroge in Arvernce ter na alobroškem ozemlju zgradil cesto, po njem imenovano via Domitia; l. 115 je kot cenzor iz senata izključil več ničvrednežev: Ci., Val. Max., Vell., Fl.

4. prejšnjega istoimenski sin je l. 104 kot tr. pl. sprožil zakon o svečeništvu (lex de sacerdotiis), ki je odpravil kooptacijo v svečeniških združbah in odrejal, da izpraznjena svečeniška mesta namešča ljudstvo iz 17 izžrebanih trib; konzul l. 96; kot cenzor l. 92 je izdal razglas proti novim govorniškim šolam: Ci., Val. Max., Vell., T., Suet., Gell.

5. L. Dom. A(h)en. Lucij Domicij Aenobarb, brat prejšnjega, l. 100 je izpodbijal tribuna Saturnina; konzul l. 94; kot Sulovega privrženca ga je na Marijevo povelje usmrtil pretor Damasip v Hostilijevi kuriji: Val. Max., Fl.

6. Cn. Dom. A(h)en., sin prejšnjega, Cinov zet, kot Marijevega privrženca ga je l. 82 Sula preklical; junaško padel v bitki pri Utiki, premagan od Pompeja: Val. Max.

7. L. Dom. A(h)en., sin pod 4. omenjenega Gneja Domicija Aenobarba, Ciceronov prijatelj, mož Porcije, sestre Katona mlajšega, oster Cezarjev nasprotnik; Cezar ga je dal ujeti, a ga je z vojno blagajno vred velikodušno izpustil. V bitki pri Farzalu je stal na desnem krilu nasproti Antoniju. Med begom po Cezarjevi zmagi so ga Antonijevi konjeniki ubili: Ci., C. Iz njegovega imena adj. Domitiānus 3 Domicijev: milites C.

8. njegov sin Cn. Dom. A(h)en. se je ob očetu bojeval pri Korfiniju in Farzalu zoper Cezarja, ki mu je po zmagi dovolil vrnitev v Italijo. Tu se je l. 44 zapletel v zaroto, spremljal Bruta in Kasija v Makedonijo, pozneje prestopil k Antoniju in zatem k Oktavijanu: Ci., Suet.

9. njegov sin L. Dom. A(h)en., konzul l. 16, mož starejše hčere triumvira Antonija; ob Avgustu je v Germaniji prodrl dlje od vseh prejšnjih rimskih vojskovodij; oblasten in surov mož, ki je z nečloveško okrutnostjo prirejal gladiatorske tekme: T., Suet.

10. njegov sin Cn. Dom. A(h)en., mož Germanikove hčere Agripine, Neronov oče, prokonzul na Siciliji: Vell., Q., Suet. — Med ženskami te rodbine sta poseb. znani:

1. Domitia Domicija, žena Krispa Pasiena, sestra pod 10. omenjenega L. Dom. Ahen., torej Neronova teta, ki jo je dal kot starko zastrupiti, da bi se polastil njenega premoženja: Q., T., Suet.

2. njena sestra Domitia Lepida Domicija Lepida, Mesalinina mati, usmrčena po Agripinini zaroti: T., Suet. —

II. Calvīnī = Plešci.

1. Cn. Domitius Calvinus Maximus Gnej Domicij Kalvin Maksim, konzul l. 283; s sokonzulom Dolabelo je popolnoma porazil združeno vojsko Senoncev, Bojcev in Etruščanov; pozneje diktator in prvi cenzor plebejske krvi: L., Plin., Eutr., Fl.

2. Cn. Dom. Calv., konzul l. 53, kot Cezarjev pristaš in legat je v bitki pri Farzalu poveljeval sredini vojske; pozneje se je kot namestnik v Aziji neuspešno bojeval zoper Mitridatovega sina Farnaka in bil premagan pri Nikopoli; triumfiral po zmagi nad upornimi Ceretanci v Hispaniji: Ci., Auct. b. Alx. — Kot adj. = Domicijev: via Domitia Ci. (gl. zgoraj pri I., 3.), familia Vell., gens Suet. — Temu rodu ne pripadajo:

1. Domitius Āfer Domicij Afer iz Nemavza v Narbonski Galiji, pretor l. 25 po Kr.; ker je l. 26 po Kr. obtožil Klavdijo Pulhro, Agripinino sorodnico, ga je cesar Kaligula preganjal, a pozneje spoznal za nedolžnega; konzul l. 39, umrl l. 59. Slovel kot izvrsten govornik: Q. (pri njem je ohranjenih nekaj odlomkov njegovih govorov in spisov), T.

2. L. Dom. Aurelianus, gl. Aurēliānus.

3. Cn. Dom. Corbulō Gnej Domicij Korbulon, Cezonijin brat in Kaligulov svak, izvrsten vojskovodja in govornik, izdal zapiske o svojih doživetjih v Aziji; l. 67 ga je Neron obsodil na samomor: Iuv., T.

4. Dom. Marsus Domicij Marz, imenitni pesnik avgustejskega obdobja, Vergilijev in Tibulov prijatelj; ohranjena je Vita Tibulli z dvema distihoma: O., Q., Mart. — B. Domitius -iī, m (domūs) Domicij, bog zaščitnik mladoporočencev na domu: Aug.

domō -āre, domuī, domitum (prim. gr. δάμνημι, δαμάω krotim, δμητός, dor. δματός ukročen, δμώς suženj)

1. (u)krotiti, (o)brzdati (živali): Ph., Col., Plin. idr., asinos Varr., beluae domitae Ci., d. pecus S., vitulos V., leones, Lernaeum O., equos stimulo et verbere O., equorum greges, leones et tigres ad mansuetudinem Cu.; pesn. (enalaga): dente premunt domito … frena leonis O., non domito frenos ore momordit equus Tib.; domita mansuetudo Iust. s krotitvijo dosežena; abs.: viam insiste domandi V., domandi peritus magister Sen. ph. vešč krotilec konj, ratio domandi Col.

2. pren. (posamezne osebe ali cele narode in dežele) (u)krotiti, (o)brzdati, premagati, obvladati, ugnati: Busirin, Cycnum O. (evfem.) pobiti, hastā pugnantem O., virgineā (= Dianae) domitus sagittā H., d. iuvenes Pr. (o dekletih), domito saevum prostravit corpore Theseus Cat.; d. Allobroges, gentes, ceteras nationes, domitae sunt a Caesare maximae nationes Ci., ab oceano ad ortum solis omnia d. S., d. Africam H., Eutr., fame domiti Samnites L.; pesn. z raznimi konkretnimi in abstraktnimi obj.: d. fluminis vim L., aequora velo Val. Fl., hiemes Ioniumque, surgentes fluctus Sil., Alpes Sil. prehodne narediti, implexos certo ordine crines Sil., saxa magna vi Sil. ali ferrum Amm. obdel(ov)ati, ulmum vi flexam in burim V. na silo usločiti, terram aratro V. obdelovati, terram (rura Sil.) rastris V. (s)krčiti, extremis domitus cultoribus orbis V. obdelan, d. arbores multa mercede V. ob velikih stroških gojiti, uvas prelo H., sectam de tergore partem ferventibus undis O. do mehkega skuhati, durum Bacchi saporem V. ublažiti, oleum Plin. zgostiti, carnibus gallinaceorum venena serpentium Plin. ali tactu venena Sil. zamoriti; domitas habere libidines Ci., virtus (njihovo junaštvo) omnia domuerat S., d. fera corda V., avidum spiritum (lakomnost), invidiam H., impetūs hominum iracundiasque Plin., horrida verba Tib., somno domitus Tib. premagan od spanca, illos longa domant inopi ieiunia victu O. pokonča, hanc quoque gentem idem fortunae impetus domuit Cu., cibus famem domat, potio sitim Sen. ph. poteši, d. labores ali frigus famemque Sil. boriti se s … , presta(ja)ti, delicta Sil., Cl. pokoriti.

Opomba: Pf. act. (vulg.) tudi domāvī: Porph., pt. pf. domātus: Petr., Vulg.

dōnārius 3 (dōnum) v darilo bogovom posvečen: lanx Petr. Od tod subst.

1. dōnārium -iī, n posvečeni, zaobljubljeni dar: Aur., Arn. (pri L. XLII, 28, 9 pišejo nekateri dona).

2. (kraj, kjer se darujejo taki darovi) žrtvenik, svetišče: si tua contigimus manibus donaria puris O., ductos alta ad donaria currus V.

3. svetiščna zakladnica: Lucan., Ap.

dōnātīvum -ī, n (dōnāre) darilo v denarju za vojake, ki so ga ob posebnih priložnostih dobili od cesarja (congiārium je darilo za ljudstvo): T., Plin. iun., Suet., Lamp.

Dōnātus -ī, m Donat

1. Aelius Donatus Elij Donat, rimski gramatik sredi 4. st. po Kr., učitelj sv. Hieronima, komentator Terencijevih komedij.

2. Tiberius Claudius Don. Tiberij Klavdij Donat, rimski gramatik ok. l. 400 po Kr., komentator Vergilija.

3. škof Donat iz Kartagine, odpadnik od državne cerkve v 4. st. po Kr. Od tod Dōnātista -ae, m donatovec, Donatov privrženec: Aug.

dōnō -āre -āvī -ātum (dōnum)

1. podariti (podarjati), darovati; abs.: postquam te … donare et ludere vidi H.; z obj.: non pauca suis adiutoribus donabat Ci., munera ista vel civibus tuis vel dis immortalibus dona Ci., d. praedam militibus C., regna donatis, adimitis L., d. alicui totam horam Mart.; pesn.: praedam flammis d. Sil.

2. obdariti (obdarovati) koga s čim; z acc. personae: Sulla cum Hispanos donaret Ci., meritos in proeliis more militiae donat S.; z abl. instrumenti: hunc Tarentini civitate ceterisque praemiis donarunt Ci., d. cohortem militaribus donis C., equites insignibus donis L., aliquem libertate atque immortalitate Cu.; z notranjim obj. (acc. neutr. pron.): te pro hoc nuntio quid (s čim) donem? Ter.; z inf.: Venus quem … fari donavit Enn. ap. Prob.

3. da(ja)ti, podeliti (podeljevati), privoščiti, dovoliti (dovoljevati): mihi populus Romanus … aeternitatem immortalitatemque donavit Ci., d. mutis piscibus cycni sonum H., quo nihil maius meliusve terris fata donavere H.; pesn. z objektnim inf.: divinare … mihi donat Apollo H., frui paratis mihi dones H.; z epeksegetičnim inf. poleg obj. v acc.: loricam donat habere viro V., armaque Lauso donat habere umeris V.; z ut: nostro donato labori, … tradantur ut aevo facta viri Sil.

4. nameniti (namenjati), posvetiti (posvečati), žrtvovati: candelabrum Iovi Ci., meum caput Iunoni O.; pren.: quidquid quaesierat, ventri donabat avaro H.; occ.
a) komu na ljubo kaj (o)pustiti, odreči (odrekati) se, odpoved(ov)ati se čemu, kaj žrtvovati: tuas amicitias ut rei publicae donares, te vicisti Ci. ep., quae tibi donavi? O., d. iram patriae Sil., donato imperio Q. odrekši se vladi.
b) komu kaj odpustiti (odpuščati), spregled(ov)ati, prizanesti (prizanašati), koga česa oprostiti, komu kaj prihraniti: alicui aes alienum Ci., mercedes habitationum annuas conductoribus C., poenam Sen. ph., negotium Suet. zadevo = prepir zastran zadeve opustiti, tako tudi d. legem (= actionem lege datam) Petr. poet.: alicui causam d. Iust. komu (s pravdo prizanesti in tako) opustiti kazen; pesn.: d. fugam Sil. prihraniti, alicui Alpes Sil. komu prehod čez Alpe prihraniti; pren.
a) komu kak prekršek odpustiti (odpuščati): d. nefas Lucan., scelera Sen. tr., mea vulnera Stat., iniuriam Icti., peccatoribus delicta Arn.; od tod
b) komu na ljubo ali zaradi koga kak prekršek odpustiti ali pregrešniku odpustiti, kazen opustiti, koga pomilostiti: culpa gravis precibus donatur suorum O., noxae damnatus donatur populo Romano L., donari deo Suet., donare patrem filio Iust., aliquem memoriae patris Iust. koga z zaradi njegovega očeta pomilostiti.

Donūsa -ae, f (Δονοῦσσα) Donusa, otoček v Egejskem morju vzhodno od Naksa (zdaj Dhenúsa): V., T.

Dōrēs -um (Dōrieōn = Δοριέων: Vitr.) m (Δωριεῖς) Dorci, eno štirih glavnih grških ljudstev. Sprva so prebivali ob Olimpu, pozneje so se preselili v Dorido ob Ojti (Oeta) in si po trojanski vojni izbojevali Peloponez ter ustanovili kolonije ob jugozahodni obali Male Azije, na Kreti, Rodosu, Siciliji in na jugu Italije: Ci. — Od tod

1. adj.
a) Dōricus 3, adv. -ē (Δωρικός) dorski, v dorskem (stavbarskem) slogu: gens Plin., aedes, genus, symmetria Vitr., dicta Q., Dorice loqui Suet.; subst. α) Dōricī -ōrum, m dorsko govoreči: Gell. β) Dōrica -ōrum, n dorska (v dorskem slogu zgrajena) svetišča: Vitr.; pesn. grški sploh: Dorica castra V., O., Pr., nox Val. Fl., ignes Sen. tr., Aucon Iuv.
b) Dōrius 3 (Δώριος) dorski: Plin., carmen H.; subst. Dōrium (Dōrion) -iī, n dorski način igranja na piščal: Cael., Dorium canere Ap.
c) Dōris -idis, acc. -idem in -ida, f (Δωρίς) dorska: Malea Lucan., dialectos Suet.; pesn. = sicilska: tellus Sen. tr.; kot subst. Dōris Dorida, α) pokrajina na severu Grčije ob Ojti: Mel., Plin. β) pokrajina v Mali Aziji ob južni obali Karije: Plin. γ) rastl. pseudanchūsa: Plin. δ) žensko ime, (gl. Dōris²)

2. subst. Dōriēnsēs -ium, m = Dōrēs: Iust.

dorsum -ī, n (iz deorsum, dēvorsum „navzdol obrnjeno“, gl. deorsum in prim.: dorsum, quod ea corporis pars devexa sit deorsum P. F.)

1. hrbet kot gornji del živalskega (redkeje človeškega) telesa od tilnika do zadnjice, grba (tergum je hrbet kot zanja stran, naspr. od frons),
a) človeški hrbet: virgis dorsum depoliet meum Pl., clipeum ad dorsum accommodare Pl., ipsaque (Cymodocea) dorso eminet V., dorso graviora arma portare Cu., d. grandiuscularum puellarum Aug., dorsi spina Aug. ali spina, quae in dorso est Gell. hrbtenica.
b) živalski hrbet: Lapithae … inpositi dorso (sc. equi) V., asellus, cum gravius dorso subiit onus H., dorsum demulcere (equis) L., d. equi, quadrupedum dorsa, cameli Bactriae bina habent tubera in dorso Plin., aliquem in dorso suo insidere non pati Cu. (o konju), testudinum dorsa Cu. želvji oklepi = želvovine.

2. pren. kar je podobno hrbtu, hrbet, hrbtišče: duplex (dentalium) dorsum V. (pri plugu), folia canalium (listne žilice) dorso rubescentia Plin.; d. nemoris V., H., speluncae V., vadi V. sipina, d. immane V. kleč (v morju), summum d. (viae) Stat., saxeum d. Plin. iun. kamnit nasip, d. maris Min.; gorski hrbet, greben, (gorsko) sleme: Mel., eius iugi C., montis L., Cu., Iust., iugum, quod eos montes perpetuo dorso inter se iungit L., mons angustus et aequali dorso continuus T.

Dorylaeum (Dorylāum) -ī, n (Δορύλαιον) Dorilaj, mesto v Frigiji: Ci. Od tod preb. Dorylēnsēs -ium, m: Ci., ali Dorylaeī -ōrum, m: Plin. Dorilajci.

Dossennus -ī, m (iz dossum, vulg. = dorsum) Dosen (= Grbavec), ime stalne osebe v atelanah (fabula Atellana), znane po zvitosti in požrešnosti, od tod = požrešnež, požeruh: Plin., Sen. ph., quantus sit (Plautus) Dosennus edacibus in parasitis H. za kakšnega požeruha se kaže (Plavt) v karakteriziranju svojih zajedavcev.

Drancae (Iust.) in Drangae (Cu., Plin.) -ārum, m (Δράγγαι) Dranki, Drangi, preb. staroperzijske pokrajine Drangijane (Drangiānē). Od tod adj. Drancaeus ali Drangaeus 3 drankovski, drangovski: Val. Fl.

Drepanum -ī, n (V., Prisc.) in Drepana -ōrum, n (L., Fl.), tudi Drepanē -ēs, f (Sil.) (Δρέπανον, Δρέπανα, *Δρεπάνη: δρέπανον, δρεπάνη srp) Drepan, Drepane (fem. pl.), Drepana, mesto na severozahodni obali Sicilije (zdaj Trápani), v bližini srpast rt Drepanum -ī, n Drepan, (zdaj Capo Trápani): Plin. — Od tod adj. Drepanitānus 3 drepanski, iz Drepana: pupillus Ci.; subst. Drepanitānī -ōrum, m Drepanci, preb. Drepana: Ci.

Druna -ae, m Druna, gorska rečica, ki se južno od Valencije izliva v Rodan: Aus.

Dryās³ -antis, m (Δρύας) Driant,

1. oče traškega kralja Likurga: Naev. fr., Hyg., Serv. — Od tod patronim Dryantiadēs (ali Dryantīdēs) -ae, m (Δρυαντιάδης, Δρυαντείδης) Drianti(a)d = Driantov sin Likurg: O.

2. neki Lapit: O.

3. Marsov (Aresov) sin, brat traškega kralja Tereja, udeleženec kalidonskega lova: O.