Franja

aquaelicium (aquilicium) -iī, n (aqua in ēlicere) prirotitev dežja, v bogoslužnem jeziku obred (žrtvovanje), s katerim se izprosi dež: Tert.

aquārius 3 (aqua) vôden, za vodo: Gell., Amm., urceus Ca., vas Varr., Icti., rota Ca., Lamp., cotes Plin., provincia Ci. nadzorstvo nad vodovodi (ki je spadalo v področje kvestorja v Ostiji). Subst.

1. aquārius -iī, m
a) vod(n)ar, vodonosec, α) ki je v Rimu nosil vodo v hiše in obenem posloval tudi kot zvodnik: Iuv. β) pri Judih eden izmed sužnjev v templju, ki je nosil vodo, potrebno pri bogoslužju: Hier.;
b) cevar, vodovodar, vzdrževalec vodovodnih cevi, eden izmed javnih slug (apparitores), ki so morali kot nižji edilovi uradniki, pozneje uradniki nadzornika vodovodov (curator aquarum), skrbeti za snažnost vodovodov in primerno razdelitev vode po cestah in hišah, pri čemer pa niso vselej pošteno ravnali: Caelius in Ci. ep., Front., Cod. I.;
c) Aquārius -iī, m ozvezdje Vodnar, Vodolij (Ὑδροχόος): Varr., Ci. (Arat.), O., Plin., Hyg.; sonce stopi v znamenje Vodnarja sredi januarja, od tod: inversum contristat Aquarius annum H. začetek deževja (v Italiji).

2. aquārium -iī, n
a) napajališče: Ca.
b) vrč za vodo: Plin. ap. Char.

aquātio -ōnis, f (aquārī)

1. prinašanje, priskrbovanje vode: hic aquatio (est) Ci., aquationis causā procedere C., qui (amnis)... aquationem Istris praebebat L.; met. napajališče: Col., Plin.

2. namakanje; met. v pl. mlake, luže, grezi: Plin.

aquātus 3 (aqua)

1. pomešan z vodo: potio Aug., vinum Cael., vinum aquatissimum Aug.

2. vodén, redek: lac Cael., crassius medicamentum an aquatius Sen. ph.; adv. vodeno, na redko; le v komp. in superl.: temperare aliquid aquatius Plin. Val., aquatissime vinum temperare Cael.

Aquēnsēs -ium, m (aqua) Akvljani, tavrinska mestna občina blizu Centumel v Etruriji: Plin.

aquila (aquola Pl.) -ae, f (aquilus temen, črn)

1. orel, Jupitru posvečena ptica, ki mu je prinašala strele: Varr., Ci., L. idr., nec imbellem feroces progenerant aquilae columbam H., aquilam in te timebam O.; preg.: aquilae senectus Ter. orlovska = trdna (čvrsta) starost (ker je orel tudi v visoki starosti krepak).

2. pren.
a) legijski orel, srebrno bojno znamenje rim. legij: aquila argentea Ci., aquilam quartae legionis inferre Ci., aquilam ferre decimae legionis C., propter aquilam adsistit S., Romanae aquilae signifer O.; met. α) legija: acies tredecim aquilis constituta Auct. b. Hisp., victrices aquilae Lucan., mercede corruptae aquilae Plin.; β) mesto (služba) orlonosca: locuples aqu. Iuv.
b) Orel kot ozvezdje: Ci. (Arat.)
c) riba morski orel iz vrste skatov: Plin.
č) arhit. aquilae zatrepni podvali na templjih: sustinentes fastigium aquilae vetere ligno traxerunt flammam T.

Aquilāria -ae, f Akvilarija, mesto v afriški Zevgitani: C.

aquilex -legis (v pozni lat. -licis), m (aqua in legere oz. lacere) raziskovalec voda, vodoslednik (= indagator aquarum Col.); studenčar: Varr. ap. Non., Sen. ph., Plin., Plin. iun., Tert., Serv.

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.

aquilō -ōnis, m (aquilus temen, črn)

1. severoseverovzhodnik, severoseverovzhodni veter, burja (= βορέας): ventus aquilo a septentrionibus oriens N., aquilone in septentrionem verso L. ko se je burja sprevrgla v sever; pogosto (poseb. pesn.) = sever, severnik, severni veter, vihar: H., O. idr., aquilonibus reliquisque frigoribus... durescit humor Ci., silvis aquilo decussit honorem V. Pooseb. Aquilō (= Βορέας) Akvilon, Oritvijin (Orithyia) mož, Kalaidov in Zetov oče, ki je prebival v duplini na Hemu: Ci. idr., iuvenes Aquilone creati (= Calais et Zetes) O.;

2. met. sever kot stran neba: Plin., spelunca conversa ad aquilonem Ci.

Aquīnum -ī, n Akvin, mesto v Laciju (zdaj Aquino), znano po škrlatarnah, Juvenalov roj. kraj: Ci., Iuv. Od tod adj. Aquīnās -ātis akvinski: fucus H., colonia (= Aquinum) T., vicinus Sil.; subst. Aquīnātēs -ium, m Akvinci, preb. Akvina: Ci.

Aquītānī -ōrum, m Akvitanci, ibersko (?) ljudstvo med Garumno in Pireneji: C. Od tod adj.

1. Aquītānus 3 akvitanski: gens Tib.; subst. Aquītānia -ae, f Akvitanija, pokrajina v južni Galiji: C., T.

2. Aquītānicus 3 akvitanski: sinus Plin.(zdaj Golfe de Gascogne) Plin., Gallia, provincia Plin., Amm.

āra -ae, f (st.lat., osk. in umbr. āsā) vsako dvignjeno mesto iz zemlje, kamenja, ruše idr.

1. grmada: ara sepulcri V., Sil., ara sepulcralis O.

2. kamnit spomenik: ad memoriam aeternitatis (exstructa) ara virtutis Ci., erigere duodecim aras ex quadrato saxo Cu., ara Lunensis Suet. iz lunskega marmorja.

3. pl. arae skalovje, kleči, poseb. kot nom. propr. Ārae Skalovine, Kleči okrog egimurskega (Aegimūrus) otoka: Varr. ap. Serv., Plin., saxa vocant Itali Aras V.

4. daritveno ognjišče, žrtvenik, nizek žrtvenik iz zemlje, kamenja, ruše, ne le v svetiščih, v taborih in na javnih krajih, ampak tudi v zasebnih hišah: Iovis ara Pl., vidi Iovis aram sanguine turparei (= turpari) Enn., ara penatium Ci., ara maxima V., O. = ara ma-gna T. Herkulov žrtvenik na Volovskem trgu (forum boarium) v Rimu, aram condere L., aras ponere V., aram dedicare Ci., aram consecrare deo Ci., simulacra arasque consecrare N., si aram tenens iuraret Ci. = med prisego so se držali žrtvenika, od tod aram tangere V. priseči (prisegati); pl. nam. sg.: filia victima aris admota L., ibat ad antiquas Hecates Perseïdos aras O., talibus orantem dictis arasque tenentem audiit omnipotens V. Pogosta je zveza arae et (ac, atque) foci, arae focique darovališča po svetiščih in hišah, državna in domača svetišča, domovina in dom, država in rodbina: in aris et focis Ci., quos tu et aras et focos relinquere coëgisti Ci., ego pulsus aris, focis, dis penatibus Ci., de aris ac focis decernere Ci., contra aras et focos arma ferre, bellum gerere Ci., aris atque focis bellum parare S., pro aris atque focis certare S., pro aris focisque dimicare L.; tudi samo: relictis aris suis trans maria sequi colonos Sen. ph.; met. pribežališče, zavetišče, zavetje (iskaje varstva so sedali na žrtvenike): tamquam in aram confugitis ad deum Ci., hic portus, haec arx, haec ara sociorum Ci., caput urbis, templum sanctitatis, aram sociorum inflammare Ci., ara tribunatūs Ci., confugere ad aram legum Ci., dextrae firma sit ara meae O., tu citius venias portus et ara tuis O.; pren. Āra Žrtvenik, ozvezdje na južnem nebu: Hyg., Nepae cernes propter fulgentis acumen Aram Ci. poet., pressa Ara O. nizko stoječi žrtvenik. — Kot nom.propr.
a) Ara Ubiōrum Žrtvenik v Ubijcih, postavljen Avgustu na čast, pozneje mesto (zdaj Bad Godesberg pri Bonnu): T.
b) Philaenōn Arae (Φιλαίνων βωμοί) Žrtvenika bratov Filenov (gl. Philaenī), pristaniško mesto ob kartaginsko-kirenski meji: S.; tudi Philaenorum arae: Mel., Plin.

Arabēs -bum, acc. pl. -bēs in nav. (gr.) -bas, sg. Arabs -bis, m (gr. Ἄραβες, Ἄραψ) Arabci, Arabec: Ci., L., H. idr., Eoi Arabes Tib. (ker so mislili, da bivajo ob robu oceana proti vzhodu), aspice... Eoasque domos Arabum pictosque Gelonos V., Arabes Scēnītae Plin., Scēnītae Arabes Amm. (Ἄραβες Σκηνῖται), ki živijo pod šotori (v južni Mezopotamiji) in jih T. (Annal. XII, 12) imenuje samo Arabes, Arabes beati.; adj. Arabs -bis arabski: pastor Arabs Pr., messor Arabs Mart.; heterocl. pl. subst. Arabī -ōrum, m Arabci: Aur., sive Getis inferre... bellum Hyrcanisve Arabisve parant V.; met. Arabēs Arabija: palmiferos Arabas reliquit O. in Arabes molles gradietur Cat. — Od tod subst.

1. Arabia -ae, f
a) (sc. terra) polotok Arabija, nav. skupaj s sirskimi stepami, južno Mezopotamijo in severovzhodnim oz. vzhodnim Egiptom: Pl., Ci. ep., Pr., Cu., Mel., Plin.
b) (sc. urbs) Arabija, mesto v Srečni Arabiji (zdaj Aden): Mel.

2. Arabiānus -ī, m Arabec (kot cogn.): Lamp., Vop.

3. Arabissa -ae, f Arabka: Hier. Adj.

1. Arabicus 3 arabski: Pl., Cu., sinus Mel., Plin. Arabski zaliv, Rdeče morje = mare Ar. Mel., lapicidinae Plin., spina Plin.; adv. Arabicē arabsko: Pl. fr., P. F.; subst. Arabica -ae, f (sc. gemma) „arabski dragulj“, menda vrsta kalcedona ali oniksa: Plin.

2. Arabius 3 (starejša in pesn. soobl. Arabicus 3) arabski: Pl., Prisc., limen Pr. (ki piše: Ārabium) z arabskimi zavesami opravljen (po drugih iz arabskega kamna, t.j. belega alabastra).

3. Arabus 3 arabski: Pl., Luc., lapis Plin.

Arachnē -ēs, f (ἀράχνη pajek) Arahna, lidijska devica, Idmonova hči, v tkanju je premagala Minervo, ki jo je zato spremenila v pajka: O.

arātiō -ōnis, f (arāre)

1. oranje, ral; poljedelstvo: Plin., arationis iteratio Col., fructuosa aratio Ci.

2. pl. met. orna zemlja, orno polje, ornica: Pl., ut et segetum arationumque perciperet usum Col., nascitur (calyx) in arationibus Plin.; poseb. zakupna zemljišča, državna posestva v rimskih provincah, ki so se dajala v zakup: arationes grandiferae et fructuosae Ci., arationes Campana et Leontina Ci., arationes et agri Ci., arationes magnas conductas habere Ci.

arātrum -ī, n (arāre; prim. gr. ἄροτρον) oralo, plug: Ca., Varr., Lucr., V., O., Tib. idr., arator aratrum ipse atque omne instrumentum vendat Ci.; pri ustanavljanju mest so s plugom zaznamovali mestne meje: Casilinum coloniam deduxisti, ut aratrum circumduceres Ci.; čez obzidje osvojenih mest so po starem običaju potezali plug v znamenje, da je mesto razrušeno: cur perirent funditus imprimeretque muris hostile aratrum exercitus insolens S.

Arātus -ī, m (Ἄρατος) Arat,

1. Sikijonec, Klinijev sin, ki je svoje rodno mesto (Sicyōn, Σικύων) rešil Nikoklejevega tiranstva, po l.245 je bil vojskovodja ahajske zveze, l.213 pa po zaroti Filipa III. zastrupljen: Ci.

2. Arat iz Solov (Soli) v Kilikiji, Teokritov prijatelj, ki je okrog l.270 pri Antigonu Gonatu prepesnil delo slovečega knidskega zvezdoslovca Evdoksa (Φαινόμενα καὶ Διοσημεῖα) v poučno pesem v šestercu, ki sta jo polatinila Ciceron in Cezar Germanik: Ci., O. Od tod adj. Arātēus in Arātīus 3 (Ἀράτειος) Aratov, aratski: carmen Ci., Lact., carmina Ci.; abs.: nostra quaedam Aratea Ci. moj prevod Arata.

Arausiō -ōnis, f Aravzion, mesto v Narbonski Galiji (zdaj Orange): Mel. Od tod adj. Arausicus 3 aravzijski: Ambr.; Arausiōnēnsis -e aravzionski: urbs (= Arausio) Sid.