Franja

Īsaeus -ī, m (Ἰσαῖος) Izáj

1. iz Halkide, govornik v Atenah od l. 390—350, Demostenov učitelj: Q.

2. govornik iz Asirije, ki je živel v času cesarja Hadrijana v Rimu: Plin. iun., Iuv. (3, 74, meton. = Izejeva govorniška spretnost, zgovornost).

Iūlus -ī, m Júl, rim. ime: Iullus Antonius H., T. (prim. Antōnius 3). pl. Iulli T. možje, kakršen je bil Jul, možje kakor Jul; Vergilij je dal temu imenu grško obliko Iūlus -ī, m Jul = Enejev sin, navadno imenovan Ascanius: O., V.; pesn.: Phrygii Iuli Val. Fl. = Julij Cezar in njegovo ladjevje (kot Enejevi potomci).

iūreus 3 (iūs1) iz juhe: Pl. (Pers. 1, 3, 15(?)).

labeō -ōnis, m (labea) človek z veliki ustnicami, šobast človek, šob(av)ec: Arn. — Soobl. labiō -ōnis, m (iz labia): Verr. ap. Char. — Kot nom. propr. Labeō -ōnis, m Lábeon (Šobec (Šoba), Štular (Štula)), priimek rodu Antistijev, Atinijev, Fabijev in Segulov: Plin. Poseb. znani so:

1. Q. Fabius Labeo Kvint Fabij Labeon, ki je kot pretor l. 189 osvobodil 4000 rim. ujetnikov na Kreti in osvojil likijsko mesto Telmés (Telmessos), konz. l. 183: L.

2. Q. Antistius Labeo Kvint Antistij Labeon, sloveč pravnik, prostodušen človek, Avgustov politični nasprotnik; Avgust ga je kljub temu zelo čislal: T., Suet.

3. Pomponius Labeo Pomponij Labeon, poveljnik v Meziji, sodobnik cesarja Tiberija: T.

4. Attius (Accius) Labeo Atij (Akcij) Labeon, ki je precej ozkosrčno polatinil Homerjeve pesnitve: Pers.

5. Cornelius Labeo Kornelij Labeon, lat. slovničar in starinoslovec, menda iz Avgustovega obdobja: Macr., Serv. Nekega sicer neznanega Labeona omenja: H. (Sat. 1, 3, 82).

lābor¹, lābī, lāpsus sum (prim. gr. ὀλιβρός spolzek, lat. lūbricus, stvnem. slīfan = nem. schliefen, schlüpfen smukniti, zmuzniti se) brez spotike, enakomerno, polagoma, lahno gibati se, od tod

1. zdrkniti, zdrsniti, (z)drčati, (z)drseti, (s)polze(va)ti, spustiti (spuščati) se navzdol ali navzgor, pasti (padati): quia continenter laberentur et fluerent omnia Ci. ker se vse giblje, involutae labuntur (cupae) C. se spustijo, demissum lapsi per funem V. spustivši se navzdol, lapsa cadunt folia V. se izmakne(jo) in pada(jo), lapsus ab arbore ramus O., stella de caelo lapsa V. padla, ki se je utrnila (= utrinek), stellas … videbis praecipitis caelo (po nebu, na nebu) labi V., sidera, quae vaga et mutabili ratione labuntur Ci. se lahno gibljejo (premikajo), signa videntur labier (= labi) adversum nimbos Lucr., sidera cuncta notat tacito labentia caelo (po nebu, na nebu) V., in Oceanum sidera lapsa cadunt Pr. padajo in zatonejo v Ocean (v morje), labi montibus (z gorá) Val. Fl., ex rupe Cu. s skale pasti, per gradus L. zvrniti se po stopnicah, in vanum manus lapsa Cu. je zamahnila, populus in diversa labitur Iust. se razkropi (razide, razhaja); (o kačah) lesti, plaziti se, viti se: anguis lapsus per aras V. ki se je spustila čez žrtvenike = plazeča se po žrtvenikih, perque sinus crebros et magna volumina labens O., pigraque labatur circa donaria serpens O., l. circum tempora, inter vestes et levia tempora O., non squamoso labuntur ventre cerastae Pr.; (o vodovju) teči, priteči (pritekati): sub magnā labentia flumina terrā V., diversis lapsi de partibus (po nekaterih rokopisih de fontibus) amnes O., l. e fontibus Cu., sub terras O., in caput (izvir) suum retro O., labuntur altis interim ripis (abl. qualitatis) aquae H., toda: sinistrā labitur ripā amnis H. teče (se preliva) čez levi breg, prius vasto labentur flumina ponto, quam … Pr., altissima quaeque flumina minimo sono labi Cu., cum labantur assidue flumina Sen. ph., vado labente V., T. če vodovje odteče; (o drugih tekočih stvareh) teči, priteči (pritekati), kaniti (kapljati): l. truncis cavis H. (o medu), quae … in proximum mare labuntur T. (o jantarju), pressus pavore sanguis tardius labebatur T., quid sit, quod guttatim faciat pluviam labi Arn.; (o solzah) (pri)teči, kaniti (kapljati), utrniti (utrinjati) se, pasti (padati): humor et in genas furtim labitur H., labitur ex oculis nunc quoque gutta meis O., lacrimae strictum labuntur in ensem O.; (o ladji) teči, pluti: labitur uncta vadis abies O.; (o plovečih) pluti: l. rate per aequora O., aquā Pr.; (o plavalcih) plavati: per aequora in magno mari, medio amne O.; (o letečih po zraku) (vz)leteti, (vz)plavati, splavati s česa, spustiti (spuščati) se s česa ali kam: voca Zephyros et labere pennis V., columba aëre lapsa quieto V., labere, Nympha, polo V. spusti se (splavaj) z neba, l. sub sidera V., pronum per aëra O., cum lenis aetheriis ad te modo laberer auris Val. Fl.; (o padajočih, umirajočih) pasti (padati), s česa zdrkniti, (z)drčati, zvaliti se (na tla), zvrniti (zvračati) se, zgruditi se: calor ossa reliquit; labitur V., labentis equo describit vulnera Parthi H., semianimem ali moribundum ex equo (s konja) labi L., multis labentibus ex equis aut desilientibus L., illa super terram (na zemljo, na tla) defecto poplite labens O., suffoso equo labitur T., sub onere labitur Petr. šibiti se (omagovati) pod bremenom, multi sine morte labuntur Petr.; od tod: laberis, Oebalide, primā fraudate iuventā O. = umiraš, ille oculis … solutis labitur Stat., labimur, i, Dorceu, miseram solare parentem Stat. = omedlevam, moči me zapuščajo; (o verigi, telesnih udih) ohlapno (mlahavo) viseti: lapsa catena Pr. nenapeta, tenuata de nexibus membra labuntur Ps.-Q.; poseb. o udih umirajočih oseb = pobesiti (pobešati) se, mlahavo viseti: caput labens et iam languentia colla levat Lucan., lapsae genae Sen. tr., mālae labentes Suet.; subst. n. pl.: firmamenta fluidorum ac labentium Sen. ph. oslabelih in ohlapnih stvari; (o oblačilih, orožju ipd.) pasti (padati), zdrkniti (zdrkavati): tergo velamina lapsa O., soluta ac velut labens undique toga Q., labentibus super corpus armis L., lapsasque lacertis sponte sua fama est nullo solvente catenas O.; (o zgradbah, skalah) nagniti (nagibati) se (k padcu), (z)rušiti se, sesesti (sesedati) se, posesti (posedati) se, udreti (udirati) se: labentes deorum aedes H., lapsuramque domum subeas O., lapso fundamento Cu., silex iam iam lapsura cadentique … adsimilis V.; (o očeh zaspanih, spečih oseb) skupaj (z)lesti, zatisniti (zatiskati) se, skleniti (sklepati) se, zaklopíti (zaklapljati) se: labentes ocelli, lapsi somno ocelli Pr.; poseb. o očeh umirajočih = medleti, stekleneti: labuntur frigida leto lumina V., labentes oculos condere (zatisniti, zatiskati) O., labentes oculi Q., Ps.-Q. — Pogosto pren.: ilico res foras labitur, liquitur Pl. denar mu steče iz hiše, se razblini, quia sunt (vitia) in lubrico incitataque semel proclivi labuntur Ci. spolzijo, labi per iter declive senectae O. polzeti; (o besedah, govoru) teči: brevitate et celeritate syllabarum labi putat verba proclivius Ci., oratio sedate placideque labitur Ci., (sermo eius) prosā incipit, versu labitur, pedestri oratione finitur Hier.; (o času) (po)teči, preteči, hiteti, miniti: labente die convivia quaerit V., tot iam labentibus annis V., labuntur anni fugaces H., assiduo labuntur tempora motu, non secus ac flumen O., labitur occulte fallitque volubilis aetas, ut celer admissis labitur amnis aquis O., cito pede labitur aetas O., tardo pede lapsa vetustas O.; (o življenjskem dihu, življenju) pojemati, giniti: Charicles … labi spiritum (Tiberio) nec ultra biduum duraturum T., Macroni firmavit labens anima T.

2. razlesti (razlezovati) se, širiti se, razširiti (razširjati) se, šiniti skozi kaj, prešiniti (prešinjati) kaj, vdreti (vdirati), prodreti (prodirati) v kaj: dolor lapsus ad ossa V., penitusque in viscera lapsum serpentis furiale malum (= venenum) V., frigus per artus labitur O., labique ut somnum sensit in artus O., l. in porticus T. (o ognju) preskočiti na stebrišča, zajeti stebrišča; occ.
a) = delabi s česa zdrkniti (zdrkavati), od česa odleteti (odleta(va)ti), mimo zdrkniti (zdrčati), mimo (vz)leteti: cum superiacta tela testudine laberentur T., ne adiectae voces laberentur atque errarent Ci. da se ne preslišijo; pren.: si viā lapsus est Sen. ph. če je zašel s prave poti, sed labor longius, ad propositum revertar Ci. (v govoru) predaleč zahajam od svoje zadeve; tako tudi: quin labebar longius nisi me retinuissem Ci., labi facultatibus Ulp. (Dig.) izgubiti svoje imetje, obubožati.
b) = elabi zdrkniti ven, izpasti: viscera lapsa O., Lucan., forte lapsa vox T. beseda, ki je slučajno ušla z jezika; (o osebah) izmakniti (izmikati) se, izmuzniti se čemu, iz česa uiti (uhajati): e manibus custodientium lapsus Cu., lapsum e custodia (drugi: elapsum custodiae) … pergere ad paternos exercitus … fingebant T.; pren.: ante … Ararim Parthus bibet … , quam nostro illius labatur pectore voltus V. prej … bo Part pil Arar kot mi iz srca izgine …

3. spodrkniti (spodrkovati), spotakniti (spotikati) se: agaso pede lapsus H., homini nequam lapso et ut allevaretur roganti: „Tollat te“, inquit, „qui novit“ Q.; od tod metaf.
a) (z)motiti se, lahkomiseln, objesten biti, grešiti, pregrešiti se: labi autem errare, nescire, decipi et malum et turpe ducimus Ci., errore communi lapsus est Ci., l. per errorem Ci. ep. ali errore Icti., propter imprudentiam Ci. ali imprudentiā L. imprudentiā in aliqua re Ci. ali l. imperitiā Icti., l. ambitione, casu, consilio, opinione, in officio Ci., numquam labēre, si te audies Ci. ep., in quo verbo lapsa consuetudo deflexit de via Ci., l. furore L., hac spe lapsus C., prevaran v tem upanju, verbo lapsus in ullo O. sem izustil kako nepremišljeno besedo, l. verbo Plin. iun., pravo favore labi mortales solent Ph., labi memoriā Sen. ph. spomin (komu) odpove, napačno se spomniti, (z)motiti se v svojem pomnjenju, mente lapsi Cels., Suet. blazn(ež)i, a vera ratione lapsi videntur Lucr. da so zašli …
b) nagniti (nagibati) se h komu, k čemu, skoraj pritegniti (pritezati, pritegovati) komu: labor eo, ut assentiar Epicuro Ci. nagibam se k temu, da bi pritrdil Epikurovemu nazoru, nekaj vabljivega vidim v Epikurovem naziranju, labi ad illos, qui … Ci.
c) (v kako stanje) priti (prihajati), zaiti (zahajati), zabloditi, zabresti, zagaziti v kaj: veremini, ne labar ad opinionem Ci. da zabredem v blodnjo, da zablodim, civitatum mores lapsi ad mollitiem Ci., labier (star. = labi) in vitium H., l. in errorem emendabilem L., omnia in externum morem lapsa sunt Cu., l. in gaudia Val. Fl., in adulationem T., in luxuriam, in segnitiam Iust., in somnum, in soporem Petr. zaspati.
d) nagniti (nagibati) se k padcu, polomu, propasti (propadati), (z)rušiti se, izginiti (izginjati), (iz)giniti, preminiti (preminevati): cum labentem et prope cadentem rem publicam fulcire cuperetis Ci., ferre praesidium labenti et inclinatae paene rei publicae Ci., equitem Romanum … experientiā patrimonii amplificandi labentem excepit, fulsit … Ci., labente iam re L., eo citius lapsa res est L. (o ugledu decemvirov), labente deinde paulatim disciplinā L., deinde ut magis magisque lapsi sint (sc. mores) L., lapsa fides O., vidi ego labentes acies Pr. umikajoče se bojne vrste, genus lapsum, lapsis rebus V., miserere domus labentis V., labens regia Iust.; subst. lāpsus -ī, m = nesrečnik, nesrečnež: qui sero lapsum revocatis amici Pr., regia, crede mihi, res est succurrere lapsis O.

Opomba: Pt. labundus 3 (okrepljen labens) valeč se, deroč: unda sub undis labunda Acc. ap. Non.

lacusculus -ī, m (demin. lacus)

1. kad(i)ca, kadička (kamor teče zmaščeno olje): Col. (De re rust. 12, 52, 3).

2. globelica, jamica (ki nastane pri okopavanju dreves, trt): Col. (De arbor. 10, 4 in De re rust. 4, 8, 2).

lātitūdō¹ -inis, f (lātus 3)

1. širina, širokost, širjava, šir: fluminis, silvae C., urbem propter latitudinem fossae expugnare non potuit C., qui (sc. Helvetiorum fines) in longitudinem milia passuum CCXL, in latitudinem CLXXX patebant C. v šir(ino), latitudinem quoque aggeri adiecit Cu.; v pl.: vires umerorum et latitudines Ci., haec immensitas latitudinum, longitudinum, altitudinum Ci., longitudines et altitudines planae Gell.

2. razsežnost, dimenzija, starejše razsežaj (sem se šteje tudi dolžina): possesionum Ci., quae pars (= Aquitania) … regionum latitudine … ex tertia parte Gallia est aestimanda C., ad latitudinem nimiam extendi Amm.; meton.: omnes latitudines Thraciae Amm. razsežne planjave.

3. metaf.
a) široko, debelo izgovarjanje: verborum Ci.
b) govorn(išk)a obilnost, bogato izražanje, izrazne sposobnosti: Platonica Plin. iun.

laurus -ī, (gl. opombo spodaj) f (etim. nedognana beseda, verjetno izpos. iz katerega od predgrških (egejskih ali maloazijskih jezikov), iz katerega je izšlo tudi gr. δάφνη, arkad(ij)sko-kipr(ij)sko δαύχνα, δαυχμός, pergamsko λάφνη = sl. lovor = hr. lȍvōr = stvnem. lōr-boum, lōr-ber(i) = nem. Lorbeer)

1. lovor, lovorika: lauri ramulus Suet., silva laurūs Plin. ali lauri nemus Aur. lovoričje, nectit quicumque canoris eloquium vocale modis laurumque momordit Iuv.; kot zdravilo zoper pijanost: folia devorat lauri merumque cauta fronde, non aqua miscet Mart.; laurus praescia futuri Cl. Lovor so starodavniki uporabljali pri vseh verskih očiščevanjih; bil je posvečen čistemu Apolonu in lovorjeve vejice so bile glavno okrasje njega in njegovih zaščitencev, pesnikov: H., Ph., semper habebunt te nostrae (= Apollinis) laure, pharetrae O.; okrog Apolonovih svetišč so bila pogosto zasajena lovoričja: qui … Clarii laurūs … sentis V. (Aen. 3, 360) šumenje lovorik (lovoričja) Klara (= klarskega Apolona). Tudi svečeniki in triumfatorji so se (kot znak čistosti) pri žrtvovanju simbolično venčali z lovorjevimi venci (vejicami); z njimi so Rimljani ob svečanih in veselih dogodkih krasili tudi podobe staršev in prednikov, žrtveno orodje, hiše idr. (prim. laurea 2. pod laureus): Ci., V., H., O., T.; metaf. lovor(ika) = deviška, v lovor preobražena Dafna: innuba laurus O.

2. meton. lovorjev (lovorov) venec, lovorjeva (lovorova) vejica: laurum capillis ponite O., aliquem poëtica lauru coronare Symm.; od tod = zmagoslavje, triumf, zmaga: Ci. ep., victrix Mart., Parthica Plin. iun.

Opomba: Beseda se sklanja tudi po 4. deklinaciji, v sg.: gen. laurūs Col., Plin., Stat., Mart., abl. laurū H., Val. Max., Col., Plin., Stat., Mart., Gell., Symm.; v pl.: nom. laurūs V., Lucan., Plin., Stat., acc. laurūs V., Cat., Tib., Plin., Stat., Mart., dat. ali abl. lauribus Serv., voc. laurūs O., Stat. — Laurus tudi masc.: substracto lauro Pall. (prim. Prisc. 5, 42).

Leōcorion -iī, n (Λεωκόριον) Leokórij, svetišče v Atenah v notranjem Keramejku, zgrajeno na čast Leoidam (Lēoides, po drugih Leontides, Λεοντίδες), trem deviškim hčeram (κόραι) atiškega heroja Leoja (Λέως), ki jih je oče ob kugi žrtvoval za rešitev domovine: Leontidum est delubrium Athenis, quod Leocorion nominatur Ci. (De natura deor. 3, 19, 50).

Leucothea -ae, f in Leucotheē -ēs, f (Λευκοϑέα Bela boginja) Levkótea

1. bogoslužno ime Ino, Kadmove hčere in Melikertove matere, ki se je na begu pred besnim Atamantom (Athamās) pognala v morje ter bila sprejeta med morska božanstva; Rimljani so jo pozneje istovetili s staroitalsko boginjo Matuto; obl. Leucothea: Ci., O., Stat. (z gr. acc. Leucothean), obl. Leucotheē: O., Pr.

2. hči babilonskega kralja Orhama in Evrinome, Apolonova ljubica: O.

3. otoček = Leucōsia: Mel., Plin. (3, 83, z obl. Leucothea).

4. studenec na Samosu: Plin. (5, 135, z obl. Leucothea).

Līber³ -erī, m, tudi Līber pater (iz indoev. kor. *leu̯dh- rasti, naraščati; Līber torej = „bog rasti“; prim. osk. Lúvfreís = lat. Liberi (gen.)) Líber, staroitalski bog plojenja, rodovitnosti, rasti. Pozneje so ga poistovetili z gr. Bakhom in povezali njegovo ime z adj. līber svoboden (torej Līber = cūris et laboribus liberans, prim. Lyaeus) ter ga častili kot boga vina, ki so mu darovali pitne darove: Varr., Ci., V., H., O. idr. Od tod meton. = vino: salve, anime mi, Liberi lepos Pl., sine Cerere et Libero friget Venus Ter., cum fruges Cererem appellamus, vinum autem Liberum Ci., pressum Calibus ducere Liberum si gestis H., condita cum verax aperit praecordia Liber H., ita Liberum et Cererem pro vino et pane licentius, quam ut fori severitas ferat Q. Liberu so pridruževali boginjo Libero: Lībera -ae, f Líbera, ki so jo pozneje poistovetili s Cererino hčerjo Prozerpino: Ci., L. Cerero, Libera in Libero so v italskem bogoslužju častili tako, kakor pri elevzinskih misterijih Demetro, Perzefono in Dioniza: Ci., L. Tej rimski trojici na čast so obhajali 17. marca praznik Līberālia -ium (-iōrum), n liberálije: Ci. ep., Macr., P. F., popolno: sacra Līberālia: Macr. ali ludi Līberālia: ludis Liberalibus Naev. fr. Na ta dan so mladeniči prejemali moško togo (toga virilis). — Pri skrivnem bogoslužju Libera = Ariadna, Bakhova soproga: O. (Fast. 3, 512).

līmen -inis, n (ali iz *lei-men, sor. z līquis, ob-līquus, līmes, līmus 3, tedaj = „prečnik“, „prečnica“ ali iz *ln̥g-smen = „skok“, „stopalnica“ (indoev. kor. *legu̯h-); prim. skr. lánghati (po)skoči, skoči (skače) čez, lat. lĕvis; prim.: transversa omnia antiqui lima dicebant, a quo et limina ostiorum et limites et limus, cingulum, quo servi publici cingebantur, obliqua purpura Isid.)

1. prag.: Nov. ap. Non., Varr., limen cubiculi, limina aedium Ci., limen templi C., curiae Plin., Arabicum Pr. iz arabskega marmorja, custos ad limina V. vratar, intra limen Sen. ph. med štirimi stenami (sc. svojega doma) (naspr. foris), intrare limen Ci. idr. ali intra limen subire Pl. ali limina subire Iuv., amat ianua limen H., in limine domus suae consistere Cu., multis annis non transisse domus suae limen Sen. tr.; pesn.: non alio limine dignus Pr. = nobene druge ljubice; preg.: a limine s praga = (tako rekoč) mimogrede, gredoč, spotoma: prospicienda tantum et a limine salutanda Sen. ph.

2. sinekdoha hiša, dom, domovanje, stan(ovanje), bivališče: domos et dulcia limina mutant V., tua limina adirem V., l. sceleratum V. domovje (bivališče) brezbožnikov (v podzemlju), penetrare aulas et limina regum V. palače, limine pelli V., limine contineri L., famuli ad limina Sil.

3. meton. prag =
a) vrata, vhod: mihi parta quies omnisque in limine portus V. ob vhodu v pristanišče miru, Casilina limina Sil.
b) izhod, izhodišče (o pregradah na dirkališču): corripiunt spatia … limenque relinquunt V.
c) mejnik, meja: l. Ausoniae V., Apuliae H., maris interni Plin. = Gibraltar, gibraltarska morska ožina.

4. metaf. prag =
a) začetek: leti iam limine in ipso Lucr., a mortis limine restituam Cat., in primo limine vitae Sen. tr., primo in limine vitae Lucan., in ipso limine victoriae stamus Cu., non in limine operum laborumque nostrorum, sed in exitu stamus Cu., a limine ipso mortis revocatus Plin., video quosdam in ipso statim limine obstaturos mihi Q., in limine belli T.
b) konec: lucis finitae Ap.

līmes -itis, m (iz adj. līmus 3 in *i-t idoč)

1. prečnica = prečna pot, omejek, meja, ozara ali griva (med njivami ali vinogradi): O., prodigunt in lutosos limites ac lustra Varr., semitas novosque limites in agro fieri non patiatur Col., l. decumanus Plin. glavna meja od vzhoda proti zahodu, l. transversus Plin. prečna meja od severa proti jugu, per limites foras itur ad agros Isid.

2. meton.
a) ozara kot (črta) mejnica, mejna črta, meja, mejišče, tudi mejnik: partiri limite campum V., saxum antiquum, ingens, … limes agro positus, litem ut discerneret arvis V., ultra limites clientium salis avarus H., quā potestate limites meos commoves? Tert.; pren.: benignitatis fines introrsus referre et illi minus laxum limitem aperire Sen. ph.; poseb. črta mejnica = α) smoter, namen, cilj: l. carminis Stat. β) razlika, razloček: iudicium brevi limite falle tuum O., quaedam perquam tenui limite dividuntur Q.
b) utrjena mejnica, meja, mejna črta, mejni nasip (med dvema deželama): penetrat interius, aperit limites Vell., limite acto T., Romanus limitem a Tiberio coeptum scindit T., cuncta inter castellum Alisonem ac Rhenum novis limitibus … permunita T.

3. posplošeno = sploh cestna črta, proga, cesta, pot, steza: l. Appiae L., extra portam est limes in gymnasium ferens L., eo limite signa extulerunt L., profectus inde transversis limitibus L. po stranpoteh, po stranskih poteh, l. latus L., lato te limine ducam V., laevo limite V. na levo, l. acclivis O., limite recto fugere O., fugientibus me pateant limites Cu.; pren.: si male dicitis, nostro gradiar limite Pl., quasi limes ad caeli aditum patet Ci., idem limes agendus erit O. isto pot bo treba hoditi = po istih sredstvih bo treba posegati.

4. metaf.
a) pot, svetli, ognjeni pramen kometov in drugih nebesnih teles: tum longo limite sulcus dat lucem V., flammiferumque trahens spatioso limite crinem stella micat O., bolis vero perpetua ardens longiorem trahit limitem Plin., sectus in obliquum est lato curvamine limes O. živalski krog, zodiak, l. curvus O. mavrica.
b) struga: l. aquarum O., solito dum flumina currant limite O., haec lympha puellis avia secreti limitis una fluit Pr.
c) žila, črta na dragulju: nigram materiam distinguente limite albo Plin.
d) limites circi prehodi med sedeži v cirkusu: Tert.

Līmōnēs -um, m (līmus 3) Limóni, bogovi zaščitniki poševnosti in poševnih smeri: Arn.

līmulus 3 (demin. līmus 3) malce krivogled, škilast: limulis (sc. oculis) intueri Pl. spogledljivo (koketno) gledati, spogledovati se (koketirati).

līmus³ -ī, m (morda iz *lītsmos, najbrž sor. z līmus 3) predpasnik bogoslužnih strežnikov, poševno obšit z bagrom: Tiro Tullius, M. Ciceronis libertus, „lictorem“ vel a „limo“ vel a „licio“ dictum scripsit: „Licio enim transverso, quod „limum“ appellatur, qui magistratibus“ inquit „praeministrabant, cincti erant.“ Tiro ap. Gell., alii fontemque ignemque ferebant velati limo et verbena tempora vincti V., limus … est vestis, qua ab umbilico usque ad pedes teguntur pudenda poparum. Haec … vestis habet in extremo sui purpuram limam, id est flexuosam Serv.

linquō -ere, līquī (—) (*li-n-qu̯-ō, indoev. kor. leiqu̯ō (pre)puščati; prim. skr. riñcánti puščajo, riṇákti (iz)pušča, gr. λείπω (za)puščam, λιμπάνω puščam, λοιπός zapuščen, (za)ostal, lat. re-liquus, lit. lìkti puščati, lìktas = λοιπός, stvnem. līhan = nem. leihen) večinoma pesn. =

1. kje pustiti (puščati): herum in obsidione, lupos apud oves Pl.

2. v kakem stanju pustiti (puščati); s predik. acc.: serpentem seminecem in saxo liquit viator V., nil inausum l. V. ne izogniti se nobeni nevarnosti, quid infactum nefasti liquimus? H., nil intemptatum nostri liquere poëtae H.

3. zapustiti (zapuščati) = za seboj pustiti (puščati): linquam vacuos cultoribus agros Lucan., l. sui monumentum insigne periculi Val. Fl.

4. prepustiti (prepuščati); z dat.: socios ignotae terrae V., regimen magistro Sen. tr., linque me meae menti Sil., ista curae medenda linquite meae Stat.; preg.: ventosae l. promissa procellae Cat. v burjo (veter) govoriti obljube = ne izpolniti obljub (prim.: verba ventis dare O.).

5. brezos. linquitur preostaja, ostane (še); z ut: linquitur, ut totis animantibus adsimulentur Lucr.; z inf.: vix cernere linquitur undas Sil.

6. zapustiti (zapuščati) = pustiti (puščati) kaj, oditi (odhajati) od kod: Troiam urbem Naev. fr., terram eam, urbem Ci., classes et litora linquens V., linquenda tellus H., l. limina Pr.; poseb. o omedlelih: act. me linquit animus Sen. tr. ali samo animus linquit Cu., linquente animo Cu., animum linquentem revocare Cu. zavesti (zavedeti) se, zbuditi se iz nezavesti; v pass. linqui animo ali samo linqui (= gr. ἀποψύχειν) onesvestiti (onesveščati) se, omedle(va)ti: linqui animo solebat Suet., linquor et ancillis excipienda cado O.; o umirajočih: l. lumen Pl., V. (prim.: λείπειν φάος ἠελίοιο Hom.) zapustiti (zapuščati) luč sveta = umreti (umirati), lumina qui lincunt (= linquunt) moribundi particulatim Lucr., tako tudi: l. dulces animas V., linquente spiritu ac sanguine moribundus procubuit Cu.; o abstr.: nec Poenum liquere doli Sil. — Star. soobl. līquō -ere: Atilius (komediograf).

Opomba: Star. inf. pr. linquier (= obliquārī) Acc. fr., ni sor. z linquere, ampak iz nekega kor. *leīqu̯-, *līqu̯- upogibati in sor. z oblīquus, līmus¹ 3, līmes.

Linus (ali Linos) -ī, m (Λίνος; fen. ailanu = gr. αἴλινον = lat. aelinon [prim. et Linon in silvis idem pater „aelinon!“ altis dicitur invita concinuisse lyra O. (Amor. 3, 9, 23)] = „gorje nam“, tožba v Adonijevem (Adonisovem) bogočastju, od tod λίνος = žalostinka, Λίνος [= Ἄδωνις] oseba v grški mitologiji, povzeta po feničanskem Tamu [Thamus]) Línos. Po starejši bajki sin Apolona in muze Uranije, ki se je s svojim očetom spustil v tekmovalni boj, v katerem je bil ubit: Hyg., Mart. Po argivski bajki je sin Apolona in Psamate (Ψαμάϑη), hčere argivskega kralja Krotopa. Mati je v strahu pred svojim očetom Lina izročila ovčjemu pastirju, ki ga je skrivaj vzgojil med ovčjo čredo. Ko je odrastel, so ga raztrgali psi (pasji dnevi!), zaradi česar je poslal Apolon nad argivsko pokrajino pošast Pojno (Ποινή kazen, kuga), ki je materam ugrabljala otroke. V spomin na to so v Argih častili Lina (pooseb. pomlad) okoli pasjih dni s sprevodom in z žalostinko ter ob tej priložnosti pobijali pse (Sirius!): Stat. Po tebanski bajki je Linos sin Apolona in muze Terpsihore, izvrsten pevec in glasbenik, učitelj Orfeja in Herkula; slednji ga je ubil s kitaro, ker se je Linos rogal njegovemu slabemu igranju: V., O., Pr., Mart. — Apel. Línos = učitelj, ki ga trpinči njegov učenec: fiam, ut ego opinor, Hercules, tu autem Linus Pl.

locuplēs -ētis, abl. sg. -ī, slabše -e, pl. n. -ia, gen. pl. -ium in (enkrat: C. (Bell. civ. 3, 110)) -um (locus [= ager] + *ple-t iz plēre, izhodiščne besede glag. com-plēre, im-plēre idr.; prim. plēnus)

I. bogat, premožen, obilujoč s posestvi (zemljišči): horum hominum species est honestissima (sunt enim locupletes) Ci., quod tunc erat res in pecore et locorum possessionibus, ex quo pecuniosi et locupletes vocabantur Ci., hinc et locupletes dicebant loci, hoc est agri, plenos Plin. —

II. (s prikritim pomenom določilne besede)

1.
a) o osebah = z denarjem in blagom dobro založen, v dobrih razmerah, blagovit, imovit, premožen, bogat: egebat? immo locuples erat Ci., egentes in locupletīs armabantur Ci., privatus modice locuples L., dum sit locupletior aliquis sordidae mercis negotiator Q., domini locupletiores Auct. b. Alx.; z abl.: copiis rei familiaris locupletes Ci., sese quisque praedā locupletem fore sperabat S., mancipiis locuples eget aeris Cappadocum rex H.; z gen.: pecuniae satis locuples Ap.; subst. m. pl. locupletes bogataši (naspr. tenues): Lycurgus agros locupletium plebi … colendos dedit Ci.; v superl. locupletissimi največji bogataši (naspr. tenuissimi): Ci.
b) o stvareh = bogat, blagovit, obilujoč s čim, obilen: provincia tum locuples ac referta Ci., ex urbe locupletissima atque ornatissima Ci., locupletissimae urbes C., regio locupletissima N., parva munera diutina, locupletia non propria sunt N., magnae et locupletes copiae Corn., in locuplete penu Pers.; z abl.: civium vita … copiis locuples Scipio ap. Ci., impetrat … locupletem frugibus annum H.; occ. (trans.) bogateč, ki pripomore k blaginji (blagostanju): aquila (= centurionstvo, centurionsko dostojanstvo) Iuv.; metaf.: Lyco, oratione locuples Ci. zgovoren, l. oratio Ci. gostobeseden, ita sentio … Latinam linguam non modo non inopem … sed locupletiorem etiam esse quam Graecam Ci. bogatejši, locupletior … hominum natura ad beate vivendum est quam deorum Ci. bolj ustvarjena za …

2. metaf. popolnoma veljaven, polnoveljaven, verjeten, verodostojen, zanesljiv: tabellarius Ci. ep., sine locuplete auctore atque teste Ci., quem enim auctorem de illo locupletiorem Platone laudare possumus? Ci., rei satis locupletes in id, quod nostrum est L. (ker lahko bogataši da(je)jo dobro poroštvo, jamčijo za svojo obljubo). — Adv. komp. locuplētius obilneje: Fr.; superl. locuplētissimē zelo, prav obilno: Aur.

Opomba: Pesniki merijo tudi locúplēs.