Franja

Aquilēia -ae, f Akvileja, cvetoče trgovsko mesto ob starem izlivu reke Soče, ustanovili so ga Rimljani l.182 kot obrambo pred navalom severnih barbarov, pozneje glavna rim. orožarna (še zdaj Aquileia, sl. Oglej): Cl., C., L. idr. Od tod adj. Aquilēiēnsis -e akvilejski, oglejski: portorium Ci., ager L.; subst. Aquilēiēnsēs -ium, m Akvilejci, Oglejčani, preb. Akvileje ali Ogleja: L.

aquilentus 3 (aqua) poln vode, vlažen, deževen: luna Varr. ap. Non.

aquilex -legis (v pozni lat. -licis), m (aqua in legere oz. lacere) raziskovalec voda, vodoslednik (= indagator aquarum Col.); studenčar: Varr. ap. Non., Sen. ph., Plin., Plin. iun., Tert., Serv.

Aquīliānus, gl. Aquīlius.

aquilicium, gl. aquaelicium.

aquilifer -ferī, m (aquila in ferre) orlonosec, orlonoša: C., T., Suet.

aquilīnus 3 (aquila) orlov, orlovski: Plin., Ap., Tert.

aquilius 3 (aquilus) temno rjav, črno rjav: pueri Arn.

Aquīlius (Aquīllius) 3 Akvilij(ev), rim. patricijsko in plebejsko rodbinsko ime,

1. M'. Aquilius Manij Akvilij, konz. l.129, končal je vojno z Aristonikom: Vell., Fl., Iust.

2. M'. Aquilius Manij Akvilij, sin prejšnjega, bil je Marijev legat l.103, l.101 pa je kot konz. zatrl upor sužnjev na Siciliji, ki ga je vodil Atenion (Athenio); l.88 je bil premagan v mitridatski vojni in po izdajstvu izročen kralju Mitridatu, ki ga je dal privezati na osla, zasmehovati in mu naposled v grlo vliti raztopljenega zlata: Ci., Vell., Fl.

3. C. Aquilius Gallus Gaj Akvilij Galus, Ciceronov prijatelj, govornik, pravnik; l.66 je bil skupaj s Ciceronom pretor: Ci., Plin.

4. Aquilius Regulus Akvilij Regul, polbrat govornika Vipstana Mesale, malopriden ovaduh (delator) cesarske dobe: T.

5. Aquilius Niger Akvilij Niger, rimski zgodovinopisec: Suet.; tudi kot žensko ime: Aquīlia Akvilija: Ci. ep. Adj. Akvilijev: lex (= Gaja Akvilija Galusa) Ci., G.; Od tod adj. Aquīliānus 3 Akvilijev (= Gaja Akvilija Galusa): Icti., definitio Ci.; subst. Aquīliānī -ōrum, m akvilijevci: Varr.

aquilō -ōnis, m (aquilus temen, črn)

1. severoseverovzhodnik, severoseverovzhodni veter, burja (= βορέας): ventus aquilo a septentrionibus oriens N., aquilone in septentrionem verso L. ko se je burja sprevrgla v sever; pogosto (poseb. pesn.) = sever, severnik, severni veter, vihar: H., O. idr., aquilonibus reliquisque frigoribus... durescit humor Ci., silvis aquilo decussit honorem V. Pooseb. Aquilō (= Βορέας) Akvilon, Oritvijin (Orithyia) mož, Kalaidov in Zetov oče, ki je prebival v duplini na Hemu: Ci. idr., iuvenes Aquilone creati (= Calais et Zetes) O.;

2. met. sever kot stran neba: Plin., spelunca conversa ad aquilonem Ci.

aquilōnālis (po drugih aquilōnāris) -e (aquilō) severen: Ci. fr., Vitr., Eccl.

Aquilōnia -ae, f Akvilonija, samnijsko mesto: L.; Aquilōnī -ōrum, m Akvilonci, preb. Akvilonije: Plin.

aquilōnigena -ae, m f (aquila in genere = gīgnere) na severu rojen(a), severnjak(inja): Britanni Aus.

aquilōnius 3 (aquilō)

1. severen: Varr. ap. Non., Plin., Aug., Cael., regio, quae tum est aquilonia aut australis Ci., piscis Col. (ozvezdje na severnem nebu) Ribi.

2. Aquilōnius 3 Akvilonov (gl. aquilō): proles (= Calais et Zetes): Pr., Val. Fl., pignora Stat.

aquilus 3 temno rjav, temen, črno rjav, črn: Pl., Varr. ap. Non., Suet., Arn., aquilus color est fuscus et subniger P. F., dii M. bogovi smrti in podzemlja.

aquimanīle -is, n (aqua in manus) umivalnica, medenica: Paul. — Soobl. aquimanīlis -is, f: Isid.; aquimināle -is, n: Paul. (Dig.); aquiminarium -iī, n: Ulp. (Dig.).

Aquīnum -ī, n Akvin, mesto v Laciju (zdaj Aquino), znano po škrlatarnah, Juvenalov roj. kraj: Ci., Iuv. Od tod adj. Aquīnās -ātis akvinski: fucus H., colonia (= Aquinum) T., vicinus Sil.; subst. Aquīnātēs -ium, m Akvinci, preb. Akvina: Ci.

aquipedius = acupedius.

Aquītānī -ōrum, m Akvitanci, ibersko (?) ljudstvo med Garumno in Pireneji: C. Od tod adj.

1. Aquītānus 3 akvitanski: gens Tib.; subst. Aquītānia -ae, f Akvitanija, pokrajina v južni Galiji: C., T.

2. Aquītānicus 3 akvitanski: sinus Plin.(zdaj Golfe de Gascogne) Plin., Gallia, provincia Plin., Amm.

aquola¹, gl. aquila.