Franja

oblīquitās -ātis, f (oblīquus)

1. poševna smer, poševnost: Plin., nullus sinus, nulla o. Plin. iun. noben kot.

2. metaf. prikritost, dvoumnost, dvoličnost: oraculi Prisc., urbana Aug.

ob-līquus ali ob-līcus 3, adv. -ē (prim. līmen, līmes, līcium, līmus 3)

1. poševen, na (v) stran, postrani obrnjen, poševno postavljen (ležeč, stoječ), stranski: motus corporis pronus, obliquus, supinus Ci., flumen obliquum Cu. stranski tok, o. ordines C., iter C. prečnica, bližnjica, lux O. postrani padajoča, obliquo dente timendus aper O. postrani ravsajoč (prim. verres obliquum meditans ictum H.), o. crura Plin., obliquam facere imaginem Plin. od strani, stransko podobo, podobo v profilu, homines obliqui stant Ci. postrani, ne v ravni črti z nami, recte aut oblique Ci., nihilo setius sublicae et ad inferiorem partem fluminis oblique agebantur C. so se poševno zabijali, oblique ferri Ci., obliqui colles L. kjer je treba hoditi poševno, o. fulmina Sen. ph. navzkriž (križem) švigajoči, oculi O., H. škileče, škilaste, postrani gledajoče, brljave = škilasta, postrani gledajoča, grdogleda zavist; adv.: ex obliquo Plin., Sen. ph. ali ab obliquo O. od strani, in obliquum L., O., Plin. ali per obliquum H. poševno, postrani, ne naravnost; obliquum (postrani) intuens et torvum Amm.

2. metaf.
a) stranski (o sorodstvu): sanguis Lucan. stranski rod, stransko sorodstvo, genus Stat. ne od matere, ampak od priležnice.
b) prikrit, olepšan, ocvetličen, dvoumen (o govoru): insectatio temporum T., orationes Suet., verba Amm., oblique per litteras patres castigat T., oblique admonere Gell.
c) kot gram. t.t. odvisen (sklon, govor): casus obliqui Varr., Q., allocutio Q.
d) postrani gledajoč, grdogled = zavisten, nevoščljiv: Cato adversus potentes semper obliquus Fl., o. invidia V.; prim.: oculos obliquo aspicere O.

oblīviō -ōnis, f (oblīvīscī)

1. pozaba, pozabljenje, pozabljanje: Varr., H., Iuv. idr., memoriam discordiarum oblivione delere Ci., ab oblivione vindicare Ci. rešiti pozabe, iztrgati pozabi, in oblivionem alicuius rei venire Ci. ali capere oblivionem alicuius rei Plin.; tudi capit me oblivio alicuius rei Ci. ali rem oblivione conterere Ci. = pozabiti (pozabljati) (na) kaj, aliquid oblivioni dare L. pozabi prepustiti (prepuščati), izročiti (izročati), aliquid oblivione dimittere T. izbrisati (si) kaj iz spomina, pozabiti na kaj, aliquem in oblivionem alicuius rei adducere L. poskrbeti (storiti), da kdo kaj pozabi, in oblivionem ire Sen. ph. v pozabo pri(haja)ti, preiti (prehajati), per oblivionem Suet. s pozabo, s tem, da pozabi, „pozabivši“, omnium factorum dictorumque oblivio Suet. ali discordiarum oblivio Iust. splošna pomilostitev, amnestija, lex oblivionis N. zakon o pomilostitvi; (pesn.) pl.: Gell., lividae obliviones H. zavistno pozabljanje.

2. pozabljivost, slab spomin: inter cetera in eo mirati sunt homines et oblivionem et inconsiderantiam Suet., oblivioni obluctari Cu., Claudii oblivio T. — Poseb. oblivionis amnis ali aqua, tudi oblivio amnis Sen. ph., Lact. (o podzemeljski reki pozabljenja Lethe). — Kot nom. propr. Oblīviō -ōnis, f Oblivióna, reka v tarakonski Hispaniji (zdaj Lima): Plin., Mel., L. epit., Fl.

ob-nūntiō -āre -āvī -ātum (ob in nūntiāre) javiti (javljati), oznaniti (oznanjati), naznaniti (naznanjati), zlasti kaj slabega: primus sentio mala nostra, primus rescisco omnia, primus porro obnuntio Ter.; poseb. kot avgurski t.t. javiti (javljati), naznaniti (naznanjati) kako zlovešče božje znamenje, da se prepreči kako dejanje: lege autem agraria promulgata obnuntiantem collegam armis foro expulit Suet., o. consuli Ci., Paulus, cum ei sua sponte cunctanti pulli quoque auspicio non addixissent, nuntiari iam efferenti porta signa collegae iussit L.

obscaenus (obscēnus, obscoenus) 3, adv. -ē (ob in caenum blato = „blaten“) od tod

1. umazan, grd, ostuden, gnus(ob)en, nagnusen: volucres V. = Harpije, avis Plin. = vodeb, smrdokavra, vas Sen. ph. = nočna posoda; subst. obscaena -ōrum, n iztrebki, otrébki, lájno, blato, govno: O., Mel.

2. metaf. kosmat =
a) nečist, nesramen, brezsramen, neprimeren, nespodoben, spotikljiv, spotakljiv, prostaški, kvántarski, kvantáški, kláfarski, klafáški, nenraven, nemoralen: Plin., Pr., Vell., dicta, lectus, risus O., verba Varr., sermones H., obscaeno verbo uti Sen. ph. kosmato (besedo) izgovoriti, versūs obscaenissimi Ci. ep., o. flammae O. nečista ljubezen, voluptates Ci., gestus T., adulterium O., puellae Sen. rh. hotnice, kurbe, vlačuge, prostitutke, viri L. nečistniki (pathici idr.), greges O. = razuzdane Bakhove tolpe, Kibelini svečeniki, vita obscaenior Val. Max., impudicissime et obscaenissime vixit Eutr., obscaenius excitata natura Ci., obscaenius concurrerunt litterae Ci. z dokaj nedostojnim zvokom; subst. α) obscaenum -ī, n (sc. membrum) in pl. sram = rodilo, spolovilo, spolni ud: Iust., Mel., Suet., o. virile O., Lact., magnitudo obscaeni Lact., fugiens obscaena Priapi O.; v pl. tudi = zadnjica: Sen. ph. β) obscaena -ōrum, n nesramnosti = sramotna dejanja, kosmate besede, pesmi: O., Q. γ) obscaenī -ōrum, m nesramniki, nesramneži, nečistniki (pathici idr.): Sen. rh., Lamp.
b) zlokoben, neugoden, zlovešč, zlonosen: Varr., Acc. fr., Luc. ap. Non., Suet. idr., cruor V., fames V. kot zlovešče prerokovana, canes, volucres (sove) V., omen Ci., fetūs L. spački, anus H. čarovnica.

obsecrātiō -ōnis, f (obsecrāre)

1. rotitev, prošenje, žive prošnje (= gr. ἱκεσία): Iust., Q. idr., prece et obsecratione humili ac supplici uti Ci., alicuius obsecrationem repudiare Ci.; kot ret. figura: Ci.

2. occ.
a) dan javne pokore ali molitve: Suet., obsecratio a populo est facta L., supplicatio … et obsecratio in unum diem indicta L., procurationes et o. Ci.
b) zagovarjanje s klicanjem na boga, svečano zagovarjanje: Ci., obsecrationibus se obligare Iust.

ob-secrō (opsecrō) -āre -āvī -ātum (ob in sacrāre) (za)rotiti, milo (za)prositi, živo prositi, (za)prositi, izprositi, priprositi: Suet. idr., pro di immortales, obsecro nostrum fidem Pl., eum orare et obsecrare N., pacem Amm., pro fratris salute Ci.; z dvojnim acc. (personae in rei): illud unum vos obsecro Ci. samo to vas prosim; pass.: homo obsecratus C., ei … (sc. legati) … simul ab Numidis obsecrati S., venia obsecranda Plin. iun.; z zahtevnim stavkom: S. fr., orat atque obsecrat, sit apud vos modestiae locus Ci., Bassus multis precibus … obsecrabat, implerem meum tempus Plin. iun., obsecrare ut vivere liceat Ci., obsecrabit patrem, ne id faciat Ci., nunc te per amicitiam et amorem obsecro, principio ut ne duceas Ter.; v velelnih stavkih je ta glag. večinoma vrinjen: noli, obsecro, dubitare Ci.

1. kot izraz začudenja dajte!, za božjo voljo!: Afr., obsecro, quem video? Ter.

2. kot izraz vljudnosti „prosim“ = čuj(te)!: Attica, obsecro te, quid agit? Ci., ubi est? obsecro vos L.

obsequium -iī, n (obsequī)

1. ustrežljivost, ugodljivost, popustljivost: o. et comitas Ci. ep., obsequium amicos, veritas odium parit Ter., obsequio grassare H. postopaj (prav) hlapčevsko = kaži se (prav) vljudnega; metaf. (o stvareh): obsequio flectitur ramus O. se vdaja (popušča) in upogiba, obsequium aquarum O. ustrežljiv tok; s subjektnim gen.: o. amantis O., caelibis H., obsequia fortunae Cu. ker mu je bila sreča mila, ker mu je bila sreča naklonjena, indulgere obsequio plebis L.; z objektnim gen.: desiderii Cu. izpolnitev želje, ventris H. ustrežljivost (strežba) trebuhu = požrešnost, in obsequium regentis parati T., o. in regem L.

2. occ.
a) pokorščina, pokornost, poslušnost, voljnost (naspr. contumacia): H., Pers., Pr., N., Suet. idr., equi obsequium experiri Cu., o. erga imperatorem, in principem T., populum in obsequia principum formare Iust. priseči (prisegati) komu zvestobo.
b) kot voj. t.t. vojaška pokorščina, vojaška podreditev: Ci. ep. idr., contra morem obsequi T., amor obsequii T.; meton. (večinoma v pl.) vojaški sli, ordonančni oficirji (ordonančniki); varovanci, spremljevalci, spremstvo: Cass., marinum o. Ap., milites ad obsequia iudicum vel tribunorum deputare Veg., ratio obsequiorum Veg.
c) ustrežljivost s telesom = telesno predajanje, spolna ustrežljivost, telesna združitev, spolni odnos (o ljudeh in živalih): Cu., Col., Petr., flagitiosa obsequia T., obsequium amatori venditare O. prepuščati telo za denar.

observātiō -ōnis, f (observāre)

1. opazovanje, zaznava(nje), zapažanje: Pl., Val. Max. idr., siderum Ci., valetudo sustentatur notitiā sui corporis et observatione, quae res prosint aut obsint Ci.; kot lastnost = opazovalna zmožnost, dar opazovanja: Plin.

2. metaf.
a) upoštevanje dolžnosti = izpolnjevanje (izvrševanje) dolžnosti (pravil), dolžnosti (pravilom) primerno ravnanje: in bello monendo Ci.
b) pozornost do drugih, spoštovanje, spoštljivost, spoštljiv odnos, čislanje: divina, Christianitatis Cod. Th., religionibus observationem reddere Val. Max.
c) pozornost na kaj = nadzor nad čim, nadziranje, upoštevanje, izpolnjevanje: dierum Gell., in observatione est, ut … Plin. pazi (gleda) se na to, da … ; meton. upoštevanje, pravilo, vodilo: parva Q., sermonis antiqui Suet., observationem hanc M. Tullii aspernari Gell., dare observationes aliquas coquendi Plin.

obsidium² -iī, n (obses) talstvo: Meherdates obsidio nobis datus T. za talca, kot talec.

ob-sīdō -ere -sēdī -sessum (ob in sīdere)

1. sesti (sedati) kam, zasesti (zasedati), posesti (posedati), polastiti (polaščati) se, zavze(ma)ti, (po)lotiti se, vzeti: ne auriculum obsidat caries Luc. fr., aer obsidit vias oculorum Lucr.

2. occ. kot voj. t.t.: viam C., occulte pontem S., loca opportuna armatis hominibus S., milite campos V., moenia Troica bello Cat., portas Stat., Ciceronis ianuam S.; metaf.: dictatura vim regiae potestatis obsederat Ci. si je bila prilastila, praedator cupit immensos obsidere campos Tib. kupiti v last.

obsīgnātor -ōris, m (obsīgnāre) pečátar, (pod)pečátnikar, podpečátar (ki kot priča podpiše in podpečati kako listino, obtožnico, oporoko idr.): litterarum Ci., testamenti Ci., te obsignatorem (sc. testamenti) adhibuerunt Ci.

ob-sistō -ere -stitī (-stitum) (ob in sistere)

I. intr.

1. stopiti (stopati), postaviti (postavljati) se pred koga, kaj, stopiti komu na pot, zastopíti komu pot, zastaviti (zastavljati), zapreti (zapirati) komu pot: hic obsistam Pl. tukaj se hočem postaviti spredaj, alicui obviam o. Pl., o. abeunti L., cum ingredi vellet, armati obstiterunt L.

2. metaf. (poseb. kot voj. t.t.) sovražno se postaviti nasproti, upreti (upirati) se, nasprotovati, postaviti (postavljati) se po robu komu; abs.: Cu. idr., cum obsistere ac defendere conarentur Ci. ustopiti se, zavzeti položaj, nec obsistere nec insequi poterant L. Skladi z dat.: N., O., Iust., Lucan., Suet., dolori Ci., per me (sam) tibi obstiti Ci., quis umquam istius libidini obstitit? Ci., o. visis Ci. ne pritrjevati; s prohibitivnimi stavki: obstitit, ne perficeretur N., ceteris naturis multa externa quominus perficiantur possunt obsistere Ci., quae (sc. fortuna) si cui obstitit, quominus referret gratiam Sen. ph.; tako tudi brezos.: Q. Ciceroni obsisti non potuit, quominus Thyamim videret Ci.; z inf.: obstitit Oceanus in se inquiri T. —

II. trans.

1. postaviti kaj ob kaj ali proti čemu: sol obstitus Ap. na strani se nahajajoče sonce (naspr. sol adversus); od tod subst. obstitum -ī, n poševno stanje: pro obstito circulorum Ap. (?).

2. kot avgurski t.t. nasproti stoječ = od strele zadet: fulgura atque obstita pianto Ci.

obticentia -ae, f (obticēre) umolknitev, molk; kot retor. figura kratko pretrganje stavka, kratek zamolk (gr. ἀποσιώπησις): ἀποσιώπησις, quam idem Cicero reticentiam, Celsus obticentiam, nonnulli interruptionem appellant, et ipsa ostendit aliquid adfectus vel irae, ut quos ego — sed motos praestat componere fluctus, vel sollicitudinis et quasi religionis Cels. ap. Q.

ob-tineō -ēre -tinuī -tentum (ob in teneō)

1. trdno držati: obtine aures (meas) Pl. drži me za ušesa.

2. zavze(ma)ti, imeti v svoji oblasti (v rokah, posesti), posedovati, imeti: Lucr., pars Galliae, quam Galli obtinent C., spatium, quod acies obtinet Cu., o. loca C. prebivati v krajih, suam domum Ci. imeti svoje domovanje, Lyciam obtinet Antigonus Cu.; od tod v političnem pomenu: praetor provinciam obtinuit Sardiniam N. je upravljal; kot voj. t.t. zasedeno imeti, v obleganju ali zasedbi držati: ripam armis L., castra, vada custodiis C., tecta Cu.; metaf.: perpetuum imperium N., multos annos regnum C., summum magistratum C. ali legati locum N. vršiti, opravljati, imeti, principatum in civitate N. ali gradum in amicitiā Cu. zavzemati, principem locum C. zavzemati prvo mesto = najimenitnejši (najvplivnejši, najveljavnejši) biti, proverbii locum Ci. veljati za pregovor, biti pregovoren, veri vicem Cu. za resnično (resnico) veljati, numerum deorum obtinent stellae Ci. veljajo (se štejejo) za božanstva, fama, quae plerosque obtinet S. ki ji pritrjuje večina, ki ima največ pristašev, caseus medicamenti vim obtinet Plin. rabi (se uporablja) kot zdravilo; occ. dobi(va)ti, preje(ma)ti, zadobi(va)ti: Iust., T., Suet., pacem facere talibus condicionibus: Siciliam Dion obtineret N., spes per Helvetios regni obtinendi C., ius suum contra aliquem Ci., iniuriam L. nepravično pridobljeno, rem C. zmagati.

2. obdržati, pridržati, udržati, zadrž(ev)ati, (trdno) držati se česa, držati, ohraniti (ohranjati): Plin., equestrem obtinuit dignitatem N., lex, quae in Graecorum conviviis obtinebatur Ci., o. auctoritatem in perpetuum Ci., imperium T., regnum C., hereditatem Ci., pontem L., collaudavi milites, quod provinciam obtinuissent L. ker (da) so držali, quod plures auctores edidere et fama obtinuit L. je pridržala; z inf.: earumque artem et disciplinam obtineat colere Pl. naj se vztrajno drži njih lastnosti ...; occ.
a) (svojo pravico, stvar) držati, vzdrževati, obdržati, dognati, veljavo pridobi(va)ti čemu, dobiti: rem obtinuit Caesar C. Cezar je vzdržal (zmogel), o. ius suum contra aliquem Ci., ne hoc quidem iuris obtinuit Ci., non tribunus ultra ius obtinuit T., o. apud Caesarem causam C., res facile obtinebatur Ci. je zlahka obveljala; abs. obtinere (dognati, zmoči, da … , da ne … ) z zahtevnim stavkom: T., Val. Max., Suet., obtinuit, ut accusaret L.; obtinere non potuit, quin ... Suet.; z inf.: cum admitti magnā ambitione aegre obtinuisset Iust.; popolnoma abs.: nec obtinuit Suet. pa ni zmogel, obtinuisset adeo, nisi … Suet.
b) trditi kaj, vztrajati pri kaki trditvi, dokaz(ov)ati kaj: duas contrarias sententias Ci., non dicam id, quod debeam forsitan obtinere Ci., si minus id poteris obtinere Ci.
c) imeti (šteti, smatrati) za kaj: certus equidem eram et pro vero obtinebam Ap.

3. intr. (refl.) držati se, obdržati se, trajati, veljati: Eutr., sequentem noctem caligo obtinuit L., nulla pro sociā obtinet S. ne velja za zaveznico, pro vero antea obtinebat S.; tudi (ob)držati se pred čim, prednost imeti: plurium sententia obtinet Icti., quod et honestius est et merito obtinuit Icti.

oc-canō -ere -canuī (ob in canere, rekompozicija nam. occinō) vmes, k čemu, ob čem (za)trobiti (na kaj); kot voj. t.t.: Serv., Sentius occanere cornua tubasque iussit T., iussu Metelli cornicines occanere S. fr.

occāsus -ūs, m (iz *oc-cād-tus, iz glag. occidō; prim. occāsiō)

I.

1. zahod, zapad, zaton zvezd (naspr. (ex)ortus): Pl., S., Corn., Col., Plin. idr., solis occasu copias reduxit C., ortus occasusque signorum Q., solis lunaeque ortūs occasūsque L., o. Maiae V.; occ. sončni zahod, večer: praecipiti in occasum die T.

2. meton. zahod, zapad (kot stran sveta): O., Cat., ab ortu ad occasum Ci., Aquitania spectat inter occasum solis et septentriones C., ager longus in occasum V., ab occasu V., ad occasum habitantes Plin. zahodnjaki, zahodne dežele (naspr. orientis incolae).

3. metaf. poguba, pogibel, uničenje, konec: Lact., imperii, rei publicae Ci., urbis Ci., V., odii Q.; occ.
a) smrt: Ci., Amm., post Eumenis occasum N.
b) mrlič, (pogrebni) sprevod, pogreb: occasibus fatigari Ap. —

II. = occāsiō priložnost, prilika: Enn. ap. Fest.

oc-cidō¹ -ere -cidī -cāsūrus (ob in cadere)

1. (na tla) pasti (padati): Pl., arbores levi momento impulsae occidunt L., ut alii super alios occiderent L.; occ. (o zvezdah) zaiti (zahajati), iti v zaton (naspr. (ex)oriri): Col., Sen. ph., sol occidit L., occidente sole Ci. ob sončnem zahodu, soles occidere et redire possunt: nobis cum semel occidit brevis lux … Cat.; pren.: occidens vita Ci. večer življenja; od tod sol occasus sončni zahod: Tab. XII, Pl., Luc. fr., Varr. fr., Gell., Naev. ap. Gell., Plin.

2. metaf.
a) poginiti (poginjati), umreti (umirati), preminiti (preminevati), konec vzeti (jemati), smrt storiti: S., Iust., Lucr., Plin., Val. Fl., vulnere O., suā dextrā V., in bello Ci. ep., in Sabino proelio occiderat Ci., pari animo Lacedaemonii in Thermopylis occiderunt Ci.; kot glag. pass. pomena tudi s pass. skladom (= occīdī): occidit a forti Achille O., ferro V., dolo Aur.; tudi: patres occidissent Iust. (= occisi essent).
b) po zlu iti, izgubiti (izgubljati) se, preiti (prehajati), giniti (ginevati), izginiti (izginjati, izginevati), miniti (minevati): O., Lucr., beneficia vestra occasura esse Ci. pojdejo po zlu, bodo izkazana zastonj, occidunt studia senectutis Ci., occidit spes Pl., H. up je šel (je splaval) po vodi, je šel po zlu, occidit memoria, nomen populi Romani Ci., plane occidimus Ci. ep. ali funditus occidimus V. popolnoma izgubljeni smo, po nas je, lahko tudi: occidi Pl., Ter., occidi atque interii Ter. izgubljen sem in po meni je. — Od tod subst. pt. pr. occidēns -entis, m (sc. sol; prim.: vergit in occidentem solem C.)

1. zahod, zapad, večer (kot stran sveta): terras colunt ab oriente ad occidente Ci., o. hibernus Sen. ph., Vitr. zimska (večerna) stran, (naspr.) aestivus Col.

2. meton. zahod, zapad = zahodne dežele in narodi: Plin., Plin. iun., Cat., occidentis ultimus sinus (zaliv) H.

occipitium -iī, n (occiput) tilnik, zatilnik, zatilje, zaglavje: Q., Plin., Cels., Amm. idr.; metaf.: post occipitium Varr. za hrbtom; preg.: frons occipitio prior Ca. ali frontem domini plus prodesse quam occipitium Plin. = gospodarjeva navzočnost koristi bolj kot oskrbnikova (prim. sl. pregovor: „gospodarjeve oči konja pasejo“).

occultātiō -ōnis, f (occultāre) skrivanje, prikrivanje, zakrivanje: ferae quaedam se occultatione tutantur Ci., cuius rei nula est occultatio C. kar se nikakor ne da prikriti, o. in speluncā Plin., o. stellarum Plin. zatemnitev; pren.: quae libido se non … proiciet aut occultatione propositā aut impunitate ...? Ci.; occ. kot ret. t.t. (= praeteritio, gr. παράλειψις) preskok (če govornik reče, da hoče preskočiti to, o čemer pravkar govori, ali da tega ne ve ali noče povedati): Corn. (4, 27; v nekaterih rokopisih najdemo na tem mestu occupatio v enakem pomenu).