Franja

praetor -ōris, m (iz *prae-i-tor; praeīre) pravzaprav „predhajač“, „predhodnik“ od tod

1. vodja, predstojnik, načelnik: praetor dictus, qui praeiret iure et exercitu Varr.; o načelniku (županu) mesta Lavinij: L.; o načelniku (županu) mesta Kapua: Ci.; o kartažanskih sufetih: N.; o rimskem konzulu kot vrhovnem sodniku: iis temporibus nondum consulem iudicem, sed praetorem appellari mos fuerit L.; prim.: regio imperio duo sunto, iique praetereundo, iudicando, consulendo praetores, iudices, consules appellantor Lex ap. Ci. — Od tod praetor maximus L. = dictator.

2. pretor = sodnik. Ko so l. 366 leges Liciniae Sestiae plebejcem prinesle pravico do konzulata, sta konzula izgubila sodna pooblastila; ta so zaupali posebnemu patricijskemu oblastniku, imenovanemu praetor. Pretor je bil uradni stanovski kolega konzulov in je v njuni odsotnosti imel v rokah najvišjo državno oblast. Ker pa so se sodni posli vse bolj množili, so mu l. 247 pridružili še drugega pretorja, ki so mu zaupali sodstvo v sporih rimskih državljanov s tujci; zato se je imenoval praetor peregrinus. Od tedaj so prejšnjega (prvega) pretorja imenovali praetor urbanus; ta je razsojal v zasebnih pravdah med rimskimi državljani, v javnih procesih pa le po naročilu rimskega ljudstva (lege populi). Od l. 337 naprej so tudi plebejci lahko postali pretorji. Po osvojitvi Sardinije l. 227 so Rimljani vsako leto volili štiri pretorje (dva izmed njih sta upravljala provinci Sardinija in Sicilija), od l. 197 pa še dva pretorja za Hispanijo. Ko so l. 149 uvedli quaestiones perpetuae (gl. pod quaestiō), se je položaj spremenil. Pretorji so eno leto službovali v Rimu kot predsedniki „stalnim zbornim sodiščem“ in so šele drugo leto odpotovali v katero od mirnih provinc kot propretorji (propraetores ali pro praetore), enako kot bivši konzuli v nemirne province kot prokonzuli (proconsules); zato je včasih praetor = propraetor Ci., celo = proconsul Ci. S številom sodišč je raslo tudi število pretorjev: v času Sule jih je bilo sprva 8, pozneje 10, v času Cezarja 16, za časa Avgusta 10, 14 in celo 18: Vell., Suet. V mestu je imel pretor 2, zunaj mesta 6 liktorjev. Kot predsednik (prvomestnik) sodišča je sedel v togi, obrobljeni s škrlatnim trakom (praetexta), na odru (tribūnal), in sicer na kurulskem stolu (sella curūlis), ob njem pa so sedeli sodniki na navadnih stolih (subsellia). Manjše in neznatnejše spore je obravnaval kjer koli in po hitrem postopku sam, brez prisednikov (ex aequo loco iudicare, de plano iudicare). Po nastopu službe je z odra (tribunala) razglasil svoj edictum (povzetek svojih pravnih načel za vse dvomljive primere) ter ga dal napisati na pobeljeno tablo (album) in javno objaviti. Poleg tega so mestni pretorji skrbeli tudi za vodenje javnih iger (ludi Apollinares, Circenses, Megalenses) in v letih, ko ni bilo cenzorjev, tudi za upravo javnih poslopij. V času cesarjev so bila pooblastila pretorjev dokaj omejena, ostala sta jim le skrb za izvedbo iger (cura ludorum) in opravljanje manj pomembnih pravnih poslov. Praetor primus Ci. pretor, ki je prvi izvoljen (kar je veljalo za častno znamenje ljudske naklonjenosti). Nekaj povsem drugega so praetores aerarii erárni prétorji = blagajniški ravnatelji, finančni uradniki, ki jih je uvedel Avgust; ta funkcija je obstajala do cesarja Klavdija: T., Suet.

3. vojskovodja, poveljnik: veteres omnes magistratūs, quibus pareret exercitus, praetores appellaverunt Asc.; od tod legatus pro praetore C. poveljnikov namestnik (ko je imel imperium), praetor Thessaliae C. vojskovodja. Večinoma o nerimskih narodih: Ci. idr., decem praetores Atheniensium (= gr. στρατηγοί) N., praetor exercitūs Cu.; tudi praetor Syriae (= namestnik) Cu., praetor navalis Vell. pomorski poveljnik, admiral.

praetōrius 3 (praetor)

1. prétorski: provincia, potestas, turba Ci., comitia C., Ci., L. za izvolitev pretorjev, edictum Ci., ius Ci. od pretorja izhajajoče; tako tudi actio Icti., tutor G., Ulp. od mestnega pretorja postavljen.

2. prétorski = k prétorju v provinci sodeč, próprétorski, namestniški, namestnikov: domus Ci. pretorjevo uradno stanovanje (v provinci), cohors Ci. namestnikovo spremstvo, exercitus Fl.

3. poveljniški, poveljnikov, vojskovodjev: imperium (pri ladjevju) Ci. nadpoveljništvo, nadpoveljstvo, vrhovno poveljstvo, navis L. admiralska, classica Pr. poveljnikovo znamenje za napad, cohors C. poveljnikova telesna straža (iron.: scortatorum praetoria cohors Ci. (o Katilinovi tolpi)); pozneje = cesarjeva telesna straža, cesarska garda (nav. cohors praetoriana) T., castra Plin., Amm. pretorijánska vojašnica, porta C. sprednja (proti sovražnikom obrnjena) vrata, kjer je stal poveljniški šotor. — Od tod subst.
a) praetōriae -ārum, f (sc. cohortes) pretorijánske kohórte, pretorijánci: Aur.
b) praetōrius -iī, m (sc. vir) bivši prétor, mož pretorskega stanu: C. , Ci., N., Plin., Vell.
c) praetōrium -iī, n α) uradna hiša (uradno stanovanje, urad) namestnika v provinci: adesse praetorio Cu., candelabrum in praetorium deferunt quam occultissime Ci.; metaf. (knežja, kraljeva) palača, dvor: praetoria regis Iuv. Od tod vsako krasno poslopje, palača, gosposka hiša, selski (podeželski) dvorec, pristava: Iuv., Stat., Suet., Porph. β) pretórij = glavno (osrednje) mesto v rimskem vojaškem taboru (kjer je bil poveljniški šotor, ara, augurale in tribunal), glavni stan v taboru, glavno poveljstvo, tudi sam poveljniški šotor: S., Pr. idr., fit celeriter concursus in praetorium C. glavno mesto, in praetorio tetenderunt Albius et Atrius L., alterum illi iubet praetorium tendi C. drug glavni stan, in praetorium se contulit C. v poveljniški šotor; pesn. metaf. matičnjak v panju (ulju): in praetoria densae (sc. apes) miscentur V. γ) meton. γα) vojni svet, ki se je shajal v glavnem stanu: praetorium mittere L., praetorio dimisso signa concinunt L. γβ) cesarjeva telesna straža, cesarska garda: Plin., Suet. idr., militiam orant, igitur in praetorium accepti T., praefectus praetorio T., Suet., Icti. načelnik cesarske telesne straže, poveljnik cesarske garde (pretorijancev); bila sta dva.

Prāxitelēs -is in -ī, m (Πραξιτέλης) Praksítel, slaven grški kipar iz Aten (okrog l. 400); njegova najslovitejša kipa sta Afrodita v Knidosu in Eros v Tespijah: Ci., Plin., Col. idr. — Skrč. gr. gen. Prāxitelūs Mart., acc. Prāxitelēn Pr., voc. Prāxitele Aus. — Od tod adj. Prāxitelīus 3 (*Πραξιτέλειος) Praksítelov: capita Ci., brachia Corn., Venus Plin.

prīn-ceps¹ -cipis, abl. -e (= *prīmo-caps „prvo mesto zavzemajoč (zasedajoč)“, iz prīmus in capere; prim. dein-ceps)

I. adj.

1. prvi (= najprej): princeps in proelium ibat, ultimus conserto proelio excedebat L., apud omnes princeps ponebatur N. je veljal za prvega, principem locum tenere C., quoniam exordium princeps esse debet Ci. ker gre uvodu prvo mesto, ker mora biti uvod na začetku, princeps in agendo Ci., ut quisque in fugā postremus, ita in periculo princeps erat Ci., princeps Sicilia se ad amicitiam populi Romani applicuit Ci.; kot adj. relativum z objektnim gen.: principes pecuniae pollicendae fuerunt L. so prvi obljubili, principes inveniendi Ci. prvi iznajditelji.

2. metaf. prvi = najimenitnejši, najveljavnejši, najodličnejši, najpomembnejši, najvažnejši, najpoglavitnejši, glavni: principum philosophorum praecepta N., principibus placuisse viris H., femina p. Plin. gospa visokega stanu; kot adj. relativum z objektnim gen.: princeps ingenii et doctrinae Ci. najimenitnejši glede na … , odličnik po … ; nam. gen. opis s praep.: amor princeps ad benevolentiam coniungendam Ci. posebej pripravna. —

II. subst. m

1. najimenitnejši (najveljavnejši, najpomembnejši) mož, prvak, veljak, imenitnik, odličnik, dostojanstvenik, (po)glavar, vladar, vodja: ceteri principes Atheniensium N., custodes (za čuvarje, kot varuhe) reliquit principes N., principes Aeduorum C., per C. Valerium Tro[a]ucillum, principem Galliae provinciae C. enem izmed najveljavnejših mož, Gaio Valerio Donotauro, Caburi filio, principe civitatis C.; pogosto principes civitatis C., L. ali samo principes C., N. velikaši, principes plebis L. veljaki (naspr. infimi plebis), rerum publicarum principes Ci. državniki, principes equestris ordinis N. prvaki, equitatūs principes nobilissimae iuventutis Cu. prvaki mladega (makedonskega) plemstva, princeps nobilitati vestrae L. glavar, (sc. Thebani) principes Graeciae sunt N. vodje, vladarji, legatorum ali legationis princeps L. glasnik, besédnik, p. in iure civili, in astrologiā Ci. prvak, vodilni strokovnjak.

2. začetnik, ustanovitelj, ustanovník (ustanóvnik), osnovatelj, utemeljitelj, povzročitelj, povzročník (povzróčnik), (na)snovatelj, snovalec, glava(r), načelnik, vodja, voditelj: Zeno princeps Stoicorum Ci., p. consilii C., Ci., N., sceleris N., nobilitatis Ci. ustanovnik, factionis, coniurationis Ci., belli inferendi C. ki je vojno začel, začetnik (= povzročitelj, krivec) vojne, rogationis L. svetovalec, predlagatelj, ut eius rei princeps esset N. (da) naj se postavi tej zadevi na čelo, (da) naj se postavi za vodjo te zadeve, princeps ad suscipiendam rationem Ci. svetovalec.

3. occ.
a) kot naslov α) princeps senatūs ali samo princeps L. (redko princeps senatorum) prvi senator, prvak senata, prvak v senatu; njegovo ime je bilo prvo na seznamu senatorjev. Na čelo seznama ga je pri branju postavil cenzor (lectus L., ker so seznam v senatu na glas brali) in konzula sta za mnenje vedno najprej vprašala njega, zato je imel velik politični vpliv. β) z ustanovitvijo cesarstva je — kar je samo po sebi umevno — princeps senatūs postal cesar; beseda princeps je odtlej = cesar, knez, prínceps: Augustus cuncta nomine principis sub imperium accepit T., princeps Caesar H., uxor principis T. cesarica, femina princeps O. cesarica, principum coniuges ac parentes (matere) T., feminae principes T., Plin. gospe (dame) iz cesarske rodbine. γ) pri mladem plemstvu princeps iuventutis prvak plemiške mladine; v času republike so principes iuventutis (ki so jih cenzorji na seznamu vitezov postavili na prvo mesto) voditelji viteških centurij: L., Ci.; v času Avgusta sta bila s tem naslovom oz. dostojanstvom odlikovana njegova vnuka Gaj in Lucij in od takrat je princeps iuventutis cesarjev naslednik, cesarjevič, princ: Sen. ph., Suet. Poznejši cesarji so si prisvajali tudi ta naslov.
b) (kot voj. t.t.) α) prīncipēs „sprednjiki“, „prv(ak)i“ = vojaki druge bojne vrste, težko oborožena druga bojna vrsta manipla in kohorte, razporejena med „hastati“ in „triarii“; naziv principes so ti vojaki menda dobili zato, ker so sprva stali v prvi bojni vrsti: robustior aetas, quibus principibus est nomen hastatos sequebantur L. β) kolekt. prīnceps manipel druge bojne vrste (v drugi bojni vrsti), manipel vojakov druge bojne vrste: signum primi principis L., a M. Acilio mihi primus princeps prioris centuriae est assignatus L. prvi manipel prve centurije druge bojne vrste (vsak manipel je bil namreč razdeljen v dve centuriji) = poveljstvo (služba centuriona, stotništvo) prve centurije prvega manipla v drugi bojni vrsti, Cretensi bello octavum principem duxit Ci. je vodil osmi manipel = je bil centurion osmega manipla druge bojne vrste. γ) meton. centurion (stotnik) druge bojne vrste; ker je imel vsak manipel dve centuriji, sta bila v njem tudi dva centuriona: centurio prior ali princeps prior ali primus princeps centurio centurion prve centurije in centurio posterior centurion druge centurije istega manipla v drugi bojni vrsti: omnibus centurionibus interfectis praeter principem priorem C.; princeps primus (naspr. secundus) L. ali samo princeps (npr. tertiae legionis) L. stotnik prvega manipla v drugi bojni vrsti (v legiji).

Opomba: Komp. principior: Cass. — Gen. pl. nav. -um, pa tudi (celo v dobrih rokopisih) -ium. — Neklas. nima pl.

prior -ius (iz *pri-i̯ōs, komp. k stlat. prī, prīs = prae, sor. s prīs-cus, prīs-tinus, prī-dem, prī-die [prim. gr. πρίν], prō [prim. πρότερον]; k temu superl. prīmus iz *prīsmo- (iz *pri-is-mo-))

1. (s)prednji, prvi (izmed dveh, naspr. posterior): priores pedes N., Plin., priores partes, fossae C., prior pars capitis Plin. predglavje (naspr. aversa pars capitis zaglavje); subst. m priōrēs C. „sprednjiki,“ prvi, prednja vojska, vojaki prve bojne vrste (prvih bojnih vrst).

2. metaf.
a) (po času) (po)prejšnji, predhoden, starejši, prvi (izmed dveh, naspr. posterior): Ter., H., Col. idr., prioribus comitiis, anno priore, priore aestate Ci., priore loco (prej) causam dicere Ci., consul anni prioris L., prius vinum Plin. lansko, priori posterius … non iungitur Ci., eodem modo haec adspicite ut priora Ci., filiarum priorem Dionysio filio, alteram Dioni nuptum dedit N., Dionysius prior N. starejši, collegae longe aetate priores Gell. dokaj (precej) starejši, prior pueritia Gell. začenjajoča se deška doba; pogosto predik. prvi = prej (izmed dveh): qui angustias prior occupaverit C., res repetiverant priores L., necessitas prior venit L.; tako tudi pleonast.: prior praevenit L.; metaf. o tem, kar je prej bilo, pa ni več, umrl, rajen, rajnki, pokojen: priores fratres Amm.; subst. priōrēs -um, m „tisti, ki so prej živeli“, pred(hod)niki, prednamci: Col., Plin., Sen. ph., Vell. idr., more maiorum O., nomen dixere priores Ortygiam V., priores nostri Plin. iun. prednamci; pri poznejših piscih priores pogosto = predniki v obdobju republike (ljudovlade), prius aevum prejšnji čas = doba republike (ljudovlade), prior populus prejšnji = v času republike (ljudovlade) živeče ljudstvo: T., Plin. iun.
b) (po stopnji ali vrednosti) pred kom (čim) prednost imajoč, izvrstnejši, boljši, poglavitnejši: Ter., Pr., Ap., Val. Fl., res nulla priorque visa est L., nulla prior ales foret Ph., bellante pr. H. močnejši, virtutibus esse priorum H., aetate et sapientiā priores S., numero priores S. močnejši, števil(č)nejši, nil prius, nil melius caelibe vitā H.; nihil prius nec potius visum est quam z inf.: L., quanto prius potiusque est Philippum nobis coniungere quam hos L.; prius est z ut: Sen. ph., Tert. — Acc. n. adv. prius

1. prej(e): O., H. idr., prius exire de vitā Ci., prius praecipere, prius praemeditari L., prius iam dixi Ter. že prej enkrat, id vobis exponam, sed prius … cognoscite Ci., suae prius sunt partes, aliorum dein Ph.; pogosto sledi komparativni stavek s quam: prius quam (quam prius Pr.) in povezano priusquam
a) prej ko(t), prej kakor, preden, za nikalnim glavnim stavkom preden ne. če je stransko dejanje le časovno določilo, stoji v odvisniku ind. (pr., pf. ali fut. II): neque prius destitit, quam urbem clausit N. preden ni (dokler ni) bil zaprl (prim. postquam), omnia experiri certum est prius, quam pereo Ter., priusquam de re publica dicere incipio, pauca querar Ci., si quid mihi acciderit prius, quam hoc tantum mali videro Ci. če pa sta nadredni in odvisni stavek v kaki notranji zvezi (vzrok in učinek), stoji v odvisniku cj.: in omnibus negotiis, priusquam adgrediare, adhibenda est praeparatio Ci. Pri impf. in plpf. vselej cj. (kakor pri cum v zgodovinski pripovedi): non prius egressus est, quam rex eum reciperet N., Numidae, priusquam subveniretur, discedunt in colles S.
b) prej … ko(t), prej … kakor, rajši … ko(t), rajši … kakor: statuerat hos prius iudicio populi debere restitui, quam suo beneficio videri receptos C., Aegyptii carnificinam prius (= potius) subierint, quam ibim violent Ci.

2. metaf. (po)prej, predtem (pred tem), nekdaj, nekoč (naspr. nunc): sed haec prius fuere Cat., otium et reges prius et beatas perdidit urbes Cat.

Proculēius -ēī, m Prokulêj. Najbolj znan je C. Terentius Proculeius Gaj Terencij Prokulej, brat Terencije, Mecenatove soproge, rimski vitez, Avgustov prijatelj; ko sta njegova brata v državljanskih vojnah izgubila vse imetje, je z njima delil svojo dediščino: H.

prō-do -ere -didī -ditum (prō in dare)

I. „dalje, naprej da(ja)ti“

1. nadaljevati, podaljš(ev)ati: vitam Pl., genus a sanguine Teucri prodere V. razmnožiti.

2. preložiti (prelagati), odložiti (odlagati): diem Ca. ap. Fest., porro diem Luc. Ap. Non., diem nuptiis Ter.

3. izročiti (izročati), zapustiti (zapuščati), predati (predajati): auspicia suis posteris prodiderunt Ci., ius imaginis ad memoriam … prodendae Ci., regnum a Tantalo proditum Ci.

4. ustno ali pis(me)no izročiti (izročati), v ustni ali pisni obliki zapustiti (zapuščati):
a) de Magonis interitu duplex memoria prodita est N. se je ohranilo dvojno poročilo, sta se ohranili dve verziji zgodbe, locus prodit memoriam C. ohranja (širi, varuje) spomin, prodere exercitus memoriam C., multos deerasse memoria prodidit Col. ohranilo se je izročilo, da …
b) memoriā proditum est po izročilu je ohranjeno (je ohranjena bajka, (po)vest), izročilo pravi (navaja), pripoveduje se, zapisano je: quos natos in insula ipsi memoria proditum dicunt C. ustno sporočeno, po ustnem izročilu, quod est memoria proditum ac litteris Ci. ustno in pis(me)no izročeno, ohranjeno v ustnem in pisnem izročilu.
c) memoriae prodere spominu izročiti (izročati) = (pis(me)no) sporočiti, (s)poročati, navajati: sermonem eius Ci., belli gesta multi memoriae prodiderunt N. so sporočili, so prenesli v izročilo, poročajo, pripovedujejo; z ACI: Ci., idem ossa eius clam ab amicis esse sepulta memoriae prodidit N.; memoriae proditur z ACI: L., T. —

II.

1. iz ali od sebe da(ja)ti: Val. Fl., Suet. idr., anima extra prodita Lucr. izdihnjena, alto suspiria prodere (inačica: ducere) pectore O. globoko (za)vzdihniti (vzdihovati), Medusae squalentia ora O. pokazati, prodere (inačica: edere) cum baccis fetum olivae O. pognati (poganjati), fumoso condita vina cado O. prinesti, exemplum Ci., L., T., Vell. drugim da(ja)ti zgled, drugim biti za zgled; occ. (po)roditi: inclute parvā prodite patriā Acc. ap. Ap., eadem domo et gente proditi Icti.

2. da(ja)ti na ogled, postaviti na videz (videlo), da(ja)ti na znanje, da(ja)ti v javnost, razglasiti (razglašati), objaviti (objavljati), sporočiti (sporočati), pojasniti (pojasnjevati), obvestiti (obveščati), reči, praviti, povedati, govoriti, pripovedovati: Varr., Plin., Plin. iun. idr., decretum Ci., multitudini produnt, quae ex ussu esse iudicaverunt C., in reo perniciosum exemplum prodere C. obtoženca hudo kaznovati drugim v strah (v svarilen zgled), haec litteris (pis(me)no) nobis prodiderunt Ci., quae scriptores Graeciae prodiderunt Ci., utrumque auctores prodiderunt T., illud pervelim falso proditum esse L., prodere ritum piandi fulminis O., de eo N., sicut proditur L.; z ACI: T.; proditur z NCI: Iust.; occ. proglasiti (proglašati), razglasiti (razglašati), imenovati, izvoliti za koga, kaj: flaminem Ci., interregem L., dictatores Icti.

3. (kako skrivnost) povedati, razode(va)ti, razkri(va)ti, odkri(va)ti, izda(ja)ti: Lucan., Sil., Suet. idr., arcana et secreta Cu., commissa H., homo enuntians commissa, prodens conscios Ci., crimen vultu O., gaudia prodens vultus H.; occ. izda(ja)ti koga, kaj, izneveriti (izneverjati) se komu, čemu, preda(ja)ti koga, kaj, (izdajalsko) izročiti (izročati), (izdajalsko) prepustiti (prepuščati) koga, kaj: is me deseruit ac prodidit Ci., causam populi deserere ac prodere Ci., aliquam proicere ac prodere ali prodere et proicere C., Ci., populos fidei suae commissos Cu., urbem, patriam, libertatem L., vitam et pecuniam Ter., anui filiam planissime Ter. na milost in nemilost, utilitatem communem Ci., caput et salutem alicuius Ci., fidem (besedo) S. ali officium Ci. prelomiti (dano) besedo (obljubo, zvestobo, dolžnost), alvum Pl. pokvariti (si) želodec, aquilam hostibus C., classem praedonibus Ci., prodita iudiciis fallacibus Lucr., prodere aliquem ad mortem V., commilitones ad caedem L., aliquem in omnes cruciatus L., proicere ac prodere ad inconsultam et improvidam pugnam legiones L. lahkomiselno izpostaviti bitki.

Pūblicius 3 Publícij(ev), ime rim. rodu. Njegova najznamenitejša predstavnika sta brata L. in M. Publicius Malleolus Lucij in Mark Publicij Maleol, edila, ki sta (l. 296) naredila ali razširila in potlakala glavno pot (clivus Publicus) na Aventin ob „Trojnih vratih“ (porta Trigemina): Varr., L., O., Fest. — Od tod adj. Pūbliciānus 3 Publícijev, publícijski: lacus Ci. ep. (menda ob Publicijevi poti (clivus Publicius) na Aventin), actio Icti. lastninska tožba bonae fidei posessoris, ki jo je vpeljal pretor Publicij.

Pūblilius 3 Publílij(ev), ime rim. rodu, od katerega sta najbolj znana Publilius Publilij in njegova hči, Ciceronova druga soproga Publilia Publilija: Ci. ep. Poleg njiju še Publius Publilius Lochius Syrus Publij Publilij Lohij Sirec, nav. samo Publius Syrus ali samo Publilius ali samo Publius imenovani rimski osvobojenec sirskega rodu, mimik in pisatelj mimskih gledaliških iger (gl. mīmus); živel je proti koncu republike. Ohranjena je le zbirka rekov iz njegovih iger: Ci. ep., Sen. ph., Gell. — Od tod adj. Pūblilius 3 Publílijev, publílijski: tribus L.; Pūbliliānus 3 = Publilius Publílijev, publílijski, publilijánski: sententia Sen. rh.

pulcher (pulcer) -chra (-cra) -chrum (-crum) (stlat. polcher; etim. nedognana beseda (tudi njen osnovni pomen ni ugotovljen); nekateri jezikoslovci jo povezujejo z gr. περκνός pisan, barvit, indoev. kor. *perk- pisan [pri primitivnejših ljudstvih = lep], lat. osnovna obl. *polk-ros (starejše *pelk-ros), disimilirano iz *perk-ros; domnevi o osnovni obl. *po-li-cro-s iz polīre in *pol-cro-s iz pollēre sta ovrženi, domneva o etr. izboru pa ni dokazljiva)

1. lep, zal, mičen, ljubek, brhek, brdek, čeden, postaven (o živih in neživih subj.): Enn. ap. Ci., Pl., Ter., Val. Fl. idr., o puerum pulchrum Ci., pulchrae turpesque puellae O., Proserpina V., matre pulchrā filia quā pulchrior alter non fuit Aenaeadûm V., formā pulcherrima Dido V., pulcherrime rerum O. ti najlepši na svetu, pulcher corpore O., pulcro corpore creti Lucr., pulcher hortus O., domus Plin. iun., quin (sc. potest esse) aspectu pulchrius? Ci., pulcherrima totius Galliae urbs C.; pesn. pogumen, hraber, junaški, herojski, boder: satus Hercule pulchro V., proles pulcherrima bello V.

2. metaf.
a) lep = izvrsten, krasen, sijajen, slaven, odličen: H., Lucr., Plin., Sil. idr., exemplum C., facinus S., mors V., origo Caesaris V., fractus victoriae Ci., manu pulcher Fl. odlikujoč se z osebno hrabrostjo, nihil virtute pulchrius Ci. ep., pulcherrima classis S., pulcherrimum factum Ci., pulcherrima consilia V., res publica ex pulcherrimā pessima facta est S.; z gen.: pulcherrimus irae Sil. zaradi jeze; pogosto pulchrum est z inf. (naspr. turpe est): Pr. idr., pulchrum est bene facere rei publicae S., pulchrum mori in armis V., pulchrum est digito monstrari Pers., videre, ne, ut illis pulcherrimum fuit tantam vobis imperii gloriam tradere, sic vobis turpissimum sit, quod accepistis, tueri et conservare non posse Ci.; iron.: cui pulchrum fuit in medios dormire dies H.; tako tudi pulchrum ducere ali putare z inf.: turpe ducet cedere pari, pulchrum superasse maiores Q., qui me teste pati vel quae tristissima pulchrum Romanumque putant Lucan.
b) udoben, ugoden, srečen, vesel: dies H., victoria Iust., exitus Fl., ne pulchrum se ac beatum putaret Ci. da bi se ne imel za srečnega in blaženega. — Kot nom. propr. Pulcher -(e)rī Púlher = Lepi, rimski priimek, npr. P. Claudius Pulcher Publij Klavdij Pulher: L., Clodius Pulcher Klodij Pulher: Val. Max.; Pulchri promuntorium (= Mercurii promunturium) Pulhrov rt, severovzhodno od Kartagine: L. — Adv. pulchrē

1. lepo, krasno, izvrstno, odlično: dicere Ci., facere N., negare Ph., asseverare Ci. izvrstno, omnia a naturā pulcherrime regi Ci., phalerae pulcherrime factae Ci.

2. occ. (prav, zelo) dobro: Sen. ph. idr., macerare, callere Ter., intellegere Ci., placere O., nosse aliquem H., Plancus ap. Ci. ep., vendere Pl. dobro, drago, conciliare Pl. dobro (poceni) kupiti, narediti dober nakup, skleniti dobro kupčijo, mihi pulchre est ali pulchre est mihi Ci., H. = pulchre sum Pl. ali pulchre convenit Cat. dobro (udobno) mi je, dobro (lepo) se imam; kot pritrjevalni vzklik lepo!, izvrstno!, krasno!, (zelo) dobro!, super!, odlično!: Ter., clamabit: pulchre, bene, recte! H.

3. iron. lepo = docela, dodobra, dočista, čisto, povsem, popolno, popolnoma: peristi pulchre, pulchre occĭdi Pl., pendebit hodie pulchre Pl.

Pyrr(h)a -ae, f (Πύῤῥα) Píra

1. Epimetejeva hči, Devkalionova soproga: H., O., Sen. tr., Hyg.

2. ime v dekle preoblečenega Ahila: Hyg., Sid.

3. mesto na Lezbosu s pristaniščem (zdaj Kalloni): Plin., Mel. L. — Od tod adj.
a) Pyrrhaeus 3 (Πυῤῥαῖος) α) Pírin, pírski, pirájski: saxa Stat. ki sta jih za seboj metala Pira in Devkalion. β) pírski, k mestu Píra sodeč: nemus Plin.
b) Pyrrhias -adis, f (Πυῤῥιάς) pírska, iz Pire (na Lezbosu) izhajajoča (izvirajoča, prihajajoča): nec me Pyrrhiades Methymniadesve puellae, nec me Lesbiadum cetera turba iuvant O.

quaestor -ōris, f (quaerere nam. quaesere) kvéstor

1. v najstarejšem času kazenski (krvni) sodnik; v Rimu sta bila zlasti v dobi kraljev dva sodnika (sprva načelnika krvnemu sodišču), ki sta tožila, preiskovala in razsojala v kazenskih (krvnih) pravdah; od tod njuno polno ime quaestores parricidii: P. F., Tab. XII in Dig., toda nav. samo quaestores: Varr., Ci., (A. Cornelius, Q. Servilius) quaestores Volscium in ius vocant L.

2. kasneje, ko je lex Valeria (l. 509.) kazensko sodstvo izročila centurijam, je quaestor ostal le še finančni (davčni) uradnik, državni blagajnik, državni zakladnik: quaestores = qui conquirerent publicas pecunias Varr., Dig.; sprva sta bila dva, po l. 421 štirje, od katerih sta dva upravljala državno zakladnico (aerarium), dva pa kot vojna izplačevalca (ut rem militarem comitarentur T.) spremljala konzule v vojno. Leta 287 so njihovo število zaradi naraščajočega števila provinc pomnožili na 8, Sula jih je dal voliti 20, Cezar do 40. Na kvesturo, najnižjo stopnjo višjih častnih služb, ki je odpirala pot v senat, je mogel Rimljan računati šele po dovršenem 25. letu. Kvestorje so volili na tributskih komicijah. Po nastopu službe (dne 5. 12.) sta dva ostala v Rimu kot državna zakladnika, blagajnika (quaestores urbani ali aerarii), trije v Italiji (eden v Ostiji kot rimskem pristanišču, eden v Kalah (Cales) ob Volturnu, eden v Cisalpinski Galiji (Galia Cisalpina)). Drugi (quaestores provinciales = pokrajinski kvestorji) so šli kot konzuli ali pretorji v province (na Sicilijo vselej dva: eden v Sirakuze, eden v Lilibej), kjer so pobirali davke in druge dajatve, izplačevali vojakom mezdo ter opravljali še razne druge denarne posle. Cesarji so nekatere kvestorje imenovali sami; ti (quaestores principis = cesarski kvestorji) so imeli pravico brati senatu cesarske dopise; državno zakladnico pa je v dobi cesarjev upravljal praefectus aerarii: L., Ci., S., H., T,. Plin. iun., Suet. idr.

quālis-cumque, quāle-cumque (ixpt.)

1. relat. kakršen koli (kakršenkoli), kakršen že, kakršen si bodi (kakršensibodi); sprva sta se pisala dela tega sklopa ločeno: aliquid profecto necesse est esse melius … quale id cumque est Ci., qualis enim cumque est (sc. structura carminis), non latet esse meam O.; hoc leve est, qualecumque est Ci. qualescumque sumus, tamen haec … pati non debuimus L., qualescumque summi civitatis viri fuerint, talem civitatem fuisse Ci.

2. indefinitum kakršen koli (kakršenkoli), kakršen si bodi, vsak brez izjeme: scripta … qualiacumque leget O., sin qualemcumque locum (sc. sequimur) Ci. ep., imperatores … qualescumque tolerare T., pacem qualemcumque componere Aur. za vsako ceno, na vsak način. — Adv. quālitercumque kakor koli, kakor si bodi (pri glag.): Col., meminerint qualitercumque proeliatis cadendum esse Iust.; elipt.: id qualitercumque (sc. sit) Fl. bodi, kakor hoče, kakor (je) rado.

quī¹, quae, quod (kot relat. in indef. iz pron. debla quo, kot interrog. iz pron. debla quī gl. quis]; prim. umbr. po-i, po-e ali po-ei = [relat. in indef.] quī, purō-e, porse = quod, pusme = cui, pue (adv.) = quō, osk. pui, pai, púd = [relat. in indef.] quī, quae, quod, púiiu = quoia, cuia komu pripadajoč(a), gr. πο-ῖος, πό-σος, πό-τερος) pron. adj. rabljen vprašalno, relat. in nedoločno; subst. abl. gl. pod quis

I. interrog.

1. kateri?, kakšen?, kak(ov)? (adj., s katerim sprašujemo po položaju, stanu in značaju, s quis po imenu); neodvisno: Enn. et Acc. ap. Non., L. Andr. ap. Prisc., Ter. idr., qui finis erit discordiarum? L., virgo, quae patriast tua? Pl., quod genus hoc hominum? quaene patria? V., qui cantus moderatae orationis pronuntiatione dulcior inveniri potest? Ci., quae est amicitia (kako prijateljstvo je to), si ad fractum omnia referuntur? Ci.; v vzkliku: Xenophon Socraticus qui vir et quantus! Ci.; odvisno: Enn. ap. Ci., Pl., Ter., Acc. ap. Non., Varr., O. idr., velle scire, qui sit rei publicae status Ci., quam spem habeat, exponam Ci., quae cura boum, qui cultus habendo sit pecori … hinc canere incipiam V.; prim. quem ad modum, quo modo idr.

2. (redko subst.) kdo? = kak človek?, kaj?: occiso Sexto Roscio qui primus Ameriam nuntiat? Manlius Glaucia Ci., domino navis, qui sit, aperit N., qui sis et quid facere possis, considera Ci. —

II. relat. kateri -a -o; ki; kdor, kar

1. relat. v podrednem stavku se ujema s svojo odnosnico v spolu in številu, sklon pa je odvisen od obl. relat. stavka: haec est imago avi tui, qui amavit unice patriam Ci., luna eam lucem, quam a sole accipit, mittit in terras Ci., nos, quorum maiores Antiochum superarunt Ci.; zaradi jasnosti se odnosnica pogosto ponovi pri relativu: erant omnino itinera duo, quibus itineribus … C., tanti maleficii crimen, cui maleficio tam insigne supplicium est Ci.; neutr. quod in pogosteje id quod se nanaša tudi na cele stavke: Lacedaemonii regem, quod numquam antea acciderat, necaverunt Ci., Timoleon, id quod difficilius putatur, multo sapientius tulit secundam quam adversam fortunam N. Relativ v skladu po smislu (constructio ad sensum ali κατὰ σύνεσιν): Pl., Ter. idr., illa furia (sc. Clodius) muliebrium religionum, qui non pluris fecerat Bonam Deam … Ci. ep., Caesar equitatum omnem praetermittit, qui videant … C., unus ex eo numero, qui ad caedem parati erant S. Odnos pogosto zaznamujejo determinativni pron.: respondebis idem Aristodemo, quod mihi respondisti Ci.; relat. stavek stoji pred determinativnim, kadar izraža kako determinativnemu stavku nasprotno misel: quod ad perniciem fuerat cogitatum, id ad salutem suam convertit N. quod virtute effici debet, id temptatur pecuniā Ci. če sta relat. in determinativni pron. v istem sklonu, se nepoudarjeni determinativ dostikrat izpusti: maximum amicitiae ornamentum tollit (sc. is), qui ex eā verecundiam tollit Ci., qui mentiri solet, peierare consuevit Ci., Epicurus, in quibus (= in iis, in quibus v tem, v čemer) se queritur Democritum, non fere labitur Ci.; to velja poseb. o neutr. quod, ki dobi tako pomen kolikor: adiutabo, quod potero Ter.; tudi z gen.: quod operae poneretur Ci., quod eius (sc. agri) L. Poudarjeni determinativ pa vselej ostane: scitis, qui est in consilio C. Marcellus Ci. to ve oni mož, ki … Včasih je determinativ izpuščen, čeprav ni v istem sklonu z relativom; v sl. ga v takem primeru ne moremo izpuščati: in itinere convenit (sc. eos nanje, na one), qui Aspim ducebant N., Xerxes praemium proposuit (sc. ei (nje)mu), qui invenisset novam voluptatem Ci. Prestavitev (vpletanje) odnosnice v relat. stavek: quos muros avus restituerat, eosdem nepos … N. = eosdem muros, quos avus … Santones non longe a Tolosatium finibus absunt, quae civitas est in provinciā C., a civitate, quae est … qua prudentiā es, nihil te fugiet Ci. = eā prudentiā, quā es spričo tvoje razumnosti, glede na to, kako razumen si. Atrakcija po grškem vzoru: cum aliquid agas eorum, quorum consuesti (= eorum, quae agere consuesti), gaudeo Ci., confirmamus nos illo augurio, quo diximus (= illo augurio, quod diximus) Ci.

2. relativ v prirednem stavku (relat. zveza ali relat. sklop) se sloveni s kazalnim (ali osebnim) pron. in ustreznim prirednim veznikom: res loquitur ipsa; quae (in ta) semper valet plurimum Ci., obsistere ei conati sunt Athenienses et Boeothii … ; quos omnes (toda vse jih) gravi proelio vicit N., virtus est una ultissimis defixa radicibus; quae (zakaj ta, ona) numquam ulla vi labefactari potest Ci., multas ad res hi libri utiles; quos legite (berite jih torej) studiose Ci.; quo fiebat in tako se je zgodilo, quo facto ko se je pa to zgodilo, ex quo in od (izza) tega časa; poseb. v ACI: quem Homerus interfectum esse ait N. in o njem … V prirednem stavku se nanaša relat. na svoj predik. subst.: Phylen confugit, quod (in to) est castellum in Atticā N., est locus in carcere, quod Tullianum appellatur S., domicilia coniuncta, quas urbes dicimus Ci., Anxur fuit, quae nunc Tarracinae sunt L.; priredni so tudi stavki kot npr.: si mihi negotium permisisses, qui meus amor in te est, confecissem Ci. spričo (zaradi) svoje ljubezni, kakor te imam rad.

3. naklon atrib. relat. stavkov je ind.; cj. je umesten v odvisnem govoru (oratio obliqua): Aristoteles ait bestiolas quasdam nasci, quae unum diem vivant Ci.; poleg tega tudi v relat. stavkih, ki imajo kak postranski pomen. Taki pomeni so:
a) kavzalni: o fortunate adulescens, qui (= ker) tuae virtutis Homerum praeconem inveneris Ci., Caninius fuit mirificā vigilantiā, qui suo toto consulatu somnum non viderit Ci.; relat. se še krepi s quippe (ut pote): solis candor illustrissimus, quippe qui conluceat Ci.
b) finalni: delecti Delphos missi sunt, qui (ki naj bi = da bi) consulerent Apollinem N., multi eripiunt aliis, quod (= da je) aliis largiantur Ci.
c) konsekutivni (vsebina relat. stavka je posledica kakovosti subjekta v glavnem stavku): sapientia est una, quae maestitiam pellat ex animis Ci.; subjektova kakovost je v glavnem stavku pogosto zaznamovana s kazalnimi besedami is, talis, eiusmodi, tam, tantus ali z adj. aptus, idoneus, dignus, indignus: ego is sum, qui (sem tak, da) nihil fecerim Ci., nemo tam humilis erat, cui (ut ei) non aditus ad eum pateret N., fabulae Livianae non satis dignae, quae (da bi) iterum legantur Ci., idonea persona est, quae de amicitiā disserat Ci.; relat. stavek se pogosto nanaša na kak splošen in nedoločen subj. ali obj. v glavnem stavku, poseb. za glagoli esse, non deesse, existere, exoriri, habere, invenire, reperire, nancisci, quaerere idr. in za zvezami nemo est, nullus est, nihil est, quis est, quotusquisque est idr., est aliquid, quod non oporteat, etiamsi licet Ci., nactus sum, qui Xenophontis similem esse se cuperet Ci., quis est, qui dicere audeat Ci.; tako tudi, če nastopa za komp. primerjalni stavek, tvorjen z relativom: Campani maiora in defectione deliquerant, quam quibus (= ut iis) ignosci posset L.
d) koncesivni: qui (dasi) egentissimus fuisset, erat insolens Ci.
e) cj. kot potentialis, ki označuje vsebino relat. stavka kot možno le v govornikovih (pisateljevih) mislih: quae vetustas est, quae vim divinam conficere possit? Ci., duo tempora inciderunt, quibus aliquid Pompeio suaserim Ci.; tako tudi: quem quidem nos audierimus N. vsaj kolikor smo mi slišali. —

III. nedoločno (naslonka) qui, qua (redkeje quae), quod, n. pl. večinoma qua (redko quae) kdo, kaj; kak, kateri, za besedami ne, si, nisi, num (prim. tudi ecqua, ecquod): obstitit, ne qua sibi statua poneretur N., nisi qui deus subvenerit Ci., ne cui rei parcat N., quaeritur, num quod officium … maius sit Ci., si qua alia memoriā digna erunt N.; toda: num quae trepidatio Ci., num quae libido Ci., si qui Romae esset demoratus Ci., si quae contra naturam sunt Ci.

Opomba: Star. obl.: nom. sg. m (relat. in indef.) quoi (v rabi v stlat. in do konca republike), gen. quoius = cuius Pl.; dat. quoii in quo͡i = cui Pl., quō Varr. V sklanjatvi se obl. pron. qui, ki se sklanja po drugi sklanjatvi, mešajo z obl. pron. quis, ki se sklanja po tretji sklanjatvi. Od tod dat. in abl. pl. poleg quibus tudi que͡is V., Lucr. in quīs Cu., S., V., H., poleg abl. sg. quōcum tudi quīcum (iz *quīdcum) Ci. idr., redkeje je quīcum = quacum V. Napačno se (redko) abl. quīcum uporablja nam. quibuscum: Pl. (Capt. 1003). Star. obl. abl. sg. n quī je okamenel v členico (gl. pod quī2, adv.).

Quīnctius, mlajše Quīntius 3 (quīntus) Kvínkcij(ev), Kvíntij(ev), ime rimskega rodu; njegova najbolj znana predstavnika sta bila

1. Titus Quinctius Flaminīnus Tit Kvinkcij Flaminin, ki je l. 197 pri Kinoskefalah premagal makedonskega kralja Filipa, Perzejevega očeta: L.

2. Lucius Quinctius Cincinnatus Lucij Kvinkcij Cincinat (= Kodrasti), ki so ga l. 458 poklicali od pluga in ga imenovali za diktatorja v vojni proti Ekvom: L., Val. Max. Adj. Quinctia gens L. Kvinkcijev rod, Quinctia prata L., Val. Max., P. F. Kvinkcijevi travniki (onstran Tibere, imenovani po Luciju Kvinkciju Cincinatu). — Od tod adj. Quīnctiānus 3 Kvínkcijev: exercitus L. pod Kvinkcijevim pokroviteljstvom (tj. pod poveljstvom Lucija Kvinkcija Cincinata), illa omnia Quinctiana iniqua Ci.

quīndecim-virī -ōrum in -ûm, m (ixpt., pisano tudi quīndecim virī) kvindecímviri (kvindecimvíri), petnajsteri možje, petnajsterica (mož), petnajsteričniki, petnajsterično poverjeništvo za opravljanje kakega uradnega posla v Rimu

1. quindecim vir sacris faciundis Ap., Gell. (okrajšano XVviri S. F.) ali quindecimviri sacrorum Aug.; tudi samo quindecimviri T., Plin., Suet. petnajsterica (mož za opravljanje daritev), eden izmed treh velikih svečeniških kolegijev ali zborov (pontifices, augures in XVviri), ki je nadzoroval Sibiline knjige in ob nevarnosti iz njih razbiral potrebna spravna dejanja. Sprva sta to nalogo opravljala le dva svečenika (duoviri), po l. 367 deset (decemviri), od Sule dalje petnajst svečenikov; ti so skrbeli tudi za bogoslužje Velike matere (Magna Mater) ter potrjevali in posvečevali njene svečenike, ki so zato sami sebe imenovali sacerdotes quindecemvirales: Canīnius Gallus quindecimvirûm T. eden izmed … ; ločeno: quindecim Diana preces virorum curet H. Po tvorbi sg. quīndecimvir -ī, m kvindecímvir (kvindecimvír), petnajsteričnik, član petnajsterice: T.

2. quindecimviri agris dandis kvindecímviri (kvindecimvíri) za razdelitev zemljišč: Plin.

Quīntiliānus, starejše Quīnctiliānus -ī, m Kvin(k)tiliján, rimski priimek. Poseb. M. Fabius Quintilianus Mark Fabij Kvintilijan iz mesta Kalaguris v Hispaniji, predstojnik retorske šole v Rimu za časa Flavijcev, sloveč učitelj govorništva, prvi od države nastavljeni in plačani učitelj govorništva v Rimu; njegova najznamenitejša učenca sta bila Plinij mlajši in Juvenal. Napisal je tudi 12 knjig De institutione oratoria oz. Institutio oratoria (Vzgoja govornika): Plin. iun., Iuv., Mart., Aus. (ki ga na kratko imenuje tudi Fabius).

Quīntīlius 3, starejše Quīnctīlius Kvin(k)tílij(ev), ime starega rimskega patricijskega rodu, ki je izviral iz Albe. Njegova najbolj znana predstavnika sta

1. P. Quintilius Vārus Publij Kvintilij Var, konzul l. 13, od l. 5 po Kr. namestnik v Germaniji, padel l. 9 po Kr. v boju zoper Arminija v Tevtoburškem gozdu: T., Suet., Val. Fl.

2. Quintilius Vārus Kvintilij Var, rimski pesnik iz Kremone, Vergilijev in Horacijev prijatelj, zgled odkritosrčnega umetniškega kritika, umrl l. 23: H. Kot žensko ime Quīn(c)tīlia -ae, f Kvin(k)tílija: Cat.

Raetī (napačno Rhaetī) -ōrum, m Rétijci, skupno ime keltskih hribovskih plemen med Donavo, Renom, Lehom severno od Pada, ki so (nav. skupaj z Vindeliki) pogosto plenili po sosedni Italiji; l. 15 sta jih podjarmila Druz in Tiberij: L., T., H.; sg. kolekt.: accola Raetus Amm. Njihova dežela se je imenovala Raetia -ae, f Rétija; v 2. stoletju po Kr. je bila skupaj z Vindelicijo združena v eno provinco: T.; pl. Raetiae: Amm., Vop. — Od tod adj.

1. (nav.) Raeticus (Rhaeticus) 3 rétijski: vinum Plin., bellum Suet., arma O., Alpes T.

2. (redko) Raetus (Rhaetus) 3 rétijski: Alpes H.

repāgulum -ī, n (repangere)

1. prečnica, zavor(nic)a, ovira, pregrada, zapreka: igitur cum equites nihil praeter fugae circumspectantes praesidia vidisset longius Caesar, concito equo eos velut repagulum quoddam cohibuit Amm.

2. pl. (ker sta bili vselej po dve)
a) prečki, prečnici, prečnika, vtaknjena v podboje ali vereje ali namesto teh v zid, da so z njima zapirali vrata, zato od tod zatična prečnika, (vratna) zapaha: Pl., Ap., Amm. idr., in templo Herculis valvae clausae repagulis subito se ipsae aperuerunt Ci., solis equi pedibus repagula pulsant O.
b) dvojna prečnica, ograda, zapreka, pregrada, pregraja na tekališču, da konji niso mogli uhajati: O., Lucan., Sil., Ven.

3. metaf. zapah, zavora, zapora, omejitev: ille transversā mente mi hodie tradidit repagula, quibus ego iram omnem recludam Enn., omnia repagula pudoris officiique perfringere Ci.

4. škripec pri metalnici: repagula, quibus incorporati sunt funes, explicantes Amm.