Franja

Plīnius 3 Plínij(ev), ime rim. rodu. Njegovi najbolj znani predstavniki so:

1. C. Plinius Secundus (imenovan tudi maior starejši) Gaj Plinij Sekund (starejši), naravoslovec, avtor ohranjenega enciklopedičnega dela z naslovom Naturalis historia „Naravoslovje“ v 37 knjigah; umrl je ob izbruhu ognjenika Vezuv l. 79 po Kr., star 56 let: Plin. iun.

2. njegov nečak (sin njegove sestre) in posinovljenec C. Plinius Secundus (imenovan tudi iunior mlajši) Gaj Plinij Sekund (mlajši), rojen l. 62 po Kr. v Novem Komu (Novum Comum), v času Trajana cesarski namestnik v Bitiniji, avtor hvalnice na čast Trajanu in zbirke pisem, umrl ok. l. 114 po Kr.

3. Plinius Valeriānus Plinij Valerijan, zdravnik in pisec del o medicini; živel je malo pred obdobjem cesarja Konstantina. — Adj. Plīniānus 3 Plínijev: principatus duracinis quae Pliniana Campania appellat, in Belgica vero Lusitanis, in ripis etiam Rheni Plin.

Plōtīnus -ī, m (Πλωτῖνος) Plotín, filozof eklektik iz 3. stoletja po Kr., utemeljitelj novoplatonizma, avtor spisov, zbranih pod naslovom Enneades.

Plūtarchus -ī, m (Πλούταρχος) Plútarh, grški pisec, zgodovinar in filozof iz Hajroneje v Bojotiji, živel 46—120 po Kr.: Gell.

Poecile (poecilē) -ēs, f (tuj. ἡ ποικίλη στοά, tudi samo ἡ ποικίλη sc. στοά) Pisana (Poslikana) stóa (pokrito stebrišče, obzidano z ene strani) na glavnem trgu (agori) v Atenah, zgrajena ok. 460 pr. Kr., okrašena s poslikavami slavnih umetnikov; po tej šoli je dobila ime tudi Zenonova filozofska šola: huic Miltiadi, qui Athenas totamque Graeciam liberarat, talis honos tributus est, in porticu, quae Poecile vocatur N., hic Delphis aedem pinxit, hic et Athenis porticum, quae Poecile vocatur, gratuito, cum partem eius Micon mercede pingeret Plin., et tamen Athenis proxime et ante Poecilen porticum isto gemino obtutu circulatorem aspexi equestrem spatham praeacutam mucrone infesto devorasse Ap.

Polemō (Polemōn) -ōnis, m (Πολέμων) Polémon

1. grški filozof v Atenah, Ksenokratov učenec, Zenonov in Arkezilajev učitelj (okrog l. 300 pr. Kr.): Ci., H., Val. Max. — Od tod adj. Polemōnēus 3 (Πολεμώνειος) Polémonov: si Polemoneus, peccat Stoicus rei falsae adsentiens Ci.

2. kralj v Pontu: Suet., Eutr. — Od tod adj. Polemōniacus 3 polémonski: Pontus Aur., Eutr., Vop. (del Ponta).

Pōlliō (Pōliō) -ōnis, m Pólio (Polión), priimek več rimskih rodov. Poseb. znana sta

1. C. Asinius Pōlliō (tudi Pōlio) Gaj Azinij Polio(n), rimski državnik, vojskovodja, zgodovinopisec, pesnik, kritik, ustanovitelj prve javne knjižnice, Avgustov, Horacijev in Vergilijev prijatelj. Kot Cezarjev pristaš je sodeloval v bitki pri Farzalu, po Cezarjevem umoru je stopil na Oktavijanovo stran, bil l. 40 konzul in l. 39 je triumfiral nad Ilirci; po tem triumfu je živel umaknjeno kot zasebnik in umrl l. 4 po Kr.: Ci. ep., V., H., T. (Dial.), Cat., Plin., Vell.

2. Trebellius Pollio Trebelij Polio(n), eden od šestih kasnejših rimskih zgodovinopiscev, avtor zgodovine cesarstva od cesarja Hadrijana (vladal 117—138 po Kr.) do cesarja Karina (vladal 283—285 po Kr.): Vop.

Pompēī (in Pompēiī) -iōrum, m (pl. od Pompēius = „naselbina rodu Pompejev“) Pompêji, mesto v južni Kampaniji 20 km jugovzhodno od Neaplja; l. 79 po Kr. ga je zasul Vezuv(ij) ob svojem izbruhu, danes je večji del mesta izkopan: L., Sen. ph. — Od tod adj. Pompēiānus 3 pompêjski: vinum Plin.; subst.

1. Pompēiānum -ī, n (sc. praedium) Pompeján(um) = Pompêjsko, Ciceronovo podeželsko posestvo blizu Pompejev: Ci.;

2. Pompēiānī -ōrum, m Pompejáni, Pompêjci, preb. Pompejev: Ci.

Porcius 3 Pórcij(ev), ime rim. rodu. Njegovi najbolj znani predstavniki so:

1. M. Porcius Cato Censorius (Maior) Mark Porcij Kato(n) Cenzor(ij) (starejši), rimski državnik, vojskovodja, govornik, literat, znan kot strog cenzor (l. 184 pr. Kr.) in zaščitnik starorimskih šeg: Ci., N. idr.

2. M. Porcius Cato Uticensis (Minor) Mark Porcij Kato(n) Utiški (Utičan) (mlajši), pravnuk Katona starejšega, Cezarjev nasprotnik; po porazu v bitki pri Tapsu je l. 46 je v Utiki naredil samomor: S., Ci. ep., tudi samo Uticensis: Plin.

3. M. Porcius Laeca Mark Porcij Leka, Katilinov sozarotnik: Ci., S.

4. L. Porcius Licinus Lucij Porcij Licin, pretor l. 207, se je udeležil bitke proti Hazdrubalu pri Seni: L.

5. Porcius Licinus Porcij Licin, rimski pesnik okrog l. 100: Gell., isti imenovan tudi samo Porcius: Suet. ali samo Licinus; Ci.

6. Porcia Porcija, sestra Katona mlajšega, žena Domicija Ahenobarba: Ci. ep. — Kot adj. Pórcijev: lex Porcia Porcijev zakon je pod skupnim imenom združeval tri zakone, ki so dovoljevali provokacijo tudi zunaj rimskega obmestja in prepovedovali rimskega državljana za kazen bičati ali obglaviti: S., Ci., L., familia Vell., basilica L. Porcijeva bazilika blizu kurije (zgraditi jo je dal Kato(n) starejši).

Porphyriō(n) -ōnis, m (Πορφυρίων) Porfiríon

1. Gigant: H., Mart., Cl.

2. Pomponius Porphyrio (ali Porphyrion, Porfirion), eden od starejših komentatorjev Horacija, verjetno ok. 200— 250 po Kr.: Char.

Prīsciānus -ī, m Prisciján

1. Priscianus Caesariensis Priscijan iz Cezareje v Mavretaniji, latinski slovničar; živel je v času cesarja Anastazija (začetek 6. stol. po Kr.).

2. Theodorus Priscianus Teodor Priscijan, zdravnik; živel je v času cesarja Gracijana.

Prūdentius -iī, m Prudéncij, s polnim imenom Aurelius Prudentius Clemens Avrelij Prudencij Klemen(s) (Klement), krščanski pesnik iz mesta Kalaguris v Hispaniji (druga polovica 2. st. po Kr.): Sid.

Quīntīlius 3, starejše Quīnctīlius Kvin(k)tílij(ev), ime starega rimskega patricijskega rodu, ki je izviral iz Albe. Njegova najbolj znana predstavnika sta

1. P. Quintilius Vārus Publij Kvintilij Var, konzul l. 13, od l. 5 po Kr. namestnik v Germaniji, padel l. 9 po Kr. v boju zoper Arminija v Tevtoburškem gozdu: T., Suet., Val. Fl.

2. Quintilius Vārus Kvintilij Var, rimski pesnik iz Kremone, Vergilijev in Horacijev prijatelj, zgled odkritosrčnega umetniškega kritika, umrl l. 23: H. Kot žensko ime Quīn(c)tīlia -ae, f Kvin(k)tílija: Cat.

Raetī (napačno Rhaetī) -ōrum, m Rétijci, skupno ime keltskih hribovskih plemen med Donavo, Renom, Lehom severno od Pada, ki so (nav. skupaj z Vindeliki) pogosto plenili po sosedni Italiji; l. 15 sta jih podjarmila Druz in Tiberij: L., T., H.; sg. kolekt.: accola Raetus Amm. Njihova dežela se je imenovala Raetia -ae, f Rétija; v 2. stoletju po Kr. je bila skupaj z Vindelicijo združena v eno provinco: T.; pl. Raetiae: Amm., Vop. — Od tod adj.

1. (nav.) Raeticus (Rhaeticus) 3 rétijski: vinum Plin., bellum Suet., arma O., Alpes T.

2. (redko) Raetus (Rhaetus) 3 rétijski: Alpes H.

Rhōxolānī (Rōxolānī) -ōrum, m Roksoláni, sarmatsko ljudstvo, združeno v veliko plemensko zvezo, ki je živelo na področju današnje južne Rusije. V 1. st. pr. Kr. se je del Roksolanov naselil na ozemlju med Dnjeprom in Donavo, del pa se jih je naselil na področju današnje južne Romunije: Plin., T., Vop., Amm.

Sallustius (Sālustius) 3 Salústij(ev), ime rimskega plebejskega rodu, od katerega so poseb. znani

1. C. Sallustius Crispus Gaj Salustij Krisp, rojen l. 86 v Amiternu na Sabinskem, v mladih dneh razvpit potratnež in razkošnež, kot tribunus plebis l. 52 Ciceronov nasprotnik v Milonovi pravdi, privrženec Julija Cezarja. Ta mu je l. 49 vrnil senatorsko čast, potem ko ga je bil cenzor Apij Klavdij Pulher l. 50 izključil iz senata, menda zaradi njegovega nemoralnega življenja, dejansko pa iz političnih vzrokov. Leta 47 je bil propretor v Afriki, pozneje prokonzul v Numidiji, kjer je tako obogatel, da je po vrnitvi v Rim s pridobljenim bogastvom dal na vrtnem griču (collis hortorum) pri Solnih vratih (porta Salaria) zasaditi krasne vrtove, po njem imenovane horti Sallustiani, in zgraditi forum Sallustianum. Ko so ga Numidijci obtožili izsiljevanja, se je obsodbe rešil s Cezarjevo pomočjo. Po Cezarjevi smrti se je posvetil zgolj zgodovinopisju in izdal dela Bellum Catilinae, Bellum Iugurthinum in Historiae; zadnje delo, ki obsega pet knjig, se je ohranilo le v odlomkih. Umrl je l. 35: AUCT. B. AFR., Q., T., MART., GELL. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev, Salustija (objektni gen.), salustijánski: horti PLIN., T., sententia SEN. RH., brevitas Q., lectio GELL. Salustija (= Salustijevih spisov); subst. Sallustiānus -ī, m salústijevec, salustijánec, posnemovalec Salústija: SEN. PH.; od tod adv. Sallustiānē po salústijevsko (salustijánsko), po Salústijevo = po navadi salústijevcev (salustijáncev): PRISC.

2. Sallustius Crispus Salustij Krisp, pranečak prejšnjega in posinovljenec, v mladosti zloglasen zapravljivec in pohotnež, pozneje izvrsten trgovec, zelo darežljiv in ljubitelj lepega; vir njegovega bogastva so bili donosni rudniki in lepa posestva. Imel je velik vpliv pri cesarjih Avgustu in Tiberiju, umrl pa je l. 20. po Kr.: H., SEN. PH., T. Od tod adj. Sallustiānus (Sālustiānus) 3 Salústijev: aes Sallustianum PLIN. pridobivan(a) v Salustijevih rudnikih.

3. Cn. Sallustius Gnej Salustij, prijatelj Cicerona, s katerim je šel skupaj v pregnanstvo: CI. EP.

Salvius 3 Sálvij(ev), ime rim. rodu. Poseb. znan je M. Salvius Otho Mark Salvij Oto(n), rojen l. 23 po Kr., Neronov vrstnik, ki je dal umoriti cesarja Galbo in je sam zasedel cesarski prestol, vendar le za kratek čas; po bitki pri Bedrijaku je 16. aprila l. 69 po Kr. naredil samomor: SUET.

Sēius 3 Séj(ev), ime rimskega rodu. Poseb. znani so:

1. M. Seius Mark Sej, bogat rimski vitez, edil l. 74, Ciceronov in Atikov prijatelj: VARR., CI.

2. M. Seius Mark Sej, prijatelj Decima Bruta, je l. 52 tožil Lucija Savfeja: CI. EP.

3. Q. Seius Postumus Kvint Sej Postum; Klodij ga je dal zastrupiti, ker mu ni hotel odstopiti svoje hiše: CI.

4. Seius Tubero Sej Tubero(n), Germanikov legat, je bil l. 24 po Kr. obtožen rovarjenja, vendar so ga spoznali za nekrivega: T. – Od tod adj. Sēiānus 3 Séjev
a) = viteza Marka Seja: aedis, pastiones VARR.
b) = nekega Gneja Seja, ki je trdil, da ima konja, ki je potomec Diomedovih konj. Ta konj je prinesel pogubo tako njemu (l. 43 so ga usmrtili kot izobčenca) kot tudi vsem svojim poznejšim lastnikom; od tod preg.: ille habet equum Seianum GELL. ta ima Sejevega konja = ta človek nima sreče. Kot subst. nom. propr. Sēiānus -ī, m Seján = Sejev sin. Poseb. znan je L. Aelius Seianus Lucij Elij (Ajlij) Sejan, sin Seja Strabona, posinovljenec Elijevega (Ajlijevega) rodu, zloglasni in mogočni prefekt pretorijanske garde (praefectus praetorio), zaupnik cesarja Tiberija; l. 31 po Kr. je bil usmrčen, ker je hlepel po prevzemu cesarske oblasti: T., SUET. Od tod adj. Sēiāniānus 3 Sejánov, sejánski, sejanijánski: iugum, satellites SEN. PH.

serēnus 3 (iz *kseresnos, indoev. kor. *qser- goreti; prim. skr. kṣāraḥ goreč, jedek, kṣā́yati gori, gr. ξηρός, ξερός suh, lat. serēscere posušiti se)

1. jasen, veder, svetel, bister, čist, ne(s)kaljen (naspr. nubilus, nebulosus, imbricus): VARR., PH. idr., caelo sereno CI. EP., V., H., O., LUCR., PLIN., caeli in regione serena V., serena de parte caeli LUCR., caelo perfrui sereniore MART., tempestas ENN. AP. CI., SUET., tempestates ENN. AP. SERV., aër PLIN., lux L., V., lumen solis LUCR., dies SEN. TR., nox ENN. AP. FEST., CI., V., LUCR., ver, aestas V., autumnus PLIN., hiemes V., horae SIL., stella O., sidera LUCR., mundus SEN. TR., species mundi LUCR., pelagus V., aqua MART., nubes V. brezdežni, color PLIN. jasna, vox PERS.; act. = jasneč, vedreč, razjasnjujoč: Favonius PL.; subst. serēnum -ī, n jasnost, jasnina, vedrost, vedrina, jasno vreme, vedro vreme: CA., LUCAN., SIL., STAT., MART., GELL. idr., sereno L., SEN. PH., PLIN. ob jasnem nebu, kadar je nebo jasno, puro sereno SUET., deceptus fraude sereni V.; pesn. pl. serēna -ōrum, n vedrina, vedro vreme: soles et aperta serena V., caelique serena concutiat sonitu LUCR., nostris ingrata serenis VAL. FL.

2. metaf. jasen, vesel, miren, umirjen: frons tranquilla et serena CI., vultus O., H., CAT., LUCR., pectora, animus O., ore sereno adnuere MART., oculi, horae, imperium SIL., doctrina sapientum LUCR., vita LUCR., sereno vitae tempore CORN., laetitia IUST. ne(s)kaljeno, cumque serenus erit (sc. Augustus) O. dobre volje; occ. srečen: res SIL.

3.
a) kot naslov rimskih cesarjev serenus svetli: Iuppiter serenus MART. (o cesarju Domicijanu), serenissimo principi COD. TH. presvetlemu.
b) kot nom. propr. α) Serēnus -ī, m Serén, npr. αα) Annaeus Serenus Anej Seren, praefectus vigilum iz Neronovega obdobja, prijatelj Seneke mlajšega: SEN. PH., PLIN., T. αβ) Sammonicus Serenus Samonik Seren, učen in plodovit pisatelj iz obdobja Septimija Severa; od njegovega opusa se ni ohranilo nič: MACR., SID., SERV., ARN. αγ) njegov sin Q. Serenus Sammonicus Kvint Seren Samonik, pesnik iz obdobja cesarja Karakale, avtor poučne pesnitve De medicina praecepta v 1115 heksametrih: LAMP. αδ) A. Septimius Serenus Avel Septimij Seren, pesnik iz 3. stoletja po Kr., avtor pesnitve Opuscula ruralia: NON., SERV., SID., HIER. β) Serēna -ae, f Seréna, Stilihonova soproga, tašča cesarja Honorija: CL.

Servīlius 3 Servílij(ev), ime rimskega rodu, ki je izviral iz Albe. Poseb. znani so:

1. P. Servilius Priscus Structus Publij Servilij Prisk Strukt, konzul l. 495, je rimsko ljudstvo sicer pripravil do vojaškega službovanja, s tem ko mu je izposloval odlog plačevanja dolgov, vendar si pri strankah ni mogel zagotoviti stalne veljave; ko je bil l. 476 drugič konzul, je utrpel znatne izgube med naskokom na Janikul, ki so ga bili zasedli Vejci: L.

2. Q. Servilius Priscus Structus Kvint Servilij Prisk Strukt, diktator l. 435, je premagal Etruščane in osvojil Fidene (od tod njegov častni priimek Fīdēnās Fidenski); ko je bil l. 418 drugič diktator, je povsem porazil Ekve: L.

3. C. Servilius Structus Axilla Gaj Servilij Strukt Aksila, vojaški tribun s konzulsko oblastjo v letih l. 419, 418 in 417: L.

4. C. Servilius (Structus) Ahāla Gaj Servilij (Strukt) Ahala je na vso moč branil pravice rimskega senata in plemstva proti ljudskim tribunom in kot magister equitum Kvinta Cincinata l. 439 usmrtil rovarja Spurija Melija: CI., L.

5. Q. Servilius Ahala Kvint Servilij Ahala je kot diktator l. 360 premagal Galce, ki so prodrli do Rima: L.

6. C. Servilius Gaj Servilij je bil l. 219 med ustanavljanjem rimske naselbine v severni Italiji zajet od galskih Bojcev, ki so ga 15 let držali v ujetništvu: L.

7. Cn. Servilius Geminus Gnej Servilij Gemin, konzul l. 217, je padel v bitki pri Kanah l. 216: L.

8. C. Servilius Geminus Gaj Servilij Gemin, tribunus plebis l. 209, je kot prokonzul l. 203 svojega očeta Gaja Servilija (gl. št. 6) rešil iz bojskega jetništva: L.

9. M. Servilius Pulex Geminus Mark Servilij Puleks (Pulik) Gemin je bil l. 202 rimski poveljnik v Etruriji, l. 181 pa se je uspešno vojskoval z Ligur(ij)ci: L.

10. C. Servilius Gaj Servilj je bil l. 195 član rimskega odposlanstva, ki naj bi v Kartagini izpodrinilo Hanibala: L.

11. Q. Servilius Caepio Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), l. 140 konzul skupaj z Gajem Lelijem Modrim, je prelomil zavezo z Luzitan(ij)ci in dal zahrbtno umoriti pogumnega Viriata: VAL. MAX.

12. Cn. Servilius Caepio Gnej Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), konzul l. 106, je bil pobudnik zakona (lex Servilia iudiciaria), po katerem naj bi se izmed senatorjev in vitezov volilo po enako število sodnikov; l. 105 so ga v Galiji ob Rodanu premagali Kimbri (Cimbri), bil je obtožen plenjenja in obsojen na izgubo svojega imetja; končno je šel kot pregnanec v Smirno: CI., S., VAL. MAX., VELL., GELL., IUST.

13. Q. Servilius Caepio, Kvint Servilij Cepio(n) (Kepio(n)), nasprotnik Saturnina, Glavkije in Livija Druza, je skrbno pazil na pravice viteštva; umrl je l. 96 v zavezniški vojni v zasedi, ki mu jo je nastavil marzovski vojskovodja Pompedij: CI.

14. P. Servilius Vatia Publij Servilij Vatija (Vacija), nasprotnik tribuna Saturnina. Leta 78 je bil poveljnik proti Izavrom v Prednji Aziji; z zmago nad njimi in osvojitvijo številnih njihovih mest si je pridobil častni priimek Isauricus Izavrski. Pozneje je podpiral predlog Manilijevega zakona, glasoval za vrnitev Cicerona iz pregnanstva in bil naklonjen tudi Cezarju; umrl je l. 44 v visoki starosti: CI.

15. Njegov sin P. Servilius Isauricus Publij Servilij Izavrski, pretor l. 54, je bil l. 48 konzul skupaj s Cezarjem, kateremu je bil zelo vdan; l. 43 se je s Ciceronom povezal zoper Antonija, vendar pa so se pogledi in mnenja obeh zaveznikov dostikrat razhajali: CI., C., VELL.

16. P. Servilius Casca Publij Servilij Kaska, tribunus plebis l. 43, sozarotnik zoper Cezarja; menda je padel pri Filipih: SUET.

17. G. Servilius Glaucia Gaj Servilij Glavkija (Glavcija), pretor l. 100, prekanjen hudobnež, pobudnik zakona (lex Servilia) de pecuniis repetundis, pospeševalec Marijevih naklepov, je bil usmrčen l. 100 istega dne kot njegov somišljenik Saturnin: CI.

18. P. Servilius Rullus Publij Servilij Rul, tribunus plebis l. 63, je podal zakonski predlog (lex Servilia agraria) o prodaji italskega državnega zemljišča; Cicero je ta predlog pobijal v svojih treh govorih de lege agraria: CI.

19. M. Servilius Mark Servilij, konzul l. 3 po Kr.; Tiberij mu je l. 17. naklonil veliko dediščino: T.

20. Servilius Noniānus Servilij Nonijan, rimski zgodovinopisec, Perzijev sodobnik: Q.

21. Servilia Servilija,
a) tašča Kvinta Hortenzija: CI.
b) polsestra Katona mlajšega, soproga Marka Junija Bruta starejšega in mati Marka Junija Bruta mlajšega, Cezarjeva ljubica: CI. EP., SUET.
c) hči Gneja Servilija Cepiona (Kepiona): CI. EP. – Kot adj. Servílijev: lex (glej št. 12 in 17) CI., T., lacus CI., SEN. PH., FEST., P. F. (po nekem Serviliju imenovan) vodnjak na rimskem Forumu, na katerega so natikali glave izobčencev, horti Serviliani T. Servilijevi vrtovi (južno od Rima), familia PLIN.

Servius -iī, m (= „suženjski otrok“: servus) Sêrvij, od kralja Servija Tulija (gl. Tullius) rimsko ime, zlasti Sulpicijevega rodu (gl. Sulpicius). Neki Servius (Sulpicius) je bil pesnik in govornik: PLIN. IUN., te dicere possum (sc. inter doctos et amicos) ... Servi H., nec sunt minus improba Servi ... carmina O. Poleg Sulpicijev je pomemben še Servius Maurus Honōrātus Servij Maver Honorat (nav. imenovan le Servius Servij), učeni slovničar iz 5. stoletja po Kr., znameniti komentator Vergilijevih del.