Franja

ἀρτι-επής 2 ep. ki razločno govori, spreten v govorjenju, zgovoren, μύθων blebetač, bahač, širokoustnež.

εὔ-τροχος 2, ep. ἐύ-τροχος (τρέχω) 1. lepo tekoč, lepokolesen ἅρμα. 2. okreten, zgovoren γλῶσσα.

λεκτικός 3 (λέγω) za govorjenje sposoben, v govorjenju spreten, zgovoren; ἁρμονία recitativ (govorjenju podobno petje).

λόγιος 3 (λόγος) učen, izobražen, vešč, izkušen, zgovoren NT; ὁ λόγιος učenjak, zgodopisec, vedeževalec, prorok, τὸ λόγιον izrek (proročišča), besede NT.

περί-γλωσσος 2 (γλῶσσα) poet. zgovoren, spreten v govorjenju.

πιθανός 3 [πείθω] 1. act. a) o osebah: kdor lahko pregovori ali prepriča, zgovoren, prepričevalen, zanimiv, priljubljen, prikupljiv; komur se sme verjeti ali zaupati, vpliven, veljaven, λέγειν spreten v govoru; b) o stvareh: verjeten, sličen, naraven. 2. pass. kdor se da lahko pregovoriti, lahkoveren, poslušen, pokoren. – adv. -ῶς prepričevalno, zvesto.

πολύ-λογος 2 (λέγω) blebetav, zgovoren.

ῥητορικός 3 (ῥήτωρ) 1. govornikov, govorniški, ἡ ῥητορική zgovornost, govorništvo. 2. zgovoren; ὁ govornik. – adv. ῥητορικῶς kakor govornik, zgovorno.

στρεπτός 3 (adi. verb. od στρέφω) 1. a) zavit, spleten, (močno) tkan; b) gibljiv, upogljiv, vodljiv φρένες, okreten, zgovoren γλῶσσα. 2. subst. ὁ στρεπτός, pl. τὰ στρεπτά: a) vratna verižica, ovratnica (nakit odličnih Perzijanov); b) presta, povitice (pecivo).

στωμύλος 2 (στόμα) kdor ima dober jezik, zgovoren.

φιλό-μῡθος 2 (μῦθος) ki ljubi bajke (pravljice), zgovoren, gostobeseden.