Franja

ἀρητήρ, ῆρος, ὁ (ἀράομαι) ep. molilec, svečenik.

δᾳδ-οῦχος, ὁ (δᾴς, ἔχω) svečenik, ki je držal ob elevziških misterijih plamenico, baklonosec.

Εὔ-μολπος, ὁ Pozejdonov sin, trakijski kralj in svečenik, ki je uvedel elevzinske misterije; njegovi potomci so Εὐμολπίδαι, οἱ.

θυη-πόλος, ὁ (θύος, πέλω) darovalec, svečenik, duhovnik.

θυτήρ, ῆρος, ὁ (θύω) poet. darovalec, svečenik, duhovnik, ki žrtvuje.

ἱεράομαι d. m., ion. ἱράομαι (ἱερός) sem svečenik (svečenica) θεοῦ.

ἱερεύς, έως, ὁ, ion. ep. ἱρεύς, gen. ῆος (ἱερός) duhovnik, svečenik (ki se je tudi bavil z razlaganjem božje volje).

ἱερο-φάντης, ου, ὁ, ion. ἱροφάντης (φαίνω) veliki duhovnik, (vrhovni) svečenik, svečenik, hierofant τινός.

Κάλχας, αντος, ὁ [voc. Κάλχαν] Testorov sin, svečenik in vedeževalec v grškem taboru pred Trojo.

κλῃδουχέω poet. sem ključar, svečenik(ica), predstojnik(ica) svetišča.

κλῃδοῦχος, ὁ, ἡ poet. ključar, svečenik(ica), predstojnik(ica) svetišča.

Κορύβᾱς, αντος, ὁ svečenik frigijske boginje Kibele, katero so častili z divjim plesom in bučno godbo.

Μάγος, ὁ [iranskega izv., starperz. maguš] mag, svečenik pri Medih in Perzijanih. – Magi so se bavili z znanostjo (posebno z zvezdoznanstvom) in z vražami, zato pomeni beseda tudi: a) modrijan, zdravnik, astrolog; b) čarovnik, razlagalec sanj, slepar, vražar.

Μουσαῖος, ὁ bajni pesnik slavospevov na bogove, prorok in svečenik iz Atike.

Πάν-θοος, ὁ, skrč. Πάνθους, ου Apolonov svečenik v Troji. – Πανθοΐδης ου, ὁ njegov sin (Polidamant in Evforb).

πρό-μαντις, εως, ion. ιος, ὁ, ἡ 1. adi. ki (na)prej napove ali prorokuje, Δίκα napovedujoča se Pravičnost. 2. subst. svečenik (-ica), ki prorokuje v imenu boga (Pitija v Delfih), prva prorokovalka, namestnica prorokujočega božanstva.

πρό-πολος, ὁ, ἡ (πέλω) ion. poet. služabnik, sluga, služkinja, svečenik (-ica), predstojnik.

πρόσ-πολος 2 (πέλω) služeč; subst. ὁ, ἡ sluga, služabnik (-ica), spremljevalec (-valka), svečenik (-ica).

πυρφόρος 2 (φέρω) 1. ki nosi ogenj, ki vihti plamenico; subst. ognjenosec, bakljonosec; pri Spartancih svečenik, ki je nosil darilni ogenj pred vojsko, μηδὲ πυρφόρον περιγενέσθαι niti ognjenosec se ni rešil (v zaznamovanje popolnega poraza). 2. ki ogenj meče ali vihti; a) o osebah: Ζεύς ki meče strele, Καπανεύς ki vihti plamenico, πυρφόρος θεός bog, ki prinaša mrzlico in pogubo; b) o stvareh: βέλος ognjena puščica, αἴγλαι baklje, plamenice.

Χρῡ́σης, ὁ Apolonov svečenik v Hrizi.