Franja

ἐθισμός, ὁ navada, šega, običaj.

ἔθος, ους, τό navada, običaj, šega, ἐν ἔθει ἐστί τινι običajno je pri kom.

ἦθος, ους, τό [Et. poleg ἔθος, gl. ἔθω] 1. a) navadno bivališče, stanovanje, sedež; b) dežela, domovina, stan, mesto; pri živalih: hlev, staja, svinjak, pašnik. 2. navada, šega, običaj. 3. značaj, mišljenje, življenski nazori.

θέμις, ιστος, ἡ [Et. kor. dhē, gl. τίθημι, lat. fētiālis. – Obl. acc. θέμιστα, θέμιν; pl. ep. θέμιστες, θέμιστας]. 1. kar je postavljeno ali določeno; a) božje pravo, postava, pravica, zakon; red, običaj, šega; θέμις ἐστί prav(ično) je, navada je, šega je, sme se, ἣ θέμις (ἐστί) kakor je prav, οὐ γὰρ θέμις αὐτῷ ni njegova navada, οὐ θέμις γίγνεται ni dovoljeno, ne sme se; tudi indecl. φασὶ θέμις εἶναι; b) sodišče ἵνα σφ' ἀγορή τε θέμις τε ἤην, Διός zakoni Zevsa, ki jih javlja po prorokovanju. 2. pl. a) odredbe, zakoni, postave οἵ τε θέμιστας εἰρύαται; b) sodba, razsodba, κρίνω σκολιὰς θέμιστας sodim krivično ali pristranski; c) pristojbine τελέω.

θεράπων, οντος, ὁ [Et. kor. θερα, sor. θρησκεία verski običaj, češčenje] sluga, služabnik, hlapec, strežaj, sobojevnik, tovariš, oproda, οἱ θεράποντες spremstvo; Διός kralji, Ἄρηος oprode, borilci.

θεσμός, ὁ (gl. θέσις) 1. ep. mesto, kraj, kamor se kaj postavlja. 2. postava, zakon, običaj, navada, naredba, ukaz, zapoved. 3. ustanova, uredba.

νόμαιον, τό in pl. ion. običaj, šega, navada.

νομίζω [fut. νομιῶ itd.] (νόμος) 1. priznavam kot običaj, smatram za šego (navado), po navadi upotrebljam, rabim φωνήν, ἀσπίδα, imam navado, navajen sem τιμᾶν; sprejemam, uvajam kot običaj, kot zakon, odrejam, ukazujem; pass. νομίζεται navada (šega, običaj, običajno, prav) je, obred veli; νομιζόμενόν ἐστι šega je, navada je; νομιζόμενος običajen, navaden, τὰ νομιζόμενα običaj, navada, odredba, običajna plača; τὰ νομισθέντα ἀεί nikoli ne zanemarjen običaj, θεοῖς bogovom dolžne daritve; včasih se rabi kakor χρῆσθαι z dat: νομίζουσιν Αἰγύπτιοι οὐδ' ἥρωσι οὐδέν nimajo nič določenega za heroje, ne časte herojev, slično φωνῇ νομίζουσιν Σκυθικῇ rabijo, govore odnekdaj skitski jezik. 2. a) pripoznavam koga za kaj, smatram za kaj τινά τι; b) mislim, menim; pf. prepričan sem, uverjen sem z acc. c. inf.; c) θεούς verujem v bogove, priznavam bogove; d) νόμιζε s pt. = εὖ ἴσθι; Ksen. An. VI. 6, 24 νόμιζε ἄνδρα ἀγαθὸν ἀποκτείνων(pa tudi ἀποκτείνειν); pass. smatram se za lastnino τινός, posvečen sem komu; πρός τινος sem (veljam) pred kom.

νόμιμος 3 (νόμος) 1. običajen, navaden, zakonit, postaven. 2. pravičen, pravicoljuben, pošten, vrl ἄνθρωποι. – subst. τὸ νόμιμον in τὰ νόμιμα običaj, navada, zakoni, zakonite odredbe, dolžnosti, načela.

νόμισμα, ατος, τό (νομίζω) 1. običaj, naredba, naprava, šega. 2. denar, kovani novci NT.

νόμος, ὁ (νέμω) 1. a) običaj, šega, navada, νόμος ἐστίν = ἐν νόμῳ ἐστίν navada je, τινί nekdo je navajen, κατὰ νόμον po šegi; b) red, pravica, χειρῶν νόμος pravica pesti (močnejšega), boj, spopad, tepež, ἐς χειρῶν νόμον ἀφικνέομαι spopadem se, spustim se v boj. 2. načelo, pravilo, predpis, odredba, zakon, postava, παρὰ τοὺς νόμους proti zakonom, κατὰ τοὺς νόμους po zakonih, νόμον τίθημι dajem postavo, νόμον λύω odpravljam zakon. – NT Mojzesova postava, nravni zakon, obredni zakon, stari zakon, οἱ ἐκ νόμου Judje. 3. način petja, napev, melodija, petje, pesem.

ὅσιος 3 in 2 [Et. part. praes. od es-, biti, gl. ἐτεός, ἐτάζω] 1. po božjem ali naravnem pravu zapovedan (določen, dovoljen), lat. fas; ὅσιόν ἐστιν sme se, dovoljeno je, οὐχ ὅσιόν ἐστιν greh je. 2. po naravi (sam po sebi) svet (opp. ἱερός posvečen), pobožen, bogaboječ, veren, vesten, nraven, οὐχ ὅσιος grešen, brezbožen, κεῖρες ὅσιαι očiščene (čiste) roke NT –. adv. ὁσίως po božjem pravu dovoljeno, sveto, pošteno, ὁσίως ἔχει τινί dovoljeno je po božjem pravu, svet običaj je za koga.

παρα-δοχή, ἡ kar smo prejeli, običaj, navada.

πάτριος 3 in 2 (πατήρ) 1. očeten, očetov(ski), po očetu podedovan. 2. domač, domovinski, deden, običajen, τὸ πάτριον starodavna ustava (kakor so jo imeli predniki), πάτριόν ἐστι stara navada (običaj) je, κατὰ τὸ πάτριον po domačem običaju.

συνήθεια, ἡ 1. (zaupno) občevanje, druženje, prijateljstvo, zaupnost. 2. navada, šega, običaj, vajenost, veščina.

τρόπος, ὁ (τρέπω) 1. obrat, okret, mer, smer διώρυχες παντοίους τρόπους ἔχουσιν, πάντα τρόπον na vse strani; pl. udarci usode. 2. način, lastnost; bistvo, značaj, način življenja ali mišljenja, vedenje, navada, običaj, kakovost, posebnost χειμῶνος. – adv. τρόπον λόγχης (na način) kakor sulična ost, τὸν αὐτὸν τρόπον na isti način (= τῷ αὐτῷ τρόπῳ); τίνι τρόπῳ, τίνα τρόπον kako? οὐδενὶ τρόπῳ nikakor ne, na noben način, ἐκ παντὸς τρόπου, παντὶ τρόπῳ na vsak način, (κατὰ) πάντα τρόπον vsekako, τρόπον τινά nekako, v nekem oziru, ἐξ ἑνός γε τρόπου vsaj na en način, μετὰ ὁτουοῦν τρόπου na katerikoli način, οὐκ ἀπὸ τρόπου zelo primerno, πάντας τρόπους na vse mogoče načine, ἀπὸ τρόπου neprimerno, πρὸς τρόπου τινός po njegovem mišljenju (želji, okusu).