Franja

Ἀργαδεῖς, έων, οἱ starojonska občina v Atiki.

Ἄφιδνα, ἡ Ἄφιδναι αἱ atiška občina; preb. Ἀφιδναῖος, ὁ.

Ἀχαρναί, αἱ atiška občina (δῆμος).

Γελέοντες, οἱ stara atiška občina.

δῆμος, ὁ [Et. dor. δᾶμος, kor. dā(i), de-liti = oddelek] 1. občina, zemlja, ozemlje, država, pokrajina; v Atiki: okraj, občina. 2. narod, ljud, občina (prebivavci), preprosto ljudstvo v nasprotju s plemenitniki; δήμου ἀνήρ človek iz naroda; ὁ δῆμος τῶν στρατιωτῶν prostaki. 3. demokratija, ljudska stranka, ljudovlada.

ἐκκλησία, ἡ (ἐκ-καλέω) 1. a) ljudski zbor, skupščina, vojni zbor; ἀναστῆσαι odpustiti; ἐγένετο se je izvršila; b) judovska občina, cerkev NT. 2. zborišče, zbornica.

Θρῖα, ἡ atiška občina; adi. Θριάσιος 3 triaziski, πεδίον ravan med Trijo in Elevzino, Θριᾶσι v Triji, Θριῶζε v Trijo.

ἰδιώτης, ου, ὁ (ἴδιος) 1. adi. a) brezposeln, brez dela, zaseben, privaten; b) neizkušen, neizveden ἰατρικῆς, ὄχλος dninarji. 2. subst. a) poedinec, posameznik, posamezen državljan, plebejec; pl. narod; opp. občina, država; b) zasebnik, navaden državljan (brez dostojanstva), opp. βασιλεύς itd.; prostak (vojak), opp. στρατηγός; c) v nasprotju z onim, ki se bavi z umetnostjo ali vedo: neizvedenec, neizvežbanec (opp. χειροτέχνης), lajik τινός, κατά τι; prozaik (opp. ποιητής Pl. Phaedr. 258 d; Conv. 178 b), nezdravnik (opp. ὁ ἰατρός); d) nerodnež, šušmar.

κοινός 3 in 2, ep. tudi ξυνήιος, ξυνός [Et. iz kom-jó-s, sor. lat. com-, cum] I. o stvareh: skupen, vzajemen; splošen, navaden, občen, splošno znan, splošno veljaven, kar se sme vsem povedati; javen, državen; NT preprost, nizek, neumit, nečist, nesvet. – subst. 1. τὸ κοινόν skupnost, celota; a) občina, zveza, zbrana vojska, država, vlada; b) občna korist, skupno premoženje, državni dohodki; ἀπὸ κοινοῦ α.) iz skupnega premoženja, iz državne blagajne; β.) po ljudskem sklepu; γ.) na državne stroške (tudi ἐκ κοινοῦ), ἐν κοινῷ javno. 2. τὰ κοινά državne zadeve, država, državni uradi (uprava, blagajna), πράττω τὰ κοινά bavim se z državnimi zadevami, τὰ κοινὰ διοικέω upravljam (krijem) skupne potrebščine (izdatke). II. o ljudeh: 1. istoroden, soroden. 2. soudeležen, tovariš, sodrug. 3. nepristranski, pravičen, družen, prijazen, uslužen, priljuden. 4. kdor se z vsakim druži, preprost, podel. III. adv. κοινῶς, κοινῇ 1. skupno z, skupaj. 2. javno, v imenu države, na skupne stroške. 3. istočasno, vzajemno.

κολώνη, ἡ ep. poet., κολωνός, ὁ [Et. lat. collis iz colnis, kor. qele-, kvišku moleti] ion. grič, hrib, gora; gomila; ὁ Κολωνός (sc. δῆμος) grič in občina severno od Aten, Sofoklejev rojstni kraj.

Λεοντίς, ίδος, ἡ atiška občina.

Λεωντίς, ίδος, ἡ atiška občina.

Μελίτη, ἡ 1. atiška občina (δῆμος). 2. otok Malta.

Οἴη, ἡ 1. vas na Ajgini. 2. atiška občina (δῆμος), Οἰᾶτις νομός Ojatski pašnik.

Παλλήνη, ἡ 1. zapadni del polotoka Halkidike. 2. atiška občina (δῆμος); preb. Παλληνεύς, ὁ, adi. fem. Παλληνίς, ίδος pridevek Atene, ki je imela tam svoje svetišče.

πόλις, ἡ, ep. πτόλις [Et. staroindsko pūr, púra-m, trg, trdnjava. – Obl. at. πόλεως, πόλει, πόλιν, πόλι; πόλεις, πόλεων, πόλεσι, πόλεις; ep.: gen. πόλιος, πτόλιος, πόληος, dat. πόληι, πτόλεϊ, acc. πτόλιν, pl. πόλιες, πόληες, πολίων, πολίεσσι, πόλιας, πόληας; ion.: dat πόλι, pl. πόλισι, acc. πόλις; poet. gen. sg. πόλεος]. 1. mesto; pos. a) glavno mesto (Atene, Troja); b) mestni grad, zgornje (utrjeno) mesto (= ἀκρόπολις); c) trdnjava; d) rojstno mesto. 2. domača dežela, domovina, občina, (svobodna) država; τὰ τῆς πόλεως (πράγματα) državne zadeve, državni posli, državna uprava. 3. meščani, državljani.

πόλισμα, ατος, τό (πολίζω) 1. utrdba, mestece, mesto. 2. OC 1496 meščanstvo, občina.

Ῥαμνοῦς, οῦντος, ὁ atiška občina.

Φλύᾱ, ἡ atiška občina. – Φλυῆσιν v Flii.

φῡλή, ἡ (φύω) 1. narod, rod, pleme, občina, okraj, soseska, lat. tribus. 2. oddelek, krdelo vojakov, vojska.