Franja

ἀνά, apok. ἄν, pred ustniki ἄμ [Et.: lat. an, neločlj. predp. an-helare, dihniti, nem. an, strsl. vъ- iz n̥, v sestavlj. ą-] I. adverb. na tem, na to, gori (pogosto je le na videz adv., kadar stoji v tmezi). II. praep. (stoji tudi za samostalnikom brez anastrofe) 1. z gen. na, ob, po, ep. samo ἀνὰ νηὸς βαίνειν na ladjo stopiti. 2. z dat. ep. poet. na, gori na (kje?); χρυσέῳ ἀνὰ σκήπτρῳ na žezlu; ἂμ βωμοῖσι na oltarju. 3. z acc. a) krajevno: na (od spodaj gori), nad, preko, črez, skoz: ἀνὰ ποταμόν po reki navzgor; ἀνὰ ἄστυ po mestu; ἄν τε μάχην v boj; ἀνὰ δῆμον πτωχεύω beračim pri vsem narodu, ἀν' Ἑλλάδα po vsej Greciji; ἀνὰ τὴν ἤπειρον povsod na celini; ἀνὰ πρώτους med prvimi; ἀνὰ θυμόν v srcu; ἀνὰ στόμα ἔχειν imeti vedno na jeziku, govoriti o čem; b) časovno: ἀνὰ πᾶσαν τὴν νύκτα (skozi) vso noč; ἀνὰ πᾶσαν ἡμέραν vsaki dan; ἀνὰ τὸν πόλεμον τοῦτον tekom te vojske (v tej vojni); ἀνὰ χρόνον počasi, polagoma, tekom časa; ἀνὰ πᾶν ἔτος vsako leto; c) pri števnikih (distributivno): ἀνὰ δύο po dva; ἀ. τέτταρας po štirje; ἀνὰ ἑκατόν po sto; d) pren. ἀνὰ κράτος kolikor morem, na vso moč, v diru; ἀνὰ μέρος premenjema, po vrsti; ἀνὰ λόγον razmerno.

ἀριθμέω (ἀριθμός) [fut. ἀριθμήσομαι (pass.), inf. aor. pass. ep. ἀριθμηθήμεναι] 1. štejem, na-, seštevam, δίχα razdelim na dva enaka dela; pass. dam se (pre)šteti; med. štejem (tiho) pri sebi. 2. štejem med, prištevam k τινῶν, εἴς τινας.

αὐχήν, ένος, ὁ 1. tilnik, vrat. 2. zemeljska, morska ožina, medmorje, ozka dolina, soteska. 3. kraj, kjer se deli reka na dva rokava.

γίγνομαι d. m. [Et. iz g'enē, g'eno; lat. gigno, nātus iz gnatus, nāscor, nem. Kind, Knabe; gršk. še κασί-γνητος, γνωτός, γνήσιος, γόνος. – Obl. fut. γενήσομαι, aor. ἐγενόμην, pf. γεγένημαι, γέγονα; ep. aor. 3 sg. γέντο, iter. γενέ-σκετο, pf. 3 pl. γεγάᾱσι, inf. γεγάμεν, pt. γεγαώς, ῶτος, υῖα, plpf. 3 du. γεγάτην; poet. pf. pt. γεγώς, ῶσα, gen. ῶτος; NT aor. ἐγενήθην; ion. γίνομαι] I. postanem, nastanem 1. rodim se; ἐκ, παρά, ἀπό τινος: rodim se komu, izviram od koga; εἴκοσιν ἔτη γεγονώς 20 let star; pf. pogosto s prez. pomenom εὖ, καλῶς; sem plemenitega rodu. 2. o stvareh: nastanem, sem, nastopim ἄνεμος, dogodim se, pripetim se, zgodim se, rastem, vršim se μάχη, ἀγορή, πόλεμος; τὰ γιγνόμενα ἐν ἀγρῷ pridelek, dobitek; o dohodkih in denarju: do-, prihajam, dotekam, καρποὶ οἱ ἐκ τῶν ζῴων γιγνόμενοι dohodki od živine, τὸ γιγνόμενον dohodek, dobiček, izkupilo, zaslužek, prejemek, τὰ γεγενημένα, τὰ γιγνόμενα dogodki, preteklost, resnica; λέγω τὰ γιγνόμενα povem resnico; τὸ γενησόμενον uspeh; γίγνεταί τινι (z inf. ὡς, ὅτι) mogoče je (komu); o času: pridem, minem, potečem; ἐν ταῖς γιγνομέναις ἡμέραις v dneh, ki so bili k temu potrebni (sledeče dni); o številu: znesem, znašam, οἱ γενόμενοι δασμοί došli davki, dac; ἀριθμὸς γεγονώς skupno število; πλείους ἐγίγνοντο tvorili so večino; ἐγένοντο οἱ σύμπαντες vseh skupaj je bilo. II. pridem v kako stanje, sem, postanem kaj 1. s subst. in adi.: δηίοισι χάρμα; πάντα izpreminjam se v vse mogoče stvari; παντοῖος na vso moč si prizadevam; ἐγένοντο ἄνδρες ἀγαθοί izkazali so se kot vrli možje; τὰ ἱερὰ οὐ γίγνεται žrtve so neugodne, εὖ γίγνεται se srečno izvrše, so ugodne; τὴν ἡλικίην pridem v moško dobo. – Pomni zlasti zveze s subst. κλοπεύς, κωλυτής, κτείνας γίγνομαι itd. = κλέπτω, κωλύω, κτείνω itd. 2. z adverbi: εὖ (κακῶς) γίγνεται po volji, srečno (slabo) se mi izvrši kaj, se izteče, srečno se razvija (moj položaj), ἐγγύς pridem blizu, ἡ μάχη οὕτως ἐγένετο se je tako izvršila, ἄνω γίγνομαι pridem gori (ἐκεῖ tja, ὄπισθεν za hrbet, πέραν na ono stran); τρίχα ali τριχῇ γίγνομαι razdelim se v tri dele; δίχα γίγνομαι razdelim se v dva dela, ločim se. 3. z zavisnimi skloni: a) gen. νίκη γίγνεταί τινος pripade komu; γίγνομαί τινος pridem pod koga (v njegovo oblast); ἐμαυτοῦ (ἐν ἐμαυτῷ) γίγνομαι pridem k sebi, do zavesti, zavem se, ohrabrim se, pomirim se; τῶν δικαστῶν postanem (sem) sodnik; ἐλπίδος μεγάλης trdno se nadejam; b) z dat. τινί pripade mi kaj v delež, τιμωρίη μοι γίγνεται trpim kazen; γίγνομαί τινι pridem komu v roke; c) z acc. ἐμὲ χρεὼ γίγνεται potrebujem česa. 4. s predlogi: ἀπό τινος pridem od (dovršenega dela), vrnem se, ἀπὸ δείπνου pridem od obeda, odobedoval sem; διά τινος peljem skozi ὁδός, δι' ἔχθρας sprem se s kom, δι' ὀργῆς τινί razsrdim se nad kom; εἰς Λακεδαίμονα odidem v L.; ἔν τινι pridem kam, sem med ljudmi, ἐν πολέμῳ nahajam se v vojski, ἐν ἐμαυτῷ gl. 3 a; ἐν ποιήσει pečam, bavim se s čim, ἐν πείρᾳ občujem s kom, ἐξ ἀνθρώπων umrjem, ἐξ ὀφθαλμῶν izginem izpred oči; ἐπὶ τοῦ ὄρους pridem na goro; ἐπί τινι pridem komu v pest, (pod njegovo oblast), postanem odvisen od koga (ἐπὶ βασιλεῖ); κατά τι pridem kam; μετά τινος prestopim h komu; παρά τι opiram, naslanjam se na kaj; περί τι bavim se s čim, περί τινα pridem v bližino koga; πρός τινι lotim se česa, dospem kam; σύν τινι pridružim se komu; ὑπέρ τινος sem nad kom; ὑπό τινι pridem pod oblast koga.

δαίομαι ep. ion. poet. [Et. kor. dā(i), gršk.: δατέομαι, δαίς, δαίτη, δαιτρός, δαίνυμι; nem. Zeit, stvn. zît iz dī-t. – Obl. fut. δᾰ́σομαι, aor. ἐδασάμην, (ep. tudi σσ), pf. 3 sg. pass. δέδασται, 3 pl. δεδαίαται]. 1. med. a) podelim, razdelim zase τινί τι; τρεῖς μοίρας τι razdelim kaj na tri dele; b) (raz)trgam, (raz)mesarim. 2. pass. razdeljen sem, δίχθα na dva dela; δαίεταί μοι ἦτορ srce mi poka.

δί-γλωσσος 2 vešč dveh jezikov, dva jezika govoreč, dvojezičen.

δίδῠμος 3 in 2 [Et. δι (gl. δίς) + δυ-μος] dvojen, dvojnat, dva, oba; pl. οἱ δίδυμοι dvojčki; jajca.

δι-όργυιος 2 (ὀργυιά) dva sežnja dolg, visok, globok.

δί-πηχυς, υ [gen. -εος, n. pl. -χεα, -χη] dva vatla dolg.

δί-πλεθρος 2 dvopletrski, dva pletra velik, dolg.

δι-πλόος 3, skrč. διπλοῦς, ἡ, οῦν, ion. διπλέη, comp. NT διπλότερος dvakrat hujši [Et. lat. duplus, od kor. pel "falten", nem. zwiefaltig; διπλάσιος iz διπλάτιος] 1. a) dvogub, dvojnat, dvojen; διπλῆν παίω še enkrat (drugikrat) udarim, χλαῖνα obleka, ki se da dvakrat ogrniti; b) medsebojen, od obeh strani, διπλῇ χειρί drug od roke drugega; pl. dva, oba. 2. dvoumen, lokav, prekanjen, zvijačen; subst. τὸ διπλοῦν dvojno, dvojina.

δί-πους, ποδος, ὁ, ἡ 1. dvonog. 2. dva črevlja dolg.

(δίπτυξ), δί-πτυχος 2 (πτύσσω) ep. ion. dvakrat, v dve gubi preganjen, dvoguben, dva; δίπτυχα (acc.) ποιῶ zganem, zložim v dve gubi; zavijem meso v dvojno mezdro.

δισσ-άρχης, ου, ὁ poet. βασιλῆες, dva vladarja (Agamemnon in Menelaj).

δισσός 3 [Et. iz διχjος], at. διττός, ion. διξός 1. dvojen, dvojnat, dvogub; v pl. oba, dva. 2. dvoumen, dvoličen.

δι-τάλαντος 2 dva talenta težek ali vreden.

διφάσιος 3 [Et. δι, φαίνω] ion. dvogub, dvojnat; pl. dva.

δίχα [Et. podaljš. δί] 1. adv. a) narazen, v dva dela razdeljeno ali ločeno, na dvoje, vsaksebi, ἠρίθμεον razdelil sem jih na dve krdeli; δίχα πρίω razžagam, δίχα ποιέω ločim, delim, δίχα ἐκ πάντων popolnoma sam, pred vsemi drugimi; b) nesložno, različno, nasprotno, δίχα σῆς γνώμης drugače nego ti misliš; δίχα γίγνομαί τινος ločim se od koga, δίχα αἱ γνῶμαι ἐγίγνοντο mnenja so bila različna. 2. praep. z gen. (nav. zapostavljen) ločen od, daleč od, brez, πόλεως brez zapovedi (ukaza) meščanstva.

διχῇ = δίχα adv. ločeno, na dvoje, na dva dela.

διχθά adv. (δίχα) ep. v dva dela, na dvoje razdeljen, dvojno; διχθὰ δέ μοι κραδίη μέμονε na dve strani mi srce hrepeni = omahujem med dvema sklepoma.