-
Κῡ́μη, ἡ 1. mesto v Elidi. 2. mesto v Kampaniji (Cumae); preb. ὁ Κυμαῖος.
-
κύμινδις, ιδος, ὁ ep. neznan ptič, gl. χαλκίς.
-
κυμινοπρίστης, ου, ὁ kdor cepi kumin, skopuh.
-
κυν-ηγ-έ-της, ου, ὁ, dor. κυνᾱγέτης (κύων, ἄγω) ki vodi pse, lovec.
-
κυνίσκος, ὁ (demin. od κύων) psiček.
-
Κυνίσκος, ὁ priimek spart. kralja Zevksidama.
-
κυνο-ραί-σ-της, ου, ὁ (ῥαίω) ep. pasja uš.
-
κυν-ώπης, ου, ὁ, fem. κυν-ῶπις, ιδος [voc. masc. κυνῶπα] (ὤψ) ep. pasjih oči, pesjan, nesramnik (-ica).
-
Κυπαρισσήεις, εντος, ὁ mesto v Elidi.
-
κύπαττις ajol. = κυπασσίς, ίδος, ὁ obleka za vojno.
-
κύπερος, ὁ ion. neka blagodišeča rastlina (s katero so Skiti umrle kralje mazilili).
-
κῡ́ριος 3 in 2 (κῦρος) 1. adi. a) o stvareh: ki ima popolno ali dejansko veljavo, pravomočen, veljaven δίκαι, določen, dogovorjen, napovedan ἡμέρα, pristojen, spodoben τάφος; b) o osebah: ki ima pravico, popolno oblast ali moč nad čim, močen, mogočen, vpliven, gospodujoč, upravičen, κύριός εἰμί τινος imam pravico (moč, oblast), morem, imam v oblasti, οὐκ ἔσεσθε κύριοι καταλῦσαι ne bodete mogli, κύριός εἰμι τῆς καταλύσεως odločitev o miru je v mojih rokah, κύριόν σε ἵστημι τῶν τέκνων vrnem ti otroke, κύριος καθίσταμαι imam oblast, vladam, smem. 2. subst. ὁ κύριος gospod(ar), vladar, Gospod ali Kristus, mož, soprog; ἡ κυρία razpolaganje τινός, gospodarica, gospa, redna narodna skupščina; τὸ κύριον zakonita oblast, odredba; pl. zakoni τῆς γῆς, vlada; τὰ κυριώτατα najglavnejše, glavni stan (kjer stanuje poveljnik). 3. adv. κυρίως veljavno, natančno, po pravici.
-
Κύρνος, ἡ 1. otok Korsika; preb. ὁ Κύρνιος. 2. mesto na Evboji.
-
Κῦρος, ὁ Kir 1. Starejši, ustanovitelj perzijskega kraljestva (559-529 pr. Kr.). 2. Mlajši, sin Dareja II., ki je padel pri Kunaksih l. 401. pr. Kr.; adi. Κύρειος 3 Kirov, οἱ Κύρειοι Kirove čete.
-
κύφων, ωνος, ὁ (κυφός) jarem, telege.
-
Κύψελος, ὁ korintski tiran, oče Periandrov.
-
κώδων, ωνος, ὁ, ἡ 1. zvonček, kraguljček (ki ga je nosila straža straži). 2. poet. trobenta.
-
κώθων, ωνος, ὁ trebušnat lončen vrč.
-
κώκῡμα, ατος, τό poet. κωκῡτός, ὁ ep. poet. jok, tarnanje, vek, javkanje, krik; lastno ime Κωκυτός, ὁ reka v podzemlju.
-
κωλακρέτης, ου, ὁ predstojnik glavne blagajne v Atenah.