-
κίναιδος, ὁ pohotnik, nečistnik.
-
Κινδυεύς, έως, ὁ prebivalec mesta Κινδύη v Kariji.
-
κινδῡνευτής, οῦ, ὁ predrzen človek, predrznež, vratolom.
-
κινδῡνεύω (κίνδυνος) I. act. 1. a) grem, postavim se v nevarnost, drznem se, upam si, poskusim se πρὸς τοὺς πολεμίους; b) sem v nevarnosti (pos. v boju, pred sodnijo), ὑπέρ τινος zaradi koga, περί τινος (τινι) za kaj, τῇ ψυχῇ, περὶ τῆς ψυχῆς sem v smrtni nevarnosti, gre mi za življenje, zatožen sem na smrt, κινδυνεύω τι ἀποβαλέειν preti mi nevarnost, da kaj izgubim, ὁ κινδυνεύων zatoženec; c) prestanem nevarnost. 2. zdi se, mogoče je, verjetno je, bati se je, da (nav. z inf.), κινδυνεύομεν προδοθῆναι bati se je, da nas izdajo, mogoče (bržkone) nas izdajo; κινδυνεύεις ἀληθῆ λέγειν zdi se, da govoriš resnico, tvoja razlaga se mi zdi prava; tudi v trdilnih odgovorih: κινδυνεύει tako se zdi, da. II. pass. zabredem, pridem v nevarnost, preti mi nevarnost, κίνδυνος κινδυνεύεται ἐν τοῖς υἱέσι sinovi pridejo v nevarnost, ἐν ἑνὶ ἀνδρὶ πολλῶν ἀρεταὶ κινδυνεύονται vrline mnogih so zavisne od enega moža, o vrlinah odločuje en mož; τὰ κινδυνευθέντα, τὸ κεκινδυνευμένον nevarno podjetje, drzen čin.
-
κίνδῡνος, ὁ 1. nevarnost, pogibel (v boju, pred sodiščem), boj, pravda; κίνδυνον ὑπομένω postavljam se v nevarnost, prestanem nevarnost, τὸν ἔσχατον κίνδυνον κινδυνεύω sem v smrtni nevarnosti; ἐς κίνδυνον ἔρχομαι, ἐμβαίνω zabredem v nevarnost; κίνδυνον ἀναλαμβάνομαι, ὑποδύομαι, ποιοῦμαι postavim se v nevarnost, vzamem nase nevarnost; κίνδυνός ἐστι z inf.: bati se je, nevarnost je. 2. nevaren poizkus, drzen čin.
-
Κινύρᾱς, α, ὁ, ion. -ρης kralj na Cipru, ki je zgradil mesto Paf.
-
Κῖνυψ, υπος, ὁ reka v Libiji, ἡ Κῖνυψ pokrajina ob njej.
-
κίρκος, ὁ kanja, kragulj, skobec.
-
κισσο-δέτης, ου, ὁ (δέω) poet. z bršljanom ovenčan.
-
κισσός, ὁ, at. κιττός bršljan.
-
κιττός, ὁ = κισσός.
-
κίων, ονος, ὁ, ἡ [Et. idevr. k'īs-on-] ep. poet. steber.
-
κλάδος, ὁ poet. [Et. slov. klada (iz kol-da), nem. Holz (iz holt). – dat. κλαδί, pl. κλάδεσι]. 1. mladika, vejica, poganjek. 2. NT zarod, potomstvo.
-
κλαυθμός, ὁ κλαῦμα, ατος, τό nav. pl. (κλαίω) 1. jokanje, tarnanje, solze; ὥστε κλαυθμὸν ῥῆξαι da so se mu solze udrle. 2. pren. nesreča, gorje, bol, kazen.
-
κλαυσί-γελως, ωτος, ὁ z jokom pomešan smeh; κλαυσίγελως εἶχε πάντας vse vprek so se jokali in smejali.
-
Κλέανδρος, ὁ spartanski namestnik v Bizancu.
-
Κλεάνωρ, ορος, ὁ poveljnik v vojski Kira Mlajšega.
-
Κλέαρχος, ὁ vojskovodja Kira Mlajšega.
-
Κλεινίας, ου, ὁ 1. Alkibijadov oče. 2. Alkibiadov mlajši brat.
-
Κλεισθένης, ους, ὁ 1. tiran v Sikionu. 2. njegov vnuk, Megaklejev sin, vodja demokratske stranke v Atenah.